Prevod

Ubogi Johannes je bil silno žalosten, saj je bil njegov oče hudo bolan in mu ni bilo več pomoči. V mali izbi ni bilo nikogar razen njiju; svetilka na mizi je že dogorevala in večer je bil že zelo pozen.

»Dober sin si bil, Johannes!« je rekel bolni oče. »Ljubi Bog ti bo že pomagal na poti skozi življenje!« Pogledal ga je z resnimi, blagimi očmi, globoko zajel sapo in umrl; bilo je, kakor da bi zaspal. Johannes pa je jokal, saj zdaj ni imel nikogar več na vsem svetu, ne očeta ne matere, ne sestre ne brata. Ubogi Johannes! Klečal je pred posteljo, poljubljal mrtvemu očetu roko in točil toliko slanih solz, nazadnje pa so se mu oči zaprle in je zaspal z glavo na trdi posteljni deski.

Tedaj je imel nenavadne sanje; videl je, kako se mu priklanjata sonce in luna, in videl je očeta spet zdravega in krepkega ter ga slišal smejati se, kakor se je vselej smejal, kadar je bil zares vesel. Prelepo dekle z zlato krono na dolgih, lepih laseh mu je podalo roko in oče je rekel: »Vidiš, kakšno nevesto si dobil? Najlepša je na vsem svetu.« Potem se je zbudil in vse lepo je izginilo; oče je mrtev in hladen ležal v postelji in nikogar ni bilo pri njima. Ubogi Johannes!

Naslednji teden so pokojnika pokopali; Johannes je hodil tik za krsto in vedel, da ne bo nikoli več videl dobrega očeta, ki ga je imel tako rad. Slišal je, kako so metali zemljo na krsto, videl je še njen zadnji vogal, a ko so nanjo vrgli naslednjo lopato zemlje, je izginil tudi ta; tedaj se mu je zazdelo, da mu bo srce počilo, tako žalosten je bil. Okrog njega so peli cerkveno pesem; zvenela je tako lepo, da so mu oči zalile solze, in jokal je, kar mu je blažilo žalost. Sonce je prijazno sijalo na zelena drevesa, kakor da bi hotelo reči: »Ne bodi tako žalosten, Johannes! Ali vidiš, kako lepo modro je nebo? Tam zgoraj je zdaj tvoj oče in prosi dobrega Boga, naj ti bo vedno dobro!«

»Vedno bom dober!« je rekel Johannes. »Tako bom tudi jaz prišel v nebesa k očetu, in kako vesela bova, ko se spet srečava! Koliko mu bom imel povedati, on pa mi bo spet pokazal toliko reči in me toliko naučil o vseh nebeških lepotah, kakor me je učil tu na zemlji. O, kakšno veselje bo to!«

Johannes si je vse to predstavljal tako živo, da se je nasmehnil, čeprav so mu po licih še tekle solze. Ptički so sedeli visoko v kostanjih in žvrgoleli: »Čiv čiv, čiv čiv!« Bili so tako veseli, čeprav so bili tudi oni pri pogrebu, a gotovo so vedeli, da je pokojni mož zdaj v nebesih, da ima krila, veliko lepša in večja od njihovih, in da je srečen, ker je bil tu na zemlji dober; zato so se veselili. Johannes je gledal, kako so z zelenih dreves odleteli daleč v svet, in tudi njega je zamikalo, da bi poletel z njimi. Toda najprej je izrezljal velik lesen križ, da bi ga postavil na očetov grob, in ko ga je zvečer prinesel tja, je bil grob že posut s peskom in okrašen s cvetjem; to so naredili tuji ljudje, saj so imeli vsi tako radi njegovega dragega očeta, ki je zdaj umrl.

Zgodaj naslednje jutro je Johannes zvezal svojo malo culo in si za pas spravil vso dediščino, petdeset rigsdalerjev in nekaj srebrnih šilingov; s tem se je nameraval odpraviti v svet. Toda najprej je odšel na pokopališče k očetovemu grobu, zmolil očenaš in rekel: »Zbogom, dragi oče! Vedno bom dober človek, ti pa lahko brez skrbi prosiš dobrega Boga, naj mi bo dobro!«

Na polju, po katerem je hodil Johannes, so bile vse cvetlice v topli sončni svetlobi tako sveže in lepe; prikimavale so v vetru, kakor da bi hotele reči: »Dobrodošel med zelenjem! Ali ni lepo tukaj?« Johannes pa se je še enkrat ozrl, da bi pogledal staro cerkev, v kateri so ga krstili, ko je bil še majhen otrok, in kamor je vsako nedeljo prihajal s svojim starim očetom in pel cerkvene pesmi. Tedaj je visoko zgoraj v eni od odprtin v zvoniku zagledal cerkvenega škrata z majhno rdečo koničasto kapico; z upognjeno roko si je senčil obraz, da ga sonce ne bi bodlo v oči. Johannes mu je pokimal v slovo, mali škrat pa je zamahnil z rdečo kapico, položil roko na srce in si večkrat poljubil prste, da bi mu pokazal, kako zelo mu želi vse dobro in srečno pot.

Johannes je razmišljal, koliko lepega bo zdaj videl v velikem, čudovitem svetu, in hodil vse dlje, tako daleč, kot ni bil še nikoli prej. Ni poznal ne mest, skozi katera je šel, ne ljudi, ki jih je srečeval; zdaj je bil daleč od doma, med tujci.

Prvo noč je moral leči v kopico sena na polju, saj druge postelje ni imel. Vendar se mu je zdelo prav imenitno; niti kralj ne bi mogel lepše prenočevati. Vse polje ob potoku, kopica sena in modro nebo nad njim so bili zares lepa spalnica. Zelena trava z drobnimi rdečimi in belimi cvetlicami je bila preproga, bezgovi grmi in divje šipkove žive meje so bili cvetlični šopki, za umivalnik pa je imel ves potok z bistro, svežo vodo, ob katerem se je ločje priklanjalo in mu voščilo dober večer in dobro jutro. Luna je bila velika nočna svetilka visoko pod modrim stropom, ki ni mogla zažgati zaves; Johannes je lahko povsem mirno spal in tudi je. Zbudil se je šele, ko je vzšlo sonce in so vsi ptički naokrog zapeli: »Dobro jutro! Dobro jutro! Ali še nisi pokonci?«

Zvonovi so vabili v cerkev; bila je nedelja in ljudje so šli poslušat duhovnika. Johannes se jim je pridružil, zapel cerkveno pesem in poslušal božjo besedo; bilo mu je, kakor da bi bil v domači cerkvi, kjer so ga krstili in kjer je z očetom prepeval cerkvene pesmi.

Zunaj na pokopališču je bilo veliko grobov in na nekaterih je rasla visoka trava. Tedaj je Johannes pomislil na očetov grob, ki bo gotovo postal prav tak, zdaj ko ga ne more več pleti in krasiti. Sedel je torej in populil travo, postavil pokonci lesene križe, ki so se prevrnili, in vrnil na grobove vence, ki jih je odnesel veter, ob tem pa mislil: morda kdo stori isto na grobu mojega očeta, ko jaz ne morem!

Pred pokopališkimi vrati je stal star berač in se opiral na berglo. Johannes mu je dal srebrne šilinge, ki jih je imel, nato pa srečen in zadovoljen nadaljeval pot v širni svet.

Proti večeru se je razbesnelo strašno neurje. Johannes je hitel, da bi prišel pod streho, a kmalu je nastala temna noč. Nazadnje je le prišel do majhne cerkve, ki je samotno stala na griču. Vrata so bila na srečo priprta in smuknil je noter; tu bo ostal, dokler neurje ne poneha.

»Tule bom sedel v kot!« je rekel. »Zelo sem utrujen in malo počitka mi bo prav prišlo.« Sedel je, sklenil roke in zmolil večerno molitev, še preden se je zavedel, pa je že spal in sanjal, medtem ko je zunaj bliskalo in grmelo.

Ko se je spet zbudil, je bila že globoka noč, toda neurje je minilo in skozi okna je sijala luna. Sredi cerkve je stala odprta krsta z mrtvim možem, ki ga še niso pokopali. Johannesa ni bilo prav nič strah, saj je imel čisto vest in je dobro vedel, da mrtvi nikomur nič ne storijo; hudobni živi ljudje so tisti, ki delajo zlo. Dva takšna hudobna človeka sta stala tik ob pokojniku, ki so ga prinesli v cerkev, preden bi ga položili v grob. Hotela sta mu škodovati, nista ga hotela pustiti ležati v krsti, temveč sta ga nameravala vreči pred cerkvena vrata, ubogega mrtvega moža.

»Zakaj hočeta to storiti?« je vprašal Johannes. »To je grdo in hudobno, pustita ga počivati v Jezusovem imenu!« »Ah, prazne marnje!« sta rekla zlobneža. »Ogoljufal naju je! Denar nama dolguje, pa ga ni mogel vrniti, zdaj pa je povrhu še umrl in ne bova dobila niti šilinga. Zato se mu bova pošteno maščevala; kakor pes bo ležal pred cerkvenimi vrati!«

»Nimam več kot petdeset rigsdalerjev!« je rekel Johannes. »To je vsa moja dediščina, vendar vama jo z veseljem dam, če mi pošteno obljubita, da bosta ubogega pokojnika pustila pri miru. Tudi brez tega denarja se bom že znašel; zdrav in močan sem in ljubi Bog mi bo vedno pomagal!«

»No,« sta rekla zlobneža, »če boš ti plačal njegov dolg, mu res ne bova nič storila, o tem si lahko prepričan!« Vzela sta denar, ki jima ga je dal Johannes, se na ves glas zasmejala njegovi dobroti in odšla. Johannes pa je pokojnika spet lepo položil v krsto, mu sklenil roke, se poslovil in povsem zadovoljen nadaljeval pot skozi veliki gozd.

Vsepovsod, kjer je luna sijala med drevesi, je videl ljubke male vilince, ki so se veselo igrali. Niso se pustili motiti, saj so vedeli, da je dober, nedolžen človek; le hudobnim ljudem ni dano videti vilincev. Nekateri niso bili večji od prsta in so imeli svetle lase spete z zlatimi glavniki. Po dva in dva so se zibali na velikih rosnih kapljah, ki so ležale na listih in visoki travi; včasih se je kaplja zakotalila in padli so med dolge travne bilke, drugi drobceni škratki pa so se zasmejali in zagnali vik in krik. Kako zabavno je bilo! Peli so in Johannes je jasno prepoznal vse lepe pesmi, ki se jih je naučil kot majhen deček. Veliki pisani pajki s srebrnimi kronami na glavah so morali od ene žive meje do druge plesti dolge viseče mostove in palače, ki so bile, ko jih je orosila drobna rosa, v jasni mesečini videti kakor bleščeče steklo. Tako je bilo vse do sončnega vzhoda. Tedaj so mali vilinci zlezli v cvetne popke, veter pa se je oprl v njihove mostove in gradove, da so poleteli po zraku kakor velike pajčevine. Johannes je že prišel iz gozda, ko je za njim zaklical krepak moški glas: »Hej, prijatelj! Kam te vodi pot?«

»V širni svet!« je rekel Johannes. »Nimam ne očeta ne matere in sem reven fant, a ljubi Bog mi bo že pomagal!« »Tudi jaz grem v širni svet!« je rekel neznanec. »Kaj ko bi potovala skupaj?«

»Prav rad!« je rekel Johannes in odšla sta skupaj. Kmalu sta se zelo vzljubila, saj sta bila oba dobra človeka. Toda Johannes je opazil, da je tujec veliko bolj razgledan od njega; prepotoval je skoraj ves svet in znal pripovedovati o vsem mogočem.

Sonce je bilo že visoko, ko sta sedla pod veliko drevo, da bi pojedla svoj zajtrk; prav tedaj je mimo prišla stara ženica. O, bila je tako stara in hodila je vsa sključena, opirala se je na palico, na hrbtu pa nosila butaro drv, ki jih je nabrala v gozdu. Predpasnik je imela spet in Johannes je videl, da iz njega štrlijo tri velike šibe, povezane iz praproti in vrbovih vejic. Ko je bila že čisto blizu njiju, ji je spodrsnilo, padla je in glasno zakričala, saj si je zlomila nogo, uboga starka.

Johannes jo je hotel takoj odnesti domov, kjer je stanovala, neznanec pa je odprl svojo popotno torbo, vzel iz nje lonček in rekel, da ima mazilo, ki ji bo nogo pri priči zacelilo in pozdravilo, tako da bo lahko sama odšla domov, kakor da si je nikoli ne bi bila zlomila. V zameno pa naj mu podari tiste tri šibe, ki jih ima v predpasniku.

»To pa je drago plačilo!« je rekla starka in prav čudno pokimala. Ni se rada ločila od svojih šib, a tudi ležati z zlomljeno nogo ni bilo prijetno. Zato mu jih je dala, in brž ko ji je namazal nogo, je stara ženica vstala in hodila še veliko bolje kakor prej. Takšno moč je imelo to mazilo. A v lekarni ga ni bilo mogoče dobiti.

»Kaj boš s temi šibami?« je Johannes vprašal svojega sopotnika. »Tri lepe zeliščne metlice so!« je odgovoril. »Prav všeč so mi, saj sem ti čuden tič!«

Nato sta prehodila še lep kos poti. »Ojoj, kakšni oblaki se zbirajo!« je rekel Johannes in pokazal naravnost predse. »Kako strašno gosti so!« »Ne,« je rekel sopotnik, »to niso oblaki, temveč gore. Prelepe visoke gore, kjer se povzpneš nad oblake na svež zrak! Čudovito je tam, verjemi mi! Jutri bova najbrž že tako daleč v svetu!«

Vendar niso bile tako blizu, kakor se je zdelo. Hodila sta ves dan, preden sta prišla do gora, kjer so se temni gozdovi vzpenjali naravnost proti nebu in kjer so bile skale velike kakor celo mesto. Prečkati te gore bo res naporno, zato sta Johannes in sopotnik zavila v gostilno, da bi se dobro spočila in si nabrala moči za jutrišnjo pot.

Spodaj v veliki gostilniški sobi se je zbralo veliko ljudi, saj je bil tam mož, ki je uprizarjal lutkovno igro. Pravkar je postavil svoje malo gledališče in ljudje so posedli naokrog, da bi gledali predstavo; čisto spredaj, na najboljšem mestu, pa se je namestil star, debel mesar. Njegov veliki buldog, uh, kako divji je bil videti, je sedel poleg njega in napeto gledal kakor vsi drugi.

Predstava se je začela in bila je lepa igra s kraljem in kraljico, ki sta sedela na prelepem prestolu, na glavah nosila zlati kroni, za njunima oblačiloma pa so se vlekle dolge vlečke, saj sta si to lahko privoščila. Pri vseh vratih so stale ljubke lesene lutke s steklenimi očmi in velikimi zavihanimi brki ter jih odpirale in zapirale, da bi v sobo prihajal svež zrak! Bila je prav lepa igra in nič žalostna, toda ravno ko je kraljica vstala in se sprehodila po sobi — Bog ve, kaj je šinilo v glavo velikemu buldogu — je pes, ker ga debeli mesar ni držal, skočil naravnost na oder in zagrabil kraljico okrog njenega tenkega pasu, da je naredilo: »Škrt, hrsk!« Bilo je zares strašno!

Ubogi mož, ki je uprizarjal vso predstavo, se je silno prestrašil in hudo užalostil zaradi svoje kraljice, saj je bila najlepša lutka, kar jih je imel, zdaj pa ji je tisti odurni buldog odgriznil glavo. Ko so ljudje pozneje odšli, je tujec, ki je prišel z Johannesom, rekel, da jo bo že popravil. Vzel je svoj lonček in lutko namazal z mazilom, s katerim je pomagal ubogi starki, ko si je zlomila nogo. Brž ko jo je namazal, je bila spet cela, še več, lahko je sama premikala vse ude in sploh ni bilo treba vleči za vrvice; lutka je bila kakor živ človek, le govoriti ni mogla. Mož, ki je imel malo lutkovno gledališče, je bil presrečen; zdaj mu te lutke sploh ni bilo treba držati, saj je lahko sama plesala. Tega ni zmogla nobena druga.

Ko je pozneje nastala noč in so vsi v gostilni že odšli spat, je nekdo začel tako globoko vzdihovati in vzdihovanje je trajalo tako dolgo, da so vsi vstali pogledat, kdo bi to bil. Mož, ki je uprizarjal predstavo, je stopil k svojemu malemu gledališču, saj je vzdihovanje prihajalo od tam. Vse lesene lutke so ležale druga čez drugo, kralj in vsi stražarji, in prav one so tako bridko vzdihovale in strmele s svojimi velikimi steklenimi očmi, ker so si tako želele, da bi jih malo namazali kakor kraljico in bi se tudi same lahko premikale. Kraljica je celo pokleknila, dvignila svojo lepo zlato krono in prosila: »Vzemi jo, samo namaži mojega soproga in moje dvorjane!« Tedaj ubogi mož, ki je imel gledališče in vse lutke, ni mogel zadržati solz, saj so se mu zares tako smilile. Sopotniku je takoj obljubil ves denar, ki ga bo naslednji večer zaslužil s predstavo, če le namaže štiri ali pet njegovih najlepših lutk. Toda sopotnik je rekel, da ne zahteva nič drugega kot veliko sabljo, ki jo ima obešeno ob boku. Ko jo je dobil, je namazal šest lutk in te so nemudoma zaplesale. Bilo je tako lepo, da so vsa dekleta, živa človeška dekleta, ki so jih gledala, začela plesati z njimi. Plesali so kočijaž in kuharica, služabnik in sobarica, vsi gostje, pa tudi lopatka za žerjavico in klešče; a ti dve sta se prevrnili že pri prvih poskokih. Da, bila je vesela noč.

Naslednje jutro sta se Johannes in njegov sopotnik poslovila od vseh ter se odpravila navkreber v visoke gore in skozi velike jelove gozdove. Povzpela sta se tako visoko, da so bili cerkveni zvoniki globoko pod njima nazadnje videti kakor drobne rdeče jagode sredi vsega zelenja, in videla sta daleč, mnogo, mnogo milj daleč, v kraje, kjer še nikoli nista bila! Toliko lepot čudovitega sveta Johannes še nikoli ni videl naenkrat. Sonce je toplo sijalo z jasnega modrega neba, slišal pa je tudi lovce, ki so med gorami trobili na rogove, tako lepo in blagoglasno, da so ga od veselja zalile solze in si ni mogel kaj, da ne bi rekel: »Ljubi Bog! Poljubil bi te, ker si tako dober do nas vseh in si nam dal vso to lepoto na svetu!«

Tudi sopotnik je stal s sklenjenimi rokami in gledal gozdove in mesta v topli sončni svetlobi. Tedaj se je nad njunima glavama razleglo čudovito petje in pogledala sta kvišku: velik bel labod je lebdel v zraku. Bil je tako lep in pel je, kakor nista še nikoli slišala peti nobene ptice; toda njegov glas je postajal vse šibkejši, sklonil je glavo in se počasi spustil k njunim nogam, kjer je obležal mrtev, lepi ptič.

»Dvoje tako lepih kril,« je rekel sopotnik, »tako belih in velikih, kot jih ima ta ptica, je vrednih denarja; vzel jih bom s seboj! Zdaj vidiš, kako dobro je, da sem dobil sabljo!« Nato je z enim zamahom odsekal obe krili mrtvemu labodu in ju shranil.

Potovala sta še mnogo, mnogo milj čez gore, dokler nista nazadnje pred seboj zagledala velikega mesta z več kot sto stolpi, ki so se v soncu bleščali kakor srebro. Sredi mesta je stal veličasten marmornat grad, prekrit z rdečim zlatom, in v njem je prebival kralj.

Johannes in sopotnik nista hotela takoj v mesto, temveč sta ostala v gostilni pred njim, da bi se uredila, saj sta želela biti lepo opravljena, ko stopita na ulico. Gostilničar jima je povedal, da je kralj zelo dober mož, ki nikomur nikoli ne stori nič žalega, toda njegova hči — Bog nas obvaruj! — je hudobna kraljična. Lepote ji ne manjka, nihče ni tako lep in ljubek kakor ona, a kaj to pomaga, ko pa je zlobna, hudobna čarovnica, zaradi katere je toliko lepih kraljevičev izgubilo življenje. Vsakomur je dovolila, da jo zasnubi; prišel je lahko kdorkoli, naj je bil kraljevič ali berač, to ji je bilo vseeno. Uganiti je moral le tri reči, o katerih ga je vprašala, in če mu je uspelo, se je bila pripravljena poročiti z njim, po smrti njenega očeta pa bi postal kralj vse dežele. Če pa teh treh reči ni uganil, ga je dala obesiti ali obglaviti; tako zlobna in hudobna je bila lepa kraljična. Njen oče, stari kralj, je bil zaradi tega žalosten, vendar ji ni mogel prepovedati, da bi bila tako hudobna, saj je nekoč obljubil, da se ne bo niti najmanj vmešaval v njene snubce in lahko sama stori, kakor hoče. Vsakič, ko je prišel kak kraljevič in moral ugibati, da bi dobil kraljično, mu ni uspelo, zato so ga obesili ali obglavili; saj so ga pravočasno posvarili in ne bi bilo treba, da jo zasnubi. Stari kralj je bil ob vsej tej žalosti in nesreči tako potrt, da je en dan v letu z vsemi svojimi vojaki klečal in molil, naj kraljična postane dobra, a ona tega nikakor ni hotela. Stare ženice, ki so pile žganje, so ga pred pitjem obarvale čisto črno; tako so žalovale in več niso mogle storiti.

»Ta odurna kraljična!« je rekel Johannes. »Res bi jih morala dobiti s šibo, to bi ji dobro delo. Ko bi le bil jaz stari kralj, bi že pljuvala kri!«

Prav tedaj sta zaslišala, kako ljudje zunaj vzklikajo: »Hura!« Mimo je prijahala kraljična in bila je res tako lepa, da so vsi pozabili, kako hudobna je, zato so ji vzklikali. Ob njej je na črnih konjih jahalo dvanajst lepih deklet, vse v belih svilenih oblekah in z zlatim tulipanom v roki. Kraljična je jezdila snežno belega konja, okrašenega z diamanti in rubini; njena jahalna obleka je bila iz čistega zlata in bič v njeni roki je bil videti kakor sončni žarek. Zlata krona na njeni glavi je bila kakor drobne zvezde z neba, plašč pa je bil sešit iz več kot tisoč prelepih metuljih kril; vendar je bila sama veliko lepša od vseh svojih oblačil.

Ko jo je Johannes zagledal, je postal v obraz rdeč kakor kri in komaj je zmogel izreči besedo; kraljična je bila namreč natanko takšna kot prelepo dekle z zlato krono, o katerem je sanjal tisto noč, ko mu je umrl oče. Zdela se mu je tako lepa, da si ni mogel kaj, da je ne bi silno vzljubil. Gotovo ni res, je rekel, da je lahko hudobna čarovnica, ki daje ljudi obešati ali obglavljati, kadar ne uganijo tistega, kar zahteva od njih. »Saj jo sme zasnubiti vsakdo, celo najrevnejši berač. Res bom šel na grad, saj si ne morem pomagati!«

Vsi so mu govorili, naj tega ne stori, saj se mu bo gotovo zgodilo enako kot vsem drugim. Tudi sopotnik ga je odvračal od tega, a Johannes je menil, da se bo vse dobro izteklo. Skrtačil si je čevlje in suknjič, umil obraz in roke, počesal svoje lepe svetle lase in nato povsem sam odšel v mesto in na grad.

»Naprej!« je rekel stari kralj, ko je Johannes potrkal na vrata. Johannes je odprl in stari kralj mu je v jutranji halji in vezenih copatah prišel naproti; na glavi je imel zlato krono, v eni roki žezlo, v drugi pa zlato vladarsko jabolko. »Počakaj malo!« je rekel in si stisnil jabolko pod pazduho, da je lahko Johannesu podal roko. Toda brž ko je slišal, da je to snubec, je začel tako jokati, da sta mu žezlo in jabolko padla na tla in si je moral oči brisati v jutranjo haljo. Ubogi stari kralj!

»Nikar!« je rekel. »Slabo se ti bo godilo kakor vsem drugim. Le poglej!« Nato je Johannesa odpeljal na kraljičnin vrt, ki je bil videti strašen! Na vsakem drevesu so viseli trije ali štirje kraljevi sinovi, ki so zasnubili kraljično, a niso uganili reči, o katerih jih je spraševala. Ob vsakem pišu vetra so vse kosti zaropotale, da so se ptički prestrašili in si nikoli niso upali na ta vrt. Vse cvetlice so bile privezane k človeškim kostem, v cvetličnih lončkih pa so se režale lobanje. To je bil res pravi vrt za kraljično! »Tukaj vidiš!« je rekel stari kralj. »Zgodilo se ti bo kakor vsem drugim, ki jih vidiš tu, zato raje odnehaj. Res me spravljaš v obup, saj si to tako jemljem k srcu!«

Johannes je dobremu staremu kralju poljubil roko in rekel, da se bo gotovo vse dobro izteklo, saj ima prelepo kraljično tako rad. Prav tedaj je kraljična z vsemi svojimi damami prijahala na grajsko dvorišče, zato sta ji šla naproti in jo pozdravila. Bila je ljubka, podala je Johannesu roko in on jo je imel še veliko rajši kot prej; gotovo ni mogla biti zlobna, hudobna čarovnica, kakor so vsi govorili o njej. Odšli so v dvorano in mali paži so jim ponudili marmelado in začinjene piškotke, a stari kralj je bil tako žalosten, da ni mogel ničesar jesti, pa tudi piškotki so bili zanj pretrdi.

Dogovorili so se, da Johannes naslednje jutro spet pride na grad; tedaj bodo zbrani sodniki in ves svet ter poslušali, kako mu bo šlo ugibanje. Če mu bo uspelo, bo moral priti še dvakrat, toda dotlej ni še nihče uganil niti prvič in zato so vsi izgubili življenje.

Johannesa ni prav nič skrbelo, kako se mu bo godilo; bil je vesel, mislil je le na prelepo kraljično in trdno verjel, da mu bo dobri Bog pomagal. Kako, tega ni vedel in o tem niti ni hotel razmišljati. Kar plesal je po cesti, ko se je vračal v gostilno, kjer ga je čakal sopotnik.

Johannes kar ni mogel nehati pripovedovati, kako prijazna je bila kraljična z njim in kako je lepa. Že zdaj je silno hrepenel po naslednjem dnevu, ko bo šel na grad in z ugibanjem poskusil srečo.

Toda sopotnik je zmajal z glavo in bil ves potrt. »Tako zelo te imam rad!« je rekel. »Še dolgo bi lahko bila skupaj, zdaj pa te bom že izgubil! Ubogi, dragi Johannes, najraje bi se razjokal, vendar ti nočem skaliti veselja na ta večer, ki je morda zadnji, ko sva še skupaj. Veseliva se, bodiva zares vesela; jutri, ko te ne bo več, bom lahko jokal!«

Vsi v mestu so takoj izvedeli, da je prišel nov snubec za princeso, in mesto je zajela velika žalost. Gledališče so zaprli, prodajalke slaščic so svojim sladkornim prašičkom zavezale črn žalni pajčolan, kralj in duhovniki so klečali v cerkvi. Povsod je vladala žalost, saj Johannesu ni moglo iti nič bolje kakor vsem prejšnjim snubcem.

Proti večeru je sopotnik pripravil veliko skledo punča in rekel Johannesu, da se morata zdaj zares poveseliti in nazdraviti princesi. Toda ko je Johannes popil dva kozarca, je postal tako zaspan, da ni mogel več držati oči odprtih in je moral zaspati. Sopotnik ga je čisto narahlo dvignil s stola in položil v posteljo. Ko se je nato stemnilo, je vzel veliki krili, ki ju je odsekal labodu, in si ju privezal na ramena. Največji sveženj šib, ki ga je dobil od starke, ki je padla in si zlomila noge, si je vtaknil v žep, odprl okno in poletel čez mesto naravnost h gradu. Tam se je skril v kot tik pod oknom princesine spalnice.

Po vsem mestu je bilo čisto tiho. Ura je odbila tri četrt na dvanajst, okno se je odprlo in princesa je v velikem belem plašču in z dolgimi črnimi krili poletela čez mesto proti veliki gori. Sopotnik pa se je naredil nevidnega, da ga ni mogla opaziti, poletel za njo in jo s šibami tako bičal, da je tam, kjer jo je udaril, pritekla kri. Uh, kako sta drvela skozi zrak! Veter ji je zagrabil plašč, da se je razprostrl na vse strani kakor veliko ladijsko jadro, in skozenj je svetila luna.

»Kako pada toča! Kako pada toča!« je rekla princesa ob vsakem udarcu šib, in prav ji je bilo. Nazadnje je prispela do gore in potrkala. Zabobnelo je kakor grom, gora se je odprla in princesa je vstopila. Sopotnik ji je sledil, saj ga nihče ni mogel videti, ker je bil neviden. Šla sta po dolgem, širokem hodniku, kjer so se stene prav čudežno lesketale. Po njih je namreč tekalo gor in dol več kot tisoč žarečih pajkov, ki so svetili kakor ogenj. Nato sta prišla v veliko dvorano, zgrajeno iz srebra in zlata. S sten so sijale rdeče in modre cvetlice, velike kakor sončnice; toda nihče jih ni mogel utrgati, kajti njihova stebla so bile ostudne strupene kače, cvetovi pa ogenj, ki jim je švigal iz gobcev. Ves strop je bil posut s svetlečimi kresnicami in nebesno modrimi netopirji, ki so utripali s tankimi krili. Videti je bilo prav čudežno. Sredi dvorane je stal prestol, ki so ga nosila štiri konjska okostja z vprego iz rdečih ognjenih pajkov. Sam prestol je bil iz mlečno belega stekla, blazine za sedenje pa so bile drobne črne miši, ki so druga drugo grizle v rep. Nad njim se je razpenjala streha iz rožnate pajčevine, posuta z ljubkimi zelenimi mušicami, ki so se svetile kakor dragi kamni. Na prestolu je sedel star čarovnik s krono na grdi glavi in z žezlom v roki. Princeso je poljubil na čelo in jo posadil poleg sebe na dragoceni prestol, nato pa je zaigrala godba. Velike črne kobilice so igrale na drumblico, sova pa se je tolkla po trebuhu, ker ni imela bobna. To je bil čuden koncert! Drobni črni škratje z blodnimi lučkami na kapah so plesali po dvorani. Sopotnika nihče ni mogel videti; stal je tik za prestolom ter vse slišal in videl. Dvorjani, ki so zdaj prav tako vstopili, so bili na pogled lepi in imenitni, toda kdor je znal dobro gledati, je brž opazil, kako je v resnici z njimi. Bili so zgolj metlini ročaji z zeljnatimi glavami, ki jih je čarovnik oživil in oblekel v vezena oblačila. A to niti ni bilo pomembno, saj so bili tam samo za okras.

Ko so že nekaj časa plesali, je princesa povedala čarovniku, da je dobila novega snubca, in ga vprašala, na kaj naj pomisli naslednje jutro, ko bo mladenič prišel na grad ugibat.

»Poslušaj!« je rekel čarovnik. »Nekaj ti bom povedal! Izbrati moraš nekaj čisto preprostega, saj mu potem sploh ne bo prišlo na misel. Pomisli na enega svojih čevljev. Tega ne bo uganil. Potem mu daj odsekati glavo, a ne pozabi jutri ponoči, ko spet prideš sem k meni, prinesti njegovih oči, ker jih bom pojedel!«

Princesa se je globoko priklonila in rekla, da oči ne bo pozabila. Čarovnik je odprl goro in poletela je domov. Toda sopotnik ji je sledil in jo tako hudo pretepal s šibami, da je globoko vzdihovala zaradi silne toče in hitela, kolikor je mogla, da bi skozi okno prišla v svojo spalnico. Sopotnik pa je odletel nazaj v gostilno, kjer je Johannes še spal, si odvezal krili in tudi sam legel v posteljo, saj je bil gotovo že utrujen.

Ko se je Johannes zbudil, je bilo še zelo zgodaj. Tudi sopotnik je vstal in povedal, da je ponoči sanjal zelo nenavadne sanje o princesi in njenem čevlju. Zato mu je prigovarjal, naj jo le vpraša, ali ni morda mislila na svoj čevelj! Prav to je namreč slišal od čarovnika v gori, vendar Johannesu ni hotel ničesar povedati o tem. Samo prosil ga je, naj jo vpraša, ali je mislila na svoj čevelj.

»Prav tako jo lahko vprašam to kakor kaj drugega,« je rekel Johannes. »Morda so bile tvoje sanje res prave, saj ves čas verjamem, da mi bo ljubi Bog pomagal! Vendar se bom vseeno poslovil od tebe, kajti če uganem narobe, te nikoli več ne bom videl!«

Nato sta se poljubila in Johannes je odšel v mesto ter na grad. Dvorana je bila polna ljudi, sodniki so sedeli v svojih naslanjačih in imeli pod glavami blazine iz gagjega puha, saj so morali toliko premišljevati. Stari kralj je vstal in si brisal oči z belim robcem. Tedaj je vstopila princesa. Bila je še veliko lepša kakor prejšnji dan in vse je prav prisrčno pozdravila, Johannesu pa je podala roko in rekla: »Dobro jutro!«

Zdaj je moral Johannes uganiti, na kaj je mislila. Bog, kako prijazno ga je gledala! Toda brž ko je zaslišala tisto eno besedo: čevelj, je njen obraz postal bel kakor kreda in vse telo se ji je streslo. Vendar ji to ni nič pomagalo, saj je uganil prav!

Ojej, kako se je razveselil stari kralj! Naredil je tako imeniten premet, da je bilo veselje, in vsi so ploskali njemu in Johannesu, ki je zdaj prvič pravilno uganil.

Tudi sopotnik je bil vesel, ko je izvedel, kako dobro se je izteklo. Johannes pa je sklenil roke in se zahvalil dobremu Bogu, ki mu bo gotovo pomagal še naslednja dvakrat. Že naslednji dan je moral znova ugibati.

Večer je minil kakor prejšnji. Ko je Johannes zaspal, je sopotnik poletel za princeso h gori in jo pretepal še huje kakor prejšnjič, saj je zdaj vzel s seboj dva svežnja šib. Nihče ga ni opazil, on pa je slišal vse. Princesa je nameravala misliti na svojo rokavico, in to je povedal Johannesu, kakor da bi se mu bilo sanjalo. Johannes je tako spet pravilno uganil in na gradu je zavladalo nepopisno veselje. Ves dvor je delal premete, kakor so to prvič videli početi kralja. Princesa pa je ležala na zofi in ni hotela spregovoriti niti besede. Zdaj je bilo vse odvisno od tega, ali bo Johannes uganil tudi tretjič. Če mu bo uspelo, bo dobil lepo princeso in po smrti starega kralja podedoval vse kraljestvo. Če bo uganil narobe, bo izgubil življenje, čarovnik pa bo pojedel njegove lepe modre oči.

Večer pred tem je Johannes zgodaj legel, zmolil večerno molitev in mirno zaspal. Sopotnik pa si je pripel krili na hrbet, si opasal sabljo, vzel s seboj vse tri svežnje šib in poletel h gradu.

Noč je bila črna kakor rog. Divjal je tak vihar, da so strešniki leteli s hiš, drevesa na vrtu, na katerih so visela okostja, pa so se zibala kakor trstje v vetru. Kar naprej se je bliskalo in grmenje je bobnelo, kakor da bi bil to en sam grom, ki bi trajal vso noč. Tedaj se je okno odprlo in princesa je poletela ven. Bila je bleda kakor mrlič, a se je smejala neurju, saj se ji ni zdelo dovolj silovito. Njen beli plašč je vrtinčil po zraku kakor veliko ladijsko jadro, sopotnik pa jo je s tremi svežnji šib tako bičal, da je kri kapljala na zemljo in je nazadnje komaj še letela. Naposled je le prispela do gore.

»Toča pada in vihar divja,« je rekla. »Še nikoli nisem bila zunaj v takem vremenu.« »Tudi dobrega je lahko preveč,« je rekel čarovnik. Nato mu je povedala, da je Johannes tudi drugič pravilno uganil. Če mu bo jutri uspelo še enkrat, bo zmagal in ona nikoli več ne bo mogla priti v goro, nikoli več ne bo mogla čarati kakor prej. Zato je bila vsa potrta.

»Ne bo uganil!« je rekel čarovnik. »Že najdem kaj, na kar še nikoli ni pomislil! Sicer bi moral biti še večji čarovnik kakor jaz. Zdaj pa se poveseliva!« Prijel je princeso za obe roki in zaplesala sta z vsemi drobnimi škrati in blodnimi lučkami, ki so bili v dvorani. Rdeči pajki so prav tako veselo poskakovali gor in dol po stenah in zdelo se je, da se ognjeni cvetovi iskrijo. Sova je tolkla po bobnu, črički so cvrčali in črne kobilice so igrale na drumblico. To je bil vesel ples!

Ko so dovolj dolgo plesali, je morala princesa domov, sicer bi jo na gradu utegnili pogrešiti. Čarovnik je rekel, da jo bo pospremil, da bosta lahko še nekaj časa skupaj.

Poletela sta torej v neurje, sopotnik pa je na njunih hrbtih izrabil vse tri svežnje šib. Čarovnik še nikoli ni doživel takšne toče. Pred gradom se je poslovil od princese in ji pri tem zašepetal: »Misli na mojo glavo.« Toda sopotnik je to dobro slišal in prav v trenutku, ko je princesa smuknila skozi okno v spalnico, čarovnik pa se je hotel obrniti, ga je zgrabil za dolgo črno brado ter mu s sabljo tik nad rameni odsekal ostudno čarovniško glavo, tako da čarovnik tega še sam ni utegnil videti. Truplo je vrgel v jezero ribam, glavo pa je samo potopil v vodo, jo zavil v svoj svileni robec in jo odnesel s seboj v gostilno, nato pa legel spat.

Naslednje jutro je dal Johannesu robec, vendar mu je naročil, naj ga ne razveže, dokler ga princesa ne vpraša, na kaj je mislila.

V veliki grajski dvorani je bilo toliko ljudi, da so stali drug na drugem kakor redkvice, povezane v šop. Svetniki so sedeli na svojih stolih z mehkimi blazinami pod glavami, stari kralj pa je imel nova oblačila. Zlata krona in žezlo sta bila zloščena in vse je bilo videti prav imenitno. Princesa pa je bila čisto bleda in oblečena v premogovo črno obleko, kakor da bi šla na pogreb.

»Na kaj sem mislila?« je vprašala Johannesa. Ta je takoj razvezal robec in se še sam pošteno prestrašil, ko je zagledal ostudno čarovnikovo glavo. Vsi so se zdrznili, kajti pogled je bil grozljiv, princesa pa je sedela kakor kamnit kip in ni mogla izreči niti besede. Nazadnje je vstala in podala Johannesu roko, saj je vendar pravilno uganil. Nikogar ni pogledala, le globoko je vzdihnila: »Zdaj si moj gospodar! Nocoj se bova poročila!«

»To mi je všeč!« je rekel stari kralj. »Tako naj bo!« Vsi so vzklikali hura, godba grajske straže je igrala po ulicah, zvonovi so zvonili in prodajalke slaščic so s svojih sladkornih prašičkov odstranile črne žalne pajčolane, saj je zdaj vladalo veselje. Sredi trga so postavili tri cele pečene vole, nadevane z racami in kokošmi, in vsak si je lahko odrezal kos. Iz vodometov je teklo najžlahtnejše vino, in kdor je pri peku kupil presto za en šiling, je za povrh dobil še šest velikih žemljic, in to žemljic z rozinami.

Zvečer je bilo vse mesto razsvetljeno, vojaki so streljali s topovi, dečki pa pokali s pokalicami. Na gradu so jedli in pili, trkali s kozarci in poskakovali, vsi imenitni gospodje in lepe gospodične so plesali drug z drugim. Daleč naokrog se je slišalo njihovo petje:

»Toliko lepih deklet je tu, vsaka zavrtela bi se rada, vse si bobnarske koračnice žele, obrni se, deklica mlada! Plešite, topotajte, da podplati kar faldera!«

Toda princesa je bila še vedno čarovnica in Johannesa ni prav nič ljubila. Sopotnik tega ni pozabil, zato je Johannesu dal tri peresa iz labodjih kril in stekleničko z nekaj kapljicami. Naročil mu je, naj da ob poročno posteljo postaviti velik čeber, poln vode, in ko bo princesa hotela leči v posteljo, naj jo rahlo porine, da bo padla v vodo. Pred tem naj v vodo vrže peresa in kapljice, nato pa jo trikrat potopi. Tako bo osvobojena uroka in ga bo močno vzljubila.

Johannes je storil vse, kakor mu je svetoval sopotnik. Princesa je glasno zakričala, ko jo je potopil pod vodo, in se mu pod rokami premetavala kakor velik, premogovo črn labod z žarečimi očmi. Ko je drugič priplavala iz vode, je bil labod bel, le okoli vratu je imel še en sam črn obroč. Johannes je pobožno prosil ljubega Boga in še tretjič pustil, da je voda preplavila ptico. V istem trenutku se je spremenila v prelepo princeso. Bila je še lepša kakor prej in s solzami v lepih očeh se mu je zahvalila, ker jo je odrešil uroka. Naslednje jutro je prišel stari kralj z vsem svojim dvorom in čestitanju še dolgo ni bilo konca. Čisto nazadnje je prišel sopotnik s palico v roki in z nahrbtnikom na ramenih. Johannes ga je znova in znova poljubljal ter mu prigovarjal, naj ne odhaja, temveč ostane pri njem, saj mu je vendar dolgoval vso svojo srečo. Toda sopotnik je zmajal z glavo in blago, prijazno rekel: »Ne, moj čas se je zdaj iztekel. Samo svoj dolg sem poplačal. Se spominjaš mrtveca, ki so mu hudobni ljudje hoteli storiti krivico? Dal si vse, kar si imel, da bi lahko mirno počival v grobu. Jaz sem tisti mrtvec!«

V istem trenutku ga ni bilo več. Svatba je trajala ves mesec, Johannes in princesa sta se močno ljubila, stari kralj pa je preživel še mnogo veselih dni in pustil njunim drobnim otročičem, da so jahali na njegovem kolenu in se igrali z njegovim žezlom. Johannes pa je kraljeval nad vsem kraljestvom.