Prevod

Nekoč je živel princ, ki si je želel princeso za ženo, vendar je morala biti prava princesa. Zato je prepotoval ves svet, da bi našel takšno, a povsod je bilo kaj narobe. Princes je bilo dovolj, toda ali so bile res prave princese, tega ni mogel dognati; vselej je bilo kaj, kar ni bilo čisto tako, kot bi moralo biti. Nazadnje se je vrnil domov in bil zelo žalosten, saj si je tako močno želel pravo princeso.

Nekega večera se je razbesnelo strašno neurje. Bliskalo se je in grmelo, dež je lil kot iz škafa, bilo je prav grozljivo! Tedaj je nekdo potrkal na mestna vrata in stari kralj jih je šel odpret.

Zunaj je stala princesa. Toda ljubi bog, kakšna je bila od dežja in hudega vremena! Voda ji je tekla z las in obleke, pri prstih ji je tekla v čevlje in pri petah spet ven, ona pa je rekla, da je prava princesa.

"No, to bomo pa že ugotovili!" si je mislila stara kraljica, vendar ni rekla ničesar. Šla je v spalnico, s postelje pobrala vso posteljnino in na dno položila zrno graha. Nato je vzela dvajset žimnic in jih položila na grah, na žimnice pa še dvajset odej iz gagjega puha.

Tam naj bi princesa prenočila. Zjutraj so jo vprašali, kako je spala. "Oh, strašno slabo!" je rekla princesa. "Skoraj vso noč nisem zatisnila očesa! Bog ve, kaj je bilo v postelji! Ležala sem na nečem trdem, tako da sem po vsem telesu polna rjavih in modrih lis! Prav grozno je!"

Tako so spoznali, da je prava princesa, saj je skozi dvajset žimnic in dvajset odej iz gagjega puha začutila zrno graha. Tako občutljiva ni mogla biti nobena druga kakor prava princesa.

Princ jo je vzel za ženo, kajti zdaj je vedel, da ima pravo princeso, zrno graha pa so shranili v kabinet umetnin, kjer ga je še danes mogoče videti, če ga ni kdo odnesel.

Vidite, to pa je bila prava zgodba!