Prevod
Nekega zgodnjega deževnega jutra je dolg Deževnik prilezel iz svojega rova. Pravzaprav ga ni čisto zapustil, temveč je izvlekel na plano večji del telesa, le čisto zadnji konec pa pustil v zemlji. Ker ni imel oči, ni mogel videti težkih sivih oblakov, ki so prekrivali nebo, niti stebel svilnic, tako obteženih z dežnimi kapljami, da so povešale rožnate glavice. Vsega tega ni mogel videti, lahko pa je čutil mehko, vlažno travo in hladen, svež zrak. Kar pa se vida tiče — deževniki pač nimajo oči in si jih tudi nikoli ne zaželijo, prav kakor si vi ne bi zaželeli šestih nog ali tipalnic na glavi.
Deževnik je bil zunaj svojega rova šele kratek čas, ko je nekaj zaprhutalo in zašumelo, z neba pa je priletelo Nekaj in njegovo ubogo telo pregriznilo na dvoje. O, kako je bolelo! Obe polovici sta se zvijali in krčili od bolečine, in kdo ve, kaj bi bilo z njima, če ne bi pridrvelo še drugo, večje Nekaj in pregnalo prvega. Tako je ubogi Deževnik obležal v dveh bolečih, zvijajočih se kosih, in čeprav ga je bilo prav lahko pregrizniti na dvoje, ga nič na svetu ne bi moglo ugrizniti nazaj v eno.
Čez nekaj časa je bolečina ponehala in lahko je začel razmišljati. Zelo težko se je bilo odločiti, kaj naj stori. Saj si lahko predstavljate, kako zmeden je moral biti: če bi nenadoma ugotovili, da ste namesto enega človeka dva, tudi vi ne bi vedeli, kateri je kateri. Prav tisti hip pa je mimo prišel Škržad in eden od Deževnikovih kosov ga je prosil za nasvet. Škržad je menil, da je ravno pravi za svetovanje v takem primeru, saj je tudi sam že doživel nekaj prav tako begajočega. Zato je zelo učeno dejal: »Pih! To je čisto preprosto. Tudi jaz sem nekoč mislil, da sem dva škržada, pa nisem bil. Tisti del, ki misli in se premika, je pravi, naj se zgodi karkoli. Torej je tisti del Črva, ki misli in se premika, pravi Črv.«
»Jaz sem tisti del, ki misli!« je vzkliknil vsak od obeh kosov. Škržad je bil tako presenečen, da si je s sprednjimi nogami pomel glavo. »In jaz sem tisti del, ki se premika!« je vzkliknil vsak od obeh kosov in se malo zvil, da bi to dokazal.
»No, no, no, no!« je vzkliknil Škržad. »Kaže, da ne vem, kako naj to razrešim. Poklical bom Podveznico,« in odletel je ponjo.
Prav nenavaden par sta bila Podveznica in Škržad, ko sta hitela nazaj od kačinega doma. Podveznica je bila precej razburjena. »Kaj takega se na našem travniku že dolgo ni zgodilo,« je rekla, »in še dobro, da je tu kdo, ki vama lahko vse pojasni, sicer bi se strašansko prestrašila. Moja družina je v sorodu s Črvi, zato se spoznam na to. Zdaj sta oba kosa Črva. Pregriznjena konca se bosta kmalu zacelila in lahko si uredita domova drug ob drugem, če nočeta živeti skupaj.«
»No,« sta rekla Deževnika, »če nisva več isti Črv, ampak dva Črva, ali sva si potem v sorodu? Sva brata ali kaj?« »No,« je odgovorila Podveznica s hudomušnim nasmeškom, »mislim, da bi se lahko imenovala polbrata.« In še danes ju poznajo kot »deževniška polbrata«. Zelo rada se imata in vedno ju je videti skupaj.
Vesel mlad Kobilček, ki je velik jedec in še malo preveč misli na hrano, je rekel, da ne bi imel nič proti, če bi ga pregriznili v dva kobilčka, če bi tako dobil dva želodca in bi lahko pojedel dvakrat toliko.
Škržad je nekega dne to povedal Podveznici, ona pa je rekla: »Povej mu, naj nikar ne poskuša. Deževniki so edini prebivalci travnika, ki lahko živijo, potem ko jih takole pregriznejo na dvoje. Vsi drugi moramo ostati celi ali pa je po nas. Kar pa se tiče dveh želodcev, mu z enim prav nič ne manjka, saj bi bil z dvema tudi dvakrat bolj lačen.«
