Waltey
Vila vseh vil
Legende sau basmele românilor · Petre IspirescuO besedilu
Vila vseh vil
- Vir
- Legende sau basmele românilor
- Avtor
- Petre Ispirescu
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Română
- Čas branja
- 16 min branja
- Obseg
- 13 strani
- Naslov izvirnika
- 020 Pâna pinelor
O izvirniku
Legende sau basmele românilor
Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.
Besedilo
Vila vseh vil
Nekoč je bilo, kakor še nikoli, in tako dalje. Živel je velik in mogočen cesar, ki je imel tri sinove. Ko so odrasli, je na vse načine premišljeval, kako bi jih oženil, da bi bili srečni. Neke noči je cesar nekaj sanjal, ne vem kaj, in drugo jutro je že navsezgodaj poklical sinove ter se z njimi povzpel na razgledni pomol stolpa, ki je stal na njegovem vrtu. Velel je, naj vsakemu prinesejo lok in puščico. »Streljajte, otroci,« jim je rekel cesar, »in kamor pade puščica katerega izmed vas, tam ga čaka sreča.« Sinovi so ubogali, ne da bi le z besedico ugovarjali, saj so bili prepričani, da oče že ve, kaj govori. Napeli so torej loke in puščica najstarejšega se je zapičila v hišo sosednjega cesarja, puščica drugega v hišo enega največjih očetovih bojarjev, puščica najmlajšega pa je poletela visoko pod nebo. Že vratovi so jih boleli od oziranja za njo in skoraj bi jo bili izgubili izpred oči. Tedaj so jo zagledali, kako se spušča, in zapičila se je v visoko drevo sredi velikega gozda. Najstarejši sin se je odpravil od doma, si vzel za ženo hčer sosednjega cesarja in se z njo vrnil k očetu. Odšel je tudi srednji in prav tako pripeljal domov lepo, postavno ženico. Nazadnje se je odpravil še najmlajši. Prepotoval je svet, preden je prišel do velikega gozda, kamor je padla njegova puščica. Tipal je in taval po temnih goščavah, dokler ni našel drevesa, v katero se je zapičila
njegova puščica. Drevo je bilo visoko in debelo, staro pa, kakor da bi raslo že od takrat, ko je Bog ustvaril zemljo. Oklenil se je debla in plezal, dokler ni dosegel prve veje. Potem se je prebijal z veje na vejo, zdaj viseč na rokah, zdaj se oklepajoč lesa s prekrižanimi nogami, dokler ni prilezel prav na vrh. Tam je iztegnil roko in vzel puščico. Spustil se je na tla, ves žalosten in potrt, prepričan, da ga je sreča zapustila, saj kaj neki bi bil mogel najti v tistem drevesu? A ni bilo dovolj, da tam ni našel svoje usojene neveste, ni bilo dovolj, da je prehodil tolikšno pot zaman: ko je hotel oditi od drevesa, se mu je na hrbet obesila še sova. Stresal se je sem in tja, toda sova se ni hotela odlepiti od njega. Vragulja se ga je s kremplji oklenila kakor kakšna prekleta sraka in ni popustila niti za las. Zvijal se je in obračal, da bi se rešil nadloge, a vse zaman. Ko je videl, da ne more ničesar opraviti, je sklenil, da se vrne domov s tem tovorom na hrbtu, in krenil na pot. Spotoma je opazil, da mu sledi še šest sov. Ubožec je korakal s svojim spremstvom za petami in nalašč uravnal pot tako, da je prišel domov ponoči, da se mu ne bi posmehovali tisti vražji otročaji. Brž ko je stopil v sobo, kjer je prebival v očetovi palači, se je šest sov razporedilo vsaka na svoje mesto, sedma, tista, ki se mu je bila zarila v hrbet, pa je sedla na posteljo. Ubogi mladenič je nekaj časa sedel, preudarjal, premišljeval in ugibal, nazadnje pa sklenil, da jih pusti pri miru in počaka, kaj bo iz te prigode. Navsezadnje se je vsaj rešil tovora na hrbtu. Ker pa je bil ves izmučen od dolgega potovanja in vseh nevšečnosti, ki so ga doletele na poti, je zaspal, brž ko je položil glavo, kakor bi ga bil kdo udaril po njej s topim delom sekire. Drugo jutro pa — kaj so zagledale njegove oči? Ob njem je v postelji ležala vila, tako lepa, da bi vsakdo onemel in pozabil nase, če bi jo videl; ob vzglavju pa je stalo šest služabnic, druga lepša od druge. V kotu sobe je opazil še sedem sovjih kož, nametanih drugo na drugo. Čudila sta se oče in mati tolikšni lepoti in milini, kakršne v vsem svojem življenju še nista videla. Ko je prišel dan poroke najstarejšega brata, se je cesarjevič odpravil na svatbo sam, saj vile ni mogel vzeti s seboj, čeprav naj bi bila njegova zaročenka. A glej, kar naenkrat je bila tam in se ob njem ujela v kolo. Ko jo je zagledal, ni vedel, kam bi od veselja. Kar rasel je od ponosa, ljubi moji, kakor da bi bil kdo ve kako imeniten gospod, saj ji ne v njihovem cesarstvu ne v sosednjih ni bilo enake. Vsi svatje so strmeli vanjo z izbuljenimi očmi. Drugi cesarjeviči in kneževiči, povabljeni na svatbo, pa so se smukali okoli služabnic, ki so prišle z vilo, in vsak si je prizadeval, da bi se v kolu prijel prav ob kateri izmed njih. Tako so se veselili do večera. Pri mizi je vila sedla k najmlajšemu cesarjevemu sinu. Jedli so in se gostili do polnoči, potem pa se je vsak odpravil k sebi. Najmlajši cesarjevič je odšel v svojo sobo in vila za njim. Legla sta in spala kakor prava cesarska otroka. Ko je zjutraj vstal in zagledal sovje kože, ki so še zmeraj ležale tam, ga je spreletel gnus, saj se je spomnil vsega, kar je zaradi njih prestal. Prišla je tudi poroka drugega cesarjevega sina. Najmlajši je šel spet sam in spet se je vila nenadoma prikazala ter brez besed — hop! — stopila k njemu v kolo. Srce mu je kipelo od veselja in ponosa, zlasti ko je gledal druge cesarjeviče in kneževiče, ki so se jim ob pogledu na takšno lepotico kar cedile sline. No, kakor pravijo: kdor ne dobi jagod, se mora zadovoljiti z listjem. Tudi oni so si torej gasili željo s plesom ob vilinih služabnicah. Zvečer so spet sedli k mizi. Najmlajšemu cesarjeviču pa je vrag prišepnil neko misel: vstal je od mize, odšel v svojo sobo, vzel sovje kože in jih vrgel v ogenj, nato pa se vrnil in spet sedel med svate. Nenadoma je med gosti nastal nemir. In sicer zato: ena izmed služabnic je vzkliknila: »Gospodarica, v nevarnosti smo!« Druga je rekla: »Gospodarica, meni diši po smojenem. Pogubljene smo!« Vila pa je odvrnila: »Jezik za zobe! Prav zdaj pri mizi ste si našle čas za takšne neumnosti?« A ni minilo dolgo, ko je spregovorila še tretja: »Gospodarica, ni nam rešitve, podlo so nas izdale!« Tedaj je tudi vila nekoliko nagubala nos. Očitno je tudi do nje prišel vonj po osmojenih kožah. Vse hkrati so vstale od mize in se spremenile v sedem golobov. Vila je nato rekla najmlajšemu cesarjeviču: »Nehvaležen si bil. V dobrem sem te našla, v dobrem ostani. Dokler ne storiš nečesa, česar ni storil še noben človek na svetu, me ne boš našel.« Dvignile so se v nebesne višave in mu v hipu izginile izpred oči. Zaman so svatje prosili cesarjeviča, naj spet sede k mizi. Zaman so ga starši in bratje prigovarjali, naj si ne žene tako k srcu; on je le strmel za golobi in ni več sedel mednje. Drugi dan je še pred zoro odrinil iskat svojo zaročenko. Zdaj je dobro čutil, da brez nje ne more več živeti. Poslovil se je od staršev in bratov ter se podal v svet. Prehodil je hribe, doline in griče, prečkal temne gozdove, kamor še ni stopila človeška noga, bredel čez močvirja in mlakuže, a za svojimi golobi ni našel nobene sledi. Junak se je mučil, poizvedoval, iskal in spraševal, toda ničesar ni opravil. S strtim srcem, z dušo, skrušeno od žalosti, in z gorečo ljubeznijo v prsih je taval kakor zmaj in razdražen lev, a vse zaman. Včasih ga je obšla misel, da bi si sam sodil, se vrgel v prepad ali si razbil glavo ob skalovju v gorah; potem pa mu je srce kakor prišepnilo, da se bodo nekoč, nekoč že končale vse njegove muke, in spet se je zbral ter krenil naprej, še vztrajneje in še trdneje prepričan, da mora tisti, ki skrbno in stanovitno išče, nazadnje najti in doseči, kar si je namenil. Izmučen od utrujenosti in nemira je zavil v senco neke dolinice, da bi si nekoliko odpočil. In ko je tako sedel, ga je premagal spanec. Nenadoma se je prebudil, ker je zaslišal prepirljive človeške glasove, in skočil pokonci. In kaj je zagledal? Trije vragi so se prepirali, da se jim je kar penilo okoli ust. S pokončnimi prsmi je stopil k njim in rekel: »Prepir brez pretepa je kakor svatba brez godcev.« »Tvoja beseda je pa res kakor oreh, vržen ob steno,« so mu odgovorili. »Saj se ne tepemo, samo prerekamo se.« »In zakaj se prerekate?« jih je vprašal. »Takšen hrup zganjate, da bi še mrliča prebudili.« »Glej, po očetu smo podedovali par opank, kučmo in bič, pa se ne moremo zediniti, kdo naj kaj vzame.« »In čemu je dobra ta šara, zaradi katere se prerekate?« »Kdor si obuje opanke, hodi čez morje kakor po suhem. Kdor si povezne kučmo na glavo, ga še sam vrag ne vidi, pa čeprav bi mu s prstom drezal v oko. Kdor pa vzame bič v roko in z njim poči proti sovražnikom, jih spremeni v kamen.« »Prav imate, da se prerekate, fantje. Drugo brez drugega te reči res niso vredne niti dveh pomrznjenih čebul. Veste, kaj mi je prišlo na misel? Če me boste poslušali, vam bom jaz po človeško razsodil.« »Poslušamo te, poslušamo,« so v en glas odgovorili vragi. »Povej kako, pa bomo videli.« »Vidite tiste tri gore pred nami? Vsak naj gre na svojo in kdor se bo potem, ko vam dam znamenje, prvi vrnil sem, naj dobi vse te reči.« »Dobro si povedal! Tako bomo storili. Imenitno! Končno smo našli človeka, ki nam bo po pravici razsodil.« In vragi so jo pri priči ubrali v dir, vsak proti svoji gori. Medtem si je mladenič obul opanke, poveznil kučmo na glavo in prijel bič. Ko so vragi dosegli vrhove gora ter čakali na njegovo znamenje, je najmlajši cesarjevič trikrat počil z bičem, vsakokrat proti enemu izmed njih, in jih na mestu spremenil v kamen. Nato je krenil dalje po svojih opravkih, kamor ga je vleklo hrepenenje. Komaj je napravil kakih deset korakov, ko je visoko na nebu zagledal jato sedmih golobov. Spremljal jih je s pogledom, dokler ni videl, kam so se spustili. Tja je torej usmeril svoje korake, potem ko se je že toliko časa trudil najti pot do njih. »Prav zdaj pri mizi ste si našle čas za takšne neumnosti?« A ni minilo dolgo, ko je spregovorila še tretja: »Gospodarica, ni nam rešitve, podlo so nas izdale!« Tedaj je tudi vila nekoliko nagubala nos. Očitno je tudi do nje prišel vonj po osmojenih kožah. Vse hkrati so vstale od mize in se spremenile v sedem golobov. Vila je nato rekla najmlajšemu cesarjeviču: »Nehvaležen si bil. V dobrem sem te našla, v dobrem ostani. Dokler ne storiš nečesa, česar ni storil še noben človek na svetu, me ne boš našel.« Dvignile so se v nebesne višave in mu v hipu izginile izpred oči. Zaman so svatje prosili cesarjeviča, naj spet sede k mizi, zaman so ga starši in bratje prigovarjali, naj si ne žene tako k srcu; on je le strmel za golobi in ni več sedel mednje. Drugi dan je še pred zoro odrinil iskat svojo zaročenko. Zdaj je dobro čutil, da brez nje ne more več živeti. Poslovil se je od staršev in bratov ter se podal v svet. Prehodil je hribe, doline in griče, prečkal temne gozdove, kamor še ni stopila človeška noga, bredel čez močvirja in mlakuže, a za svojimi golobi ni našel nobene sledi. Junak se je mučil, poizvedoval, iskal in spraševal, toda ničesar ni opravil. S strtim srcem, z dušo, skrušeno od žalosti, in z gorečo ljubeznijo v prsih je taval kakor zmaj in razdražen lev, a vse zaman. Včasih ga je obšla misel, da bi si sam sodil, se vrgel v prepad ali si razbil glavo ob skalovju v gorah; potem pa mu je srce kakor prišepnilo, da se bodo nekoč, nekoč že končale vse njegove muke, in spet se je zbral ter krenil naprej, še vztrajneje in še trdneje prepričan, da mora tisti, ki skrbno in stanovitno išče, nazadnje najti in doseči, kar si je namenil. Izmučen od utrujenosti in nemira je zavil v senco neke dolinice, da bi si nekoliko odpočil. In ko je tako sedel, ga je premagal spanec. Nenadoma se je prebudil, ker je zaslišal prepirljive človeške glasove, in skočil pokonci. In kaj je zagledal? Trije vragi so se prepirali, da se jim je kar penilo okoli ust. S pokončnimi prsmi je stopil k njim in rekel:
»Prepir brez pretepa je kakor svatba brez godcev.« »Tvoja beseda je pa res kakor oreh, vržen ob steno,« so mu odgovorili. »Saj se ne tepemo, samo prerekamo se.« »In zakaj se prerekate?« jih je vprašal. »Takšen hrup zganjate, da bi še mrliča prebudili.« »Glej, po očetu smo podedovali par opank, kučmo in bič, pa se ne moremo zediniti, kdo naj kaj vzame.« »In čemu je dobra ta šara, zaradi katere se prerekate?« »Kdor si obuje opanke, hodi čez morje kakor po suhem. Kdor si povezne kučmo na glavo, ga še sam vrag ne vidi, pa čeprav bi mu s prstom drezal v oko. Kdor pa vzame bič v roko in z njim poči proti sovražnikom, jih spremeni v kamen.« »Prav imate, da se prerekate, fantje. Drugo brez drugega te reči res niso vredne niti dveh pomrznjenih čebul. Veste, kaj mi je prišlo na misel? Če me boste poslušali, vam bom jaz po človeško razsodil.« »Poslušamo te, poslušamo,« so v en glas odgovorili vragi. »Povej kako, pa bomo videli.« »Vidite tiste tri gore pred nami? Vsak naj gre na svojo in kdor se bo potem, ko vam dam znamenje, prvi vrnil sem, naj dobi vse te reči.« »Dobro si povedal! Tako bomo storili. Imenitno! Končno smo našli človeka, ki nam bo po pravici razsodil.« In vragi so jo pri priči ubrali v dir, vsak proti svoji gori. Medtem si je mladenič obul opanke, poveznil kučmo na glavo in prijel bič. Ko so vragi dosegli vrhove gora ter čakali na njegovo znamenje, je najmlajši cesarjevič trikrat počil z bičem, vsakokrat proti enemu izmed njih, in jih na mestu spremenil v kamen. Nato je krenil dalje po svojih opravkih, kamor ga je vleklo hrepenenje. Komaj je napravil kakih deset korakov, ko je visoko na nebu zagledal jato sedmih golobov. Spremljal jih je s pogledom, dokler ni videl, kam so se spustili. Tja je torej usmeril svoje korake, potem ko se je že toliko časa trudil najti pot do njih. Čez morja, potoke in velike reke je hodil kakor po suhem, prepotoval še dežele in puščave, dokler ni dospel do velike, velikanske gore, katere vrh je segal v oblake. Tja je bil videl spustiti se golobe. Začel se je vzpenjati; iz globeli v globel, s skalne police na ostro pečino, iz prepada v prepad, zdaj po robovih, zdaj čez gorske grebene, dokler ni prišel do neke votline. Stopil je vanjo in obstal kakor od strele zadet: pred njim so stale knežje palače, tako mojstrsko izdelane, kakršnih na naši zemlji ni videti. Tam je prebivala njegova zaročenka, vila vseh vil. Ko jo je zagledal, kako se s služabnicami za seboj sprehaja po vrtu, jo je takoj prepoznal. Za njo se je držal nadvse ljubek otročiček, tekal in se igral med cvetjem ter jo kar naprej klical, da bi ji pokazal tega ali onega metuljčka. Vila je bila očitno že nosila otroka pod srcem, ko je odletela od svatovske mize, in to je bil njun sin. Najmlajši cesarjevič ni vedel, kam bi od veselja. Najraje bi bil kakor brez uma planil k otroku, ga pograbil in poljubil. A se je brž premislil, da ga ne bi prestrašil. Njega namreč ni videl nihče, saj je imel na glavi kučmo. Začelo se je večeriti in ni vedel, kako naj se pokaže. Nazadnje je zaslišal, da vilo vabijo k mizi, pa je šel še sam in sedel mednjo in njunega otroka. Prinesli so jedi. Jedel je kakor sestradan volk, saj se ni več spominjal, kdaj je nazadnje zaužil kaj kuhanega. Vila se je čudila, kako da jed tako hitro izginja. Velela je prinesti še. A tudi nove jedi so v hipu pošle. Medtem je nekoliko privzdignil kučmo na otrokovi strani; deček ga je zagledal in pri priči zaklical: »Glej, mama, očka!« »Ljubi moj, tvoj oče nas ne bo našel, dokler ne opravi čudežnega dejanja,« mu je odgovorila mati. On pa si je hitro, hitro potegnil kučmo čez oči in spet začel jesti, kakor da bi se mu pri ustih ruvali volkovi. Ko je zmanjkalo tudi teh jedi, je vila vsa začudena ukazala, naj jih prinesejo še, da bo vendar dovolj. Cesarjevič se je znova pokazal otročičku, ves srečen, da ga je sin prepoznal. In deček je spet povedal materi; ta pa ga je znova oštela, kajti ni ji šlo v glavo, da bi njen mož lahko opravil takšna čudežna dejanja, ki bi mu omogočila priti do nje. Vedela je, da tja niti čarobna ptica ne zaide. Otrok je umolknil, saj si je oče medtem spet potegnil kučmo čez oči. Cesarjevič je jedel, dokler ni pošlo tudi vse, kar so še prinesli. Jedel je, ljubi moji, pa se nikakor ni mogel nasititi. Ko niso imeli več ničesar prinesti na mizo, je vila začela godrnjati, da ni ostalo niti za služabnice. Tedaj pa je otrok spet zavpil: »Mama, saj je res očka!« »Kje pa je, otrok? Kaj vendar bledeš?« »Nič ne bledem, prav nič! Glej, tukaj ob meni je, glej, zdaj me jemlje v naročje!« Vila se je prestrašila, ko je to slišala. On pa ni več odlašal: da se ji ne bi od strahu kaj zgodilo, se ji je nazadnje pokazal. Snel si je kučmo z glave in rekel: »Tukaj sem! Nisi hotela verjeti najinemu sinu, ko ti je povedal, da me je videl. Nisem vedel, kaj naj si mislim, ko sem zagledal tiste ostudne kože. Mislil sem, da delam prav, ko jih mečem v ogenj, da bi vas jih rešil.« »Tako nam je bilo usojeno trpeti,« je odgovorila vila. »Pustiva zdaj preteklost pozabi in mi povej, kako ti je uspelo priti vse do sem.« Ko ji je povedal vse svoje prigode in vse, kar je prestal, sta se objela, poljubil je otroka in ostal tam z njimi. Vztrajno jo je prosil, naj se vrnejo v svet, in ona ga je uslišala. Tako so se vsi skupaj vrnili k cesarju, mladeničevemu očetu, in tam priredili svatbo, o kateri se je razvedelo daleč po svetu. Ko se je cesar postaral, so vsi bojarji in vse ljudstvo izbrali njegovega najmlajšega sina za cesarja, saj je bil pravi, kleni Romun, bistre pameti in pravičen sodnik. Živeli so srečno in srečno vladali, tako da je njihovo ime ostalo v spominu na veke vekov. Jaz pa sem zajahal sedlo, in tako dalje.
Izvirnik
020 Pâna pinelor
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
fostii odata ca nici odata, etc. A. fostil odata un. imperatil mare si puternicii, si elii avea trei feciori. Facendu-se marl, imp6ratulii se gandi feltt si chipuri cum sa face sa-si insore copiii ca sa fie fericiti. LW° nopte nu Will ce visa imparatulti a a doua di, de manecate, Isi chema copiii si se urea cu densil in palimarulii unui tura. ce avea in gradina. Porunci is fie-care arculti si cate o Meta. Trageti, copii, cu arculti, le clise imparatulti, si unde cede sageta fie-caruia, acolo Ii va fi norocula. Copiii se supuserA fail a cArti catu-si de putinii, cad ei eraa. Incredintarl ca tatalu lore scia ce spune. Trasera deci, si sageta celui mai mare din flu se infipse in casa unui imperatii vecinti ; a celui de alii doilea se infipse in casa unui boerti mare d'ai imperatulul ; era sageta celui mai mica se urea in naltubi cerului. Li se strimbasera gaturile uitandu-se Alva densa, si p'aci, p'aci, era sa o percla din ochi. Gaud, o veclura coborandu-se si se infipse inteunti copacia 'naltii dintr'o padure mare. Se duse fiul. edit mare, isi lua solid pe fata imperatului vecina, si se intarse cu densa la tatalii Se duse si celti mijlocia si se intorse ci elii cu o sotiorai mandra si frumosa. Se duse si celti mica. Cutreera lumea pins ce ajunse la pa durea cea mare unde se lasase sageta lui. Bijbii, et., si orbaca p'acolo prin bungetii pine ce dete de copaciulu in care se in sa-sI all.
.212 fipsese si sageta lui. Acestil copacia era 'naltil si grost, si b6trana de cand urzise Dumneclea pamintula. Se incovriga elii densula, si se urea pang ce ajunse de se natg de o ramura. Si din ramura in ramura, cand atirnatii cu mainele, cand cu picierele incrucisate, si inclestate, ajunse pins in villa. Acolo, puse mane lua safreta. Se dete josa cu sufletula plina de obida si de mihnire, socotinda ca este seta de noroca, cad, se &idea ela, ca ce era sa gasesca in acela copacia. Nu-1 fu destul ca nu-si aflase acolo pe scrisa lui, nu-I fu destula ca facuse atata cale in desertil, se mai pomeni, cand vru sa piece de langa copacia, sa se agate de spinarea lui o bufnita. FIita in suss, hip in josa, bufnita sa se duce din spinarea lui, ba. 11a inhatase, dracelca, cu ghiarele ca o gaits spurcata, si nu-lil slabea nici cats ai da in cremene. Mai se suci, mai se inverti sa scape de pacoste, si nu fu nicl una chips. Daca veclu, si ve4u, se holed si ela a se duce acase cu saxanaoa in spinare si o lua la drums. In cale bags de sem& cg alte sese bufnite se tineau duns densula. Merse bietii, cu alaiula dupe densula, si potrivi asta-fela ca sfiajune..,5. acasa neptea, spre a nu se face de risulti dracilorii de copfi. Cum intra in camara unde locuia &usual in palaturile tatana-seil, cele sese bufnite se ase4ara caresi pe unde; era cea d'a septea bufnita, care se indestase de spinarea lui, se asecla iu pate. Mai statu, bietula flecaii, se mai socoti, se mai gandi, mar planui, si in cele din urma gasi cu cale sa le lase in pace. sa vada unde are sä iasa acesta intamplare. Mai cu sema ca acum se cortorosise de saxanaoa din spinare. Si cum era si rupta de ostenela de atita caletorie si de atita tevatura ce avu pe drama, adormi, cum puse capnla jog', da par'ca l'ai fi lovita cu muchia in capil. A. doa di, ce sa-ivacla ochii ? Lang& densula in pate, o asa de frumese, de amutea si nu scia tine and o vedea ; era la capetele patului lora sesa robe una mai frumosa de cab"). alta. Mai veclu inteutia colts ale camarei, septe piei de bufnite, aruncate una peste alta. si-s1 elil, {ling du-
al 3 Se mill tats -seii, se mill mums -sa de aka frumusete si ging4ie, ce nu mai veklusera de cAnd erati el. pica de nunta a fratelui celui mai mare viinda, se duse celii imperatului, insa singurii, del nu putea sa ia §i pe dina, macar ca era sa-1 fie logodnica. Chid, se pomeni cu densa ca se prinde in Nora langa densulii. Nu mai putea de bucurie, cand o veclu. Se %lea, nene, calit unit lucru mare ; caci alta ca (Masa nu se gasea In OVA imperatia loril si a vecinilorii lorii. Tog nuntasii remasera cu ochii bleojditi la densa. Iar ceilalti Al de imperati domni earl erati poftiti la nunta, dedeail Vircele robelorfi ce venise cu dina, Si care de care umbla sh se princla in Nora langi densele. Si astii-felii se veselira pins sera. La masa, clina se a;;ecla Linga fiulu celfi micu alit imperatului. Mancara Si se chefuird pia, la mieclulli noptii. Apoi se dusera fiecare la ale sale. Multi celfr micu alit imperatului, se duse in camara luT. Dina dupe densulii. Se culcara ci tlormira ca nisce imperati ce eraii el. Cand se scula dimineta si veclu pieile de bufnita tau acolo, ilti apuca unit cutremurit de scarba, aducenduii aminte de cele ce Valise de in densele. Se facu §i nunta fiului de alit doilea alit imperatului. Fiulft celii midi se duse la nunta 61'41 singurti, si era se pomeni cu dina ca vine, si nici una, nici alts, tope ! se prinse Linga densulft in Nora. Crescea inima inteensulii de bucurie si de fala, mai cu sema &and vedea pe cei-lalti fil de imperati §i de domni ca le lass gura apa la toti dupa o a§a bucatica. Ei, vorba aluia, -in pofida cdp§uneloru, mancail foile. Ysi scoteati §i el focal jucAndir in Nora cu robele clinel. Sera era se pusera la masa. Fiului celui micii alit imperatului, ce -I da lui draculii in gandii, se scold de la masa, se duce in camara lul, ia pieile de bufnita, §i le arunca in focit, apol vine §i se pune la masa din 0 data se Wu o tulburare intre mesenl. eta de ce. Una din robe striga : Stapana I suntem in primejdie. Alta Elise: stapana I mie imi mirese a pirlitu. Este prapadenie de noi. Eara ea respunse: Taca-ve gura, tocmai acum la masa v'atl gasitit mice ale §i numl. gi Si
si voi sa vorbiti secaturi ? Nu trecu fuss multti si mai clise si a treia : Stapina I nu e scapare, suntem vindute miselesce. aceeasl vreme si densa stramba nitelii din nasii. Pasamite fi venise si ei mirosil de pirlela pieiloru. *i de °data sculandu-se cu totele de la masa, se facura septe porumbei. Apo Ina Elise fiului celui midi de impratti.: Al fostit nerecunoscetorit. Cu bine to -amti gasitu, cu bine. sa ramai. Pina nu vel isbuti sa faci ce n'a facutil omit pe lume, sa nu dai en mina de mine. Se inaltara, deci in slava cerului si indata perira din ochil lui. ju desertil mai rugara mesenii pe fiulti imperatului sa secia la masa. In desertti flu indemnara parintil si fratii sa nu-si mai faca inima rea , caci elu rema.sese cu ochii dupa porumbel si nu se mai puse la masa. A. doua cli pind in cliori plea sa-si gasesca logodnica. Elft simtea bine acum ca fart densa nu mai putea trai. Ts1 lua buns de la paring si de la frati si o porni in pribegie. Trecu deluri, val, colnice, strabatu paduri intunecate si de piciorti neumblate, dete prin smarcurI si lacoviste, si de urma, porumbeilorti sei nu putu da. Se framanta cu firea voinicuhl cerceta, cauta, intreba ; dart nici o isprava nu-rni faced. Cu inima infranta, cu sufletula sdrobitit de mahnire, si cu dogorulti dragostei inteensulA, umbla ca unit smea si ca unit' left paralett, dart tote in desertil. Une-ori ilu batea gindurde faca soma singuru, sa se dea la rips, orl sfarame capulti de will' de piatrA de prin munti; dart parca ii spunea inima, ca odata, °data, o sa se sfirsesca tote necaclurile sale, si de odatA isi venea in sine, si se punea din noti pe drumti, mai cu harnicie si mai tare In credinta ca tine cauta cu amaruntulti si cu staruintA trebue sa gasesca si gaudulit sa isbandesca. Ruptil de ostenela si de sbuucinare, se dete nitelti la umbra intr'o valcea sa se mai odihnesca o idea. Si standil elit acolo, HA furs somnulti. De o data se destepta, auclindti ogaraiala de graiuri omenesci, si sari dreptil in susti. Ce sa vecli dumneata ? TreI draci se certail de faceail clabucti la gurA. Se duse la dencu peptulti inainte si le dise : cliva sa-si Yu sa-gi '1i-1g ga
Certa f&ra pAruiala, ca nunta fArA lautari. Se lovi ca nuca in perete §i vorba ta, eca, respunsera nava not nu ne certamil, ci numaI ne sfadima. Si pentru ce ye staditi voi 1I intreba elu ; cadi galagia ce faced vol, mortil d'ar fi cine-va §i tau nu de§teptati. Ulte, avem de mqtenire, de la tata, o pereche de opinci, e caciula §i una bicia, si nu ne Invoimti intre noi, care ce sa is din ele. Si la ce suntu bune bulendrele pe care ye sfaditi von Chid se incalla cine-va cu opincile, trece marea ca pe uscata. CAnd pune cAcTula in capti, vede nicT draculti, mAcar de i-arti da cu degetulu in ochi. Eara cand va avea biciula In mans, si va trosni asupra vrajmnilorti 861, ii impetresce. Avell dreptate 81 ye sfaditi vol, me. Gael una fAra alta, aceste bulendre nu fad' nici doe cepe degerate. Eaca ce-mi (Ace mie gandulti, de yeti voi sa me ascultall sa ye fad' eu dreptate omenesca. Te ascultamti, to ascultatml, respunsera dracil intr'o spune-ne cum, si vomit vedea. Vedeti voi eel trei munti ce stall in fata nOstra SA ye (beep fie-care in ate unulti, si tine va veni mad curAndti, dupa ce ye voi face ell semnii, ale luI sa fie tote astea. CA bine did D-ta Asa vom face. Bravo ! eta ne-amt. gAsita °multi care sä ne facA dreptate. Si indata o rupeerA d'a fuga dracil, tulind'o fie-care In spre cate unu munte. Pin& una, alta, volniculti puse opincile in piclOre, caciulaln capu §i lua biclula in mina. Cand ajunserA dracii in verfurile muntiloril si aFlteptara sa le fad semnula, fiula celti micu alii imperatuluI trasni de trei cu biciulii, in fata fie-carui dracti si Ii impetri acolo locului. Apol o lua §i ela la drumil in treba luT, uncle flu tragea dorulit Abia maI f &cu vr'o clece pag §i veclu pe susa stolu de- §epte porumbel. Ii urmari din ()chi pina ce II vel:lu in ceparte de locu se lasarA. Inteacolo dee! si densulti i §I indrepta cararile pentru care sa ostenise atita mare de vreme. eT, gldnoire, eel unit ? no-111
§i voi sa vorbiti secaturi ? Nu trecu insa nultd §i mai Oise gi a treia: Stapina nu e scapare, suntem vindute miplesee. Iii acee*' vreme qi densa stramba niteld din nasii. Pasamite fi venise si ei mirosti de pirlela pieilord. Si de odata sculandu-se cu totele de la masa, se facura §epte porumbei. Apol dina Oise fiului celui mica de imperatii : AI fostd nerecunoscetord. Cu bine to -arnit gasitit, cu bine sa rdlnait Pina nu ye! isbuti sa fad ce n'a facutil °mu pe lume, sa nu dal Cu mana de mine. Se inaltara, deci in slava cerului si indata perira din ochii lui. Ill deertii mai rugara mesenii pe fluid imperatului sa §ecla, la masa, in deprtii 41u indemnara parintii si fratii sa nu-qi mai Lea inima rea , caci elii remasese cu ochil dupa porumbei §i nu se mai puse la masa. A. doua 4;11 pins fn cliori piece sail' gdsesca logodnica. Eld simtea bine acum ca fara densa nu mai putea tat. hi lua cliva buns de la paring §i de la frati §i o porni in pribegie. Trecu deluri, vai, colnice, strabatu paduri intunecate de piciorii neumblate, dete prin smarcuri si lacovi§te, §i de urma, porumbeilord sei nu putu da. Se framanta cu firea voiniculd cerceta, cauta, intreba ; dara nisi o isprava nu-nai fdcea. Cu inima infranta, cu sufletuld sdrobitii de mahnire, cu dogoruld dragostei inteensuld, umbla ca until smell §i ca unii led paraled, dal Vote in deFrtit. Une-ori flu bdtea gindurle faca serna singurd, sä se dea la rips, on sa -§I sfararne capuld de cotii de piatra de prin munti; dara pared 4i spunea inima, ca odata, odata, o sa se sfiresca tote necaclurile sale, §i de odata venea in sine, si se punea din nod pe drumil, mai cu harnicie §i mai tare in credinta ca tine cauta cu amaruntulii §i cu staruinta trebue sa gasesca §i ganduld sa isbandesca. Ruptii de ostenela si de sbuncinare, se dete nitelii la umbra intr'o valcea sä se mai odihnesca o leca. Si standii eld acolo, 1111 furs sornnulii. De o data se deOepta, auclindti o garaiala de graiurl omenesci, ri sari dreptii in susii. Ce sa vecil dumneata Trei draci se ceder de facead clabucd la gull. Se duse la den- §ii cu peptuld inainte si le clise : l si si isi ?
Certa fara paruiala, ca nunta fara Se lovi ca nuca in perete si vorba ta, aca, respunsera el, Daia noI nu ne certamii, ci nurnaI ne Si pentru ce ye staditI vol ? II intreba elf" ; cad galagia ce facep voi, mortil d'ar fi tine -va si tote flu desteptap. Ulte, avem de mostenire, de la tata, o pereche de opinci, e caciula si unti biciu, si nu ne Invoimu intre noI, care ce sa is din ele. Si la ce suntu bune bulendrele pe care ye sfadip von Gaud se incalta cine-va cu opincile, trece marea ca pe uscatii. Cand pune caclula in capii, nu-lii vede nici draculii, macar de i-aril da cu degetula in ochi. Eara cand va avea biciulu In mans, si va trosni asupra vrajmasilorti seI, Iii impetresce. Avep dreptate sa ye sfadip vol, me. Cficluna fara alta, aceste bulendre nu facu nici doe cepe degerate. Eaca ce-ml dice mie gandulti, de yell voi sa me ascultap sa ye facu eft dreptate omenesca. Te ascultamil, to ascultamil, respunsera dracii intr'o suire, spune-ne cum, si vomit' vedea. Vedep vol cel tree mu nti ce stair in fata nostri ? Sa ye dump fie-care in cate unuiu, si tine va veni mai curandii, dupa ce ye voi face eu semnii, ale luI BA fie tete astea. CA bine dicl D-ta 1 Asa vom face. Bravo ! eca gasitil omulii care sa ne faca dreptate. Si indata o rupgera d'a fuga dracil, tulind'o fie-care in spre cate unii munte. Pina una, alta, voIniculti puse opincile in piclore, caciulain capil si lira biciulu in mina. Cand ajunsera dracil in verfurile munplora si asteptara sa le faca semnula, fluid celii mice alii imperatulul trasni de tree or! cu biciulii, In fata fie-carui dracil si ii impetri acolo locului. Apo! o lea si elf" la drumil In treba lul, unde tragea Abia facu vr'o dece pasI si vedu pe susti unii stohl desepte porumbel. urmari din ochi pins ce vedu in ceparte de locii se lasara. Intea ado deci si densulii 10 Indreptii Waffle pentru care sa ostenise atita mare de vreme. lautarT. sfadimii. grane-am0 110 dorulti. mai TT 11
Trecu marl, pirae, §i ape marl ca pe uscata, mai cutreera teri si pustiuri, pins ce ajunse la un munte mare, mare, alit carui verfa da la nori. Aci vecluse elu ca se lasase pormbel Se puse a se urea pe densula, §i din vagauna in vagauna, din stein de piatra in colti, din rips, in rips, cafarindu-se cand pe muchi, cand pe come de munti, ajunse la o pe§tera. Intranda acolo, remase ca lovitil de trasneta cand v6clu nisce palaturi ea de domnii si ass de maiestrita lucrate. cum nu se Neda pe Omentula nostru. Acolo locuia logodnica lui, clina clinelorii. Cum o veclu prinblandu-se prin gradina cu rebele dupa densa, o si cunoscu. Unil copila0 de dragulela se tinea dupa clina, alerga, se sbeguia priutre flori, si totu striga pe clina ca sa-I arate cafe unit fluturelii. Pasami-te clina remasese area cand sburase de la masa, Si acesta era copilula lorii. Nu mai putea de bucurie fiula cela mica alit' imperatului. Ii venea sa dea fuga ca un desmetica sa is copilapla sa-la sarute. Dara 41 lua sema, nu care cum-va 84 se specie. Pe den- Buhl nu-lii vedea nimeni, cad era cu caciula in capii. Incepuse a da in de sera, si elf.' nu scia cum sa se arate. In cele din urma auclinda ca poftesce la masa pe dina, se duse si ela §i se amla intre densa §i intre copilapail lora. Adusera bucate. Ela manta ca unit lupit flamanda, cad' nu mai tinea minte de cand nu rnancase elit leguma fiarta. Dina se mill cum de se sfir§esce bucatete ass de lute. Porunci de mai aduse. Dara ci acele se fituira fate° clip& Intre acestea ela fidicanduil nitelu caciula din spre partea copilului, acesta Ila Mari §i o data, striga : Uite tata, mama! dragula met, nu va da peste not rind nu va savar§i o fapta nasdravana, respunse ma-sa. Ela 41 trase lute, lute, caciula pe ochi §i incepu erasi a manta, de 'Area ca se batii lupil la gura lui. Dupd ce sfit* aceste bucate, dina, cuprinsa de mirare, porunci sa se mai aduca, ca sa fie din destula. Muhl imperatului se mai arati copila§ului inca o data, Ojai. .de bucurie ca fiula sea flu cunoscu. Tat-tef, gi
Copilule era-§i spuse ma-si ; si acesta erasi ile tinu de ref' vedl ca nu-i venea el a crede sa fi acute barbatu-see niscai fapte minunate, prin care sa pita ajunge la &Elsa. Ea scia ca pe acolo nici pasere maiastra nu cake. Copilulii tacu, cad tata-see isi trasese caciula pe oda numai de ate. Mai mama pins ce se ispravi si aceste bucate. Manca, nene, si no se mai satura. Ne mai avendii ce sa mai aduca la masa, cling incepu a carti ea nu mai remasese Gi pentru robe. Cand eta copiluld ca striga era0. Mama! dee ca este tata. Dara undo este me? ce tote aiurezi to ? 13a nici aiurela, nici nimice. Uite-le este colea linos mine, uite-le, me is in brate. Se sperie dina cand audi. Dara elf' nu o rasa pinA in cele din urma, Lira, sa se arate, ca sa no-i vie ce-va reit. Si luandu-0 caciula din cape Oise : Eata-me Tu n'ai vrutil sa credi pe fiule nostru cand ti-a spuse ca m'a vedute. Ee n'amii sciute ce sä credit cand amt vedutil scarbosele alea de piei, ci ame. socotite. ca fact bine, dandu-le focului, ca sa ye scape pe voi de ele. Atza amii foste not ursiti sa patiminne, response Lass acorn cele trecute uitaril, si spune-mi cum al isbutite de al ajunse pind aici. Si dupa povesti tote intamplarile, si tote ce pati, se imbrakara, saruta copilulfi si remase acolo cu top. Ele starui de densa sa &A 61-.41 in lume, si ea ilii asculta. Se intOrsera deci cu totil la imperatule., tatalti voinicului, si acolo facu o nunta de se duse vestea in lume. Imperatulil acela imbetraninde, tots boerimea §i tote poporulti desert pe fiule see celt mica de imperate, pentru ca era romine verde, intregit la minte si drepte la judecata; si traira si imperatira in fericire de be remase numele de pomenire in vecii vecilorii. Ears eft incalecaiu p'o pa, etc.
Nadaljuj z branjem
