Prevod
Ko so Huroni leta 1806 prišli v Sandwich nasproti michiganske obale in se utaborili blizu cerkve za vsakoletni »praznik divjakov«, ki je bil predvsem verske narave, a so ga spremljali tudi pojedine, športne igre in popivanje, je neka starka iz plemena Angelique Couture napovedala, da bo kmalu tekla kri v potokih in da bodo belci in Indijanci drug drugemu stregli po življenju. V tistih časih s takšno prerokbo ni bilo težko zadeti resnice, in čeprav jo je Angelique ponovila prijateljem, si zaradi nje ni delala skrbi. Ko pa se je leta 1812 prikazal komet, je ljudi obšel strah — in to upravičeno, kajti kmalu je izbruhnila vojna z Anglijo. Dekletovi bratje so se bojevali pod rdečo zastavo, njen ljubi, Francois Navarre, pa pod zvezdami in progami.
Nekega dne je kruti general Proctor skozi Sandwich peljal ujetnike k Huronom, ki naj bi jih po svoji ustaljeni navadi usmrtili. Ko so šli mimo, stokajoč ob misli na usodo, ki jih je čakala, z razbolelimi nogami in prekriti s prahom, je Angelique skoraj omedlela, saj je med njimi prepoznala svojega ljubega. Tudi on jo je zagledal in Proctorju ni ušlo, da sta se prepoznala. Naj je njuna bridkost za hip omehčala njegovo divje srce ali pa jima je hotel bolečino še povečati s trenutnim okusom radosti, gotovo je le to, da je ob prihodu v tabor Francroisa na častno besedo izpustil do sončnega zahoda. Mladenič je pohitel k dekletovi hiši in eno uro sta bila srečna v svoji žalosti. Skušala ga je pregovoriti, naj prelomi dano besedo in pobegne, a je odklonil, in ko je sonce zahajalo, se je iztrgal iz njenega objema ter pohitel nazaj k tovarišem v nesreči.
Njegovi ječarji so ga zaradi tega častnega dejanja občudovali in če bi le hotel, bi ga bili takoj sprejeli v svoje pleme. Ker se za to ni odločil, so mu vsaj dovolili ostati nevezan. Komaj je sonce zašlo, je ob bregu pristalo več čolnov z novo skupino ujetnikov in Indijanci so z radostnimi kriki stekli k reki, da bi jih prignali v tabor. Francois je imel le bežno priložnost, a jo je izkoristil. V vsesplošnem razburjenju ga ni nihče opazoval. Zdaj ga častna beseda ni več vezala in z vso naglico je planil v gozd. Ni minila niti minuta, ko so odkrili, da ga ni, toda bil je prevešč gozda: izmenoma je tekel in se skrival, in ker mu je pomagala vse gostejša tema, je divjake kmalu pustil daleč za seboj.
Skupina Angležev je odšla k Angelique domov, prepričana, da se bo zagotovo vrnil k njej; vendar je bil preveč prebrisan za kaj takega in zaman so streljali navzgor v dimnike ter z bajoneti prebadali postelje. Angelique je ta vdor navdal z grozo, toda možem je bilo ukazano, naj ženski ne storijo nič žalega, in navsezadnje jo je razveseljevala misel, da je Francois pobegnil. Čez nekaj dni je na njena vrata prišel eden od Huronov in pomenljivo pokazal na svež skalp, ki mu je visel za pasom. V prepričanju, da je skalp njenega ljubega, je zbolela in začela hirati, nekega večera pa je na vratih zaslišala tiho trkanje. Odprla jih je in na pragu zagledala čepico.
Zraven ni bilo nobenega pisma, pa vendar ji je srce v prsih poskočilo in v lica se ji je vrnila barva, saj je prepoznala čepico svojega ljubega. Pozneje je izvedela, da se je Francois držal gozda, dokler ni prišel do kraja, kjer danes stoji Walkerville; tam je našel kanu in varno priveslal na ameriško stran. Pozneje se mu je pridružila v Detroitu in ob koncu vojne sta se poročila. Vso vojno je služil častno in v lastno zadovoljstvo, saj je imel priložnost poravnati marsikateri stari račun z rdečesuknjičniki in Indijanci.
