Prevod

Leta 1868 je v Detroitu umrla ženska po imenu Marie Louise Thebault, ki so jo navadno klicali Kennette. Bila je že v letih in stari prebivalci so se spominjali časov, ko je bila ena najbolj nenavadnih postav in najbolj odrezavih duš v mestu. Še nekaj let pred smrtjo je namreč govorila robato, bila neurejena, ničesar ni ljubila in ničesar spoštovala, razen nemara svoje violine in denarja, ter živela sama v stari hišici ob rečni cesti proti Springwellsu. Čeprav se je preživljala z izdelovanjem čevljev, je bila tako skopa, da je sprejemala hrano od sosedov, večere pa je preživljala zdoma, da bi prihranila pri razsvetljavi in kurjavi. Vendar je tu in tam tudi kaj prebrala in dovolj dobro poznala Volneyja, Voltaira in druge skeptike, da je pohujševala svoje verne znance. Zaradi ljubezni do zaslužka, ne do družbe, je eno svojih sob oddala pobožni starki, od katere ni dobivala le skromne najemnine, temveč je spotoma uporabljala tudi njeno kurjavo in svetlobo.

Kadar jo je pobožna ženska skušala pridobiti za cerkev, jo je to ujezilo; poleg tega je rada pripovedovala zgodbe o duhovih, ki se jim je Kennette smejala. Ena od pripovedi, pri kateri se je zadrževala s posebno trdnim prepričanjem, je bila zgodba o poročniku Muiru. Ta je zapustil svojo ljubljeno, ko je na njegove prošnje odgovorila z ne, misleč, da govori resnico, čeprav se je hotela le spogledovati z njim.

Tisto noč je padel v napadu na Američane in se ves krvav vrnil k dekletu, zaradi katerega je zavrgel življenje; stisnil ji je roko in na njej pustil sled koščenih prstov, zato jo je odtlej vedno skrivala v rokavici. Potem je bila tu zgodba o dveh možeh iz Detroita, ki ju je pokopalo padajoče drevo: poročeni, ki ni bil smrtno ranjen, je prosil tovariša, naj pokliče njegovo ženo, brž ko bo njegova duša svobodna; in žena je pri vratih zaslišala žalostni glas, ko je duh na poti v onstranstvo šel mimo, stekla ven in rešila moža iz stiske. Pripovedovala je tudi o feu follet oziroma blodeči lučki, ki je neko dekle na Grosse Isle vodila v močvirje, kjer je njenega ljubega požiralo blato, in ji omogočila, da ga je rešila. Tu je bila tudi babica Duchene, ki je še mnogo noči po smrti delala za svojim kolovratom in z njegovim brnenjem v sinu zbujala strah, ker ni dal plačati petdesetih maš za pokoj njene duše; ko pa je izpolnil obljubo, ni več prihajala. Spet druga zgodba je pripovedovala o prikazenskem čolnu lovca Sebastiana, ki se vsakih sedem let vzpne po ožini in obeleži njegovo vrnitev po smrti, skladno z obljubo njegovi zaročenki Zoe, da se bo — živ ali mrtev — ob dogovorjenem času vrnil k njej z lova.

Kennette je vse to poslušala s prezirom. »Bah!« je vzkliknila. »Ne verjamem tvojim zgodbam. Ne verjamem v tvoj pekel in tvoje vice. Če umreš prva, se vrni. Če bom prva jaz in bom mogla, pridem. Potem bova vedeli, ali obstaja še kakšen drug svet.«

Sklenili sta tak dogovor, vendar se ženski nista dobro razumeli in kmalu se je Kennette s svojo najemnico odkrito sprla. Nazadnje ji je izjavila, da ji nikoli ne bo mogla odpustiti, a bo kljub temu terjala, da izpolni njun posmrtni dogovor. Najemnica je umrla in ko je Kennette pri sosedi govorila o njeni smrti, jo je neki deček, ki je prišel iz mesta in poznal njeno varčnost, mimogrede vprašal, zakaj je doma pustila goreti luč. Zgrabila je grebljico in nemudoma odšla, da bi kaznovala vsiljivca, ki si je drznil vstopiti med njeno odsotnostjo, a ko je prispela, ni bilo nobene luči. Več večerov so ji drugi poročali o svetlobi, sama pa je ni nikoli videla, ker se je potikala po soseščini, dokler se ni neke noči odločila, da se bo prepričala na lastne oči. Vrnila se je zgodaj, tiho vstopila skozi zadnja vrata in legla v posteljo. Komaj je to storila, že je zagledala svetlobo, ki se je vzpenjala po stopnicah. Sedla je v postelji, vzravnana kakor sveča, in čakala. Svetloba se je neslišno vzpela in kmalu obstala v sobi — ne svetilka ne sveča, temveč bel fosforescenčni sij. Bližala se ji je in spreminjala obliko, dokler ni v njej razločila meglene podobe človeka. Prvič v življenju jo je bilo strah. »Ne hodi bliže!« je zavpila. »Vem, kdo si. Verjamem ti in ti odpuščam.«

Svetloba je izginila. Od tiste noči so opažali, da se je Kennette začela hitro starati — spreminjala se je in postajala bolj podobna drugim ženskam. Hodila je v cerkev in njen obraz je postal mehkejši in prijaznejši. Le takrat je videla duha, a njegov obisk jo je za vedno spremenil.