Prevod
V brooklynski četrti Bath stoji dvorec Cortelyou, zgrajen pred sto petdesetimi leti, ki je med ameriško revolucijo služil kot obrambno oporišče, ko so Britanci iz svojega tabora v Flatbushu vpadali v okolico in nadlegovali prebivalce. Med enim teh pohodov na prašiče in kokoši je galanten častnik rdečesuknjičnikov na poljih posestva Cortelyou srečal čedno dekle. Pomiril jo je tako, da ji je pomagal nabirati poljsko cvetje, in odtlej je dekle pogosto zahajalo na polja ter se vračalo z velikanskimi šopki marjetic. Stari Cortelyou o tej ljubezenski zgodbi ni ničesar slutil, dokler ni eden njegovih sinov od daleč opazil njenega skrivnega srečanja z rdečesuknjičnikom. Ni treba posebej poudarjati, da se mu je pri graji pridružila vsa družina. Ker je dekle izjavilo, da se srečanjem z ljubimcem ne bo odpovedalo, je oče prisegel, da ne bo nikoli več zapustila njegove hiše, in se trudil držati besedo, naj bo to v dobro ali slabo. Mladenka je svoje ujetništvo prenašala tako, kot bi ga vsako dekle pogumnega duha, vendar ji ni uspelo pobegniti vse do nekega večera, ko je sedela pri oknu in opazovala, kako zahajajoča luna riše svetlo pot po pristanišču. Trk ob šipo, kakor da bi vanjo priletel kamenček, jo je zdramil iz sanjarjenja. Na trati je stal njen ljubimec.
Na njen nestrpni namig je pritekel z lahko lestvijo, jo prislonil k okenski polici in v manj kot minuti sta že tekla proti obali; toda škripanje lestve ni ostalo preslišano in dva moška sta zgrabila muškete ter pohitela ven. Na mesečevi poti sta zasledovalca razločila premikajočo se postavo in, ne da bi jo prej pozvala, naj se ustavi, namerila puški ter ustrelila. Poku je sledil ženski krik; nato se je zaslišalo pljuskanje vesel, ki je hitro postajalo vse tišje, dokler ni povsem zamrlo. Ko sta se vrnila v hišo, sta našla dekletovo sobo prazno, naslednje jutro pa so iz blata ob pristanu prinesli njen čeveljček. Nihče na ameriški strani bojne črte ni nikoli izvedel, kaj je povzročil tisti strel, a če ni vzel življenja, je Cortelyouju vzel razum. Preostanek svojih dni je preživel v eni sami sobi, priklenjen na železno zanko v tleh, korakal v krogu, momljal in krilil z rokami ter včasih prestrašil mimoidočega, ko je pri oknu pokazal svoj bledi obraz in razmršeno brado.
