Prevod
Na Little Necku na Long Islandu je glinast breg, kjer dež tu in tam razkrije kovinske gomolje. Podeželani trdijo, da so iz srebra, njihovo drobljenje pa razlagajo s tem, da je kovina prekleta. Pred stoletjem so jih izkopavali Montauki; prekopati so morali precej zemlje, da so kdaj pa kdaj našli te kepice, ki so jih nato v najbližjih naseljih menjavali za tobak in rum. Navidezno obilje teh srebrnih grud je vzbudilo pohlep nekega Gardinerja, ki je živel v divjini sredi otoka, vendar mu nobeden od Indijancev ni hotel razkriti izvora njihovega zaklada. Nekega dne je Gardinerju uspelo starega poglavarja tako opiti, da je belca, ne da bi se zavedal, kaj počne, odpeljal do glinastega ležišča in mu pokazal kovinske lise, ki so se lesketale v soncu. Gardiner je navdušeno vzkliknil, planil naprej in s prsti začel grebsti zemljo, Indijanec pa je stal ob njem in se smejal njegovi vnemi.
Kmalu je belčev obraz preletela senca, saj je pomislil, da bo moral ta neizmerni zaklad deliti z drugimi. Tega ni mogel prenesti. Hotel je vse. Postal bo najbogatejši človek na svetu. Ko se je Indijanec stoje pozibaval in hihital, se mu je prikradel za hrbet, mu izza pasu iztrgal sekirico in mu z enim samim udarcem razklal lobanjo. Nato je truplo odvlekel v goščavo in ga skril pod kamenje in listje, sam pa pohitel domov po voz, kramp in lopato. Brž se je vrnil in pred sončnim zahodom izkopal pol tone srebra. Naložil ga je na voz in se odpravil proti domu, drhteč od vznemirjenja in si v mislih slikajoč bleščečo prihodnost, ko ga je tožeč glas iz goščave ustavil, da je prebledel. Iz grmovja je neslišno zdrsnila postava. Bil je Indijanec, ki ga je ubil. Prikazen se je približala zakladu, sunkovito dvignila roko in izrekla nekaj grlenih besed; nato jo je veter, ki se je dvigal, kakor privzdignil s tal in jo odnesel proti Longislandskemu prelivu, dokler ni v daljavi zbledela kakor oblak.
Poln zlih slutenj se je Gardiner odpeljal domov in ob soju svetilke znosil svoj zaklad v klet. Je bila kovina videti tako črna zaradi medle svetlobe sveče? Po noči, ko se je v vročičnem nemiru premetaval po postelji, je vstal in šel v klet, da bi se naslajal nad svojim bogastvom. Svetloba zore je padala na kup sivega prahu, iz katerega so tu in tam kukali delci, podobni medenini. Prekletstvo duha je pokazalo svojo moč in srebro ni bilo več srebro. Mineralogi pravijo, da so gomolji železov pirit. Morda res; toda stari prebivalci vedo, da so bili nekoč srebro.
