Prevod

Ko so mali vodni pajki prvič odprli oči, to pa je bilo takoj, ko so se izlegli, so se znašli v prijetnem enosobnem domu, ki jim ga je mati zgradila pod vodo. Ta soba ni imela oken in samo ena vrata. Tal sploh ni bilo. Ko je oče Zet vprašal gospo Pajkovko, zakaj ni naredila tal, ga je silno začudeno pogledala in rekla: »Saj vendar ne bi mogla ne noter ne ven, če bi jih naredila!« Res se ji je zdel precej neumen, ker ni pomislil na to. Veste, pogosto se zgodi, da se zares bistri ljudje drug drugemu zdijo neumni samo zato, ker živijo drugače. Pozneje je gospa Vodna pajkovka videla gnezdo očeta Zeta in razumela, zakaj jo je to vprašal.

Ko je bil njen dom končan, je bil za polovico velikega želoda velik in prav očarljiv prostor za male vodne pajke. Stene in zaobljeni strop so bili stkani iz najfinejše pajčje svile, spodaj pa je bila le okrogla vhodna odprtina. Hiša je bila zgrajena pod vodo in pritrjena z drobnimi vrvicami iz pajčje svile, privezanimi na stebla ribniških rastlin. Gospa Vodna pajkovka jo je pogledala s srečnim nasmehom. »Zdaj jo moram napolniti še z zrakom,« je rekla, »pa bo pripravljena. Trenutno sem že čisto brez sape.«

Splezala je po steblu najbližje rastline in nekaj minut posedela na zraku, pojedla kosilo in si odpočila. Nato se je spustila po steblu, dokler ni iz vode molel le še zadnji konec njenega telesa. Tako je obstala z glavo navzdol, potem pa se rahlo sunkovito premaknila in se potopila proti svojemu domu. Ob tem je prekrižala zadnji nogi ter mednju in svoje telo ujela majhen zračni mehurček. Ko je prispela domov, je hitro smuknila skozi odprt vhod in izpustila mehurček. Ta ni padel navzdol na tla, kakor se z mehurčki dogaja v večini hiš, in za to sta bila dva razloga. Prvič, tal ni bilo. Drugič, zrak v vodi vedno pada navzgor. Tako je padal navzgor, dokler ni dosegel zaobljenega stropa in se moral ustaviti. Prav takrat, ko je padal, je skozi odprti vhod odtekla kaplja vode. Dom je bil namreč prej poln vode, zdaj pa, ko je gospa Pajkovka začela vanj prinašati zrak, se je moralo nekaj umakniti, da je nastal prostor zanj.

Prinesla je še trinajst zračnih mehurčkov in hiša je bila polna zraka. Pod odprtim vhodom je bila voda, nad njim pa zrak, in vsak je ostal tam, kjer je moral biti. Kadar je gospa Pajkovka prišla v svojo hišo, je imela v dlačicah, ki so pokrivale njeno telo, vedno ujetega nekaj zraka, tudi če med zadnjima nogama ni prinesla mehurčka. Doma je morala imeti veliko zraka, da se ne bi utopila, saj ni mogla dihati v vodi kakor riba. »Vrata ob strani so za zete morda čisto primerna,« je rekla, »saj ne potrebujejo zraka, jaz pa moram imeti vrata spodaj in tam jih bom tudi imela!«

Ko je odložila jajčeca, je imela nekaj dni časa za počitek in obiske pri vodnih čolnarjih, ki so živeli v bližini. Bili so veliki prijatelji. Belostoma je vodne čolnarje, ki so bili njegovi bratranci, večkrat vprašal, zakaj so tako prijateljski do vodnih pajkov. »Nič kaj rad vas ne vidim toliko v družbi osemnogih,« je rekel. »Niso naše vrste.« Belostoma je bil zelo ponosen na svojo družino.

»Vemo, da imajo nekoliko preveč nog, da bi bili videti čedni,« je rekla gospa Vodna čolnarka, »vendar so prijetni in zanimajo nas iste stvari. Saj veš, da tako mi kot oni nosimo zrak s seboj pod vodo, med našimi sosedi pa se zanj skoraj nihče ne zmeni.« Bila je razumno malo bitje in vedela je, da tistim, ki imajo svoje prijatelje zares radi, ni mar, koliko nog imajo. Sama je nosila zrak pod krili, drugi vodni čolnarji, njeni bližnji sorodniki, pa so ga razporedili po vsem telesu in bili pod vodo videti čudovito srebrni.

Nekega dne, ko je gospa Vodna pajkovka sedela na lokvanjevem listu in se pogovarjala s prijatelji, se je z dna ribnika hitro dvignil vodni čolnar. Takoj ko se je pravilno obrnil — to pomeni, takoj ko je zaplaval na hrbtu — ji je rekel: »V tvoji hiši sem slišal nenavadne zvoke. Tam blizu sem iskal hrano in hrup me je tako prestrašil, da sem izpustil kamen, ki sem se ga držal, in priplaval gor. Mislim, da se ti iz jajčec valijo mladički.«

»Res?« je vzkliknila gospa Vodna pajkovka. »Kako bom vesela! Hiša se mi brez otrok vedno zdi tako samotna.« Potopila se je do svoje hiše in v njej našla nekaj prav čudovitih pajčjih mladičkov. Lahko ste prepričani, da odtlej ni imela več veliko časa za obiske. Morala je loviti hrano in jo nositi dol svojim otrokom, kadar pa so bili nemirni in nestrpni, je ostala z njimi in jim pripovedovala zgodbe o velikem svetu.

Včasih so jo prosili in prosili, da bi smeli z njo ven, a tega jim nikoli ni dovolila. »Počakajte, da boste starejši,« jim je govorila. »Ne bo več dolgo, pa boste lahko varno odšli ven.« Otrokom se je zdelo, da čakajo že zelo, zelo dolgo, in eden od njih se je spačil, ko je mati to rekla. Ni ga videla in še sreča zanj, da ga ni. Zaradi tega bi ga moralo biti pošteno sram.

Ko je gospa Vodna pajkovka naslednjič odšla po hrano, je eden od otrok rekel: »Veste, kaj bomo naredili? Pojdimo vsi dol do vhoda in pokukajmo ven.« Spogledali so se in se spraševali, ali si upajo. Mati jim je to prepovedala. Nobenega okna ni bilo, skozi katero bi lahko pogledali, pa tako zelo so si želeli videti svet. Nazadnje je pajček, ki se je prej spačil, rekel: »Jaz bom šel, pa naj bo, kar hoče.« Nato so šli še njegovi bratje in sestre. In tako vidimo, da pridni mali pajki tudi sami postanejo poredni mali pajki, če poslušajo poredne male pajke.

Vsi otroci so stekli dol in pokukali čez rob vhoda, vendar razen vode niso videli kaj dosti, vodo pa so že poznali. Bili so strašno razočarani. Nekdo je rekel: »Dve nogi bom pomolil ven!« Nekdo drug je rekel: »Jaz bom pa štiri!« Veliki brat je rekel: »Jaz jih bom šest!« Potem pa je še en brat rekel: »Jaz jih bom vseh osem! Si upate tudi vi?«

Saj veste, kaj so poredni mali pajki potem najbrž naredili. No, prav to so res storili. In naneslo je, da so ravno potegnili zadnje noge skozi odprti vhod, ko je mimo priplaval oče Zet. »Ali niste še malo premladi, da bi hodili iz gnezda?« jih je vprašal s svojim najprijaznejšim glasom.

Ubogi mali vodni pajki! Niso vedeli, da je eden od materinih prijateljev. Zdel se jim je tako velik, koščene ploščice na njegovih licih so bile videti tako nenavadne, bodice na hrbtu pa tako ostre, da so se vsi prestrašili in izpustili steno hiše — in potem!

Vsi so se hitro dvignili na površje, na svetlobo in prosto v zrak. Splezali so na lokvanjev list in se ga oklepali, prestrašeni in mehki v vseh kolenih. Nad njimi so letali kačji pastirji, mimo njih so plavale divje race, na deblu nedaleč stran pa so zagledali dolgo vrsto blatnih želv, ki so se sončile. Zakaj se jim ni zgodilo nič hudega, ne more nihče povedati. Morda je bilo že tako dovolj hudo, saj so bili tako prestrašeni, da so se lahko le stiskali drug k drugemu in jokali: »Mamico hočemo!«

Tam jih je našla gospa Vodna pajkovka. Domov je prinesla nekaj za kosilo in videla, da je hiša prazna. Seveda je vedela, kje naj jih išče, saj je, kot je rekla sama: »Če so stopili skozi vrata, so se gotovo prekucnili navzgor v zrak.« Drugega za drugim jih je odnesla domov, kako ji je to sploh uspelo, pa ne ve nihče.

Ko so bili vsi varno doma in so pojedli hrano, ki jih je čakala, je gospa Pajkovka, ki jih dotlej sploh ni okregala, rekla: »Vsi mi poglejte naravnost v oči! Ali mi obljubite, da ne boste nikoli več pobegnili?«

Namesto da bi takoj rekli: »Da, mamica,« kakor bi morali, je eden od njih odgovoril: »Saj nismo pobegnili. Samo čez rob vhoda smo kukali, pa smo prišli predaleč ven, potem pa je nekdo prišel mimo in nas tako prestrašil, da smo se spustili, in potem nismo mogli nič za to, da smo padli navzgor v zrak.«

»O, ne,« je rekla mati, »takrat seveda res niste mogli nič za to. Toda kdo vam je dovolil kukati skozi vrata?« Mali vodni pajki so povesili glave in bili videti silno osramočeni. Mati je nadaljevala: »Nikar ne govorite, da niste bili krivi. Bili ste krivi in bežati ste začeli takoj, ko ste naredili prvi korak proti vratom, le da niste vedeli, da boste prišli tako daleč. Povejte mi,« je rekla, »ali bi sploh prišli na vodno površino, če ne bi naredili tistega prvega koraka?«

Male vodne pajke je bilo sram bolj kot kdaj prej, vendar so ji morali pogledati v oči in obljubiti, da bodo pridni. Povsem gotovo je, da od tistega dne niti eden od teh otrok ni več pokukal čez rob vhoda, dokler jim mati ni povedala, da smejo oditi v svet in si zgraditi svoje hiše. »Zapomnite si samo eno stvar,« jim je rekla, ko so se odpravljali. »Hrano vedno odnesite domov in jo pojejte tam.« In vedno so tako tudi storili, saj lepo vzgojen vodni pajek nikoli ne jé zunaj svojega doma.