Prevod

Ni se pogosto zgodilo, da bi mali svizci podnevi ostali sami. Še preden so se skotili, so njihovo mamo slišali reči, da si svoje misli o vsakem svizcu, ki se po sončnem vzhodu pokaže zunaj. Gospod Svizec je bil enakega mnenja in je dejal, da bi mu ljudje lahko rekli kar gozdni svizec, če bi kdaj začel pohajkovati pri belem dnevu kakor nekateri njegovi sorodniki. Menil je, da bi moral vsakdo, ki od sončnega zahoda do vzhoda jé vejice, peso, repo, mlado drevesno lubje in drugo zelenje, zdržati do naslednjega sončnega zahoda brez malice. Pravil je, da je vsak svizec, ki hoče še več, pravi prašič.

Ko pa so se skotili mali svizci, je bilo vse drugače. Ponoči še niso mogli sami iskat hrane, njihovi želodčki pa so bili tako drobceni in je šlo vanje naenkrat tako malo, da jih je bilo treba zelo pogosto polniti. Gospoda Svizca zdaj nikoli ni bilo doma in vsa skrb je padla na njegovo marljivo ženo.

»Saj veš, draga moja,« ji je rekel, »da bi ti bil samo v napoto, če bi ostal doma, saj z otroki nisem tako spreten in potrpežljiv kakor ti. Ne, mislim, da bom odšel in poskrbel za nekaj opravkov, ki sem jih zadnje čase precej zanemarjal. Ko bodo otroci odrasli in boš imela več časa zame, se bom vrnil k tebi.«

Nato je gospod Svizec odracal k druščini prijateljev, ki so svojim ženam pravkar povedali nekaj podobnega, in vsi skupaj so odšli na kmetovo njivo z repo, kjer so se imenitno zabavali do jutra. Gospa Svižčevka je gledala za njim, ko je racal proč, in si želela, da bi lahko šla z njim. Tako čeden je bil, ko mu je mesečina sijala na dolgo, gosto, rdečkasto dlako in osvetljevala črno progo na hrbtu, kjer so bile konice dlak sive. Bil je debel in se je ves tresel v svoji ohlapni koži, in ko se je ustavil, sedel na zadnje tace, ji pomahal s sprednjimi in si pogladil dlako po obrazu, se ji je zdel prav tako čeden kakor zgodaj spomladi, ko sta se prvič srečala. To je bilo na gredi pastinaka, kjer je bilo hrane na pretek, dokler kmet ni odkril, da tja zahajajo svizci, ter izkopal še preostalo zelenjavo in jo spravil v klet. Kakšne polnočne pojedine sta si tam privoščila skupaj! Gospa Svižčevka je pravila, da odtlej nikoli ni videla pastinaka, ne da bi se spomnila njunega dvorjenja.

Nekoč je bila prav tako čedna kakor on in občudovali so jo še mnogi drugi svizci. Zdaj pa je bila suha in le redko je utegnila s sprednjimi tačkami počesati svoj kožuh. Z njim ni mogla na njivo z repo, ker se ni hotela tako oddaljiti od svojih mladičkov. Ob tej misli se je spomnila, da mora v rov v pobočju pogledat, kaj počnejo. Potem je legla in jim pustila, da so iz njenega telesa sesali toplo mleko. Medtem ko so sesali, jih je otipavala in razmišljala, kako hitro rastejo. Še malo, pa bodo lahko sami racali po poljih in predirljivo žvižgali, ko bodo švigali v svoje rove. »Ah,« je rekla, »to je lepše od njiv z repo ali celo od pastinaka.«

Ko so se najedli, jih je mama zapustila in odšla iskat hrano. Že od nekdaj je bila zelo ješča, zdaj pa je morala pojesti še toliko več, da je imela mleko za svoje mladičke. Pogosto je pomislila, da bi se njihov oče morda lahko naučil pomagati pri hranjenju, ko bi svižčji mladički lahko jedli še kaj drugega. Na to je še posebej mislila, kadar je videla velikega uharja, kako nosi domov hrano sinu in hčerki. »Tako je pač, če hodiš po štirih,« je rekla, »in ker za nič na svetu ne bi hotela biti sova, se ne bom pritoževala.« Potem je bila boljše volje.

Kadar je zapuščala rov, je vedno rekla: »Zdaj grem jest in ne bo me prav dolgo. Nikar se ne bojte, saj imate varen rov, zunaj pa je prijetno temno.«

Otroci so zaklicali: »In zagotovo se boš vrnila pred sončnim vzhodom?« »Zagotovo,« je vselej odgovorila, ko je odracala proč. Potem so otroci spokojno počivali v svojem gnezdu v rovu.

Zdaj pa je bila gospa Svižčevka lačna in zunaj je bil že beli dan. Vedela je, da je to zato, ker so bili njeni otroci vsak dan večji in so potrebovali čedalje več mleka. Zato je morala več jesti, sicer mleka ne bi bilo dovolj, ko bi si ga zaželeli. Vedela je, da bo morala začeti hoditi po hrano tudi podnevi, ne le ponoči, in vesela je bila, da kar dobro vidi, če ji sonce le ne sveti naravnost v oči.

»Otroci,« jim je rekla, ko so ravno končali jutranjo malico, »zelo sem lačna in grem jest. Tukaj boste povsem varni in želim, da ste pridni, dokler me ne bo.«

Mali svizci so začeli jokati in se s svojimi šibkimi tačkami oprijemati njenega kožuha. »Oh, ne hodi,« so govorili. »Prosim, ne hodi. Nočemo biti sami podnevi. Strah nas je.«

»Moram,« je rekla, »sicer ne bom imela mleka za vas. Saj vendar tudi ne bi hoteli, da bi ves dan ležala tukaj in bila preveč lačna, da bi lahko zaspala, kajne?« »N-ne,« so rekli, »ampak kmalu se boš vrnila, kajne?«

»Da,« je rekla, se otresla njihovih oklepajočih se tačk, odrinila hčerko, ki se je je znova oprijela, in odracala proč, kolikor hitro je mogla. Prvič je bila zunaj pri dnevni svetlobi in vse se ji je zdelo nenavadno. Barve so bile preveč žive, hrupa je bilo, kot kaže, več kot navadno in srečala je kar nekaj takih, ki jih še nikoli ni videla. Za hip se je ustavila, da si ogleda gnezdo zlatoglavega gozdnega pevca. Ptičja mama je bila v njem in je sedela čisto pri miru ter se pogumno držala, čeprav jo je bilo zelo strah.

»Dobro jutro,« je rekla gospa Svižčevka. »Pravkar sem občudovala vaše gnezdo. Pri dnevni svetlobi ga še nikoli nisem videla.« »Dobro jutro,« je odgovorila zlatoglava pevka. »Vesela sem, da vam je moje gnezdo všeč, vendar upam, da ne jeste radi mesa.«

»Mesa?« je odvrnila gospa Svižčevka. »Nikoli se ga niti ne dotaknem.« Nasmehnila se je in pokazala vse zobe. »Oh,« je vzkliknila zlatoglava pevka, »vidim, da res ne, saj imate glodače, precej podobne zajčjim.« Nato je skočila iz gnezda in pustila gospe Svižčevki, da pokuka vanj ter si ogleda, kako je izdelano znotraj, pa tudi štiri pegasta jajčka, ki so ležala v njem.

»Prečudovito gnezdo imate,« je rekla gospa Svižčevka, »in ta jajčka so pravi lepotci. Toda otrokom sem obljubila, da bom pohitela. Nasvidenje.« Veselo je odracala dalje, gospa Zlatoglava pevka pa se je spet namestila na jajčka in razmišljala, kako prijeten obisk je imela ter kako izvrstna in razumna gospa je ta Svižčevka!

Ves ta čas so se otroci doma pogovarjali o sebi in o tem, kar jim je povedala mama. Nekoč je nastala dolga tišina, ki je trajala, dokler ni bratec rekel: »Mene ni strah, pa vas?«

»Seveda nas ni,« so rekle. »Saj se nimamo česa bati,« je rekel on. »Prav ničesar,« so rekle. »Pa tudi sicer me ne bi bilo strah,« je rekel.

»Nas tudi ne,« so odgovorile sestrice. Spet je nastala dolga tišina. »Rekla je, da bomo prav tako varni, kot če bi bila tema,« je rekla najstarejša sestrica.

»Seveda,« je rekel bratec. »In rekla je, da se bo vrnila, kakor hitro bo mogla,« je rekla druga sestrica. »Ko bi le že prišla,« je rekla najmanjša sestrica.

Spet je nastala dolga tišina. »Saj menda ne bo kdo prišel sem samo zato, da bi nas prestrašil?« je vprašala druga sestrica. »Poslušaj,« je rekel bratec, »ko bi le nehala govoriti reči, ob katerih človeka postane strah.«

»Menda ja nisi prestrašen!« so vzkliknile vse tri sestrice hkrati. Najmanjša pa je dodala: »Pa si res! Čutim, kako se treseš.«

»No, pa kaj potem,« je rekel bratec. »Drugih me že ni strah. Ko bi bilo le temno, mi ne bi bilo nič hudega.« »Oh, se tudi ti bojiš dnevne svetlobe?« je vzkliknila vsaka od sestric. »Jaz tudi!« Potem so se vsi skupaj tresli.

»Veste, kaj naredimo?« je rekla najmanjša sestrica. »Nehajmo gledati proti svetlemu koncu rova, stisnimo se skupaj, pokrijmo si oči in se pretvarjajmo, da je noč.« Tako so tudi storili in počutili so se bolje. Celo igrali so se, da slišijo redke nočne glasove. Zunaj je zakrakala vrana in bratec je rekel: »Ste slišale tisto sovo? To je bil veliki uhar, saj veste, tisti, ki je moral valiti jajca.«

Ko je zakrakala še ena vrana, je najmanjša sestrica vprašala: »Je bila to njegova sestrična, mala uharica?« »Da,« je odgovorila najstarejša sestrica. »Ona je tista, ki je velikemu uharju nosila hrano.«

Tako so zabavali sebe in drug drugega in prav dobro jim je šlo, razen kadar so tu in tam za drobno špranjo odprli oči, da bi videli, ali se nemara zares že temni. Tedaj so morali začeti znova od začetka. Naposled je prišla mama in kakšno olajšanje je bilo to! Kako vesela je bila, da se je vrnila, in koliko jim je imela povedati! Vse o gnezdu zlatoglavega gozdnega pevca in štirih jajčkih v njem, pa tudi o tem, kako zlatoglavi gozdni pevci noči prespijo, dneve pa preživljajo ob delu in igri.

»Le ali bo male zlatoglave pevčke strah, ko bodo morali podnevi ostati sami?« je rekla najmanjša sestrica. »Bolj bi jih bilo strah, če bi morali ostati sami ponoči,« je rekla mama.

»Ponoči!« so vzkliknili vsi mali svizci. »Saj je vendar takrat tema!« »Morda bi se bali teme,« je rekla mama. Tedaj so se otroci zasmejali, prepričani, da jih mama draži. Popili so nekaj mleka in zaspali kakor pridni mali svizci, toda veliki bratec se je še napol v snu na glas zasmejal ob misli, da bi bilo male zlatoglave pevčke ponoči strah. Lahko je razumel, da se kdo boji dnevne svetlobe, ampak teme —!