Prevod

Skoraj ni bilo noči v življenju Malega brata iz rakunje družine, ko ga mama ne bi okarala zaradi nagajanja. Gospa Rakunka je govorila, da ne ve, s čim si je zaslužila takega otroka. Kadar je tako potožila sosedom, so vzdihnili in rekli: »Gotovo je naporno, a morda ga bo z leti minilo.«

Najstarejši rosomah pa je Skunku povedal, da je bil njegov bratranec, mož gospe Rakunke, v mladosti prav tako poreden. »Nočem, da komu poveš, da sem ti to rekel jaz,« je zašepetal, »ker bi mu utegnilo priti na ušesa in bi se razjezil, ampak res je.« Najstarejši rosomah ni povedal, ali je gospod Rakun to grdo navado prerastel, vendar je kazalo, da je njegova žena ni nikoli opazila.

Nikar ne mislite, da je bil gospod Rakun mrtev. O, ne, nikakor! Vsako noč se je po prstih potikal po gozdu in iskal hrano. Toda gospa Rakunka je bila zelo predana mama in je otrokom posvečala toliko časa in pozornosti, da možu ni bila kaj prida družba. Družinsko življenje ga ni posebno veselilo, otroci pa so mu šli silno na živce, zato je odšel in si v drugem drevesu našel duplo ter si ga uredil zase. Tam je prespal ves dan, dokler mu sončni zahod ni naznanil, da je čas za zajtrk. Rakuni imajo radi družbo in pogosto je k sebi povabil prijatelje, da so spali z njim. Včasih so bili ti prijatelji rakuni, ki so tako kot on imeli žene in otroke; tedaj so se pogovarjali o svojih družinah in si pripovedovali, kako njihove žene po njihovem mnenju razvajajo otroke.

Štirje mali rakuni, ki so z mamo živeli v suhi veji velikega hrasta, so se rodili aprila, ko je gozd sladko dišal po divjih vijolicah in so bili vsi srečni. Prelepi rožnati in beli triliji so dvigali svoje trikotne cvetove nad trojice listov in prikimavali vsaki sapici. Tam so rasli rumeni pasji zob, krvomočnice, veveričji srčki in klajtonije, pa tudi jetrniki, vetrnice in nežne mitele. Mladi rakuni vsega tega niso videli, saj jim oči pri dnevni svetlobi niso dobro služile, in ko jim je mama po mraku dovolila pomoliti glave iz dupla ter se razgledati, so bili predaleč od tal, da bi videli cvetlice, ki so spodaj spale v polmraku. S svojimi drobnimi, navzgor zavihanimi noski so lahko le vohali, vohali in vohali ter se spraševali, kakšne so cvetlice sploh videti.

Kadar se je mama za nekaj časa zadržala pri njih, kar je bilo tedaj, ko so pili toplo mleko, ki ga je vedno nosila zanje, jim je pripovedovala zgodbe o cvetlicah in drevesih. Sprva jim je pripovedovala zgodbe o živalih, a je ugotovila, da so zaradi njih postajali strahopetni. »Kaj pa, če bi,« je rekel eden od malih rakunov, »na to drevo prilezel velikanski, strašni Polž in nas vse pojedel!«

Mama jim je povedala, da so polži majhni, počasni in šibki ter da nikoli ne plezajo po drevesih in ne jedo nikogar, vendar ni nič zaleglo. Otroci so se polžev bali, dokler niso enega sami videli. Potem jim je pripovedovala zgodbe o cvetlicah, in ko so jo vprašali, ali jih bodo cvetlice kdaj obiskale, je rekla: »Ne, nikakor! Videli jih boste šele, ko boste znali splezati z drevesa in se sprehajati med njimi, kajti rastejo z nogami v zemlji in nikamor ne hodijo.« Veliko zgodb so hoteli poslušati vedno znova, najraje od vseh pa so imeli tisto o hudobnem, hudobnem Strupenem bršljanu in nežni Pegasti nedotiki, ki je rasla ob njem in odpravljala vse nevšečnosti, ki jih je povzročal Bršljan.

Ko je prišla noč, v kateri naj bi mladi rakuni splezali z drevesa in se začeli učiti loviti, so vsi zgodnji pomladni cvetovi že odcveteli in le zoreči semenski plodovi so kazali, kje so nekoč prikimavale cvetlice. Pričakovali bi, da bodo rakunji otroci razočarani, vendar so imeli toliko drugih reči, ki jih je bilo treba videti in spoznati, da so šele tri noči pozneje spet pomislili na cvetlice. Morda tudi tedaj ne bi, če Mali sestrici ne bi spodrsnilo na hrastovem lubju in ne bi s prednjima tačkama padla na škrlatno jagodo arizeme.

Naučiti so se morali hitro in spretno plezati na najrazličnejša drevesa. Morda si je gospa Rakunka za gnezdo izbrala hrast prav zato, ker je imel hrapavo lubje in je bilo lahko plezati po njem. Na njem je bilo veliko dobrih oprijemališč za rakune, ki so imeli vsak po dvajset močnih krempljev. Ko so obvladali hraste, so se lotili javorjev, gabrov in bukev — vsaka nova lekcija je bila težja od prejšnje.

»Ko plezate na drevo,« je rekla mama, »vedno preglejte deblo in največje veje ter poiščite skrivališča, pa naj jih takrat potrebujete ali ne.«

»Zakaj?« so vprašali trije od štirih otrok. Veliki brat, ki je bil precej nečimrn, si je ogledoval pet prelepih črnih obročev in prelepo črno konico svojega čudovitega košatega repa. Med črnimi obroči so bili belkasti in takšne reči so se mu zdele veliko zanimivejše od lukenj v drevesih.

»Zato,« je rekla mama Rakunka, »ker boste morda kakšno noč daleč od doma in boste potrebovali varno zavetje, kjer boste lahko prespali ves dan. Če pa vas bo preganjal človek s svojimi Psi, morate splezati v prvo skrivališče, ki ga najdete. Rakuni smo predebeli in prepočasni, da bi jim ubežali, obroči na naših repih in črne lise na naših širokih obrazih pa bi se lahko videli s tal. Če je duplo majhno, skrijte vanj vsaj glavo in rep, pa kolikor le morete svojega rjavega kožuščka.«

Mama Rakunka je strogo pogledala Velikega brata, ker ni poslušal. Ta je rahlo poskočil in vprašal: »K-kaj si rekla?« »Kaj sem rekla?« je odvrnila. »Moral bi bolje poslušati.«

»Da, mama,« je rekel Veliki brat, ki je bil zdaj zelo krotek. »Ne bom ponavljala,« je rekla mama, »povedala pa ti bom, da ne smeš postati nečimrn zaradi svojega kožuščka. Res je zelo lep, prav tako pa tudi kožuščki tvojih sestric in bratca. Tudi moj je lep in očetov je bil prav tako, ko sem ga nazadnje videla. Pa vendar skoraj vse težave, ki jih imamo rakuni, izvirajo prav iz našega kožuha. Nikoli se ne postavljaj z njim.«

Prišel je čas, ko so morali mali rakuni nehati sesati pri mami, in kadar so poskušali, se je preprosto odmaknila.

»Ne morem se več tako truditi, da bi skrbela za vas,« je rekla. »Zdaj sem že tako utrujena in suha, da mi koža kar ohlapno visi, in sami si morate poiskati hrano. Vsakemu od vas raste štirideset lepih zob in še pri nobeni rakunji družini nisem videla tako imenitnih krempljev, če smem to reči.«

Na lov so hodili skupaj, saj imajo rakuni navado hoditi v skupinah po pet do osem, loviti vso noč in se nato nekam skriti do naslednje noči. Ob sončnem vzhodu se niso vedno vrnili domov in spanje po različnih drevesih je bilo prijetna sprememba. Nekega dne so se vsi stisnili v duplo starega javorja, tik pod mestom, kjer so iz debla izraščale veje. Mama Rakunka je prva splezala na drevo in se zvila čisto na dnu dupla. Štirje otroci niso bili utrujeni in sploh niso hoteli spat. Mala sestrica je naredila strašno grimaso, ko jo je mama poklicala na drevo, in če se ne bi že danilo, bi jo gospa Rakunka verjetno opazila in kaznovala.

Velika sestrica se je zvila ob mami, Mala sestrica pa je ležala nekoliko više, ob nagajivem Malem bratu. Zadnji je prišel Veliki brat, ki se je vmes ustavil, da si je z zadnjo tačko popraskal uho. Na svoja drobna okrogla ušesa je bil zelo ponosen in pogosto si jih je tako praskal, da bi se prepričal, ali dlaka na njih lepo gladko leži. Tako počasi se je bližal duplu, da je, še preden je zlezel vanj, ameriški tašček že začel svojo jutranjo pesem: »Veselo, veselo, veseli se!« Na štoru pa je črtasti veveriček že opravljal jutranje umivanje.

Končno se je udobno namestil in Mali brat ob njem je že napol spal, ko se je spomnil svojega repa in sedel, da bi si ga še enkrat ogledal. Mali brat je zaspano zagodrnjal in mu rekel, naj »pusti že ta svoj rep pri miru in pride spat, ko pa tako ali tako ne morejo več loviti«. Toda Velikemu bratu se je zazdelo, da se mu je v rep zataknil bodičast plod, in hotel ga je izvleči, preden bi mu poškodoval dlako. Nato si je začel ogledovati gole, trde blazinice na tačkah in občudovati, kako lepo lahko razpre prste. Zlasti široko jih je lahko razprl na prednjih tačkah. Lovil je ravnotežje na robu dupla in jih razprte držal pred seboj. Še vedno je bilo dovolj temno, da je dobro videl. »Pridi sem, Mali brat,« je zaklical. »Zbudi se in poglej, kako velike postajajo moje tačke.«

Mama Rakunka jima je zagodrnjala, naj bosta pridna in zaspita, toda njen glas je zvenel zaspano in oddaljeno, ker je morala govoriti skozi del svojega kožuha in večino kožuščkov svojih hčerk.

Mali brat je izgubil potrpljenje, se v hipu odvil, skočil k odprtini in sunil brata z drevesa. Bilo je grozno. Veliki brat se seveda ni hudo poškodoval, saj je bil zelo debel, njegov kožuh pa je bil dolg in gost, vendar se je med padanjem proti tlom obračal in obračal, preden je pristal na tačkah. Obračal se je tako hitro in Malega brata so oči tako bolele, da je bilo videti, kakor da ima Veliki brat nekako tri glave, tri repe in dvanajst tačk. Med padanjem je zavpil in s tem zbudil sestrici, ki sta začeli jokati, ter mamo Rakunko, ki se je tako prestrašila, da je začela oštevati.

Kakšna zmešnjava! Mama Rakunka je ugotovila, kaj se je zgodilo, nato pa rekla Malemu bratu: »Si ga nalašč porinil dol?« »Ne, mama,« je odgovoril Mali brat s sklonjeno glavo. »Vsaj potem ne, ko sem videl, da pada. Morda pa sem ga prej res hotel.« Vidite, tudi kadar je bil najbolj poreden, je bil resnicoljuben rakun, in za rakuna, ki pove resnico, pa naj bo to še tako težko, je vedno upanje.

Veliki brat je počasi plezal po hrastovem deblu, medtem ko ga je prihajalo gledat vse več dnevnih prebivalcev gozda. Zdaj ni več dobro videl, zato je bil zelo neroden. Ko je dosegel duplo, mu je bilo vroče in bil je siten, zato je potožil mami. »Reci mu, naj mi neha nagajati,« je rekel in s prednjo tačko pokazal na Malega brata.

»Bom,« je odgovorila mama Rakunka, »vendar si prav toliko kriv kot on, kajti če bi se tiho stisnil k nam, ko sem ti rekla, bi že zdavnaj sanjal. Zdaj moraš spati tam, kjer sem bila jaz, čisto na dnu dupla. Mali brat bo ležal ob tebi in od nobenega od vaju nočem slišati niti besede. Potem prideta sestrici, jaz pa bom spala pri odprtini. Zapomnite si, otroci: ko vas pošljem spat, ni več čas za pogovarjanje, ogledovanje krempljev ali odstranjevanje bodičastih plodov iz repov. Zaspite in se ne zbudite, dokler sonce ne zaide in ne boste spet pripravljeni biti moji pridni mali rakuni.«

Otroci so zaspali veliko pred njo in ko so že sanjali, je tiho govorila sama s seboj. »Saj nočejo biti poredni,« je rekla. »Pa vendar se mi ob misli na to, kaj bi se lahko zgodilo, dlaka kar naježi ... Ne bi se smela zviti k dnevnemu počitku, dokler se ne bi še oni ... Mame bi morale biti vedno na vrhu kupa.« Nato se je udobno namestila za dolgo, spokojno dnevno spanje.