Prevod

Neki kmet je prignal svojo kravo na trg in jo prodal za sedem tolarjev. Na poti domov je moral mimo ribnika in že od daleč je slišal žabe, kako so regljale: »Ak, ak, ak, ak.« – »Da,« si je rekel, »tudi te kričijo tja v tri dni: sedem sem jih dobil, ne osem.« Ko je prišel do vode, jim je zaklical: »Neumna živina! Ali ne veste nič bolje? Sedem tolarjev je, ne osem.« Žabe pa so kar naprej regljale: »Ak, ak, ak, ak.« – »No, če mi nočete verjeti, vam jih lahko preštejem,« je rekel, potegnil denar iz žepa in jim odštel sedem tolarjev, po štiriindvajset grošev za vsakega. Žabe pa se niso zmenile za njegov račun in so spet zaklicale: »Ak, ak, ak, ak.« – »No,« je ves jezen zavpil kmet, »če mislite, da veste bolje od mene, pa preštejte same!« In vrgel jim je ves denar v vodo. Obstál je in sklenil počakati, dokler ne preštejejo in mu vrnejo, kar je njegovo, toda žabe so vztrajale pri svojem, kar naprej kričale: »Ak, ak, ak, ak,« denarja pa tudi niso vrgle nazaj iz vode. Čakal je še lep čas, dokler se ni zvečerilo in je moral domov. Tedaj je žabe ozmerjal in zavpil: »Ve vodne čofotalke, ve trdoglavke, ve izbuljenke! Gobce imate velike in kričati znate, da človeka ušesa bolijo, sedmih tolarjev pa ne znate prešteti. Mar mislite, da bom stal tu, dokler ne končate?« Nato je odšel, žabe pa so za njim še kar klicale: »Ak, ak, ak, ak,« tako da se je vrnil domov ves nejevoljen.

Čez nekaj časa si je spet kupil kravo, jo zaklal in izračunal, da bi lahko, če bi meso dobro prodal, iztržil toliko, kolikor sta bili vredni obe kravi, povrhu pa bi mu ostala še koža. Ko je z mesom prišel do mesta, se je pred mestnimi vrati zbralo celo krdelo psov, na čelu pa je bil velik hrt. Ta je skakal okoli mesa, ga ovohaval in lajal: »Kaj, kaj, kaj, kaj.« Ker nikakor ni hotel nehati, mu je kmet rekel: »Da, že razumem, praviš ›kaj, kaj‹, ker bi rad kaj mesa. A lepo bi se mi godilo, če bi ti ga kar dal!« Pes mu ni odgovoril drugega kakor: »Kaj, kaj.« – »Ali ga ne boš požrl in boš jamčil tudi za svoje tovariše tamle?« – »Kaj, kaj,« je rekel pes. »No, če že tako vztrajaš, ti ga bom pustil. Dobro te poznam in vem, pri kom služiš. A to ti povem: čez tri dni moram dobiti denar, sicer se ti slabo piše. Kar k meni ga prinesi.« Nato je odložil meso in se obrnil proti domu. Psi so planili po njem in glasno lajali: »Kaj, kaj.« Kmet, ki jih je slišal od daleč, si je rekel: »Poslušaj jih, zdaj bi vsi radi kaj dobili, toda tisti veliki bo moral jamčiti zanje.«

Ko so minili trije dnevi, si je kmet mislil: »Nocoj boš imel denar v žepu,« in bil je ves vesel. Toda nikogar ni bilo, ki bi prišel plačat. »Na nikogar se ni več mogoče zanesti,« je rekel, nazadnje pa mu je zmanjkalo potrpljenja, zato je šel v mesto k mesarju in zahteval svoj denar. Mesar je mislil, da se šali, toda kmet je rekel: »Šalo na stran, svoj denar hočem. Ali vam ni veliki pes pred tremi dnevi prinesel domov cele zaklane krave?« Tedaj se je mesar razjezil, pograbil metlin ročaj in ga nagnal ven. »Le počakaj,« je rekel kmet, »na svetu je še pravica!« Šel je v kraljevi grad in prosil, da bi ga sprejeli. Privedli so ga pred kralja, ki je sedel s svojo hčerjo in ga vprašal, kakšna krivica se mu je zgodila. »Ah,« je rekel, »žabe in psi so mi vzeli, kar je bilo moje, mesar pa me je za to poplačal s palico,« in na dolgo in široko povedal, kako se je vse zgodilo. Ob tem se je kraljeva hči glasno zasmejala in kralj mu je rekel: »Pravice ti pri tej stvari ne morem prisoditi, zato pa boš dobil mojo hčer za ženo. V vsem svojem življenju se še ni smejala, šele zdaj se je tebi, in obljubil sem jo tistemu, ki jo bo spravil v smeh. Bogu se lahko zahvališ za svojo srečo.« – »O,« je odgovoril kmet, »saj je sploh nočem. Doma imam eno samo ženo, pa mi je že ta preveč. Ko pridem domov, se mi zdi, kakor da bi v vsakem kotu stala po ena.« Tedaj se je kralj razjezil in rekel: »Ti si pravi grobijan.« – »Ah, gospod kralj,« je odgovoril kmet, »kaj pa morete pričakovati od vola drugega kakor govedino!« – »Le počakaj,« je odvrnil kralj, »drugačno plačilo boš dobil. Zdaj se poberi, čez tri dni pa se vrni in takrat ti jih bodo odšteli petsto.«

Ko je kmet stopil skozi vrata, mu je stražar rekel: »Kraljevo hčer si spravil v smeh, gotovo si dobil kaj imenitnega.« – »Da, tudi jaz tako mislim,« je odgovoril kmet, »petsto mi jih bodo izplačali.« – »Poslušaj,« je rekel vojak, »daj še meni kaj od tega! Kaj boš počel z vsem tem denarjem!« – »Ker si ravno ti,« je rekel kmet, »jih boš dobil dvesto. Čez tri dni se oglasi pri kralju in naj ti jih odštejejo.« Pohlepen trgovec, ki je stal v bližini in slišal pogovor, je stekel za kmetom, ga prijel za suknjo in rekel: »Čudež božji, kakšen srečnež ste! Zamenjam vam jih, v drobiž vam jih zamenjam, kaj boste s temi težkimi tolarji?« – »Mauschel,« je rekel kmet, »tristo jih še lahko dobiš. Daj mi takoj drobiž, čez tri dni pa boš zanj dobil plačilo pri kralju.« Trgovec se je razveselil malega dobička in prinesel vsoto v slabih groših, pri katerih so bili trije vredni toliko kakor dva dobra. Ko so minili trije dnevi, je kmet po kraljevem ukazu stopil predenj. »Slecite mu suknjo,« je rekel kralj, »dobil jih bo svojih petsto.« – »Ah,« je rekel kmet, »niso več moji. Dvesto sem jih podaril stražarju, tristo pa mi jih je zamenjal trgovec, tako da mi po pravici ne pripada nič več.« Medtem sta vstopila vojak in trgovec ter zahtevala svoje, kar sta si pridobila od kmeta, in udarce so jima odmerili natanko po številu. Vojak jih je potrpežljivo prenesel, saj je že vedel, kakšen okus imajo. Trgovec pa je bridko tarnal: »Jojmene, joj! Ali so to tisti težki tolarji?« Kralj se je moral kmetu zasmejati, in ker ga je vsa jeza minila, je rekel: »Ker si plačilo izgubil, še preden si ga dobil, ti bom dal nekaj v zameno. Pojdi v mojo zakladnico in si vzemi denarja, kolikor hočeš.« Kmetu tega ni bilo treba dvakrat reči in v svoje široke žepe je natlačil, kolikor je le šlo vanje. Nato je šel v krčmo in preštel svoj denar. Trgovec se je prikradel za njim in slišal, kako je sam pri sebi godrnjal: »Zdaj me je ta kraljevski lopov vendarle potegnil za nos! Ali mi ne bi mogel sam odšteti denarja, da bi vedel, koliko ga imam? Kako naj zdaj vem, ali je prav toliko, kolikor sem ga na slepo stlačil v žepe!« – »Bog obvaruj,« si je rekel trgovec, »ta govori nespoštljivo o našem gospodu! Stečem in ga ovadim, pa bom dobil nagrado, njega pa bodo povrhu še kaznovali.« Ko je kralj slišal, kaj je kmet govoril, se je razjezil in ukazal trgovcu, naj gre po grešnika in ga privede predenj. Trgovec je stekel h kmetu: »Takoj morate h gospodu kralju, kar taki, kakršni ste.« – »Že bolje vem, kaj se spodobi,« je odgovoril kmet, »najprej si bom dal narediti novo suknjo. Mar misliš, da bi moral človek, ki ima toliko denarja v žepu, tja v tej stari razcapani suknji?« Ko je trgovec videl, da kmeta brez druge suknje ne bo spravil od tam, in ker se je bal, da bo ostal brez nagrade, kmet pa brez kazni, če se kraljeva jeza poleže, je rekel: »Za ta kratek čas vam bom iz čistega prijateljstva posodil lepo suknjo; česa vse človek ne stori iz ljubezni!« Kmet je ponudbo sprejel, oblekel trgovčevo suknjo in odšel z njim. Kralj mu je očital grde besede, ki mu jih je prenesel trgovec. »Ah,« je rekel kmet, »kar reče trgovec, je vedno laž, iz njegovih ust ne pride niti ena resnična beseda. Tale človek je še tega zmožen, da bi trdil, da imam na sebi njegovo suknjo.« – »Kaj pa naj to pomeni?« je zavpil trgovec. »Ali suknja ni moja? Ali vam je nisem posodil iz čistega prijateljstva, da ste lahko stopili pred gospoda kralja?« Ko je kralj to slišal, je rekel: »Enega je trgovec prav gotovo prevaral, mene ali kmeta,« in ukazal, naj mu izplačajo še nekaj težkih tolarjev. Kmet pa je v lepi suknji in z dobrim denarjem v žepu odšel domov in rekel: »Tokrat se mi je pa posrečilo.«