Waltey

Waltey

Janez se oženi

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Janez se oženi

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
2 min branja
Obseg
2 strani
Naslov izvirnika
Hans heiratet

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Janez se oženi

Nekoč je živel mlad kmet, ki mu je bilo ime Hans. Njegov bratranec mu je hotel poiskati bogato ženo. Posedel ga je za peč in dal dobro zakuriti. Nato je prinesel lonec mleka in dobršno mero belega kruha, mu položil v roko bleščeč, na novo skovan vinar in rekel: »Hans, tale vinar trdno drži, beli kruh nadrobi v mleko in ostani tu. Ne gani se z mesta, dokler se ne vrnem.« »Prav,« je rekel Hans, »vse bom storil, kakor si naročil.« Snubač si je nato oblekel stare zakrpane hlače, odšel v drugo vas k bogati kmečki hčeri in rekel: »Ali bi se hoteli poročiti z mojim bratrancem Hansom? Dobili boste vrlega in pametnega moža, ki vam bo gotovo všeč.« Skopuški oče je vprašal: »Kako pa je z njegovim premoženjem? Ali ima kaj nadrobiti v lonec?« »Ljubi prijatelj,« je odgovoril snubač, »moj mladi bratranec sedi na toplem, v roki ima lep novčič in tudi nadrobiti ima kaj. Pa tudi zaplat — tako so tam pravili zemljiškim posestim — gotovo nima nič manj kakor jaz,« in se pri tem potrepljal po zakrpanih hlačah. »Če se potrudite in greste z menoj, vam pri priči pokažem, da je vse tako, kakor pravim.« Skopuh ni hotel izpustiti tako lepe priložnosti in je rekel: »Če je tako, nimam nič več proti poroki.« Na določeni dan so torej praznovali svatbo. Ko je mlada žena hotela na polje, da bi si ogledala ženinove posesti, je Hans najprej slekel nedeljsko obleko in si oblekel zakrpano suknjo ter rekel: »Da si ne umažem dobre obleke.« Nato sta skupaj odšla na polje. Kjer se je ob poti pokazala vinska trta ali kjer so se razprostirale razmejene njive in travniki, je Hans pokazal s prstom, nato pa se potrepljal po veliki ali majhni zaplati na suknji in rekel: »Ta zaplata je moja in tista tudi, ljuba moja, le dobro poglej.« S tem je hotel povedati, naj žena ne zija po prostranem polju, temveč naj gleda njegovo obleko, kajti ta je bila njegova.

»Ali si bil tudi ti na svatbi?« »Seveda sem bil, in to v vsej svečani opravi. Moj naglavni okras je bil iz snega, pa je posijalo sonce in se mi je stopil; moja obleka je bila iz pajčevine, pa sem šel skozi trnje in to mi jo je raztrgalo; moji copati so bili iz stekla, pa sem zadel ob kamen, da so rekli cink! in se razleteli na dvoje.«

Izvirnik

Hans heiratet

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Es war einmal ein junger Bauer, der hieß Hans, dem wollte sein Vetter gern eine reiche Frau werben. Da setzte er den Hans hinter den Ofen und ließ ihn gut einheizen. Dann holte er einen Topf Milch und eine gute Menge Weißbrot, gab ihm einen neugemünzten glänzenden Heller in die Hand und sprach 'Hans, den Heller da halt fest, und das Weißbrot, das brocke in die Milch, und bleib da sitzen, und geh mir nicht von der Stelle bis ich wiederkomme.' 'Ja,' sprach der Hans, 'das will ich alles ausrichten.' Nun zog der Werber ein paar alte verplackte Hosen an, ging ins andere Dorf zu einer reichen Bauerntochter und sprach 'wollt Ihr nicht meinen Vetter Hans heiraten? Ihr kriegt einen wackern und gescheiten Mann, der Euch gefallen wird.' Fragte der geizige Vater 'wie siehts aus mit seinem Vermögen? hat er auch was einzubrocken?' 'Lieber Freund,' antwortete der Werber, 'mein junger Vetter sitzt warm, hat einen guten schönen Pfennig in der Hand, und hat wohl einzubrocken. Er sollte auch nicht weniger Placken (wie man die Güter nannte) zählen als ich,' und schlug sich dabei auf seine geplackte Hose. 'Wollt Ihr Euch die Mühe nehmen, mit mir hinzugehen, soll Euch zur Stunde gezeigt werden, daß alles so ist, wie ich sage.' Da wollte der Geizhals die gute Gelegenheit nicht fahren lassen und sprach 'wenn dem so ist, so habe ich weiter nichts gegen die Heirat.' Nun ward die Hochzeit an dem bestimmten Tag gefeiert, und als die junge Frau ins Feld gehen und die Güter des Bräutigams sehen wollte, zog Hans erst sein sonntägliches Kleid aus und seinen verplackten Kittel an und sprach 'ich könnte mir das gute Kleid verunehren.' Da gingen sie zusammen ins Feld, und wo sich auf dem Weg der Weinstock abzeichnete, oder Äcker und Wiesen abgeteilt waren, deutete Hans mit dem Finger und schlug dann an einen großen oder kleinen Placken seines Kittels und sprach 'der Placken ist mein und jener auch, mein Schatz, schauet nur danach,' und wollte damit sag en, die Frau sollte nicht in das weite Feld gaffen, sondern auf sein Kleid schauen, das wäre sein eigen.

'Bist du auch auf der Hochzeit gewesen?, 'Jawohl bin ich darauf gewesen, und in vollem Staat. Mein Kopfputz war von Schnee, da kam die Sonne, und er ist mir abgeschmolzen; mein Kleid war von Spinneweb, da kam ich durch Dornen, die rissen mir es ab; meine Pantoffel waren von Glas, da stieß ich an einen Stein, da sagten sie klink! und sprangen entzwei.'