Prevod

_Minec’Aniello se po zaslugi kamna, ki ga najde v petelinovi glavi, pomladi in obogati; ko pa mu ga dva čarovnika z zvijačo ukradeta, je spet star in reven. Med tavanjem po svetu v mišjem kraljestvu izve, kje je prstan, in ga s pomočjo dveh miši dobi nazaj, si povrne nekdanji položaj in se maščuje lopovoma._ _Tatova žena se ne smeje večno. Kdor snuje prevaro, si tke pogubo; ni zvijače, ki se ne bi razkrila, ne izdaje, ki ne bi prišla na dan: zidovi so ovaduhi malopridnežev;

ob tatvinah in vlačuganju se zemlja razpoči in vse pove. To boste slišali, če boste le pozorno prisluhnili._ Nekoč je v mestu Grotta-negra živel neki Minec’Aniello, ki ga je nesreča tako neusmiljeno preganjala, da je vse njegovo premično in nepremično imetje skupaj obsegalo enega samega petelina, ki ga je vzredil z drobtinicami. Nekega jutra pa ga je lakota tako hudo zdelala, da se je odločil petelina prodati za nekaj drobiža, saj lakota še volka prežene iz gozda. Odnesel ga je na trg, kjer je naletel na dva bradata čarovnika. Z njima se je pogodil in jima ga prepustil za pol patake, onadva pa sta mu rekla, naj ga prinese k njima domov, kjer mu bosta odštela novčiče. Čarovnika sta se odpravila na pot in Minec’Aniello jima je sledil. Tedaj je slišal, kako se v skrivni govorici pogovarjata: »Kdo bi si mislil, da bova imela takšno srečo, Jennarone? Ta petelin bo prav gotovo najina sreča zaradi tistega kamna, saj veš, ki ga ima v glavi. Takoj ga bova dala vdelati v prstan in dobila bova vse, kar si bova znala zaželeti.« Ghiennarone pa je odgovoril:

»Tiho bodi, Jacovuccio, že se vidim bogatega, pa še sam komaj verjamem! Ne morem dočakati, da temu petelinu razbijem glavo, brcnem revščino v zobe in si privoščim boljše življenje, kajti na tem svetu vrline brez denarja veljajo toliko kot umazana cunja: kakor si opravljen, tako te cenijo.« Minec’Aniello, ki je prehodil že marsikatero deželo in jedel kruh iz mnogih peči, je razumel njuno govorico; ko so prišli do ozke uličice, je obrnil krmilo in jo ucvrl, da se je kar prašilo za njim. Stekel je domov, petelinu zavil vrat, mu razprl glavo in našel kamen, ki ga je nemudoma dal vdelati v medeninast prstan. Da bi preizkusil njegovo moč, je rekel: »Rad bi postal osemnajstleten mladenič.« Komaj je izgovoril te besede, mu je kri živahneje zaplala, kite so se mu okrepile, noge utrdile, meso pomladilo, oči zaiskrile, srebrni lasje so se spremenili v zlate, usta, ki so bila kakor izropana vas, so se naselila z zobmi, brada, dotlej nedotaknjeno lovišče, pa se je spremenila v rodovitno njivo. Skratka, postal je prelep mladenič in spet spregovoril: »Želim si razkošne palače in sorodstva s kraljem.« In že se je pred njim dvignila palača neverjetne lepote, s sobanami, ki so jemale dih, s stebri, ob katerih se je človeku vrtelo v glavi, in s slikami, ob katerih je ostrmel. Srebro je kipelo na vse strani, po zlatu se je hodilo, dragulji so slepili oči, služabnikov je kar mrgolelo;

konjem in kočijam ni bilo števila. Skratka, njegovo bogastvo je tako sijajno zasijalo, da je kralj debelo pogledal in mu z veseljem dal svojo hčer Natalizio. Medtem sta čarovnika izvedela za Minec’Aniellovo veliko srečo in sklenila, da mu jo iztrgata iz rok. Izdelala sta lepo lutko, ki je s pomočjo protiuteži igrala in plesala, se preoblekla v trgovca in obiskala Pentello, Minec’Aniellovo hčer, pod pretvezo, da ji hočeta lutko prodati. Ko je zagledala tako lepo stvar, ju je vprašala, koliko hočeta zanjo;

odgovorila sta, da je ni mogoče plačati z nobenim denarjem, vendar lahko postane njena lastnica, če jima naredi eno samo uslugo: pokaže naj jima prstan svojega očeta, da si ogledata njegovo izdelavo in po njem naredita drugega, enakega; v zameno ji bosta lutko podarila in zanjo ne bo plačala ničesar. Pentella je slišala ponudbo, ni pa še nikoli slišala pregovora: »Kadar je prepoceni, dobro premisli.«

Zato je takoj pristala na kupčijo in jima rekla, naj se vrneta naslednje jutro, dotlej pa si bo prstan izposodila od očeta. Čarovnika sta odšla, in ko se je oče vrnil domov, mu je toliko sladko govorila in ga tako vztrajno božala z besedami, da ga je nazadnje pregovorila, naj ji posodi prstan. Izgovorila se je, da je žalostna in bi si rada nekoliko razvedrila srce.

Naslednji dan, ko Sonce s svojo metlo pomete nesnago senc z nebeških trgov, sta prišla čarovnika. Komaj sta dobila prstan v roke, sta se že razblinila kakor prikazen; še dima ni ostalo za njima in uboga Pentella bi od groze skoraj umrla. Čarovnika pa sta prispela v gozd, kjer so se veje dreves ponekod dvigale kakor plezalni drogovi, drugod pa se prepletale, kot bi se igrale slepe miši. Prstanu sta ukazala, naj izniči vse, kar si je pomlajeni starec pričaral. Ta je bil tedaj ravno pri kralju, ko so se mu v hipu lasje naježili in pobelili, čelo nagubalo, obrvi razkuštrale, oči udrle, obraz zgubal, usta ostala brez zob, brada se mu je razredčila, na hrbtu se je vzdignila grba in noge so se začele tresti; povrh vsega pa so se njegova sijajna oblačila spremenila v cape in cunje.

Ko je kralj zagledal tega grdega berača, ki je sedel in kramljal z njim, ga je nemudoma dal z gorjačami in psovkami nagnati. Minec’Aniello, ki je tako nenadoma strmoglavil z višav, je objokan odšel k hčeri in zahteval prstan, da bi popravil nesrečo. Ko pa je izvedel, kako sta jo lažna trgovca prelisičila, je malo manjkalo, da se ni vrgel skozi okno. Tisočkrat je preklel hčerino neumnost, saj ga je zaradi ničvredne lutke spremenila v grdo strašilo; zaradi stvari, sešite iz cunj, ga je pripravila do norih dejanj. Odločil se je namreč, da bo blodil sem in tja kakor slab denar, dokler ne bo izvedel kaj o teh trgovcih. S temi besedami si je ogrnil zakrpan plašč, si nataknil razhojene čevlje, si čez ramo obesil bisago in vzel palico v roko. Hčer je pustil vso premrlo in od groze ledeno, sam pa se je obupan odpravil na pot. Tako dolgo je prestavljal noge, da je prišel v kraljestvo Pertuso-Cupo, kjer so prebivale miši. Tam so ga prijeli kot mačjega vohuna in ga nemudoma odvedli pred kralja Roseconeja. Ta ga je vprašal, kdo je, od kod prihaja in kaj išče v njihovih krajih. Minec’Aniello je kralju najprej izročil svinjsko kožo v znamenje pokornosti, nato pa mu drugo za drugo povedal vse svoje nesreče. Nazadnje je dodal, da bo obrabil to svojo nesrečno kožo, dokler ne izve česa o prekletih dušah, ki so ga oropale tako dragocenega zaklada in mu hkrati vzele cvet mladosti, vrelec bogastva in oporo časti. Ob teh besedah je Roseconeja začelo glodati usmiljenje. Ker je hotel siromaku ponuditi vsaj nekaj tolažbe, je sklical najstarejše miši na posvet, jih vprašal, kaj menijo o Minec’Aniellovi nesreči, in jim ukazal, naj skrbno poizvedo, ali je mogoče dobiti kakšno novico o teh lažnih trgovcih. Med njimi sta bila po naključju Rudolo in Sautariello, miši, ki sta dobro poznali svet, saj sta kakšnih šest let živeli v obcestni krčmi. Rekli sta: »Le pogumno, prijatelj, vse se bo izteklo bolje, kakor misliš. Vedi, da sva bili nekoč v sobi krčme Pri rogu, kjer prenočujejo in se veselo mastijo najuglednejši možje na svetu. Tam sta se ustavila dva človeka iz Castiella Rampina in po jedi, ko sta že ugledala dno vrča, govorila o potegavščini, ki sta jo zagodla nekemu starcu iz Grottanegre: ogoljufala sta ga za kamen velike moči. Eden izmed njiju, imenoval se je Jennarone, je rekel, da si prstana nikoli ne bo snel s prsta, da ga ne bi utegnil izgubiti, kakor ga je izgubila hči tistega starca.« Ko je Minec’Aniello to slišal, je mišima obljubil, da jima bo dal cel tovor sira in nasoljenega mesa, ki ga bosta lahko uživali skupaj s svojim gospodom kraljem, če si ga drzneta pospremiti v deželo teh lopovov in mu pomagata dobiti prstan nazaj. Ker se jima je obetalo, da si bosta omastili brke, sta obljubili, da bosta zanj premikali gore in preplavali morja. Prosili sta mišjo krono za dovoljenje in odpravili so se na pot. Po dolgem potovanju so prispeli v Castiello-rampino. Miši sta Minecaniellu naročili, naj počaka pod drevesi ob reki, ki je kakor pijavka srkala znoj delavcev in ga izlivala v morje. Sami pa sta poiskali hišo čarovnikov in videli, da si Ghiennarone nikoli ne sname prstana s prsta. Zato sta sklenili, da si bosta zmago priborili z zvijačo. Počakali sta, da je noč z nezrelim grozdnim sokom ohladila od sonca razgreti obraz neba. Ko se je Ghiennarone iztegnil na postelji in zaspal, mu je Rudolo začel grizljati prst, na katerem je nosil prstan. Ker ga je zabolelo, si ga je snel in ga položil na mizico ob vzglavju. Sautariello je to videl, zgrabil prstan v gobček in v štirih skokih sta bila pri Minec’Aniellu. Ta se je razveselil še bolj kakor obešenec, ki mu tik pred smrtjo prinesejo pomilostitev, in takoj spremenil čarovnika v dva osla. Enemu je čez hrbet razgrnil plašč in ga zajahal kakor imeniten grof, drugega pa natovoril s slanino in sirom ter se odpravil proti Pertuso-Cupu. Tam je obdaril kralja in svetovalce, se jim zahvalil za vse dobro, ki ga je bil po njihovi zaslugi deležen, in prosil nebo, naj jih nikoli ne ujame mišnica, naj jim nikoli ne škoduje mačka in naj jim nikoli ne greni življenja arzenik. Nato je zapustil njihovo deželo in se vrnil v Grotta-negro. Spet je bil lepši kot prej in kralj ter hči sta ga sprejela z največjo ljubeznijo. Osla je dal strmoglaviti z gore, sam pa je srečno živel z ženo in si nikoli več ni snel prstana s prsta, da ga ne bi doletela še kakšna nesreča: _Pes, ki se je opekel z vročo vodo_, _Se boji celo mrzle_.