Prevod

_Brata Marcuccio in Parmiero, prvi reven in kreposten, drugi bogat in pregrešen, doživita različne preobrate usode: revež, ki ga bogati brat odžene, postane baron, bogatin pa obuboža in ga privedejo pod vislice. Ko se izkaže, da je nedolžen, ga brat sprejme k sebi in z njim deli svoje bogastvo._ _Pripoved o Minec’Aniellu je princu in princesi prinesla veliko zadovoljstva; tisočkrat sta blagoslovila miši, po katerih zaslugi je siromak dobil nazaj svoj kamen, čarodeja pa sta si z zlomljenim vratom prislužila obroč okoli prsta. Ker pa je bila Cecca že pripravljena spregovoriti, so vse druge z zapahom molka zaprle vrata besedam in ona je začela takole._ Ni trdnejšega branika pred napadi Fortune, kakor je vrlina: ta je protistrup za nesrečo, opora sredi razvalin in pristanišče v stiskah. Izvleče te iz ognja, reši iz viharjev in obvaruje hudih nadlog, tolaži te v bridkosti, priskoči na pomoč v potrebi in ti ohrani ime tudi po smrti, kakor boste slišali iz zgodbe, ki jo imam na koncu jezika in vam jo hočem povedati.

Nekoč je živel oče, ki je imel dva sinova, Marcuccia in Parmiera. Ko je bil že tik pred tem, da poravna račune z naravo in raztrga knjigo svojega življenja, ju je poklical k postelji in jima rekel:

»Moja ljuba sinova, biriči časa bodo zdaj zdaj razbili vrata mojih let, da bi v nasprotju z zakoni tega kraljestva opravili izvršbo nad doto mojega življenja in izterjali, kar dolgujem zemlji. Ker pa vaju ljubim kakor punčici svojih oči, ne smem oditi od vaju, ne da bi vama zapustil nekaj dobrih napotkov, da bosta s severnico dobrega nasveta preplula ta zaliv nadlog in prispela v varen pristan. Odprita torej ušesa: četudi se vama zdi, da vama ne dajem ničesar, vedita, da je to bogastvo, ki vama ga razbojniki ne morejo ukrasti, hiša, ki je potresi ne morejo porušiti, in posest, ki je škodljivci ne morejo požreti. Najprej in predvsem spoštujta nebo: vse prihaja od zgoraj, in kdor zaide s te poti, si je nakopal pogubo.

Ne pustita, da vaju pokonča lenoba, in se ne pitajta kakor prašiči pri Pontilu. Kdor krtači svojega konja, še ni hlevski hlapec. Pomagati si je treba z brcami in ugrizi; kdor dela za drugega, si s tem služi svoj kruh.

Varčujta, kadar imata kaj: kdor varčuje, bogati; novčič na novčič naredi groš; kdor spravlja, ima kaj vzeti; kdor ima s čim, si dobro zabeli zelje;

spravljajta, pa bosta jedla, ne zapravljajta, da ne bosta propadla. Dobri so prijatelji in sorodniki, žalostna pa hiša, v kateri ni ničesar. Kdor ima denar, zida, kdor ima veter, pluje, kdor nima denarja, pa je tepec in osel, ki se ob vsaki spremembi vremena trese od strahu. Zato, ljubi prijatelj, troši toliko, kolikor dobiš; zadnjico steguj le do roba odeje, zemlje si vzemi le toliko, kolikor je obdelaš; grizi po svoji moči: majhna kuhinja naredi veliko hišo.

Ne bodita preveč zgovorna, kajti jezik nima kosti, pa vendar lomi hrbte. Poslušaj, glej in molči, če hočeš živeti v miru; kar vidiš, naj ostane pri videnem, kar slišiš, pri slišanem. Malo jesti, malo govoriti in biti toplo oblečen še nikomur ni škodilo; kdor veliko govori, pogosto greši.

Bodita zadovoljna z malim: boljši je bob, ki traja, kakor sladkarije, ki jih zmanjka; bolje je uživati malo kakor trpeti zaradi obilja. Kdor ne more dobiti mesa, naj pije juho; kdor ne more drugače, naj leže k svoji ženi; tako ali drugače, znajdi se, kakor najbolje znaš;

kdor ne more dobiti mesa, naj se oprime kosti. Vedno se družita z boljšimi od sebe in jih tudi pogostita. Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kaj počneš. Kdor se druži s šepavcem, bo čez leto dni tudi sam šepal; kdor spi s psi, ne vstane brez bolh. Hudobnežu daj svoje imetje in ga pusti oditi, kajti slaba družba človeka pripelje na vislice.

Najprej premislita, potem storita, kajti prepozno je zapirati hlev, ko so voli že ušli. Dokler je sod poln, maši luknje, maši; ko je prazen, nimaš več česa mašiti. Najprej prežveči, potem pogoltni: mačka je zaradi naglice skotila slepe mladiče. Kdor hodi počasi, daleč pride.

Ogibajta se prepirov in zdrah, ne spotikajta se ob vsak kamen. Kdor preskoči preveč kolov, se mu nazadnje kakšen zapiči v zadnjico. Konj, ki brca, jih več dobi, kakor jih da. Kdor rani s prasko, umre od noža. Vrč hodi k vodnjaku, dokler tam ne pusti ročaja; vislice pa so narejene za nesrečneža.

Ne pustita, da vaju zadimi napuh: za dobro mizo je treba več kakor bel prt. Ponižaj se in se uredi; še nobena hiša ni bila dobra, če se je iz nje kadilo. Dober alkimist precedi destilat skozi pepel, da se ne navzame dima, pošten človek pa mora ošabne misli precediti skozi spomin na to, da bo nekoč postal pepel, da ga prevzetnost ne zadimi.

Ne belita si glave s tujimi zadevami: kdor se vmešava, se zaplete. Le kak Ciantiello hodi okoli, določa ceno kumaram in soli tuje lonce.

Ne zapletajta se z gospodo in raje pojdita vleč mrežo kakor služit na dvor. Naklonjenost gospode je kakor vino v pletenki: zjutraj je dobro, zvečer pokvarjeno. Od njih ne moreš dobiti drugega kakor lepe besede in gnila jabolka; tam ostanejo tvoje usluge brez sadu, načrti strohnijo in upanje usahne, znojiš se brez usmiljenja, tekaš brez počitka, spiš brez miru, serješ brez sveče in ješ brez okusa.

Varujta se obubožanega bogatina, povzpetniškega kmeta, obupanega berača, razvajenega služabnika, nevednega kneza, podkupljivega sodnika, ljubosumne ženske, moža, ki vse odlaga na jutri, dvorne vabe, golobradega moškega in bradate ženske, mirnih rek, kadečih se dimnikov, slabih sosedov, cmeravega otroka in zavistnega človeka.

Nazadnje si prizadevajta kaj znati, kajti kdor ima obrt, ima svoj delež, in tudi v gozdu preživi tisti, ki ima sol v glavi, ki mu je zrasel modrostni zob in je prerastel otroška ušesa: dobremu konju nikoli ne zmanjka sedla.

Še tisoč stvari bi vama moral povedati, a že se mi oglaša zvon smrti in sape mi zmanjkuje.« Ob teh besedah je komaj še zmogel dvigniti roko, da ju je blagoslovil; nato je spustil jadra življenja in priplul v pristanišče, kjer se končajo vse nadloge tega sveta. Ko je oče umrl, se je Marcuccio, ki si je njegove besede vtisnil globoko v srce, lotil šolanja, obiskoval učenjakarska društva, si izmenjaval učenost s študenti in razpravljal o plemenitih rečeh; tako je v kratkem postal prvi učenjak v tistem kraju;

ker pa je revščina trdovratna uš, ki se drži vrline, in voda sreče spolzi s človeka, pomaziljenega z Minervinim oljem, je bil ta siromak vedno zaničevan, vedno suh, vedno s čistim srcem in nepotešenimi željami. Največkrat je bil sit praznjenja glav, a lačen lizanja ponev; utrujen od preučevanja nasvetov, a brez sleherne pomoči; trudil se je nad prebavnimi motnjami, sam pa ostajal tešč. Parmiero se je medtem vdal lahkotnemu in razuzdanemu življenju: malo je kockal, malo popival po krčmah in rasel kakor dolg kol, ne da bi si pridobil eno samo vrlino. Kljub temu si je zlepa in zgrda nastlal dobro ležišče. Ko je Marcuccio to videl, mu je postalo žal, da je po očetovem nasvetu krenil na napačno pot, saj mu Donat ni ničesar podaril in ga je rog izobilja spravil v takšno pomanjkanje.

Bartolo mu ni polnil malhe, medtem ko si je Parmiero z metanjem kosti nabiral meso na kosti in si z razvedrilom rok polnil golšo. Ko nazadnje ni mogel več prenašati, kako ga potreba grize in trga, je šel k bratu in ga prosil, naj se zdaj, ko ga je sreča naredila za sina bele kokoši, spomni, da sta iste krvi in da sta prišla na svet skozi isto odprtino.

Parmiero, ki je sredi razkošja bogastva postal skopuški, mu je rekel: »Ti, ki si hotel po očetovem nasvetu vztrajati pri učenju in si mi vedno metal v obraz moje veseljačenje in igre, pojdi glodat knjige, meni pa daj mir s svojimi nadlogami! Še soli ti ne bi dal, kajti pošteno se moram namučiti za tistih nekaj novcev, ki jih imam. Dovolj si star in razumen: kdor ne zna živeti, si je sam kriv. Vsak zase, Bog pa za vse! Če nimaš denarja, pa meči čaše. Če si lačen, se ugrizni v noge; če si žejen, se ugrizni v prste!« Ko mu je navrgel te in še druge besede, mu je obrnil hrbet. Marcuccio je ob takšni pasji trdosrčnosti lastnega brata tako obupal, da je sklenil z jedko vodo obupa ločiti zlato duše od zemeljske snovi telesa. Odpravil se je proti silno visoki gori, ki je kakor zemeljski vohun hotela videti, kaj se dogaja v višavah, ali bolje, ki se je kakor veliki sultan vseh gora s turbanom oblakov dvigala proti nebu, da bi si pripela luno na čelo. Povzpel se je nanjo in se po svojih najboljših močeh prebijal po ozki stezi med prepadi in pečinami. Ko je prišel na vrh, od koder se je odpiral pogled v globoko brezno, je odvil pipo vodnjaka svojih oči in se po dolgem žalovanju hotel pognati z glavo navzdol. Tedaj pa ga je lepa ženska, oblečena v zeleno, z lovorovim vencem na laseh iz zlatih niti, prijela za roko in rekla: »Kaj počneš, siromak? Kam se pustiš vleči svoji zmešani glavi? Si ti tisti krepostni mož, ki je porabil toliko olja in žrtvoval toliko spanca učenju? Si ti tisti, ki je toliko časa garal, da bi tvoja slava drsela naprej kakor sveže premazana galeja, zdaj pa odpoveduješ prav v najboljšem trenutku in proti bedi in Fortuni ne uporabljaš orožja, ki si ga skoval v kovačnici učenosti? Mar ne veš, da je resnica zdravilni napoj proti strupu revščine, tobak proti nahodu zavisti in zdravilo proti bolezni časa? Mar ne veš, da je vrlina kompas, po katerem se ravnaš v vetrovih nesreče;

da je bakla, ki je veter ne ugasne, ko hodiš po goščavi bridkosti, in trden obok, ki kljubuje potresom nadlog? Vrni se, nesrečnik, spametuj se in ne obračaj hrbta tisti, ki ti lahko da pogum v nevarnosti, moč v težavah in stanovitnost v obupu. Vedi, da te je nebo poslalo na to goro, na katero je tako težko priti in kjer prebiva Vrlina sama, zato da bi te prav ona, ki si jo tako po krivici obdolžil, odvrnila od hudega namena, ki te je zaslepil.

Zato se prebudi, opogumi se in spremeni misli. Da pa boš videl, da je vrlina vedno dobra, vedno dragocena in vedno koristna, na, vzemi ta zavojček praška in pojdi v kraljestvo Campo-largo. Tam boš našel kraljevo hčer, ki ji že pojejo zadnje molitve in ne najde zdravila za svojo bolezen. Daj ji ta prašek v svežem jajcu, pa boš nemudoma izdal ukaz za izselitev bolezni, ki ji kakor vojak, nastanjen na njen račun, izsesava življenje. Za to boš dobil tolikšno nagrado, da si boš snel revščino z vratu in živel, kakor se zate spodobi, ne da bi potreboval kaj tujega.« Marcuccio, ki jo je zdaj prepoznal, se ji je vrgel k nogam in jo prosil odpuščanja za napako, ki jo je hotel storiti, rekoč: »Zdaj si snemam mreno z oči in te prepoznavam po tvojem obličju: ti si Vrlina, ki jo vsi hvalijo, a le redki hodijo za njo; Vrlina, ki znaš bistriti razum, ostriti duha, izpopolnjevati presojo, ljubiti častno delo in dajati krila za polet v nebeške sfere. Prepoznam te in se kesam, da sem tako slabo uporabljal orožje, ki si mi ga dala. Obljubljam ti, da se bom od danes naprej tako dobro oborožil s tvojim protistrupom, da mi niti marčevsko grmenje ne bo moglo do živega.«

Ko pa ji je hotel poljubiti nogo, mu je izginila izpred oči in ga pustila potolaženega kakor ubogega bolnika, ki mu po prestanem napadu ponudijo zdravilno korenino s svežo vodo. Spustil se je z gore in se odpravil proti Campo-largu. Ko je prispel v kraljevo palačo, je nemudoma sporočil kralju, da želi ozdraviti njegovo hčer. Kralj ga je sprejel z velikimi častmi in ga odpeljal v princesino sobo, kjer je našel nesrečno dekle prikovano na bolniško posteljo, tako shujšano in izsušeno, da je bilo od nje ostalo le še kost in koža. Oči so ji tako globoko utonile, da bi za pogled na zenice potreboval Galilejev daljnogled; nos je bil tako ošiljen, da bi lahko služil za model svečke; lica so bila tako upadla, da je bila videti kakor smrt iz Sorrienta, spodnja ustnica ji je visela na brado, prsi so bile kakor pri sraki, roke pa kakor oglodane jagnječje krače. Skratka, bila je tako spremenjena, da je s kozarcem usmiljenja nazdravljala sočutju. Ko jo je Marcuccio videl v takem stanju, so se mu orosile oči ob misli na krhkost naše narave, izpostavljene morilskim napadom časa, prevratom telesnih sokov in boleznim življenja. Vendar je naročil sveže jajce kokoši, ki je pravkar začela nesti, ga dal čisto malo pogreti, vanj stresel prašek in princeso prisilil, da ga je posrkala, nato pa jo pokril s štirimi odejami. Noč še ni dobro pripeljala v pristanišče in razpela svojega šotora, ko je bolnica poklicala služabnice, naj ji preoblečejo posteljo, premočeno od znoja. Ko so jo osušile in vse zamenjale s svežim, je prosila za okrepčilo, česar v sedmih letih bolezni še nikoli ni izrekla. To jim je vlilo upanje in dale so ji malo krepčilne hrane. Ker se ji je iz ure v uro vračala moč in iz dneva v dan rastel tek, ni minil niti teden, pa si je povsem opomogla in vstala iz postelje. Kralj je zato Marcuccia razglasil za boga zdravilstva: ne le da ga je napravil za barona velike posesti, temveč tudi za prvega svetovalca svojega dvora in ga poročil z najbogatejšo gospo tiste dežele. Medtem je Parmiero ostal brez vsega, kar je imel, kajti denar, dobljen pri igri, tako kakor pride, tudi gre, in kockarska sreča se spusti prav toliko, kolikor se prej dvigne. Ko se je znašel reven in nesrečen, je sklenil hoditi, dokler mu sprememba kraja ne bi spremenila tudi sreče ali pa dokler se ne bi njegovo ime izbrisalo iz seznama živih. Hodil je in hodil ter po šestih mesecih tavanja prispel v Campo-largo, tako oskubljen in utrujen, da se je komaj držal na nogah. Ko je videl, da nima niti kotička, kjer bi lahko mrtev padel, da ga lakota čedalje huje muči in da mu obleka v cunjah odpada s telesa, ga je prevzel tolikšen obup, da si je poiskal staro hišo zunaj mestnega obzidja, snel podveze, spletene iz bombaža in preje, jih zvezal skupaj in iz njih naredil čvrsto zanko. Privezal jo je na tram, splezal na kup kamenja, ki si ga je sam nastavil, in se pognal z njega. Toda usoda je hotela, da je bil tram črviv in strohnel, zato se je ob sunku prelomil na dvoje. Živi obešenec je z rebri treščil ob kamenje in to občutil še lep čas. Ko pa se je tram prelomil, so iz njega padle zlate verižice, ogrlice in prstani;

ti so bili skriti v izdolbeni notranjosti lesa, med njimi pa tudi mošnjiček iz kordovanskega usnja s precej zlatniki. Ko je Parmiero videl, da je z enim obešenskim skokom preskočil jarek revščine, je bil zdaj, če se je prej obesil iz obupa, ves v zraku od veselja, tako da se z nogami skoraj ni dotikal tal. Pobral je ta dar Fortune in stekel v krčmo, da bi si povrnil duha, ki ga je bil malo prej skoraj izdihnil. Dva dni pred tem je nekaj tatinskih malopridnežev te dragocenosti ukradlo prav krčmarju, h kateremu je Parmiero prišel jest, in jih skrilo v tisti tram, za katerega so vedeli, da je votel, da bi jih potem polagoma prodajali in zapravljali izkupiček. Ko si je torej Parmiero dobro napolnil želodec, je izvlekel mošnjiček, da bi plačal. Krčmar ga je prepoznal, poklical nekaj korenjakov, ki so se sukali okoli krčme, in ga dal z vsem dolžnim obredjem prijeti ter odpeljati pred sodnika. Ta ga je ukazal preiskati, in ko so pri njem našli ukradene stvari ter ga soočili s krčmarjem, ga je kot dokazanega krivca obsodil na igro s tremi tramovi, pri kateri naj bi z nogami mlel po zraku.

Ko se je nesrečnik znašel v teh prešah in slišal, da bo predvečeru podveze sledil praznik vrvi, poskusu na trhlem tramu pa turnir na prečki novih vislic, se je začel premetavati in kričati, da je nedolžen in da se pritožuje zoper sodbo. Medtem ko je po ulici vpil in tulil, da ni pravice, da revežev nihče ne posluša in da se sodbe izrekajo na slepo ter da ga pošiljajo delat vbode v zrak za mojstrico vdovo samo zato, ker ni namazal sodnikove roke, zamašil ust pisarju, stisnil darila sodnemu tajniku in povrnil stroškov pravnemu zastopniku, je po naključju naletel na svojega brata. Ta je bil kot svetovalec in predsednik sodnega zbora pristojen, da ustavi izvršitev kazni in prisluhne njegovim razlogom. Ko mu je Parmiero povedal vse, kar se je zgodilo, je Marcuccio odgovoril: »Molči, saj ne poznaš svoje sreče! Če si pri prvem poskusu našel verižico, dolgo tri pedi, boš pri drugem brez dvoma našel kakšno, dolgo tri korake. Kar veselo pojdi: vislice so tvoje rodne sestre; kjer drugi izpraznijo svoje življenje, ti napolniš mošnjo.« Parmiero, ki je slišal, kako ga zbada, mu je rekel: »Prišel sem po pravico, ne po zasmeh! Vedi, da imam pri tem, kar mi očitajo, čiste roke. Pošten človek sem, čeprav me vidiš tako razcapanega in raztrganega, kajti obleka ne naredi meniha. Ker pa nisem poslušal svojega očeta Marchionna in svojega brata Marcuccia, me zdaj vlečejo skozi šivankino uho in sem tik pred tem, da pod rabljevimi nogami zapojem madrigal za tri glasove.« Ko je Marcuccio slišal očetovo in svoje ime, se mu je prebudila kri. Pozorno se je zazrl v Parmiera in zdelo se mu je, da ga pozna. Ko je nazadnje v njem prepoznal brata, so se v njem spopadli sram in ljubezen, kri in čast, pravičnost in usmiljenje. Sram ga je bilo razkriti, da je brat človeka z obešenskim obrazom;

trpel je, ko je videl svojo kri v takšnem položaju, in sorodstvo ga je kakor s kavljem vleklo, naj kaj ukrene, čast pa ga je vlekla nazaj, da se ne bi pred kraljem osramotil z bratom, obdolženim dolgoprstnosti. Pravičnost je terjala, da se oškodovancu zadosti, usmiljenje pa, da reši lastnega brata. Ko je tako omahoval v mislih in se prepiral z lastno glavo, je pritekel sodnikov vratar z jezikom, iztegnjenim za celo ped, in kričal: »Ustavite, ustavite izvršitev! Stojte, stojte, počasi, počakajte!« »Kaj pa je?« je vprašal svetovalec. In oni je odgovoril: »Zgodilo se je nekaj pomembnega, na srečo tega mladeniča. Dva tatova sta šla po denar in zlato, ki sta ju skrila v tram stare hiše, pa ju nista našla. Vsak je mislil, da je drugi vse pobral, zato sta se stepla in se smrtno ranila. Ko je prišel sodnik, sta takoj vse priznala. Ker se je tako izkazala nedolžnost tega siromaka, me je poslal ustavit izvršitev, da izpustite človeka, ki ni ničesar kriv.« Ko je Parmiero to slišal, je zrasel za ped, namesto da bi se, kakor se je bal, raztegnil za laket. Marcuccio, ki je videl, da se je bratu povrnilo dobro ime, pa je snel masko in se mu dal prepoznati z besedami:

»Moj brat, kakor si v pregrehah in igri spoznal svojo pogubo, tako zdaj v vrlini spoznaj veselje in blagor. Brez skrbi pridi v mojo hišo, kjer boš z menoj užival sadove vrline, ki se ti je tako gnusila. Pozabil bom zaničevanje, s katerim si me sprejel, in te čuval kakor punčico svojih oči.« Ob teh besedah ga je objel in odpeljal domov, ga oblekel od glave do pet ter mu z vsem svojim ravnanjem pokazal, da je vse drugo le veter, _In le vrlina daje človeku srečo._