Prevod
_Pacione pošlje svojih pet sinov v svet, da bi se izučili kakšne obrti. Ko se vsi vrnejo z novo spretnostjo, se odpravijo osvobodit kraljevo hčer, ki jo je ugrabil ljudožer. Po raznih dogodivščinah se sprejo, kdo se je najbolj izkazal in si jo zato zasluži za ženo; kralj jo nazadnje da njihovemu očetu, deblu, iz katerega so pognale vse te veje._ _Ko je Antonella končala svojo pripoved, je prišla na vrsto Ciulla. Udobno se je namestila na sedežu, se ozrla naokrog in z ljubko milino spregovorila takole._ Kdor ždi ob pepelu, ima res mačje možgane: kdor ne hodi po svetu, ničesar ne vidi; kdor ničesar ne vidi, ničesar ne ve; kdor se poda v svet, se izuri;
vaja naredi zdravnika in kdor zleze s slamnjače, postane bistroumen človek, kakor vam bom pokazala z živim zgledom v zgodbi, ki sledi.
Nekoč je živel dober in pošten mož po imenu Pacione. Imel je pet sinov, tako ničvrednih, da niso bili za nobeno rabo. Ubogi oče jih ni mogel več preživljati, zato se je nekega dne sklenil rešiti tega bremena in jim rekel: »Sinovi moji, Bog ve, kako rad vas imam, saj ste navsezadnje zrasli iz mojih ledij. Toda jaz sem star in le še malo zmorem delati, vi pa ste mladi in preveč pojeste, zato ne morem več živeti, kakor sem nekoč. Vsak zase, nebo pa za vse! Pojdite si torej poiskat gospodarje in se izučite kakšnega opravila. Vendar pazite, da se ne zavežete za dlje kakor leto dni; ko ta čas mine, vas pričakujem doma, vsakega s kakšno novo spretnostjo.« Ko so sinovi slišali očetovo odločitev, so se poslovili, vzeli s seboj nekaj cunj za preobleko in se odpravili vsak po svoji poti iskat srečo. Ob koncu leta so se, kakor je bilo dogovorjeno, vsi zbrali pri očetu. Ta jih je sprejel z veliko ljubeznijo in nemudoma ukazal pogrniti mizo. Ker so bili utrujeni in izčrpani, jih je posadil k jedi. Ravno ko so se najbolje gostili, se je zaslišalo ptičje petje. Najmlajši izmed peterice je vstal od mize in šel ven poslušat. Ko se je vrnil, so mizo že pospravili in Pacione je začel spraševati sinove: »No, razveselite mi malo srce in povejte, kakšnih lepih spretnosti ste se v tem času naučili.« Luccio, ki je bil najstarejši, je rekel: »Izučil sem se tatinske obrti in v njej postal prvak vseh sleparjev, mojster vseh tatov in steber vseh dolgoprstnežev. Ni mi enakega, ki bi znal tako spretno izmakniti in pospraviti plašče, zviti in pobasati oprano perilo, opleniti in olajšati žepe, pospraviti in izprazniti prodajalne, otresti in obrati mošnje, pomesti in izprazniti skrinje. Kamorkoli pridem, delam prave čudeže s svojimi dolgimi prsti.« »Bravo, pri moji veri!« je odgovoril oče. »Izučil si se lepe trgovske obrti: za spretno igro prstov dobiš plačilo po hrbtu, za vrtenje ključev vihtenje vesla, za plezanje skozi okna pa spuščanje po vrvi! Gorje meni! Bolje bi bilo, da bi se naučil vrteti kolovrat, ne pa da se meni zaradi tebe vse drobovje vrti kakor kolovrat. Že te vidim sredi sodnega dvorišča s papirnato kapo na glavi ali pa, ko te zalotijo pri delu, z veslom v roki na galeji; če se temu izogneš, te bom nazadnje gledal, kako se vrtiš na vrvi.«
Ko je to povedal, se je obrnil k Titillu, drugemu sinu, in ga vprašal: »In ti, kakšne lepe obrti si se naučil?« »Čolne znam delati,« je odgovoril sin. »Še dobro,« je odvrnil oče, »to je poštena obrt in z njo si lahko služiš kruh. Kaj pa ti, Renzone, kaj znaš po vsem tem času?« »S samostrelom znam streljati tako natančno,« je rekel sin, »da petelinu izbijem oko.« »Tudi to je nekaj,« je dejal oče, »z lovom se lahko preživljaš in si priskrbiš kruh.« Nato se je obrnil k četrtemu in ga vprašal isto. Ghiacuccio je odgovoril: »Poznam zel, ki obudi mrtvega.« »Bravo, duhovnik iz Lanfuse!« je vzkliknil Pacione. »Zdaj se bomo pa res izkopali iz revščine in ljudje bodo po naši zaslugi živeli dlje od kapuanskega amfiteatra!« Nazadnje je vprašal še najmlajšega sina, Menecuccia, kaj zna.
Ta je rekel: »Razumem ptičjo govorico.« »Ni bilo torej brez razloga,« je odvrnil oče, »da si med kosilom vstal in šel poslušat čebljanje tistega vrabca. Ker pa se hvališ, da razumeš, kaj govorijo, mi povej, kaj si slišal od ptiča na drevesu.« »Govoril je,« je odgovoril Menecuccio, »da je ljudožer ugrabil hčer kralja Autoguorfa in jo odnesel na skalnat otoček, kjer ni o njej ne duha ne sluha. Njen oče je dal razglasiti, da jo bo tistemu, ki jo najde in pripelje domov, dal za ženo.« »Če je tako, smo bogati!« je vzkliknil Luccio. »Kajti dovolj sem spreten, da jo izmaknem ljudožerju.« »Če si prepričan, da to zmoreš,« je pristavil starec, »pojdimo pri priči h kralju. Če nam da besedo, da bo držal obljubo, mu ponudimo, da poiščemo njegovo hčer.« Vsi so se strinjali in Titillo je nemudoma naredil lep čoln. Sedli so vanj, razpeli jadro in odpluli v Auto-guorfo. Tam so dobili sprejem pri kralju, se ponudili, da mu pripeljejo hčer, in prejeli novo zagotovilo, da obljuba velja. Nato so odpluli do skalnatega otočka, kjer so po srečnem naključju našli ljudožerja, ki je prišel na sonce in spal z glavo v naročju kraljeve hčere, imenovane Cianna. Ko je zagledala prihajajoči čoln, je od veselja hotela vstati, toda Pacione ji je pomignil, naj bo tiho. Pod ljudožerjevo glavo so položili velik kamen, pomagali Cianni vstati, jo spravili v čoln in začeli veslati. Niso se še prav daleč odmaknili od obale, ko se je ljudožer prebudil. Ker Cianne ni bilo več ob njem, je pogledal proti morju in zagledal čoln, ki jo je odnašal. Nemudoma se je spremenil v črn oblak in se pognal po zraku, da bi ga dohitel. Cianna, ki je poznala ljudožerjeve čarovnije, je vedela, da se skriva v oblaku. Tako silno se je prestrašila, da je komaj še utegnila posvariti Paciona in njegove sinove, nato pa od groze umrla. Renzone je ob pogledu na bližajoči se oblak pograbil samostrel in ljudožerju prestrelil oči. Ta je od bolečine padel iz oblaka kakor toča: tresk na tla! Vsi so nekaj časa osuplo strmeli v oblak, nato pa se obrnili, da bi pogledali, kaj počne Cianna. Zagledali so jo iztegnjeno v čolnu, že zunaj igre življenja. Ko je Pacione to videl, si je začel puliti brado in govoriti: »Pa sta šla po zlu olje in spanec! Ves trud je šel v veter, vse upanje v morje, saj je ona odšla na pašo, nas pa pustila umreti od lakote! Ona je rekla lahko noč, nam pa pripravila slab dan! Ona je pretrgala nit življenja, nam pa potrgala vse niti upanja! Zdaj se lepo vidi, da revežu noben načrt ne uspe; zdaj je dokazano, da kdor se rodi pod nesrečno zvezdo, tudi umre nesrečen;
pa smo osvobodili kraljevo hčer, pa se vračamo v Auto-guorfo, pa smo dobili nevesto, pa smo pripravili sijajno slavje, pa smo dobili žezlo, pa smo treščili z zadnjico ob tla!« Jacuccio je poslušal to žalostinko, nazadnje pa, ko je videl, da pesem predolgo traja in da oče ubira strune na lutnji bridkosti prav do zadnjega tona, rekel: »Počasi, gospod oče! Mi bomo šli v Auto-guorfo in tam bomo srečnejši in bolj veseli, kakor si mislite.« »Takšne sreče naj bo deležen veliki Turk!« je odgovoril Pacione. »Ko njenemu očetu prinesemo to truplo, nam bo že dal šteti, pa ne denarja! Drugi so čez ta zaliv srečno prijadrali, mi pa bomo v njem izgubili vse, kar smo hoteli pogoltniti.« »Tiho,« je odvrnil Jacuccio, »kam ste poslali možgane na pašo? Se ne spomnite spretnosti, ki sem se je naučil? Pojdimo na kopno in pustite mi poiskati zel, ki jo imam v mislih, pa boste videli kaj več kot prazne marnje.« Ob teh besedah je oče spet dobil pogum in ga objel. Kakor ga je vleklo hrepenenje, tako je sam krepko vlekel za veslo, in kmalu so prispeli na obalo Auto-guorfa. Jacuccio je stopil na kopno, našel zel in stekel nazaj k čolnu. Cianni je iztisnil njen sok v usta in nemudoma je oživela, kakor žaba, ki je bila v Pasji jami, pa jo nato vržejo v jezero Agnano. Z velikim veseljem so se odpravili h kralju, ki se ni mogel nasititi objemanja in poljubljanja svoje hčere ter zahvaljevanja ljudem, ki so mu jo vrnili.
Ko pa so ga pozvali, naj izpolni obljubo, je kralj rekel: »Kateremu izmed vas naj dam Cianno? Saj ni kolač, ki bi ga lahko razrezali na kose! Zato mora eden dobiti mandelj iz sladice, drugi pa se bodo morali zadovoljiti z zobotrebcem.« Najstarejši, ki je bil najbolj prebrisan, je odgovoril: »Gospod, nagrada mora ustrezati trudu. Presodite torej, kdo si je najbolj zaslužil ta lepi grižljaj, in nato pravično odločite.« »Govoriš kakor Orlando,« je odgovoril kralj. »Zato mi povejte, kaj ste storili, da ne bom gledal postrani, ko naj bi sodil naravnost.« Ko je vsak povedal, kako se je izkazal, se je kralj obrnil k Pacionu in ga vprašal: »Kaj pa si pri tem opravil ti?« »Zdi se mi, da sem storil kar precej,« je odvrnil Pacione, »saj sem iz teh svojih sinov naredil može in jih s krepko brco pripravil do tega, da so se naučili svojih obrti. Sicer bi bili le prazne košare, zdaj pa dajejo tako lepe sadove.«
Kralj je poslušal eno in drugo stran, prežvečil in premlel razloge tega in onega, pregledal in pretehtal, kaj bi bilo pravično, ter razsodil, da Cianna pripada Pacionu, saj je bil on prvi izvor hčerine rešitve. Tako se je tudi zgodilo. Sinovi so dobili pest denarja, da bi ga naložili in si z njim kaj prislužili, oče pa je od veselja spet postal kakor petnajstleten fant. In prav lepo se mu je prilegel pregovor: _Kjer se prepirata dva,_ _Se tretji veseli._
Izvirnik
_Pacione manna cinco figlie mascole, che hanno a mmezzare quarc’arte pe lo munno, e tornanno tutte co quarche bertù, vanno a lliberare la figlia de no Rrè arrobata da n’Uorco, e dapò varie succiesse contrastanno chi avesse fatto meglio prova da mmeretarela pe mmogliere, lo Rrè la dette a lo patre, comme chianta de tutti sti ramme._ _Fornuto lo cunto d’Antonella, toccanno a Ciulla de parlare, essa acconciatase bona sopra lo sedeturo, e fatto na tenuta mente ntuorno, co na bella grazia accossì decette._ È no gran cellevriello de gatta, chi cova la cennere: chi non cammina, non vede: chi non vede non sape; chi và spierto deventa aspierto; la pratteca fa lo Miedeco; e lo scire de lo pagliariccio fa l’ommo
sbegliato, com’io ve farraggio vedere a lo cimiento riale de lo cunto, che ssecota. Era na vota no buon ommo da bene chiammato Pacione, lo quale aveva cinco figlie accossì da poco, che n’erano buone pe nniente, tale che lo povero patre non potenno cchiù ffarele le spese, se resorvette no juorno de levareselle da cuollo decennole; figlie mieje, Dio sà, s’io ve voglio bene, che all’utemo site scite da li rine mieje, ma s’io sò biecchio, che ffatico poco, vuje site giuvane, che manciate troppo, nè pozzo cchiù campare, comme faceva primmo: ogne ommo pe se, e lo Cielo pe tutte: perzò jattevenne ad abbuscare patrune, e mparate quarche servizio: ma avvertite de non accordareve pe cchiù ttiempo de n’anno, e scomputo sto termene, v’aspetto a la casa co quarche bertute. Li
figlie ntiso sta resolozione, pigliattero lecienzia, e portatose quatto straccie da mutarese, se nne pigliaro la via ogn’uno pe la strata soja, cercanno la ventura, e ’n capo dell’anno, comm’era l’appontamiento, se trovaro tutte a la casa de lo patre, dove foro recettate co gran carizze, e fatto subeto apparecchiare la tavola; perchè erano stracche, ed allentate, le ffece sedere a mmagnare, e stanno a lo mmeglio de lo mmagnare, se sentette cantare n’auciello, pe la quale cosa lo figliuolo cchiù ppiccolo de li cinco s’auzaje da tavola, e ghiette fora ad ausoliare; e comme fu tornato, s’era levato lo mesale; e Pacione accommenzaje a demmannare a li figlie: ora bè conzolateme no poco sto core, e ssentimmo che belle vertute avite fra sto tiempo mparate; e
Lluccio, ch’era lo primmo disse, m’aggio nvezzato l’arte de mariuolo, dove sò deventato lo protoquanqua de li furbe, lo capo-mastro de li latre, lo quarto de ll’arte de li marranchine, e non trova lo paro de sto fusto, che co cchiù ddestrezza faccio azzimmare, e cottejare farrajuole, arravogliare, e scervecchiare colate, granciare, e alleggerire saccocciole, arresediare, ed annettare poteche, scotolare, e zeppoliare vorzille, scopare, e devacare cascie, che dovonca arrivo, te faccio vedere meracole a mmenare de grancio. Bravo affè, respose lo patre, tu aje mparata n’arte de mercante a ffare cambio de contrapunte de deta, co rrecevute de spalle, votate de chiave co bottate de rimmo, e scalate de finestra, co colate de funa; maro me, meglio t’avisse
nvezzato de votare no filatorio, che non mme farrisse votare comm’a ffilatorio sto cuorpo, parennome ’n ora de vederete ’n miezo la corte co no coppetiello de carta, o scopierto a rramma, esserete consignato no rimmo, o se chisto scappe, a la fine vederete dare vota co na funa. Accossì ditto se votaje a Ttitillo, ch’era lo secunno figlio, e disse: E tu, che bell’arte averraje mparato? De fare varche, respose lo figlio. Manco male, leprecaje lo patre, ca chessa è n’arte nnorata, e nce puoje campare la vita. E tu Renzone, che saje fare ’n capo de tanto tiempo? saccio, disse lo figlio, terare accossì dritto de valestra, che caccio n’uocchio a no gallo. Puro è quarcosa, disse lo Patre, ca puoje scampoliare co la caccia, e procacciare lo ppane; e botatose a
lo quarto, l’addemmannaje lo stisso; e Ghiacuccio, io saccio canoscere n’erva, che rresusceta no muorto. Bravo, previta de Lanfusa, respose Pacione, chessa è la vota che nce levarrimmo da meseria, e farrimmo campare le gente cchiù de lo Verlascio de Capua. Ed addemmannato ped’utemo all’utemo figlio, ch’era Menecuccio, che ccosa sapesse fare? disse: Io saccio ntennere lo pparlare de l’aucielle. Non senza che, leprecaje lo patre, mentre stevamo a ttavola, te susiste pe ssentire lo bernolejare de chillo passaro: ma pocca te vante de ntennere chello, che diceno, dimme che cosa aje ntiso dire da chillo Auciello, che steva ncoppa a ll’arvolo. Diceva, respose Menecuccio, ca n’Uorco ave arrobbato la figlia de lo Rrè d’Autoguorfo, e portatola ncoppa a no
scuoglio, dove non se ne pò sapere nè nnova, nè becchia, e lo patre ha fatto jettare no banno, che chi la trova, e le porta la figlia, nce la darrà pe mmogliere. S’è cchesto, nuje simmo ricche, auzaje voce Luccio, perchè mme vasta l’armo de levarela da mano all’Uorco. Se te confide de farelo, soggionse lo viecchio, jammoncenne a sta medesema pedata a lo Rrè, e puro che nce dia parola d’attennere la promessa, afferimmole de trovarele la figlia. Cossì accordatose tutte, Titillo fece subbeto na bella varca, dove puostose drinto, fece vela, e passaje ad Auto-guorfo, dove fattose dare audienzia da lo Rrè, e affertose de recuperare la figlia, appero nove conferme de la promessa; pe la quale cosa passattero a lo scuoglio, dove pe bona fortuna trovato ll’Uorco,
che sciuto a lo Sole, dormeva co la capo nsino la figlia de lo Rrè, che se chiammava Cianna, la quale comme vedde venire sta varca se voze auzare pe lo piacere, ma fattole zinno Pacione, che stesse zitto, e puosto no gran pretone sotto la capo de l’Uorco, fecero sosire Cianna, e puostese drinto la varca, commenzaro a dare de palelle all’acqua, ma non foro troppo allargate da lo lito, che l’Uorco scetatose, e non ttrovannose a ccanto Cianna, calaje l’uocchie a la marina, e bedde la varca, che nne la portava, pe la quale cosa cagnatose subeto a na negra nuvola, corze pe l’ajero ad arrevare la varca. Cianna, che sapeva l’arte de l’Uorco, conoscette ca venea ncaforchiato drinto a la nuvola, e fu tanta la paura soja, ch’appena potenno avisare Pacione, e
li figlie, morette spantecata. Renzone, che bedde abbicinare na nuvola, dato de mano a na valestra, cecaje deritto l’uocchie dell’Uorco, che pe lo spasemo cadette da drinto, commo a grannano, tuppete a bascio, e dapò d’essere stato tutte sbaottute co l’uocchie fitte a la nuvola, votannose drinto la varca a bedere, che faceva Cianna, la veddero stennecchiata li piede, e ghiuta fora da lo trucco de la vita, la quale cosa vedenno Pacione, commenzaje a sciccarese la varva, decenno: Eccote perduto l’uoglio, e lo suonno; eccote jettato le ffatiche a lo viento, e le speranze a lo maro, pocca chessa è ghiuta a pascere pe ffarece morire de famme. Chessa ha ditto bona notte, pe ffarece avere lo male juorno, chessa ha rutto lo filo vetale, pe ffare che tutte rompimmo lo
filaccione de le speranze nostre. Ben se vede, ca designo de poverommo maje non resce; ben se prova ca chi nasce sbenturato, more nfelice; eccote leberata la figlia de lo Rrè: eccote tornare ad Auto-guorfo, eccote avuta la mogliere, eccote fatto feste vannute, eccote avuto lo scetro, eccote schiaffato de culo ’n terra. Jacuccio stette a sentire sto sciabbacco, all’utemo vedenno ca durava troppo sta canzona, e ca se ne jeva sopra lo liùto de lo dolore, contrapuntianno pe fi a la rosa, le disse: Chiano, messere, ca nuje volimmo ire ad Auto-guorfo, e stare cchiù felice, e conzolate de chillo, che tu te cride. Tale conzolazione pozza avere lo gran Turco, respose Pacione, ca commo portammo sto catavero a lo patre nce ne farà contare, ma non denare; e dove aute co
na veleata hanno passato felicemente sto guorfo, nuje ce perdarrimmo lo ngorfire. Zitto, leprecaje Jacuccio, e dove aje mannato lo cellevriello a pascere? non te allecuorde l’arte ch’aggio mparata, smontammo ’n terra, e lasseme cercare l’erva, che tengo a sto cellevriello, e bedarraje autro, che fruscole. Lo Patre a ste parole piglianno spireto, l’abbracciaje, e comme era strappato da lo desederio, accossì deva strappate a lo rimmo, tanto che fra poco tiempo arrivaro a la marina d’Auto guorfo, dove sciso Jacuccio, e trovato l’erva, corze arreto a la varca, e spremmuto zuco ’n vocca a Cianna, subbeto comme a rranonchia, ch’è stata drinto la grotta de li cane, e po se jetta a lo lago d’Agnano, deventaje viva, pe la quale cosa co allegrezza granne
jettero a lo Rrè, lo quale non se saziaje d’abbracciare, e de vasare la figlia, e de rengraziare ste perzone, che nce l’avevano recoperata. Ma essennole fatta stanzia, ch’attennesse la promessa, disse lo Rrè: A quale de vuje aggio da dare Cianna? chisto non è mmigliaccio, che se pozza spartire a ffella, perzò è fforza, che ad uno tocca la fava de la copeta, e l’autre se pigliano no palicco. Respose lo primmo, ch’era arcivo, Segnore lo premmio ave da essere secunno la fatica, perzò vedite chi cchiù s’ha guadagnato sto bello voccone, e po facite la jostizia, che se commene. Tu parle da Orlanno, respose lo Rrè, perzò contate chello, ch’avite fatto, azzò io non vea stuorto pe ghiodecare deritto. Contato ogn’uno le pprove soje, se votaje a Pacione, e le
disse; e tu che nce aje fatto a sto servizio? mme pare de nce avere fatto assaje, leprecaje Pacione, pocca aggio fatto uommene sti figlie mieje, ed a forza de pecune l’aggio fatto mparare l’arte, che ssanno, ca si no sarriano tanta cestune, dove mo fanno accossì belle frutte. Lo Rrè sentuto l’una parte, e ll’autra, e mmazzecato, e rrummenato le rragiune de chisto, e de chillo, e bisto, e conzederato chello, che ghieva justo, settenzaje, che Cianna fosse de Pacione, commo primmo origene de la salute de la figlia. Accossì fu fatto, e li figlie avuto na maniata de tornise, che se le mettessero ’n guadagno, lo Patre pe l’allegrezza tornaje commo a figliulo de quinnece anne, e le venne a cola lo Proverbio, _Che fra duje litecante_
_Sempre lo tierzo gaude._
