Prevod

_Sapia, hči imenitne baronice, iz Cenzulla, kraljevega sina, ki se nikakor ni mogel naučiti brati, napravi bistrega moža. Ker pa mu je prisolila zaušnico, se ji hoče maščevati in jo vzame za ženo. Po neštetih mukah, ki ji jih prizadene, in potem ko mu ona brez njegove vednosti rodi tri otroke, se nazadnje pobotata._ _Gospod princ in princesa sta se silno razveselila, ko sta videla, da se je za Talio vse srečno izteklo, saj si nikoli ne bi mislila, da bo sredi tolikšnega viharja našla tako varen pristan. Antonelli sta naročila, naj razgrne svojo zgodbo, in ta je takole začela._ Na svetu so tri vrste nevednežev, ki bi si drug za drugim še bolj zaslužili, da jih vtaknejo v peč: prvi ne ve, drugi noče vedeti, tretji pa si domišlja, da ve. Nevednež, o katerem vam bom pripovedovala, sodi v drugo vrsto: ker noče, da bi mu znanje prišlo v glavo, sovraži tistega, ki ga poučuje, in mu kakor novi Neron skuša vzeti kruh.

Nekoč je živel kralj Zaprtega gradu, ki je imel tako trmoglavega sina, da ga nikakor ni bilo mogoče pripraviti do tega, da bi si zapomnil A, B, C in D. Kadar koli so mu omenili črke in učenje, je zagnal tak vik in krik, da niso zalegle ne graje ne tepež ne grožnje. Ubogi oče je bil zato ves napihnjen kakor krastača in ni vedel, kaj naj stori, da bi prebudil pamet tega nesrečnega sina in kraljestva ne bi pustil v rokah tepca; dobro je namreč vedel, da nevednost in vladanje kraljestvu nikakor ne gresta skupaj.

V tistem času je živela tudi hči baronice Cenze, ki si je zaradi tolikšnega znanja, pridobljenega do trinajstega leta, prislužila ime Sapia. Ko so kralju povedali za njene izjemne vrline, je sklenil sina zaupati baronici, da bi ga njena hči poučevala. Mislil je, da mu bosta družba deklice in tekmovanje z njo morda kaj koristila. Ko se je princ torej nastanil v baroničini hiši, ga je Sapia začela učiti abecede. Toda ko je videla, da lepe besede seje v veter in da mu pametni nauki pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven letijo, ji je ušla roka in mu je prisolila zaušnico. Carluccio, kakor je bilo princu ime, se je ob tem tako zasramoval, da je iz sramu in kljubovalnosti storil, česar prej ni hotel storiti na lepo besedo. Tako se v nekaj mesecih ni le naučil brati;

v slovnici je tudi tako napredoval, da je obvladal prav vsa pravila. Oče je bil tega tako vesel, da se mu noge skoraj niso več dotikale tal. Carluccia je vzel iz tiste hiše in mu dal pouk še v drugih, višjih vedah, dokler ni postal najbolj učen človek v vsem kraljestvu;

toda udarec, ki mu ga je zadala Sapia, se mu je tako globoko vtisnil v spomin, da ga je buden ves čas imel pred očmi, v spanju pa se mu je sanjalo o njem. Nazadnje je sklenil, da se bo bodisi maščeval bodisi umrl. Medtem je Sapia dorasla za možitev in princ, ki je s prižganim luntom ob puški prežal na priložnost za maščevanje, je rekel očetu:

»Gospod moj, priznavam, da sem življenje dobil od vas, in zato sem vam dolžan hvaležnost do neba. Toda Sapii, ki me je naučila dobro živeti, se čutim prav toliko dolžnega. Ker ne najdem primernega načina, da bi ji poplačal tako velik dolg, bi jo, če vam je prav, rad vzel za ženo. Zagotavljam vam, da bi me s tem do kraja osrečili.« Kralj je ob tej sinovi odločitvi odgovoril: »Sin moj, Sapia sicer ni tako visokega rodu, kakor bi morala biti tvoja žena, vendar njene vrline na tehtnici toliko pretehtajo našo plemenito kri, da si takšno zvezo zasluži. Če si torej ti zadovoljen, sem jaz potešen.« Poklical je baronico in dal nemudoma sestaviti ženitno pogodbo. Ko so opravili slavje, kakršno se spodobi velikemu gospodu, je princ kralja prosil za ločeno bivališče, kjer bi lahko živel z ženo. Kralj mu je ustregel in dal zanj pripraviti prelepo palačo, ločeno od svoje. Princ je tja odpeljal Sapio, jo zaprl v sobo, ji dajal slabo jesti, še slabše piti, najslabše pa je bilo, da ni hotel izpolnjevati zakonske dolžnosti. Uboga žena je tako postala najbolj obupana ženska na svetu, saj ni vedela, zakaj z njo tako grdo ravnajo, ko pa je komaj prestopila prag novega doma;

ko pa se je gospodu zahotelo videti Sapio, je stopil v njeno sobo in jo vprašal, kako ji gre. »Položi mi roko na trebuh,« je odvrnila Sapia, »pa boš videl, kako mi sploh more iti! In kaj sem ti storila, da ravnaš z menoj kakor s psom? Čemu si me vzel za ženo, če si me hotel imeti za manj kakor sužnjo?«

Na te besede je princ odgovoril: »Mar ne veš, da tisti, ki prizadene žalitev, jo zapiše v prah, tisti, ki jo utrpi, pa v marmor? Le dobro se spomni, kaj si mi storila, ko si me učila brati, in vedi, da sem te vzel za ženo samo zato, da bi ti zagrenil življenje in se maščeval za žalitev, ki sem jo prestal.« »Potemtakem,« je odvrnila Sapia, »žanjem zlo, čeprav sem sejala dobro. Če sem te udarila, sem te zato, ker si bil osel, jaz pa sem hotela iz tebe narediti modrega človeka. Saj veš: kdor ti želi dobro, te spravi v jok, kdor ti želi slabo, pa v smeh.« Če je bil princ že prej zaradi zaušnice ves nataknjen, se je zdaj še bolj razkačil, ker mu je očitala njegovo nevednost. Pričakoval je namreč, da bo Sapia priznala svojo napako, ona pa mu je, drzna kakor petelin, vračala udarec za udarec. Zato ji je obrnil hrbet in odšel ter jo pustil v še hujšem položaju kakor prej. Ko se je čez nekaj dni vrnil in jo našel enako neomajno, je odšel še bolj nejevoljen, odločen, da jo bo pustil kuhati v lastnem soku kakor hobotnico in jo kaznoval s palico, ovito v vato. Medtem je kralj na stebru smrtne postelje odstopil vse svoje življenjsko imetje. Sin je postal gospodar in vladar vseh njegovih dežel in jih je hotel osebno prevzeti v posest. Zbral je spremstvo oboroženih mož in vitezov, dostojno svojega položaja, ter se z njimi odpravil na pot. Ko je baronica izvedela, kako bedno živi njena hči, je dala, da bi preudarno odpravila to zlo, pod prinčevo palačo izkopati rov, po katerem je ubogi Sapii prinašala hrano in druge priboljške. Nekaj dni pred odhodom novega kralja je izvedela za njegove načrte, dala pripraviti kočije in razkošne livreje, hčer od glave do pet sijajno oblekla ter jo s spremstvom plemenitih gospa poslala po bližnjici na pot. Tako je Sapia prispela dan pred možem v kraj, kjer naj bi se ustavil. Najela je hišo nasproti palače, pripravljene zanj, in v vsem svojem sijaju sedla k oknu. Ko je kralj prispel in zagledal to cvetlico, to smetano vse ljubkosti, se je pri priči zagledal vanjo in jo tako vztrajno snubil, da jo je nazadnje dobil v naročje. Zapustil jo je nosečo in ji v spomin na svojo ljubezen podaril lepo zapestnico. Ko je odšel obiskat še druga mesta svojega kraljestva, je ona smuknila domov in čez devet mesecev rodila lepega sina. Ko se je kralj vrnil v prestolnico, je spet obiskal Sapio. Mislil je, da jo bo našel že mrtvo, toda bila je bolj cvetoča kakor kdaj prej in še bolj neomajno mu je zatrjevala, da mu je odtisnila pet prstov na lice samo zato, da bi iz osla naredila modrega človeka.

Kralj je užaljen odšel. Ko se je moral znova odpraviti na obisk svojih dežel, je Sapia po materinem nasvetu storila isto kakor prvič. Naužila se je moževe ljubezni, od njega dobila dragocen dragulj za naglavni okras in zanosila z drugim sinom, ki ga je po vrnitvi domov ob svojem času rodila. Ko ji je ista ukana uspela še tretjič, ji je kralj podaril težko verižico iz zlata in dragih kamnov ter jo zapustil nosečo s hčerko. Tudi ta je ob svojem času srečno prijokala na svet. Ko se je kralj vrnil s potovanja, je izvedel, da je baronica hčeri dala uspavalo in razglasila, da je umrla. Poslala jo je pokopat, nato pa jo dala skrivaj vzeti iz groba in skriti v svoji hiši. Kralj je zato z velikim veseljem sklenil novo ženitev z damo visokega rodu. Pripeljal jo je v kraljevo palačo, in ko je bilo osupljivo slavje v polnem teku, se je v dvorani prikazala Sapia s svojimi tremi otroki, tremi pravimi dragulji. Vrgla se je kralju pred noge in terjala pravico: tem otrokom, ki so njegove krvi, ne sme vzeti kraljestva. Kralj je nekaj časa stal kakor človek v sanjah. Nazadnje pa je spoznal, da Sapiina modrost sega do zvezd, in ko je pred seboj, prav tedaj, ko je to najmanj pričakoval, zagledal tri opore svoje starosti, se mu je srce omehčalo. Tisto damo je z bogatim imetjem dal za ženo svojemu bratu, sam pa znova sprejel Sapio ter tako ljudem tega sveta pokazal, _da moder človek gospoduje zvezdam._