Prevod

_Pacione pošlje svojih pet sinov v svet, da bi se izučili kakšne obrti. Ko se vsi vrnejo z novo spretnostjo, se odpravijo osvobodit kraljevo hčer, ki jo je ugrabil ljudožer. Po raznih dogodivščinah se sprejo, kdo se je najbolj izkazal in si jo zato zasluži za ženo; kralj jo nazadnje da njihovemu očetu, deblu, iz katerega so pognale vse te veje._ _Ko je Antonella končala svojo pripoved, je prišla na vrsto Ciulla. Udobno se je namestila na sedežu, se ozrla naokrog in z ljubko milino spregovorila takole._ Kdor ždi ob pepelu, ima res mačje možgane: kdor ne hodi po svetu, ničesar ne vidi; kdor ničesar ne vidi, ničesar ne ve; kdor se poda v svet, se izuri;

vaja naredi zdravnika in kdor zleze s slamnjače, postane bistroumen človek, kakor vam bom pokazala z živim zgledom v zgodbi, ki sledi.

Nekoč je živel dober in pošten mož po imenu Pacione. Imel je pet sinov, tako ničvrednih, da niso bili za nobeno rabo. Ubogi oče jih ni mogel več preživljati, zato se je nekega dne sklenil rešiti tega bremena in jim rekel: »Sinovi moji, Bog ve, kako rad vas imam, saj ste navsezadnje zrasli iz mojih ledij. Toda jaz sem star in le še malo zmorem delati, vi pa ste mladi in preveč pojeste, zato ne morem več živeti, kakor sem nekoč. Vsak zase, nebo pa za vse! Pojdite si torej poiskat gospodarje in se izučite kakšnega opravila. Vendar pazite, da se ne zavežete za dlje kakor leto dni; ko ta čas mine, vas pričakujem doma, vsakega s kakšno novo spretnostjo.« Ko so sinovi slišali očetovo odločitev, so se poslovili, vzeli s seboj nekaj cunj za preobleko in se odpravili vsak po svoji poti iskat srečo. Ob koncu leta so se, kakor je bilo dogovorjeno, vsi zbrali pri očetu. Ta jih je sprejel z veliko ljubeznijo in nemudoma ukazal pogrniti mizo. Ker so bili utrujeni in izčrpani, jih je posadil k jedi. Ravno ko so se najbolje gostili, se je zaslišalo ptičje petje. Najmlajši izmed peterice je vstal od mize in šel ven poslušat. Ko se je vrnil, so mizo že pospravili in Pacione je začel spraševati sinove: »No, razveselite mi malo srce in povejte, kakšnih lepih spretnosti ste se v tem času naučili.« Luccio, ki je bil najstarejši, je rekel: »Izučil sem se tatinske obrti in v njej postal prvak vseh sleparjev, mojster vseh tatov in steber vseh dolgoprstnežev. Ni mi enakega, ki bi znal tako spretno izmakniti in pospraviti plašče, zviti in pobasati oprano perilo, opleniti in olajšati žepe, pospraviti in izprazniti prodajalne, otresti in obrati mošnje, pomesti in izprazniti skrinje. Kamorkoli pridem, delam prave čudeže s svojimi dolgimi prsti.« »Bravo, pri moji veri!« je odgovoril oče. »Izučil si se lepe trgovske obrti: za spretno igro prstov dobiš plačilo po hrbtu, za vrtenje ključev vihtenje vesla, za plezanje skozi okna pa spuščanje po vrvi! Gorje meni! Bolje bi bilo, da bi se naučil vrteti kolovrat, ne pa da se meni zaradi tebe vse drobovje vrti kakor kolovrat. Že te vidim sredi sodnega dvorišča s papirnato kapo na glavi ali pa, ko te zalotijo pri delu, z veslom v roki na galeji; če se temu izogneš, te bom nazadnje gledal, kako se vrtiš na vrvi.«

Ko je to povedal, se je obrnil k Titillu, drugemu sinu, in ga vprašal: »In ti, kakšne lepe obrti si se naučil?« »Čolne znam delati,« je odgovoril sin. »Še dobro,« je odvrnil oče, »to je poštena obrt in z njo si lahko služiš kruh. Kaj pa ti, Renzone, kaj znaš po vsem tem času?« »S samostrelom znam streljati tako natančno,« je rekel sin, »da petelinu izbijem oko.« »Tudi to je nekaj,« je dejal oče, »z lovom se lahko preživljaš in si priskrbiš kruh.« Nato se je obrnil k četrtemu in ga vprašal isto. Ghiacuccio je odgovoril: »Poznam zel, ki obudi mrtvega.« »Bravo, duhovnik iz Lanfuse!« je vzkliknil Pacione. »Zdaj se bomo pa res izkopali iz revščine in ljudje bodo po naši zaslugi živeli dlje od kapuanskega amfiteatra!« Nazadnje je vprašal še najmlajšega sina, Menecuccia, kaj zna.

Ta je rekel: »Razumem ptičjo govorico.« »Ni bilo torej brez razloga,« je odvrnil oče, »da si med kosilom vstal in šel poslušat čebljanje tistega vrabca. Ker pa se hvališ, da razumeš, kaj govorijo, mi povej, kaj si slišal od ptiča na drevesu.« »Govoril je,« je odgovoril Menecuccio, »da je ljudožer ugrabil hčer kralja Autoguorfa in jo odnesel na skalnat otoček, kjer ni o njej ne duha ne sluha. Njen oče je dal razglasiti, da jo bo tistemu, ki jo najde in pripelje domov, dal za ženo.« »Če je tako, smo bogati!« je vzkliknil Luccio. »Kajti dovolj sem spreten, da jo izmaknem ljudožerju.« »Če si prepričan, da to zmoreš,« je pristavil starec, »pojdimo pri priči h kralju. Če nam da besedo, da bo držal obljubo, mu ponudimo, da poiščemo njegovo hčer.« Vsi so se strinjali in Titillo je nemudoma naredil lep čoln. Sedli so vanj, razpeli jadro in odpluli v Auto-guorfo. Tam so dobili sprejem pri kralju, se ponudili, da mu pripeljejo hčer, in prejeli novo zagotovilo, da obljuba velja. Nato so odpluli do skalnatega otočka, kjer so po srečnem naključju našli ljudožerja, ki je prišel na sonce in spal z glavo v naročju kraljeve hčere, imenovane Cianna. Ko je zagledala prihajajoči čoln, je od veselja hotela vstati, toda Pacione ji je pomignil, naj bo tiho. Pod ljudožerjevo glavo so položili velik kamen, pomagali Cianni vstati, jo spravili v čoln in začeli veslati. Niso se še prav daleč odmaknili od obale, ko se je ljudožer prebudil. Ker Cianne ni bilo več ob njem, je pogledal proti morju in zagledal čoln, ki jo je odnašal. Nemudoma se je spremenil v črn oblak in se pognal po zraku, da bi ga dohitel. Cianna, ki je poznala ljudožerjeve čarovnije, je vedela, da se skriva v oblaku. Tako silno se je prestrašila, da je komaj še utegnila posvariti Paciona in njegove sinove, nato pa od groze umrla. Renzone je ob pogledu na bližajoči se oblak pograbil samostrel in ljudožerju prestrelil oči. Ta je od bolečine padel iz oblaka kakor toča: tresk na tla! Vsi so nekaj časa osuplo strmeli v oblak, nato pa se obrnili, da bi pogledali, kaj počne Cianna. Zagledali so jo iztegnjeno v čolnu, že zunaj igre življenja. Ko je Pacione to videl, si je začel puliti brado in govoriti: »Pa sta šla po zlu olje in spanec! Ves trud je šel v veter, vse upanje v morje, saj je ona odšla na pašo, nas pa pustila umreti od lakote! Ona je rekla lahko noč, nam pa pripravila slab dan! Ona je pretrgala nit življenja, nam pa potrgala vse niti upanja! Zdaj se lepo vidi, da revežu noben načrt ne uspe; zdaj je dokazano, da kdor se rodi pod nesrečno zvezdo, tudi umre nesrečen;

pa smo osvobodili kraljevo hčer, pa se vračamo v Auto-guorfo, pa smo dobili nevesto, pa smo pripravili sijajno slavje, pa smo dobili žezlo, pa smo treščili z zadnjico ob tla!« Jacuccio je poslušal to žalostinko, nazadnje pa, ko je videl, da pesem predolgo traja in da oče ubira strune na lutnji bridkosti prav do zadnjega tona, rekel: »Počasi, gospod oče! Mi bomo šli v Auto-guorfo in tam bomo srečnejši in bolj veseli, kakor si mislite.« »Takšne sreče naj bo deležen veliki Turk!« je odgovoril Pacione. »Ko njenemu očetu prinesemo to truplo, nam bo že dal šteti, pa ne denarja! Drugi so čez ta zaliv srečno prijadrali, mi pa bomo v njem izgubili vse, kar smo hoteli pogoltniti.« »Tiho,« je odvrnil Jacuccio, »kam ste poslali možgane na pašo? Se ne spomnite spretnosti, ki sem se je naučil? Pojdimo na kopno in pustite mi poiskati zel, ki jo imam v mislih, pa boste videli kaj več kot prazne marnje.« Ob teh besedah je oče spet dobil pogum in ga objel. Kakor ga je vleklo hrepenenje, tako je sam krepko vlekel za veslo, in kmalu so prispeli na obalo Auto-guorfa. Jacuccio je stopil na kopno, našel zel in stekel nazaj k čolnu. Cianni je iztisnil njen sok v usta in nemudoma je oživela, kakor žaba, ki je bila v Pasji jami, pa jo nato vržejo v jezero Agnano. Z velikim veseljem so se odpravili h kralju, ki se ni mogel nasititi objemanja in poljubljanja svoje hčere ter zahvaljevanja ljudem, ki so mu jo vrnili.

Ko pa so ga pozvali, naj izpolni obljubo, je kralj rekel: »Kateremu izmed vas naj dam Cianno? Saj ni kolač, ki bi ga lahko razrezali na kose! Zato mora eden dobiti mandelj iz sladice, drugi pa se bodo morali zadovoljiti z zobotrebcem.« Najstarejši, ki je bil najbolj prebrisan, je odgovoril: »Gospod, nagrada mora ustrezati trudu. Presodite torej, kdo si je najbolj zaslužil ta lepi grižljaj, in nato pravično odločite.« »Govoriš kakor Orlando,« je odgovoril kralj. »Zato mi povejte, kaj ste storili, da ne bom gledal postrani, ko naj bi sodil naravnost.« Ko je vsak povedal, kako se je izkazal, se je kralj obrnil k Pacionu in ga vprašal: »Kaj pa si pri tem opravil ti?« »Zdi se mi, da sem storil kar precej,« je odvrnil Pacione, »saj sem iz teh svojih sinov naredil može in jih s krepko brco pripravil do tega, da so se naučili svojih obrti. Sicer bi bili le prazne košare, zdaj pa dajejo tako lepe sadove.«

Kralj je poslušal eno in drugo stran, prežvečil in premlel razloge tega in onega, pregledal in pretehtal, kaj bi bilo pravično, ter razsodil, da Cianna pripada Pacionu, saj je bil on prvi izvor hčerine rešitve. Tako se je tudi zgodilo. Sinovi so dobili pest denarja, da bi ga naložili in si z njim kaj prislužili, oče pa je od veselja spet postal kakor petnajstleten fant. In prav lepo se mu je prilegel pregovor: _Kjer se prepirata dva,_ _Se tretji veseli._