Prevod

Dekleta so pri živini predla ob neki globoki jami. Pa je prišel mimo starec z belo brado do pasu in jim rekel: »Dekleta! Varujte se te jame, kajti če kateri izmed vas pade vanjo vreteno, se bo njena mati pri priči spremenila v kravo.« Ko je to izrekel, je starec odšel, dekleta pa so se, začudena nad njegovimi besedami, pomaknila še bliže k jami ter začela kukati vanjo in si jo ogledovati, dokler ni eni, ki je bila najlepša med njimi, vreteno zdrsnilo iz roke in padlo v jamo. Ko je zvečer prišla domov, se je njena mati že spremenila v kravo in stala pred hišo. Odtlej je dekle to kravo gonilo na pašo z drugo živino. Čez nekaj časa se je dekletov oče oženil z vdovo, ki je pripeljala s seboj svojo hčer. Mačeha je pastorko takoj zasovražila, zlasti zato, ker je bila veliko lepša od njene hčere: branila ji je, da bi se umivala, česala in preoblačila, ter na vse načine iskala povode, da jo je zmerjala in trpinčila. Neko jutro ji je dala polno torbo prediva in ji rekla: »Če danes vsega tega ne spredeš in zviješ v klobčič, mi zvečer ne hodi domov, sicer te ubijem.« Ubogo dekle je med hojo za živino predlo, kolikor je moglo, ko pa je opoldne živina polegla na počivališču, je videlo, da se predivu še prav nič ne pozna, koliko ga je spredlo, in je začelo jokati. Ko je krava, ki je bila njena mati, videla, da joka, jo je vprašala, kaj ji je, dekle pa ji je po vrsti povedalo vse, kaj se je zgodilo in kako. Krava jo je potolažila in ji rekla, naj je to prav nič ne skrbi: »Jaz bom jemala predivo v gobec in ga žvečila, iz mojega ušesa pa bo pogledala nit. Ti jo primi in jo kar navijaj v klobčič.« Tako sta tudi storili: krava je začela jemati predivo v gobec in ga žvečiti, dekle pa ji je iz ušesa vleklo nit in jo navijalo; brž sta bili gotovi. Ko je dekle zvečer izročilo mačehi velik klobčič, se je ta silno začudila in ji naslednje jutro dala še več prediva. Ko pa je dekle tudi to spredlo in zvilo kakor prejšnji dan ter zvečer prineslo narejen klobčič, si je mačeha mislila, da ji pomagajo prijateljice. Tretji dan ji je zato dala še več prediva, a je skrivaj poslala za njo tudi svojo hčer, da bi gledala, kdo ji pomaga presti in navijati. Ko se je poslano dekle prikradlo bliže in videlo, kako krava jemlje predivo v gobec in ga žveči, pastorka pa ji iz ušesa navija prejo, se je vrnilo domov in vse povedalo svoji materi. Potem je mačeha začela siliti moža, naj da tisto kravo zaklati. Mož jo je sprva odvračal od tega, nazadnje pa je, ker žena ni hotela odnehati, tudi sam privolil in ji povedal, katerega dne jo bo zaklal. Ko je pastorka to izvedela, je kar naprej jokala. Krava jo je vprašala, zakaj joka, in ko ji je dekle povedalo vse, kaj se je zgodilo in kako, ji je rekla: »Tiho bodi, ne jokaj. Ko me zakoljejo, ne jej mojega mesa, temveč poberi moje kosti in jih zakoplji v zemljo za hišo pod tistim kamnom. Kadar pa boš v stiski, pridi na moj grob in našla boš pomoč.« Ko so kravo zaklali in začeli jesti njeno meso, ga dekle ni hotelo niti pokusiti; izgovarjalo se je, da ni lačno in da ne more jesti. Pobrala je vse njene kosti in jih zakopala, kjer ji je krava naročila. Dekletu je bilo ime Mara, ker pa je odtlej v hiši največ delala in vsem stregla: nosila vodo, kuhala, pomivala posodo, pometala hišo in opravljala vsa druga hišna dela ter se tako največ mudila ob ognju, sta jo mačeha in njena hči začeli klicati Pepelka. Neko nedeljo, ko se je mačeha s hčerjo odpravila v cerkev, je po hiši raztresla polno nečko prosa in rekla pastorki: »Ti, Pepelka! Če ne pobereš vsega tega prosa in ne skuhaš kosila, preden se vrneva iz cerkve, te ubijem.« Ko sta odšli v cerkev, je ubogo dekle začelo jokati in si govorilo: »Za kosilo me ne skrbi, zlahka ga bom skuhala, toda kdo bo pobral toliko prosa!« Tedaj se je spomnila, kaj ji je rekla krava: če bo kdaj v stiski, naj gre na njen grob in bo našla pomoč. Brž je stekla tja, in ko je prišla, kaj je zagledala! Na grobu je stala velika odprta skrinja, polna najrazličnejših dragocenih oblek, na njenem pokrovu pa dva bela goloba, ki sta ji rekla: »Mara! Vzemi iz skrinje obleko, katero hočeš, obleci se in pojdi v cerkev, midva pa bova pobrala proso in vse drugo uredila.« Vsa vesela je vzela prvo obleko z vrha, vso iz same svile, se oblekla in odšla v cerkev. V cerkvi so se vsi, ženske in moški, čudili njeni lepoti in obleki, najbolj pa temu, da nihče ni vedel, kdo je in od kod prihaja. Še posebno se ji je začudil in vanjo uprl oči cesarjev sin, ki se je tudi znašel tam. Malo pred koncem maše se je izmuznila iz cerkve in stekla domov. Slekla je svojo obleko in jo položila v skrinjo, ta pa se je sama zaprla in izginila. Dekle je brž pohitelo k ognju in našlo proso pobrano, kosilo pripravljeno in vse urejeno. Ni minilo dolgo, ko se je mačeha s hčerjo vrnila iz cerkve, in silno sta se začudili, ko sta videli, da je vse urejeno in tudi proso pobrano. Naslednjo nedeljo se je mačeha s hčerjo spet odpravila v cerkev in ob odhodu po hiši raztresla še več prosa ter rekla pastorki kakor prej: »Če ne pobereš vsega tega prosa, ne skuhaš kosila in ne urediš vsega drugega, preden se vrneva iz cerkve, te ubijem.« Ko sta odšli v cerkev, je pastorka nemudoma odhitela na materin grob. Tam je bila skrinja spet odprta kakor prej, na pokrovu pa sta stala dva bela goloba in ji rekla: »Obleci se, Mara, in pojdi v cerkev, midva pa bova pobrala proso in vse drugo uredila.« Tedaj je iz skrinje vzela obleko, vso iz čistega srebra, se oblekla in odšla v cerkev. V cerkvi so se ji vsi čudili še bolj kakor prej, cesarjev sin pa ni odmaknil oči od nje. Toda malo pred koncem maše se je nekako izmuznila med ljudmi in stekla domov, se kar najhitreje slekla, položila obleko v skrinjo in pohitela k ognju. Ko se je mačeha s hčerjo vrnila iz cerkve, sta se še bolj začudili, ko sta videli, da je proso pobrano, kosilo pripravljeno in vse drugo urejeno; kar nista se mogli načuditi. Tretjo nedeljo sta se spet odpravili v cerkev, mačeha pa je ob odhodu po hiši raztresla še več prosa in rekla pastorki kakor prej: »Če ne pobereš vsega tega prosa, ne skuhaš kosila in ne urediš vsega drugega, preden se vrneva iz cerkve, te ubijem.« Ko sta odšli od doma, je pastorka nemudoma odhitela na materin grob in spet našla odprto skrinjo, na pokrovu pa dva bela goloba, ki sta ji rekla, naj se obleče in gre v cerkev, za nič v hiši pa naj je ne skrbi. Tedaj je iz skrinje vzela obleko, vso iz suhega zlata, se oblekla in odšla v cerkev. V cerkvi so se ji vsi še bolj čudili, cesarjev sin pa je sklenil, da je ne bo pustil oditi kakor prej, temveč bo pazil nanjo, da vidi, kam bo šla. Ko se je malo pred koncem maše odpravila ven, ji je cesarjev sin sledil tik za petami. Ko se je tako prerivala med ljudmi in bežala, ji je z desne noge nekako zdrsnil čeveljček. Ker ni imela časa, da bi ga iskala, je zbežala bosa, cesarjev sin pa je pobral njen čeveljček. Ko je prišla domov, se je slekla, položila obleko v skrinjo in takoj pohitela k ognju kakor prej. Cesarjev sin pa jo je nato s tistim njenim čeveljčkom začel iskati po vsem cesarstvu in ga pomerjal vsaki deklici na nogo. Toda eni je bil predolg, drugi prekratek, eni preozek, drugi preširok; nobeni se ni prilegal. Tako je hodil od hiše do hiše in prišel tudi do hiše njenega očeta. Ko je mačeha videla, da bo cesarjev sin prišel tudi k njim iskat tisto dekle, je pastorko pred hišo skrila pod korito. Ko je cesarjev sin prišel s čeveljčkom in vprašal, ali imajo v hiši kakšno dekle, mu je rekla, da imajo, in pripeljala predenj svojo hčer. Ko ji je pomeril čeveljček na nogo, ji ga ni mogel natakniti niti na prste. Potem je cesarjev sin vprašal, ali imajo v hiši še kakšno dekle, ona pa mu je rekla, da nimajo nobene več. Tedaj je petelin skočil na korito in zapel: »Kikiriki, tukaj pod koritom tiči!« Mačeha je zavpila: »Šc, da bi te orel odnesel!« Ko je cesarjev sin to slišal, je brž stekel h koritu in ga privzdignil. In glej, pod njim je bilo tisto dekle iz cerkve, v prav tisti obleki, ki jo je nosilo tretjič, le brez čeveljčka na desni nogi. Ko jo je cesarjev sin zagledal, je od veselja skoraj omedlel. Brž ji je nataknil čeveljček na desno nogo, in ko je videl, da ji ni le čisto prav, temveč je tudi natanko tak kakor tisti na levi nogi, jo je odpeljal na svoj dvor in se z njo oženil.