Prevod

Nekoč je živel čevljar, ki je pridno opravljal svojo obrt, pa mu kljub temu nikakor ni šlo na bolje. Nekega večera je vzel svoj zadnji kos usnja, iz njega izrezal dele za par čevljev in jih lepo razložil po delovni mizi, da bi jih zjutraj dokončal.

»Tako,« je rekel ženi, »to je moj zadnji kos usnja in denarja za novo ne bom imel, dokler ne izdelam in prodam teh čevljev.« Naslednje jutro je zgodaj odšel v delavnico, da bi se lotil dela. Kako se je začudil, ko je ugotovil, da je nekdo ponoči iz kosov usnja izdelal čudovit par čevljev! Vzel jih je v roke in jih pregledal, pa na njih ni našel niti ene napake. Res so bili izdelani precej bolje, kot bi jih znal izdelati sam. Niti kraljevi čevljar jih ne bi mogel narediti bolje.

Čevljar je postavil čevlje na ogled in kmalu se je zanje našel kupec. Bil je zelo bogat mož. »To je res čudovit par čevljev,« je rekel bogataš, potem ko jih je pregledal. »Vzel jih bom, vi pa mi lahko izdelate še dva para.« Nato je čevljarju dobro plačal in odšel s čevlji.

Čevljar bi od veselja najraje zaplesal. Pohitel je ven in kupil še več usnja, do večera pa je izrezal dele še za dva para čevljev. Kose je kakor prej pustil ležati na delovni mizi.

Ko je naslednje jutro prišel v delavnico, sta ga na mizi drug ob drugem čakala oba dokončana para, prav tako lepo izdelana kot prvi. Bogataš je bil nad njima navdušen in s seboj je v delavnico pripeljal prijatelja, ki je prav tako naročil dva para čevljev.

In tako je šlo naprej. Kmalu je imel čevljar toliko strank, kolikor jih je le lahko postregel, in za njegove čevlje so plačevale visoke cene, saj tako dobrih ni bilo mogoče kupiti nikjer drugje.

Čevljar pa si je kar naprej belil glavo s tem, kdo mu pomaga. Naj je še tako pozno bedel ali še tako zgodaj vstajal, nikoli ni nikogar videl in nikoli ni slišal niti glasu.

Nazadnje je sklenil, da bo bedel vso noč in odkril, kdo opravlja delo. Ko je torej žena odšla spat, se je skril za oblačila, ki so visela v kotu, in tam ostal tih kot miška. Nihče ne bi mogel vedeti, da je kdo v sobi. Skozi okno je sijala luna in v vsej hiši je vladala tišina.

Nenadoma je v sobi zagledal dva drobna rjava škratka, od kod sta prišla, pa ni znal povedati. Bila je mrzla zima, a nobeden od njiju ni imel ne suknjiča ne čevljev ne hlač. Pobrala sta kose usnja in si jih ogledala, nato pa sedla s prekrižanimi nogami in se lotila dela. Prilegala sta kose, šivala in tolkla s kladivcem tako hitro, da so bili vsi čevlji v kratkem dokončani. Škratka sta jih postavila v vrsto na delovno mizo in si prikimala, kakor da sta zelo zadovoljna, nato pa brez glasu odšla, prav kakor sta prišla, in čevljar ni mogel ugotoviti, kam sta izginila.

Naslednji dan je čevljar ženi povedal vse, kar je videl prejšnjo noč. Dolgo sta se pogovarjala o tem. »Nekaj bi morala storiti, da škratkoma pokaževa svojo hvaležnost,« je rekla žena. »Kaj, ko bi vsakemu sešila srajčko in oblekico, ti pa bi vsakemu izdelal par čevljev?«

Čevljar se je strinjal. Odšel je kupit nekaj lepega blaga in batista, gumbe ter nekaj mehkega, tankega usnja. Nato se je žena lotila dela in sešila dve srajčki in dve oblekici z vsem, kar sodi zraven, celo z žepi in gumbnicami, čevljar pa je izdelal dva drobcena para čevljev. Ko je bilo vse nared, sta oblačila razložila po delovni mizi, tisto noč pa pustila prižgano luč in se skrila v kot za viseča oblačila, da bi videla, kaj se bo zgodilo. Ura je tiktakala in nenadoma sta v sobi zagledala rjava škratka, ki sta se tiho smukala naokrog, čeprav ne čevljar ne njegova žena nista vedela, kako sta prišla tja.

Škratka sta stopila k mizi, na kateri so navadno ležali kosi usnja, tam pa sta namesto njih našla dve oblekici in dva para čeveljčkov. Oblačila sta pobirala kos za kosom in jih pregledovala; dvigovala sta jih in obračala sem ter tja. Nazadnje sta jih oblekla in prilegala so se jima kot ulita. Tedaj sta začela od veselja plesati in peti:

»Kako sva lepa, kako sva lepa! Nikoli več ne bova delala!« Tako sta pela in poplesavala po mizah, stolih in klopeh, nato pa skozi vrata odplesala v noč, in nikoli več ju ni nihče videl.

Čevljarju pa je šlo dobro in sčasoma je postal zelo bogat mož.