Prevod

Nekemu bogatemu možu je zbolela žena, in ko je začutila, da se ji bliža konec, je poklicala svojo edino hčerkico k postelji in ji rekla: »Ljubo dete, ostani pobožna in dobra, pa ti bo ljubi Bog vedno stal ob strani. Jaz pa te bom gledala iz nebes in bom vedno ob tebi.« Nato je zaprla oči in umrla. Deklica je vsak dan hodila na materin grob in jokala ter ostala pobožna in dobra. Ko je prišla zima, je sneg prekril grob z belim prtičkom, in ko ga je spomladi sonce spet odgrnilo, si je mož vzel drugo ženo.

Žena je pripeljala v hišo dve hčeri, ki sta bili lepega in belega obraza, a grdega in črnega srca. Tedaj so se za ubogo pastorko začeli hudi časi. »Mar naj ta neumna gos sedi z nami v sobi!« sta govorili. »Kdor hoče jesti kruh, si ga mora zaslužiti. Ven s kuhinjsko deklo!« Vzeli sta ji lepe obleke, jo oblekli v staro sivo haljo in ji dali lesene cokle. »Poglejte ponosno kraljično, kako je nališpana!« sta klicali, se smejali in jo odpeljali v kuhinjo. Tam je morala od jutra do večera težko delati, vstajati še pred svitom, nositi vodo, kuriti ogenj, kuhati in prati. Povrh sta ji sestri na vse mogoče načine grenili življenje, se ji posmehovali ter ji stresali grah in lečo v pepel, tako da je morala sedeti in ju spet prebirati. Zvečer, ko je bila od dela vsa utrujena, ni smela v posteljo, temveč je morala leči v pepel ob ognjišču. Ker je bila zato vedno prašna in umazana, sta jo imenovali Pepelka.

Nekoč se je oče odpravljal na semenj in je vprašal pastorki, kaj naj jima prinese. »Lepe obleke,« je rekla ena. »Bisere in drage kamne,« druga. »Kaj pa ti, Pepelka,« je vprašal, »kaj si želiš?« – »Oče, prvo vejico, ki vam bo na poti domov zadela ob klobuk, odlomite zame!« Pastorkama je torej kupil lepe obleke, bisere in drage kamne. Ko je na poti domov jezdil skozi zeleno grmovje, ga je oplazila leskova vejica in mu zbila klobuk z glave. Odlomil jo je in vzel s seboj. Ko je prišel domov, je pastorkama dal, kar sta si zaželeli, Pepelki pa leskovo vejico. Pepelka se mu je zahvalila, odšla na materin grob in nanj posadila vejico. Tako močno je jokala, da so solze padale nanjo in jo zalivale. Vejica je rasla in zrasla v lepo drevo. Pepelka je vsak dan trikrat prišla pod drevo, jokala in molila, in vsakokrat je nanj priletela bela ptičica. Kadar je Pepelka izrekla kako željo, ji je ptičica vrgla z drevesa tisto, kar si je zaželela.

Zgodilo pa se je, da je kralj priredil slavje, ki naj bi trajalo tri dni in na katero so povabili vsa lepa dekleta v deželi, da bi si njegov sin lahko izbral nevesto. Ko sta polsestri slišali, da sta tudi onidve povabljeni, sta bili nadvse veseli. Poklicali sta Pepelko in ji rekli: »Počeši nama lase, skrtači nama čevlje in zapni nama zaponke, na svatbo greva v kraljev grad.« Pepelka je ubogala, vendar je jokala, ker bi tudi sama rada šla na ples, in prosila mačeho, naj ji dovoli. »Pepelka,« je rekla mačeha, »vsa si prašna in umazana, pa bi rada šla na svatbo? Nimaš ne obleke ne čevljev, pa bi rada plesala!« Ker pa Pepelka ni nehala prositi, je nazadnje rekla: »Tukaj sem ti stresla skledo leče v pepel. Če jo v dveh urah vso prebereš, smeš z nami.« Deklica je skozi zadnja vrata odšla na vrt in zaklicala: »Krotki golobčki, grličice, vse ptičice pod nebom, pridite in mi pomagajte prebirati: dobra zrnca v lonček, slaba pa v golšico.«

Skozi kuhinjsko okno sta priletela dva bela golobčka, za njima grličice, nazadnje pa so prifrfotale in se zgrnile še vse ptičice pod nebom ter posedle okoli pepela. Golobčka sta prikimavala z glavicama in začela kljuvati: kljuk, kljuk, kljuk, kljuk. Nato so začele še druge: kljuk, kljuk, kljuk, kljuk, in vsa dobra zrnca prebrale v skledo. Komaj je minila ura, so bile že gotove in so vse spet odletele. Deklica je odnesla skledo mačehi, se veselila in verjela, da bo zdaj smela z njimi na svatbo. Toda mačeha je rekla: »Ne, Pepelka, nimaš obleke in ne znaš plesati. Samo smejali se ti bodo.« Ko je Pepelka zajokala, je rekla: »Če mi v eni uri iz pepela prebereš dve polni skledi leče, smeš z nami,« pri tem pa si je mislila: »Tega ji pa nikoli ne bo uspelo.« Ko je stresla obe skledi leče v pepel, je deklica skozi zadnja vrata odšla na vrt in zaklicala: »Krotki golobčki, grličice, vse ptičice pod nebom, pridite in mi pomagajte prebirati: dobra zrnca v lonček, slaba pa v golšico.«

Skozi kuhinjsko okno sta priletela dva bela golobčka, za njima grličice, nazadnje pa so prifrfotale in se zgrnile še vse ptičice pod nebom ter posedle okoli pepela. Golobčka sta prikimavala z glavicama in začela kljuvati: kljuk, kljuk, kljuk, kljuk. Nato so začele še druge: kljuk, kljuk, kljuk, kljuk, in vsa dobra zrnca prebrale v skledi. Še preden je minilo pol ure, so bile že gotove in so vse spet odletele. Deklica je odnesla skledi mačehi, se veselila in verjela, da bo zdaj smela z njimi na svatbo. Toda mačeha je rekla: »Nič ti ne pomaga. Ne greš z nami, saj nimaš obleke in ne znaš plesati. Sram bi nas bilo zaradi tebe.« Nato ji je obrnila hrbet in s svojima prevzetnima hčerama odhitela zdoma.

Ko ni bilo nikogar več doma, je Pepelka odšla na materin grob pod lesko in zaklicala: »Drevesce, stresi se, zamajaj veje, zlato in srebro naj name se seje.«

Tedaj ji je ptičica vrgla z drevesa zlato in srebrno obleko ter čeveljce, izvezene s svilo in srebrom. Pepelka je naglo oblekla obleko in odšla na svatbo. Polsestri in mačeha je niso prepoznale in so mislile, da je gotovo kaka tuja kraljična, tako lepa je bila v zlati obleki. Na Pepelko še pomislile niso, saj so bile prepričane, da doma sedi v umazaniji in prebira lečo iz pepela. Kraljevič ji je prišel naproti, jo prijel za roko in zaplesal z njo. Z nobeno drugo ni hotel plesati, zato ji ni izpustil roke, in kadar jo je kdo drug prišel prosit za ples, je rekel: »To je moja plesalka.«

Plesala je do večera, potem pa je hotela domov. Kraljevič ji je rekel: »S teboj grem in te pospremim,« saj je hotel videti, iz katere družine je lepo dekle. Toda izmuznila se mu je in skočila v golobnjak. Kraljevič je počakal, da je prišel njen oče, in mu povedal, da je neznano dekle skočilo v golobnjak. Mož si je mislil: »Je bila morda Pepelka?« Prinesti so mu morali sekiro in kramp, da je lahko razbil golobnjak, vendar v njem ni bilo nikogar. Ko so prišli v hišo, je Pepelka v svojih umazanih oblačilih ležala v pepelu, v dimniku pa je brlela oljenka. Pepelka je namreč hitro skočila iz golobnjaka na zadnji strani in stekla k leski. Tam je slekla lepa oblačila in jih položila na grob, ptičica pa jih je spet odnesla. Nato je v svoji sivi haljici sedla v pepel v kuhinji.

Naslednji dan, ko se je slavje znova začelo in so starši s polsestrama spet odšli zdoma, je Pepelka stopila k leski in rekla:

»Drevesce, stresi se, zamajaj veje, zlato in srebro naj name se seje!« Ptičica ji je vrgla z drevesa še veliko imenitnejšo obleko kakor prejšnji dan. Ko se je v njej prikazala na svatbi, so vsi osupnili nad njeno lepoto. Kraljevič je čakal nanjo, jo takoj prijel za roko in plesal samo z njo. Kadar so jo drugi prišli prosit za ples, je rekel: »To je moja plesalka.« Ko se je zvečerilo, je hotela oditi. Kraljevič je šel za njo, ker je hotel videti, v katero hišo bo šla, toda ušla mu je in stekla na vrt za hišo. Tam je stalo veliko, lepo drevo, na katerem so visele čudovite hruške. Spretno kakor veverica je splezala med veje in kraljevič ni vedel, kam je izginila. Počakal je, da je prišel njen oče, in mu rekel: »Neznano dekle mi je ušlo in mislim, da je splezalo na hruško.« Oče si je mislil: »Je bila morda Pepelka?« Velel si je prinesti sekiro in posekal drevo, vendar na njem ni bilo nikogar. Ko so prišli v kuhinjo, je Pepelka kakor po navadi ležala v pepelu. Na drugi strani je namreč skočila z drevesa, vrnila ptičici na leski lepa oblačila in oblekla svojo sivo haljico.

Tretji dan, ko so starši in sestri odšli zdoma, je Pepelka spet odšla na materin grob in rekla drevescu: »Drevesce, stresi se, zamajaj veje, zlato in srebro naj name se seje!«

Tedaj ji je ptičica vrgla z drevesa tako razkošno in bleščečo obleko, kakršne še nikoli ni imela, čeveljci pa so bili iz samega zlata. Ko je v tej obleki prišla na svatbo, so vsi od začudenja ostali brez besed. Kraljevič je plesal samo z njo, in kadar jo je kdo prosil za ples, je rekel: »To je moja plesalka.«

Ko se je zvečerilo, je Pepelka hotela oditi in kraljevič jo je hotel pospremiti, toda tako hitro mu je ušla, da ji ni mogel slediti. Vendar se je kraljevič domislil zvijače in dal vse stopnice premazati s smolo. Ko je deklica stekla po njih, se ji je levi čeveljc prilepil nanje. Kraljevič ga je pobral; bil je droben, ljubek in iz samega zlata. Naslednje jutro je šel z njim k njenemu očetu in mu rekel: »Nobena druga ne bo moja žena kakor tista, ki ji bo ta zlati čevelj prav.« Sestri sta se razveselili, saj sta imeli lepe noge. Starejša je odnesla čevelj v kamro in ga hotela pomeriti, mati pa je stala ob njej. Toda palca ni mogla spraviti vanj, saj ji je bil čevelj premajhen. Mati ji je podala nož in rekla: »Odsekaj si palec. Ko boš kraljica, ti ne bo treba več hoditi peš.« Dekle si je odsekalo palec, stlačilo nogo v čevelj, stisnilo zobe od bolečine in stopilo ven h kraljeviču. Ta jo je kot svojo nevesto vzel na konja in odjezdil z njo. Toda peljati sta se morala mimo groba, kjer sta na leski sedela golobčka in klicala:

»Gru gru, gru gru, v čeveljcu (= čevlju) je kri. Pretesen je ta, prava nevesta še čaka doma.« Kraljevič je pogledal njeno nogo in videl, kako iz čevlja teče kri. Obrnil je konja, odpeljal lažno nevesto nazaj domov in rekel, da ta ni prava, zato naj čevelj pomeri še druga sestra. Ta je odšla v kamro in srečno spravila prste v čevelj, toda peta je bila prevelika. Mati ji je podala nož in rekla: »Odsekaj si kos pete. Ko boš kraljica, ti ne bo treba več hoditi peš.« Dekle si je odsekalo kos pete, stlačilo nogo v čevelj, stisnilo zobe od bolečine in stopilo ven h kraljeviču. Ta jo je kot svojo nevesto vzel na konja in odjezdil z njo. Ko sta šla mimo leske, sta na njej sedela golobčka in klicala:

»Gru gru, gru gru, v čeveljcu je kri. Pretesen je ta, prava nevesta še čaka doma.« Pogledal je njeno nogo in videl, kako iz čevlja teče kri ter se po belih nogavicah razliva v rdeče madeže. Obrnil je konja in odpeljal lažno nevesto nazaj domov. »Tudi ta ni prava,« je rekel. »Ali nimate nobene druge hčere?« – »Ne,« je odgovoril mož, »le od pokojne žene imam še drobno, zakrnelo Pepelko. Ta pa nikakor ne more biti nevesta.« Kraljevič mu je rekel, naj jo pošlje k njemu, mačeha pa je ugovarjala: »Oh, ne, preveč je umazana, ne sme se pokazati.« Toda kraljevič je vztrajal, da jo hoče videti, in morali so poklicati Pepelko. Najprej si je umila roke in obraz, nato pa prišla in se priklonila kraljeviču, ki ji je podal zlati čevelj. Sedla je na pručko, potegnila nogo iz težke cokle in jo vtaknila v čeveljc, ki se ji je prilegal kakor ulit. Ko se je vzravnala in ji je kralj pogledal v obraz, je prepoznal lepo dekle, ki je plesalo z njim, in vzkliknil: »To je prava nevesta!« Mačeha in sestri so se prestrašile in od jeze prebledele, on pa je vzel Pepelko na konja in odjezdil z njo. Ko sta šla mimo leske, sta bela golobčka zaklicala:

»Gru gru, gru gru, v čeveljcu ni krvi. Pretesen ni ta, pravo nevesto zdaj pelje domov.« Ko sta to zaklicala, sta oba priletela z drevesa in sedla Pepelki na ramena, eden na desno, drugi na levo, ter tam ostala.

Ko je prišel čas za poroko s kraljevičem, sta prišli hinavski sestri, da bi se prikupili Pepelki in bili deležni njene sreče. Ko sta ženin in nevesta šla v cerkev, je starejša hodila na desni, mlajša pa na levi strani. Tedaj sta golobčka vsaki izkljuvala eno oko. Ko so se vračali iz cerkve, je starejša hodila na levi, mlajša pa na desni strani, in golobčka sta vsaki izkljuvala še drugo oko. Tako sta bili za svojo hudobijo in hinavščino kaznovani s slepoto do konca življenja.