Prevod

Nekoč je živel kralj, ki je imel ženo z zlatimi lasmi, in bila je tako lepa, da ji na vsem svetu ni bilo enake. Zgodilo se je, da je zbolela, in ko je začutila, da bo kmalu umrla, je poklicala kralja in rekla: »Če se boš po moji smrti hotel znova poročiti, ne vzemi nobene, ki ne bo tako lepa, kakor sem jaz, in ki ne bo imela takšnih las, kakršne imam jaz; to mi moraš obljubiti!« Ko ji je kralj to obljubil, je zaprla oči in umrla.

Kralja dolgo ni bilo mogoče potolažiti in še na misel mu ni prišlo, da bi si vzel drugo ženo. Nazadnje so njegovi svetovalci rekli: »Drugače ne gre, kralj se mora znova poročiti, da bomo imeli kraljico.« Poslali so sle na vse strani, daleč naokrog, da bi poiskali nevesto, ki bi bila po lepoti povsem enaka pokojni kraljici. Toda na vsem svetu ni bilo mogoče najti takšne, in tudi če bi jo našli, nobena ni imela takšnih zlatih las. Tako so se sli vrnili domov praznih rok.

Kralj pa je imel hčer, ki je bila prav tako lepa kakor njena pokojna mati in je imela tudi takšne zlate lase. Ko je odrasla, jo je kralj nekoč pogledal in opazil, da je v vsem podobna njegovi pokojni ženi, in nenadoma je začutil silno ljubezen do nje. Tedaj je rekel svojim svetovalcem: »Poročil se bom s svojo hčerjo, saj je živa podoba moje pokojne žene, druge neveste, ki bi ji bila podobna, pa tako ali tako ne morem najti.« Ko so svetovalci to slišali, so se prestrašili in rekli: »Bog je prepovedal, da bi se oče poročil s svojo hčerjo. Iz greha ne more vzkliti nič dobrega in tudi kraljestvo bo potegnil v pogubo.« Hči se je še bolj prestrašila, ko je izvedela za očetovo odločitev, vendar je upala, da ga bo še lahko odvrnila od njegove namere. Zato mu je rekla: »Preden izpolnim vašo željo, moram dobiti tri obleke: eno zlato kakor sonce, drugo srebrno kakor mesec in tretjo bleščečo kakor zvezde. Poleg tega zahtevam plašč, sestavljen iz tisočerih vrst kož in krzna, in vsaka žival v vašem kraljestvu mora zanj prispevati kos svoje kože.« Mislila pa si je: Tega nikakor ni mogoče priskrbeti in tako bom očeta odvrnila od njegovih hudobnih misli. Toda kralj ni odnehal in najspretnejše mladenke v njegovem kraljestvu so morale stkati tri obleke, eno zlato kakor sonce, drugo srebrno kakor mesec in tretjo bleščečo kakor zvezde, njegovi lovci pa so morali ujeti vse živali v kraljestvu in vsaki odrezati kos kože; iz tega so izdelali plašč iz tisočerih vrst krzna. Ko je bilo nazadnje vse pripravljeno, je kralj ukazal prinesti plašč, ga razgrnil pred njo in rekel: »Jutri bo poroka!«

Ko je kraljična videla, da ni več upanja, da bi omehčala očetovo srce, je sklenila pobegniti. Ponoči, ko so vsi spali, je vstala in vzela tri svoje dragocenosti: zlat prstan, zlat kolovratček in zlato motovilce. Tri obleke, sončno, mesečno in zvezdno, je spravila v orehovo lupino, oblekla plašč iz najrazličnejšega krzna ter si s sajami počrnila obraz in roke. Nato se je izročila v božje varstvo in odšla. Hodila je vso noč, dokler ni prišla v velik gozd. Ker je bila utrujena, je zlezla v votlo drevo in zaspala.

Sonce je vzšlo, ona pa je spala naprej in še vedno spala, ko je bil že beli dan. Tedaj je naneslo, da je kralj, ki mu je pripadal ta gozd, v njem lovil. Ko so njegovi psi prišli do drevesa, so začeli vohljati, tekati okoli njega in lajati. Kralj je rekel lovcem: »Poglejte, kakšna divjad se skriva tam.« Lovci so ubogali ukaz, in ko so se vrnili, so rekli: »V votlem drevesu leži čudna žival, kakršne še nikoli nismo videli; na koži ima tisoč vrst krzna, zdaj pa leži in spi.« Kralj je rekel: »Poglejte, ali jo lahko ujamete živo, potem jo privežite na voz in pripeljite s seboj.« Ko so lovci prijeli dekle, se je vsa prestrašena zbudila in jim zaklicala: »Ubogo dekle sem, oče in mati sta me zapustila. Usmilite se me in me vzemite s seboj!« Tedaj so rekli: »Allerleirauh, za kuhinjo boš že dobra. Kar pojdi z nami, tam boš lahko pometala pepel.« Posadili so jo na voz in se odpeljali domov v kraljevi grad. Tam so ji odkazali majhno kamrico pod stopnicami, kamor ni segla dnevna svetloba, in rekli: »Kosmatinka, tu lahko stanuješ in spiš.« Nato so jo poslali v kuhinjo, kjer je nosila drva in vodo, netila ogenj, skubila perutnino, prebirala zelenjavo, pometala pepel in opravljala vsa umazana dela.

Tako je Allerleirauh dolgo živela v veliki bedi. Oh, lepa kraljična, kaj bo še s teboj! Nekoč pa so na gradu priredili slavje in tedaj je rekla kuharju: »Ali smem za kratek čas gor, da bi gledala? Stala bom zunaj pred vrati.« Kuhar je odgovoril: »Da, kar pojdi, toda čez pol ure moraš biti spet tu in pograbiti pepel!« Vzela je svojo oljenko, šla v kamrico, slekla krzneni plašč in si umila saje z obraza in rok, da je znova zasijala v vsej svoji lepoti. Nato je odprla oreh in iz njega vzela obleko, ki se je bleščala kakor sonce. Ko se je oblekla, je odšla gor na slavje in vsi so se ji umikali s poti, kajti nihče je ni poznal in vsi so bili prepričani, da je kraljična. Kralj pa ji je prišel naproti, ji ponudil roko in plesal z njo ter si v srcu mislil: Tako lepe še niso videle moje oči. Ko se je ples končal, se je priklonila, in ko se je kralj ozrl, je že izginila in nihče ni vedel, kam. Poklicali so stražarje, ki so stali pred gradom, in jih izprašali, vendar je nobeden ni videl.

Ona pa je stekla v svojo kamrico, hitro slekla obleko, si počrnila obraz in roke ter ogrnila krzneni plašč, in spet je bila Allerleirauh. Ko je prišla v kuhinjo in se hotela lotiti dela ter pomesti pepel, je kuhar rekel: »To pusti do jutri, zdaj pa mi skuhaj juho za kralja. Tudi jaz bi rad malo pogledal, kaj se dogaja zgoraj, toda glej, da ti vanjo ne pade niti en las, sicer odslej ne boš dobila nič več jesti!« Kuhar je odšel, Allerleirauh pa je kralju skuhala kruhovo juho, kolikor je le znala dobro. Ko je bila gotova, je iz svoje kamrice prinesla zlati prstan in ga položila v skledo, v katero je nalila juho. Ko se je ples končal, si je kralj dal prinesti juho in jo pojedel. Tako mu je teknila, da se mu je zdelo, da še nikoli ni jedel boljše. Ko pa je prišel do dna, je tam zagledal zlat prstan in ni mogel razumeti, kako je zašel vanjo. Zato je ukazal, naj pride kuhar predenj. Kuhar se je prestrašil, ko je slišal ukaz, in rekel Allerleirauh: »Gotovo ti je v juho padel las; če je to res, boš tepena!« Ko je prišel pred kralja, ga je ta vprašal, kdo je skuhal juho. Kuhar je odgovoril: »Jaz sem jo skuhal.« Kralj je rekel: »To ni res, kajti pripravljena je bila drugače in veliko bolje kakor sicer.« Kuhar je odgovoril: »Priznati moram, da je nisem skuhal jaz, temveč kosmatinka.« Kralj je rekel: »Pojdi in jo pošlji gor.«

Ko je Allerleirauh prišla, jo je kralj vprašal: »Kdo si?« »Ubogo dekle sem, ki nima več ne očeta ne matere.« Vprašal jo je naprej: »Kaj delaš na mojem gradu?« Odgovorila je: »Za nič drugega nisem dobra, kakor da mi mečejo škornje v glavo.« Spet jo je vprašal: »Od kod imaš prstan, ki je bil v juhi?« Odgovorila je: »O prstanu ne vem ničesar.« Tako kralj ni mogel ničesar izvedeti in jo je moral spet poslati stran.

Čez nekaj časa je bilo spet slavje in Allerleirauh je kakor prejšnjikrat prosila kuharja, ali sme gledat. Odgovoril je: »Da, vendar se vrni čez pol ure in skuhaj kralju kruhovo juho, ki jo tako rad jé.« Stekla je v svojo kamrico, se hitro umila, iz oreha vzela obleko, ki je bila srebrna kakor mesec, in jo oblekla. Nato je šla gor in bila videti kakor kraljična. Kralj ji je stopil naproti in se razveselil, da jo spet vidi, in ker se je ravno začel ples, sta zaplesala skupaj. Ko pa se je ples končal, je spet tako hitro izginila, da kralj ni mogel opaziti, kam je šla. Stekla je v svojo kamrico, se znova spremenila v kosmatinko in odšla v kuhinjo kuhat kruhovo juho. Ko je bil kuhar zgoraj, je prinesla zlati kolovratček in ga položila v skledo, nato pa čezenj nalila juho. Juho so odnesli kralju, ki jo je pojedel, in teknila mu je prav tako kakor prejšnjikrat. Poklical je kuharja in ta je moral tudi tokrat priznati, da je juho skuhala Allerleirauh. Tako je Allerleirauh spet prišla pred kralja, vendar je odgovorila, da je tam samo zato, da ji mečejo škornje v glavo, in da o zlatem kolovratčku prav nič ne ve. Ko je kralj še tretjič priredil slavje, se je zgodilo prav tako kakor prej. Kuhar je sicer rekel: »Čarovnica si, kosmatinka, in vedno nekaj daš v juho, da je tako dobra in kralju bolj tekne kakor tista, ki jo skuham jaz.« Ker pa ga je tako prosila, ji je vendar dovolil, da gre za dogovorjeni čas gor. Tokrat je oblekla obleko, ki se je bleščala kakor zvezde, in v njej stopila v dvorano. Kralj je spet plesal z lepo mladenko in zdelo se mu je, da še nikoli ni bila tako lepa. Med plesom ji je, ne da bi opazila, nataknil na prst zlat prstan, prej pa je ukazal, naj ples traja zelo dolgo. Ko se je končal, jo je hotel zadržati za roke, vendar se mu je iztrgala in tako hitro smuknila med ljudi, da mu je izginila izpred oči. Kolikor hitro je mogla, je stekla v svojo kamrico pod stopnicami, ker pa se je zadržala predolgo, več kakor pol ure, ni utegnila sleči lepe obleke, temveč je čeznjo samo ogrnila krzneni plašč. V naglici se tudi ni vsa namazala s sajami, ampak je en prst ostal bel. Allerleirauh je stekla v kuhinjo, kralju skuhala kruhovo juho in vanjo položila zlato motovilce, ko je kuhar odšel. Ko je kralj na dnu našel motovilce, je dal poklicati Allerleirauh. Tedaj je opazil njen beli prst in na njem zagledal prstan, ki ji ga je nataknil med plesom. Prijel jo je za roko in jo trdno držal, in ko se je hotela iztrgati ter zbežati, se je krzneni plašč nekoliko razprl in izpod njega je zablestela zvezdna obleka. Kralj je zgrabil plašč in ji ga strgal z ramen. Tedaj so se pokazali njeni zlati lasje in stala je pred njim v vsem svojem sijaju ter se ni mogla več skrivati. Ko si je z obraza obrisala saje in pepel, je bila lepša od vseh, kar jih je bilo kdaj videti na zemlji. Kralj pa je rekel: »Ti si moja ljuba nevesta in nikoli več se ne bova ločila!« Nato so praznovali poroko in srečno sta živela do smrti.