Prevod

Nekoč je bila velika vojna, in ko se je končala, so mnogo vojakov odpustili iz službe. Tudi brat Lustig je dobil odpust, poleg njega pa nič drugega kakor majhen hleb vojaškega kruha in štiri krajcarje; s tem se je odpravil na pot. Sveti Peter pa se je kot ubog berač usedel ob cesto, in ko je brat Lustig prišel mimo, ga je prosil miloščine. Ta mu je odgovoril: »Ljubi berač, kaj naj ti dam? Bil sem vojak in zdaj so me odpustili, pa nimam drugega kakor tale hlebček vojaškega kruha in štiri krajcarje. Ko mi tega zmanjka, bom moral beračiti prav kakor ti. Vendar ti bom nekaj dal.« Nato je hleb razdelil na štiri dele ter apostolu dal enega od njih in še krajcar. Sveti Peter se je zahvalil, odšel naprej in se v drugi podobi spet usedel ob vojakovo pot kot berač. Ko je ta prišel do njega, ga je kakor prej prosil za dar. Brat Lustig mu je odgovoril enako kot prvič ter mu spet dal četrtino kruha in krajcar. Sveti Peter se je zahvalil in šel naprej, potem pa se je še tretjič v drugačni podobi usedel ob cesto kot berač in ogovoril brata Lustiga. Brat Lustig mu je dal še tretjo četrtino kruha in tretji krajcar. Sveti Peter se je zahvalil, brat Lustig pa je šel naprej in imel le še četrtino kruha in krajcar. S tem je stopil v gostilno, pojedel kruh in si za krajcar naročil pivo. Ko je opravil, se je odpravil dalje, in tedaj mu je sveti Peter prišel naproti, tudi sam v podobi odpuščenega vojaka, ter ga ogovoril: »Dober dan, tovariš, ali mi lahko daš kos kruha in krajcar za pijačo?« »Kje naj ju vzamem?« je odgovoril brat Lustig. »Odpustili so me in mi dali samo hleb vojaškega kruha in štiri krajcarje. Na cesti sem srečal tri berače in vsakemu dal četrtino kruha in krajcar. Zadnjo četrtino sem pojedel v gostilni in za zadnji krajcar nekaj popil zraven. Zdaj nimam ničesar več, in če si tudi ti brez vsega, greva lahko skupaj beračit.« »Ne,« je odgovoril sveti Peter, »to pa ne bo potrebno. Nekaj malega se spoznam na zdravilstvo in s tem bom že zaslužil toliko, kolikor potrebujem.« »No,« je rekel brat Lustig, »na to se jaz nič ne spoznam, zato bom moral beračiti sam.« »Kar pojdi z menoj,« je rekel sveti Peter, »če kaj zaslužim, bo polovica tvoja.« »To mi je pa prav,« je rekel brat Lustig. In tako sta šla skupaj naprej.

Prišla sta do kmečke hiše in iz nje zaslišala silno stokanje in kričanje. Vstopila sta in našla moža, ki je ležal na smrt bolan in je bil že tik pred koncem, njegova žena pa je na ves glas tulila in jokala. »Nehajte tuliti in jokati,« je rekel sveti Peter, »jaz bom moža ozdravil.« Iz žepa je vzel mazilo in bolnika pri priči ozdravil, tako da je lahko vstal in bil povsem zdrav. Mož in žena sta vsa srečna rekla: »Kako naj vam povrneva? Kaj naj vam dava?« Toda sveti Peter ni hotel ničesar vzeti, in bolj ko sta ga kmeta prosila, bolj je odklanjal. Brat Lustig pa ga je dregnil in rekel: »Le vzemi kaj, saj potrebujeva.« Nazadnje je kmetica prinesla jagnje in svetemu Petru rekla, da ga mora sprejeti, on pa še vedno ni hotel. Tedaj ga je brat Lustig dregnil v bok in rekel: »Vzemi vendar, ti tepec, saj ga potrebujeva.« Naposled je sveti Peter rekel: »Prav, jagnje bom sprejel, nosil ga pa ne bom. Če ga hočeš, ga moraš nositi ti.« »To pa ni nobena težava,« je rekel brat Lustig, »ga bom že nosil,« in si ga naložil na ramo. Odšla sta dalje in prišla v gozd. Jagnje je bratu Lustigu postalo težko, pa še lačen je bil, zato je rekel svetemu Petru: »Poglej, tule je lep prostor, tu bi lahko jagnje skuhala in pojedla.« »Meni je prav,« je odgovoril sveti Peter, »vendar se na kuhanje ne spoznam. Če hočeš kuhati, imaš tu kotel, jaz pa se bom medtem sprehajal, dokler ne bo kuhano. Toda jesti ne smeš začeti, dokler se ne vrnem; prišel bom že ob pravem času.« »Kar pojdi,« je rekel brat Lustig, »na kuhanje se spoznam, bom že opravil.« Sveti Peter je odšel, brat Lustig pa je zaklal jagnje, zakuril, vrgel meso v kotel in ga kuhal. Jagnje je bilo že kuhano, apostola pa še vedno ni bilo nazaj, zato ga je brat Lustig vzel iz kotla, razrezal in našel srce.

»To je menda najboljši kos,« je rekel in ga pokusil, nazadnje pa ga je pojedel kar vsega. Končno se je sveti Peter vrnil in rekel: »Vse jagnje lahko poješ sam, jaz bi rad samo srce, tega mi daj.« Brat Lustig je vzel nož in vilice ter se delal, kakor da vneto išče med jagnjetino, srca pa ni mogel najti. Nazadnje je kratko rekel: »Ni ga.« »No, kje pa naj bi bilo?« je vprašal apostol. »Tega ne vem,« je odgovoril brat Lustig, »ampak poglej, kakšna norca sva oba! Iščeva jagnječje srce, pa nobenemu ne pride na misel, da jagnje vendar nima srca!« »Oho,« je rekel sveti Peter, »to je pa nekaj čisto novega. Vsaka žival ima srce, zakaj ga jagnje ne bi imelo?« »Ne, zagotovo, brat, jagnje nima srca. Le dobro premisli, pa se boš spomnil, da ga res nima.« »No, že prav,« je rekel sveti Peter, »če ni srca, tudi jagnjetine ne potrebujem. Sam jo lahko poješ.« »Kar je ne bom mogel pojesti, bom vzel s seboj v svoji malhi,« je rekel brat Lustig, pojedel polovico jagnjeta in preostanek spravil v malho.

Šla sta naprej, tedaj pa je sveti Peter storil, da je čez pot stekla velika voda in sta morala zabresti vanjo. Sveti Peter je rekel: »Kar pojdi prvi.« »Ne,« je odgovoril brat Lustig, »ti pojdi prvi,« in si mislil: »Če bo zanj voda pregloboka, bom ostal na tem bregu.« Sveti Peter je zabredel skozi vodo, ki mu je segala le do kolen. Zdaj je hotel čez tudi brat Lustig, toda voda je narasla in mu segala do vratu. Tedaj je zavpil: »Brat, pomagaj mi!« Sveti Peter je rekel: »Ali boš priznal, da si pojedel jagnječje srce?« »Ne,« je odgovoril, »nisem ga pojedel.« Voda je še bolj narasla in mu segala že do ust. »Pomagaj mi, brat!« je zavpil vojak. Sveti Peter je še enkrat rekel: »Ali boš priznal, da si pojedel jagnječje srce?« »Ne,« je odgovoril, »nisem ga pojedel.« Sveti Peter ga vendarle ni hotel pustiti utoniti, zato je znižal vodo in mu pomagal na drugi breg.

Potem sta šla dalje in prišla v kraljestvo, kjer sta slišala, da kraljeva hči leži na smrt bolna. »Hej, brat,« je rekel vojak svetemu Petru, »tu se nama obeta lep ulov! Če jo ozdraviva, bova preskrbljena za vse večne čase.« Sveti Peter se mu ni zdel dovolj hiter. »No, le podvizaj se, bratec,« mu je rekel, »da prideva še pravi čas.« Toda sveti Peter je hodil čedalje počasneje, naj ga je brat Lustig še tako priganjal in porival, dokler nista nazadnje slišala, da je kraljeva hči umrla. »Zdaj pa imava,« je rekel brat Lustig, »to je zaradi tvoje zaspane hoje.« »Le tiho bodi,« je odgovoril sveti Peter, »znam še kaj več kot zdraviti bolne. Tudi mrtve lahko obudim v življenje.« »No, če je tako,« je rekel brat Lustig, »mi je pa prav. Toda s tem nama moraš prislužiti vsaj polovico kraljestva.« Nato sta odšla v kraljevi grad, kjer je vse žalovalo, sveti Peter pa je kralju povedal, da bo njegovo hčer obudil v življenje. Odpeljali so ga k njej in tedaj je rekel: »Prinesite mi kotel z vodo.« Ko so ga prinesli, je vsem ukazal oditi; samo brat Lustig je smel ostati pri njem. Nato je mrtvi odrezal vse ude in jih vrgel v vodo, zakuril pod kotlom in jih pustil vreti. Ko je vse meso odstopilo od kosti, je lepo belo okostje vzel iz kotla in ga položil na mizo ter kosti razvrstil in sestavil v njihovem naravnem redu. Ko je to opravil, je stopil predenj in trikrat rekel: »V imenu presvete Trojice, mrtva, vstani!« In tretjič je kraljeva hči vstala živa, zdrava in lepa. Kralj je bil presrečen in je rekel svetemu Petru: »Zahtevaj plačilo, in četudi bi bilo to pol mojega kraljestva, ti ga bom dal.« Sveti Peter pa je odgovoril: »Za to ne zahtevam ničesar.« »O ti tepec!« si je mislil brat Lustig, dregnil tovariša v bok in rekel: »Nikar ne bodi tako neumen! Če ti ničesar nočeš, jaz vendar kaj potrebujem.« Toda sveti Peter ni hotel ničesar. Ker pa je kralj videl, da bi drugi rad kaj dobil, je zakladniku naročil, naj mu malho napolni z zlatom.

Nato sta šla naprej, in ko sta prišla v gozd, je sveti Peter rekel bratu Lustigu: »Zdaj si bova razdelila zlato.« »Da,« je odgovoril, »to bova storila.« Sveti Peter je zlato razdelil na tri dele. Brat Lustig si je mislil: »Kakšna muha ga spet daje! Napravi tri dele, pa sva samo dva.« Sveti Peter pa je rekel: »Zdaj sem natančno razdelil: en del zame, en del zate in en del za tistega, ki je pojedel jagnječje srce.« »O, jaz sem ga pojedel,« je odgovoril brat Lustig in hitro pobral zlato, »to mi lahko verjameš.« »Kako je to mogoče,« je rekel sveti Peter, »saj jagnje vendar nima srca.« »Eh, brat, kaj pa govoriš! Jagnje ima srce kakor vsaka žival, zakaj ga prav ono ne bi imelo?« »No, že prav,« je rekel sveti Peter, »kar obdrži vse zlato, toda jaz ne bom več ostal pri tebi, temveč bom šel svojo pot.« »Kakor hočeš, bratec,« je odgovoril vojak, »zbogom.«

Sveti Peter je krenil po drugi cesti, brat Lustig pa si je mislil: »Še dobro, da je odpeketal, prav čuden svetnik je.« Zdaj je imel sicer dovolj denarja, vendar ni znal ravnati z njim. Zapravljal ga je in razdajal, in čez nekaj časa spet ni imel ničesar. Tedaj je prišel v deželo, kjer je slišal, da je kraljeva hči umrla. »Oho!« si je mislil. »To se lahko dobro izteče. Obudil jo bom v življenje in si dal za to pošteno plačati.« Šel je torej h kralju in mu ponudil, da bo mrtvo obudil. Kralj je slišal, da hodi po svetu odpuščen vojak, ki obuja mrtve, in je mislil, da je brat Lustig ta mož. Ker pa mu ni zaupal, je najprej vprašal svoje svetovalce, ti pa so rekli, da lahko poskusi, saj je njegova hči tako ali tako mrtva. Brat Lustig si je dal prinesti kotel z vodo, vsem ukazal oditi, odrezal ude, jih vrgel v vodo in zakuril pod kotlom, prav kakor je videl pri svetem Petru. Voda je zavrela in meso je odstopilo od kosti; tedaj je kosti vzel ven in jih položil na mizo. Ni pa vedel, v kakšnem redu morajo ležati, in jih je vse narobe zložil drugo čez drugo. Nato se je postavil prednje in rekel: »V imenu presvete Trojice, mrtva, vstani!« To je ponovil trikrat, toda kosti se niso premaknile. Izrekel je besede še trikrat, a spet zaman. »Ti presneta deklina, vstani!« je zavpil. »Vstani, sicer se ti bo slabo godilo!« Komaj je to izrekel, je skozi okno nenadoma stopil sveti Peter v svoji prejšnji podobi odpuščenega vojaka in rekel: »Ti brezbožni človek, kaj počneš? Kako naj mrtva vstane, ko pa si ji kosti tako nametal drugo čez drugo?« »Bratec, naredil sem, kakor sem najbolje znal,« je odgovoril. »Tokrat ti bom pomagal iz zadrege, toda povem ti: če se še kdaj lotiš česa takega, boš nesrečno končal. Pa tudi od kralja ne smeš za to zahtevati ali sprejeti niti najmanjše stvari.« Nato je sveti Peter zložil kosti v pravi red in trikrat rekel: »V imenu presvete Trojice, mrtva, vstani!« Kraljeva hči je vstala in bila zdrava in lepa kakor prej. Sveti Peter je spet odšel skozi okno. Brat Lustig je bil vesel, da se je vse tako dobro izteklo, jezilo pa ga je, da za to ne sme ničesar vzeti. »Rad bi vedel,« si je mislil, »kakšne muhe ima ta v glavi, saj kar z eno roko da, z drugo vzame. V tem ni nobene pameti.« Kralj je bratu Lustigu ponudil, kar koli bi si želel, vendar ni smel ničesar sprejeti. Toda z namigovanjem in zvijačnostjo je vendarle dosegel, da mu je kralj dal malho napolniti z zlatom, in z njo je odšel. Ko je prišel ven, je pred vrati stal sveti Peter in rekel: »Poglej, kakšen človek si! Ali ti nisem prepovedal, da bi kaj vzel? Zdaj pa imaš vendar malho polno zlata.« »Kaj pa morem za to,« je odgovoril brat Lustig, »če mi ga natlačijo vanjo?« »Povem ti, da se ne smeš še enkrat lotiti česa takega, sicer se ti bo slabo godilo.« »Eh, brat, nikar ne skrbi. Zdaj imam zlato, čemu bi se ukvarjal s pranjem kosti?« »Da,« je rekel sveti Peter, »to zlato ti bo pa res dolgo zdržalo! Da pa pozneje ne boš spet hodil po nedovoljenih poteh, bom tvoji malhi dal moč, da bo v njej vse, kar si boš zaželel vanjo. Zbogom, zdaj me ne boš več videl.« »Z Bogom,« je rekel brat Lustig in si mislil: »Vesel sem, da greš, ti čudak, za teboj pa res ne bom hodil.« Na čudežno moč, ki jo je dobila njegova malha, pa ni več mislil.

Brat Lustig je s svojim zlatom hodil po svetu ter ga zapravljal in zafračkal kakor prvič. Ko so mu ostali samo še štirje krajcarji, je prišel mimo gostilne in si mislil: »Še ta denar mora proč,« ter si za tri krajcarje naročil vino in za enega kruh. Ko je tako sedel in pil, mu je v nos pridišalo po pečenih goseh. Brat Lustig se je ozrl in pogledal ter opazil, da ima gostilničar v pečici dve gosi. Tedaj se je spomnil, da mu je tovariš rekel, da bo v njegovi malhi vse, kar si bo zaželel vanjo. »Oho, to moraš poskusiti z gosmi!« Odšel je ven in pred vrati rekel: »Želim si, da bi bili tisti dve pečeni gosi iz pečice v moji malhi.« Ko je to izrekel, je odpel malho in pogledal vanjo, in v njej sta ležali obe gosi. »Ah, tako je prav,« je rekel, »zdaj sem pa preskrbljen.« Odšel je na travnik in vzel pečenko iz malhe. Ko se je ravno najlepše gostil, sta prišla mimo dva rokodelska pomočnika in z lačnimi očmi gledala gos, ki je bila še nedotaknjena. Brat Lustig si je mislil: »Ena ti bo dovolj,« poklical fanta k sebi in rekel: »Vzemita to gos in jo pojejta na moje zdravje.« Zahvalila sta se, šla z njo v gostilno, si naročila polič vina in kruh, odvila podarjeno gos in začela jesti. Gostilničarka ju je opazila in rekla možu: »Tadva jesta gos. Poglej vendar, ali ni ena od najinih iz pečice.« Gostilničar je stekel pogledat, pečica pa je bila prazna. »Kaj, tatinska sodrga, tako poceni bi rada jedla gosi! Takoj plačajta, sicer vaju bom namazal z leskovo mastjo!« Fanta sta rekla: »Nisva tatova. Odpuščen vojak nama je gos podaril zunaj na travniku.« »Nikar me ne vlecita za nos! Vojak je bil tu, a je odšel skozi vrata kot pošten človek, nanj sem pazil. Vidva sta tatova in bosta plačala.« Ker pa nista mogla plačati, je vzel palico in ju s tepežem nagnal skozi vrata.

Brat Lustig je šel svojo pot in prišel v kraj, kjer je stal veličasten grad, nedaleč od njega pa borna gostilna. Stopil je v gostilno in prosil za prenočišče, toda gostilničar ga je zavrnil in rekel: »Nič več prostora ni, hiša je polna imenitnih gostov.« »Čudi me,« je rekel brat Lustig, »da prihajajo k vam in ne gredo v tisti veličastni grad.« »Da,« je odgovoril gostilničar, »prenočiti tam ni kar tako. Kdor je to poskusil, ni več prišel živ ven.« »Če so poskusili drugi,« je rekel brat Lustig, »bom poskusil tudi jaz.« »Nikar,« je rekel gostilničar, »ob življenje boste.« »Saj ne bom kar takoj ob življenje,« je rekel brat Lustig, »le ključe mi dajte in obilo jedi in pijače za s seboj.« Gostilničar mu je dal ključe ter jed in pijačo, brat Lustig pa je s tem odšel v grad, si dobro postregel, in ko je nazadnje postal zaspan, je legel na tla, saj postelje ni bilo. Kmalu je zaspal, ponoči pa ga je prebudil velik hrup. Ko se je zdramil, je zagledal v sobi devet grdih hudičev, ki so sklenili krog okrog njega in plesali. Brat Lustig je rekel: »Kar plešite, dokler vas je volja, le preblizu naj mi nobeden ne pride.« Toda hudiči so se mu čedalje bolj približevali in mu s svojimi ostudnimi nogami stopali skoraj po obrazu. »Dajte mir, hudičeve pošasti,« je rekel, a so postajali še bolj predrzni. Tedaj se je brat Lustig razjezil in zavpil: »Oho, vam bom že naredil mir!« Zgrabil je nogo stola in udaril naravnost mednje. Toda devet hudičev proti enemu vojaku je bilo vendar preveč, in kadar je udaril tistega pred seboj, so ga drugi zadaj zgrabili za lase in ga neusmiljeno vlekli. »Hudičeva sodrga!« je zavpil. »Zdaj je pa tega preveč! Le počakajte! Vseh devet v mojo malho!« Švist, pa so bili v njej. Zdaj jo je zapel in vrgel v kot. Naenkrat je zavladala tišina, brat Lustig pa je spet legel in spal do belega jutra. Tedaj sta prišla gostilničar in plemič, ki mu je grad pripadal, da bi videla, kako se mu je godilo. Ko sta ga zagledala zdravega in čilega, sta se začudila in vprašala: »Ali vam duhovi niso nič storili?« »Kaj še,« je odgovoril brat Lustig, »vseh devet imam v svoji malhi. Spet lahko mirno prebivate v svojem gradu, odslej ne bo v njem nihče več strašil!« Plemič se mu je zahvalil, ga bogato obdaril in ga prosil, naj ostane v njegovi službi, saj bo zanj skrbel do konca življenja. »Ne,« je odgovoril, »vajen sem popotovanja, naprej bom šel.« Brat Lustig je odšel, stopil v kovačnico in položil malho z devetimi hudiči na nakovalo ter prosil kovača in njegove pomočnike, naj udarijo po njej. Ti so z velikimi kladivi udarjali na vso moč, da so hudiči začeli strašno vreščati. Ko je potem odprl malho, jih je bilo osem mrtvih, eden pa, ki je tičal v gubi, je bil še živ, smuknil je ven in švignil nazaj v pekel.

Potem je brat Lustig še dolgo hodil po svetu, in kdor bi vedel za vse to, bi lahko marsikaj povedal. Nazadnje pa se je postaral in začel misliti na svoj konec. Šel je k puščavniku, ki je slovel kot pobožen mož, in mu rekel: »Utrujen sem od popotovanja in zdaj bi rad prišel v nebeško kraljestvo.« Puščavnik je odgovoril: »Dve poti sta: ena je široka in prijetna ter vodi v pekel, druga pa ozka in strma ter vodi v nebesa.« »Moral bi biti norec,« si je mislil brat Lustig, »da bi šel po ozki in strmi poti.« Odpravil se je po široki in prijetni poti ter nazadnje prišel do velikih črnih vrat; to so bila peklenska vrata. Brat Lustig je potrkal in vratar je pogledal, kdo je zunaj. Ko pa je zagledal brata Lustiga, se je prestrašil, saj je bil prav tisti deveti hudič, ki je tičal v malhi in jo odnesel z modrico pod očesom. Zato je hitro spet zapahnil vrata, stekel k poglavarju hudičev in rekel: »Zunaj je neki mož z malho in hoče noter, toda za živo glavo ga ne spustite, sicer si bo zaželel ves pekel v svojo malho. Nekoč me je dal v njej prav grdo premlatiti s kladivi.« Tako so bratu Lustigu zaklicali, naj odide, saj ga ne bodo spustili noter. »Če me tukaj nočejo,« si je mislil, »bom pa pogledal, ali najdem zavetje v nebesih. Nekje vendar moram ostati.« Obrnil se je torej in šel dalje, dokler ni prišel pred nebeška vrata, kjer je prav tako potrkal. Sveti Peter je ravno sedel pri njih kot vratar. Brat Lustig ga je takoj prepoznal in si mislil: »Tukaj si našel starega prijatelja, tu bo šlo bolje.« Toda sveti Peter je rekel: »Menda ne bi rad prišel v nebesa?« »Le spusti me noter, brat, nekje vendar moram najti zavetje. Če bi me sprejeli v peklu, ne bi prišel sem.« »Ne,« je rekel sveti Peter, »noter ne prideš.« »No, če me nočeš spustiti noter, vzemi nazaj tudi svojo malho. Potem nočem ničesar več od tebe,« je rekel brat Lustig. »Pa mi jo daj,« je rekel sveti Peter. Brat Lustig je podal malho skozi rešetko v nebesa, sveti Peter pa jo je vzel in obesil poleg svojega naslanjača. Tedaj je brat Lustig rekel: »Zdaj si želim samega sebe v svojo malho.« Švist, pa je bil v njej in je sedel v nebesih, sveti Peter pa ga je moral pustiti tam.