Prevod
_Penta zavrne poroko z bratom, si da odsekati roki in mu ju pošlje v dar. Ta jo zapre v skrinjo in jo da vreči v morje. Ko jo naplavi na obalo, jo neki mornar odnese domov, vendar jo njegova ljubosumna žena znova zapre v isto skrinjo in vrže v morje;
najde jo kralj in se z njo poroči, toda zaradi spletk iste hudobne ženske jo izženejo iz kraljestva. Po dolgih preizkušnjah jo najdeta mož in brat in vsi so nazadnje srečni in potolaženi._ _Ko so poslušalke slišale Zezino zgodbo, so se soglasno strinjale, da si je Cannetella zaslužila vse to in še kaj hujšega, saj je iskala dlako v jajcu;
vendar jih je zelo razveselilo, da se je rešila tolikšnih nadlog. Vredno premisleka se jim je zdelo tudi to, da se je ženska, ki so ji vsi moški smrdeli, nazadnje morala priklanjati izdelovalcu ključev, da bi jo izvlekel iz tolikšne stiske. Kralj je nato pomignil Cecci, naj začne svojo zgodbo, in ta se ni obotavljala, temveč je takole spregovorila._ V preizkušnjah se krepost prečisti in sveča dobrote najmočneje sveti tam, kjer je najtemneje. Trud rodi zasluge, zasluge pa nosijo čast privezano na svoj popek. Ne zmaga tisti, ki stoji z rokami v bokih, temveč tisti, ki vihti kuhalnico, kakor je počela hči kralja iz Preta-secca, ki si je s krvavim potom in v smrtni nevarnosti priborila dom sreče. In prav o njeni usodi sem vam sklenila pripovedovati.
Ko je kralj iz Preta-secca ovdovel in ostal brez žene, mu je vražji Farfariello vtepel v glavo, naj vzame za ženo svojo lastno sestro Pento. Zato jo je nekega dne poklical na samoten pogovor in ji rekel:
»Sestra moja, pameten človek ne pusti, da mu dobro odide iz hiše. Poleg tega nikoli ne veš, kako se bo obneslo, če vanjo spustiš tujca. Zato sem to zadevo dodobra prežvečil in sklenil, da vzamem za ženo tebe: ti si po mojem okusu in jaz poznam tvojo naravo. Privoli torej v to zmes, to lekarniško mešanico, ta uniantur acta, ta misce et fiat potio, in oba bova imela lepše dni.« Ko je Penta slišala ta preskok za celo kvinto, je bila vsa iz sebe; ena barva ji je izginjala z obraza, druga se ji je vračala vanj. Nikoli si ne bi mislila, da je brat sposoben takšnih skokov in da ji bo ponujal par pokvarjenih jajc, ko pa bi jih sam potreboval sto svežih. Dolgo je molčala in premišljevala, kako naj odgovori na tako nesramno in nespodobno zahtevo. Nazadnje je odvrgla breme potrpežljivosti in rekla: »Če ste vi izgubili pamet, jaz nočem izgubiti sramu! Zelo se čudim, da vam takšne besede uhajajo iz ust. Če so šala, ste osel; če so mišljene resno, smrdijo po kozlu. Žal mi je, da imate vi jezik za takšne ogabne nesramnosti, jaz pa nimam ušes, ki bi jih poslušala. Jaz naj bom vaša žena? Le kaj vas je prijelo? Hej, brezsramnež, od kdaj pa takšne čorbe, takšne gnile mešanice, takšne godlje? Kje pa smo, v razvratni hiši? Sem vaša sestra ali kos sira? Dajte se že spametovati in pazite, da vam takšne besede ne uidejo več iz ust, sicer bom storila nekaj, česar ne boste mogli verjeti. Če me vi ne boste imeli za sestro, tudi jaz vas ne bom imela za to, kar ste mi!« S temi besedami je smuknila v sobo, se od znotraj zabarikadirala in več kot mesec dni ni videla bratovega obraza. Nesrečni kralj, ki je prišel s čelom, trdim kakor kladivo, da bi razbijal orehe, je ostal osramočen kakor otrok, ki je razbil vrč, in zmeden kakor služkinja, ki ji je mačka odnesla meso. Toda po tolikih dneh jo je kralj znova poklical, naj plača mitnino njegovim razbrzdanim željam. Penta je hotela na vsak način izvedeti, kaj na njej ga je tako obnorelo. Stopila je iz sobe in odšla k njemu ter rekla: »Brat moj, pogledala sem se in se ogledala v ogledalu, pa na svojem obrazu ne najdem ničesar, kar bi bilo vredno vaše ljubezni. Saj nisem tako slasten grižljaj, da bi se ljudem zaradi mene cedile sline.« Kralj ji je odvrnil:
»Penta moja, vsa si lepa in popolna od glave do peta, toda roka je tista, ki me bolj kot vse drugo spravlja v omedlevico. Roka, ta vilica za meso, ki mi iz lonca prsi vleče drobovje; roka, ta kavelj, ki iz vodnjaka mojega življenja dviga vedro duše;
roka, ta primež, ki oklepa mojega duha, medtem ko ga Ljubezen pili! O roka, o lepa roka, zajemalka, ki streže sladkosti; klešče, ki izdirajo želje; lopatica, ki lošči to srce!« Hotel je povedati še več, a Penta mu je odgovorila: »Prav, razumela sem vas. Počakajte malo in se nikar ne vznemirjajte, takoj se spet vidiva.« Odšla je v sobo in poklicala sužnja, ki ni imel veliko pameti. Dala mu je velik nož in pest kovancev ter rekla: »Alì moj, ti odrezati moji roki; jaz hoteti narediti lepotna skrivnost in postati bolj bela.« Suženj je mislil, da ji dela uslugo, in ji je z dvema udarcema odsekal obe roki. Penta ju je dala položiti na fajansni pladenj, ju prekriti s svileno tkanino in poslati bratu s sporočilom, naj v zdravju uživa to, česar si je najbolj želel, in naj se mu rodijo sami sinovi. Ko je kralj videl, kaj mu je storila, ga je popadel tolikšen bes, da je izgubil pamet. Takoj je ukazal izdelati skrinjo, vso premazano s smolo, vanjo stlačil sestro in jo dal vreči v morje. Tam so jo zajeli neki ribiči, ki so vlekli mrežo, in ko so skrinjo odprli, so v njej našli Pento, veliko lepšo od lune, kadar je ta videti, kakor da bi se postila v Tarantu. Masiello, njihov vodja in najpreudarnejši med njimi, jo je odnesel domov in svoji ženi Nuccii naročil, naj lepo skrbi zanjo. Toda ta, ki je bila prava mati sumničenja in ljubosumja, je komaj dočakala, da je mož odšel, nato pa Pento znova zaprla v skrinjo in jo vrgla v morje. Valovi so jo premetavali sem in tja, dokler ni naletela na ladjo, na kateri je potoval kralj iz Terra-verde. Ko je videl, kaj plava po valovih, je ukazal spustiti jadra in poslati čoln po skrinjo. Izvlekli so jo in odprli ter v njej našli nesrečno dekle. Ko je kralj v tej krsti smrti zagledal živo lepoto, se mu je zdelo, da je našel velik zaklad, čeprav se mu je trgalo srce ob misli, da je omarica s tolikimi dragulji ljubezni brez ročajev. Odpeljal jo je v svoje kraljestvo in jo dal kraljici za družabnico. Penta je z nogami opravljala vsa mogoča dela: šivala, vdevala nit v iglo, škrobila ovratnike in celo česala kraljičine lase. Zato jo je kraljica imela rada kakor hčer. Toda čez nekaj mesecev je bila kraljica poklicana pred mizo Parke, da naravi poravna svoj dolg. Poklicala je kralja in mu rekla: »Le še malo, pa bo moja duša razvezala zakonski vozel, ki jo druži s telesom. Če me imaš rad in želiš, da odidem potolažena na drugi svet, mi moraš izpolniti prošnjo.« »Kar ukaži, ljubica moja,« je rekel kralj, »če ti ne morem več dokazovati svoje ljubezni v življenju, ti bom ob smrti pokazal, kako zelo te ljubim.« »Torej,« je nadaljevala kraljica, »ker mi obljubljaš, te na vso moč prosim, da se potem, ko mi bodo oči za vselej zakrili s prstjo, poročiš s Pento. Resda ne vemo, kdo je in od kod prihaja, toda po znamenju njenih lepih navad se vidi, da je konj dobre pasme.« »Le živi mi še sto let,« je odgovoril kralj, »če pa mi boš vendarle morala zaželeti lahko noč in mi s tem pripraviti žalosten dan, ti prisegam, da jo vzamem za ženo. Prav nič me ne moti, da je brez rok in zato lažja: zla je vedno bolje imeti čim manj.« Zadnje besede je zamrmral pod nosom, da žena ne bi bila užaljena. Ko je kraljica ugasnila svečo svojih dni, se je poročil s Pento in ji že prvo noč zaplodil sina. Toda kralj je moral znova odpluti v kraljestvo Auto-scuoglio, zato se je poslovil od Pente in dvignil sidro. Po devetih mesecih je Penta rodila prekrasnega fantka in po vsem mestu so prižgali praznične luči. Kraljevi svet je takoj odposlal posebno feluko, da bi kralju sporočila veselo novico. Toda čoln je zajel tako silovit vihar, da so ga valovi zdaj ovijali in metali do zvezd, zdaj pa ga valili v morske globine. Nazadnje je po volji nebes pristal na tisti obali, kjer je Pento sprejelo moško usmiljenje in jo pregnala ženska zloba. Po nesreči so tam našli prav Nuccio, ki je prala otrokove plenice. Radovedna za tuje zadeve, kakor je v ženski naravi, je vprašala krmarja feluke, od kod prihaja, kam gre in kdo ga pošilja. Odgovoril ji je: »Prihajam iz Terra-verde in grem v Auto-scuoglio poiskat našega kralja, da mu izročim pismo, zaradi katerega so me posebej poslali. Mislim, da mu piše žena, vendar ti ne bi znal natančno povedati, kaj je v njem.« »In kdo je žena tega kralja?« je vprašala Nuccia. Krmar je odgovoril: »Kolikor slišim, je zelo lepa mladenka, ki ji pravijo Penta Brezroka, ker ji manjkata obe roki. Pravijo, da so jo našli v skrinji na morju in da je po srečnem naključju postala kraljeva žena. Ne vem, kaj mu tako nujnega piše, toda hiteti moram, kolikor morem, da čim prej prispem.« Ko je hudobna Nuccia to slišala, je krmarja povabila na pijačo. Napojila ga je, da mu je vino stopilo prav do oči, nato pa mu iz žepa izvlekla pisma in jih dala prebrati. Zavist jo je tako razjedala, da ob vsaki prebrani besedi ni mogla zadržati vzdiha. Istemu učenemu znancu, ki ji je prebral pismo, je naročila, naj ponaredi pisavo in napiše, da je kraljica rodila lovskega psa ter da čakajo na ukaz, kaj naj storijo z njim. Ko je bilo pismo napisano in zapečateno, ga je vtaknila mornarju v žep. Ta se je prebudil, videl, da se je vreme razjasnilo, in odplul, najprej proti vetru, potem pa ujel jugozahodnik v krmo. Ko je prispel do kralja in mu izročil pismo, je kralj odgovoril, naj kraljico razvedrijo in ji ne dovolijo niti trohice žalosti, kajti takšne reči dopuščajo nebesa, pošten človek pa ne sme predpisovati reda zvezdam. Odposlal je krmarja, in ta je po dveh večerih spet prispel tja, kjer je živela Nuccia. Ta ga je sprejela z velikimi prijaznostmi in mu dala toliko piti, da so mu noge znova odpovedale. Nazadnje se je ves omotičen in otopel ulegel in zaspal. Nuccia mu je segla v hlačni žep, našla odgovor in si ga dala prebrati. Takoj je naročila, naj za kraljevi svet v Terra-verde napišejo novo ponarejeno pismo: mater in otroka naj nemudoma sežgejo. Ko se je krmarju vino poleglo, je odšel. Prispel je v Terra-verde in izročil pismo. Ko so ga odprli, se je med modrimi starci vzdignilo veliko šepetanje. Dolgo so razpravljali o zadevi in nazadnje sklenili, da je kralj bodisi znorel bodisi začaran: za ženo ima biser in za dediča dragulj, pa bi ju rad spremenil v prah za zobe smrti. Zato so se odločili za srednjo pot: mlado ženo in otroka bodo poslali v izgnanstvo, tako da o njiju ne bo nikoli več ne duha ne sluha. Dali so ji pest novčičev, da bi se lahko preživljala, in tako so iz kraljeve hiše pregnali zaklad, iz mesta svetlo luč, možu pa vzeli oba stebra njegovega upanja. Ko je uboga Penta videla, da jo mečejo iz hiše, čeprav ni bila ne nepoštena ženska ne sorodnica izobčenca ne nadležen študent, je vzela svojega malčka v naročje, ga napajala z mlekom in solzami ter se odpravila proti Lago-truvolu. Tam je vladal čarovnik. Ko je zagledal to lepo pohabljenko, ki je pohabljala srca in s štrclji rok povzročala več vojne kakor Briarej s stoterimi rokami, je hotel slišati vso zgodbo njenih nesreč: od dneva, ko jo je brat, ker mu je odrekla meseni obrok, sklenil spremeniti v hrano za ribe, pa vse do dne, ko je stopila v njegovo kraljestvo. Ob tej grenki pripovedi je čarovnik potočil nešteto solz. Sočutje, ki je prihajalo skozi luknjice njegovih ušes, je v vzdihih uhajalo skozi odprtino ust. Nazadnje jo je potolažil z dobrimi besedami in ji rekel: »Le pogumno, hči moja. Naj bo hiša duše še tako trhla, jo oporniki upanja lahko obdržijo pokonci. Zato ne izgubi srca: nebesa včasih pripeljejo človeške nesreče na sam rob pogube, da je srečni razplet še toliko čudovitejši. Ne boj se torej; v meni si našla mater in očeta in pomagal ti bom celo z lastno krvjo.« Uboga Penta se mu je zahvalila in rekla: »Prav nič mi ni mar, če nebesa dežujejo nesreče in točo pogube, zdaj ko sem pod streho vaše milosti, ki imate moč in veljavo. Le ta lepi otročiček mi veže srce.« Po tisoč prijaznih besedah na eni strani in zahvalah na drugi ji je čarovnik dal lepo stanovanje v svoji palači in ukazal, naj zanjo skrbijo kakor za njegovo hčer. Naslednje jutro je dal razglasiti, da bo vsakomur, ki bo prišel na njegov dvor in povedal svojo nesrečo, podaril zlato krono in žezlo, vredna več kakor celo kraljestvo.
Novica se je razširila po vsej Evropi in na dvor se je zgrnilo več ljudi, kot je glav brokolija, da bi si prislužili to bogastvo. Eden je pripovedoval, da je vse življenje služil na dvoru, pa je po tem, ko je zapravil lug in milo, mladost in zdravje, v plačilo dobil le kos sira. Drugi je govoril, da mu je nadrejeni storil krivico, zaradi katere se ni smel pritožiti, zato je moral pogoltniti to grenko pilulo in ni mogel iztrebiti svoje jeze. Nekdo je tožil, da je vse premoženje naložil na ladjo, pa mu je že malo nasprotnega vetra odneslo tako kuhano kakor surovo.
Spet drugi je žaloval, da je vsa svoja leta porabil za čečkanje s peresom, pa mu pero ni prineslo niti peresca koristi. Najbolj pa je obupoval nad tem, da je imelo delo njegovega peresa tako malo sreče, medtem ko je snov iz črnilnikov na svetu tako dobro uspevala. Medtem se je kralj iz Terra-verde vrnil domov in našel lepo godljo. Podivjal je kakor lev, ki se je strgal z verige, in svetnikom bi dal odreti kožo, če mu ne bi pokazali njegovega pisma. Ko je videl ponarejeno pisavo, je poklical sla in ga izprašal o vsem, kar je počel na poti. Tako je spoznal, da mu je to gorje povzročila Masiellova žena. Takoj je opremil galejo in se sam odpravil na tisto obalo. Poiskal je žensko in iz nje zlepa izvlekel vso spletko. Ko je slišal, da jo je zakrivilo ljubosumje, je sklenil, naj jo oblijejo z voskom: vso so premazali z voskom in lojem, jo položili na velik kup suhih drv in jih zažgali. Ko je videl, da je ogenj z iztegnjenim rdečim jezikom požrl nesrečno žensko, je odjadral. Na odprtem morju je srečal ladjo, ki je prevažala kralja iz Preta-secca. Po tisoč vljudnostih je ta kralju iz Terra-verde povedal, da pluje proti Lago-truvolu zaradi razglasa, ki ga je objavil kralj tiste dežele. Tja gre poskusit srečo, saj se po nesrečnosti ne umakne niti najbolj žalostnemu človeku na svetu. »Če gre za to,« je odgovoril kralj iz Terra-verde, »te preskočim z obema nogama skupaj. Največjemu nesrečniku lahko dam petnajst točk prednosti in še napako za povrh. Kjer drugi merijo bolečine z majhnimi mericami, jih jaz lahko merim z merniki.
Zato pojdem s teboj. Ravnajva kakor poštenjaka: kdor od naju zmaga, si bo dobitek z drugim prijateljsko razdelil, do zadnje bilke koromača.« »Z veseljem,« je rekel kralj iz Preta-secca. Dala sta si besedo in skupaj odplula v Lago-truvolo. Tam sta stopila na kopno in se predstavila čarovniku. Ta ju je sprejel z velikimi častmi, kakor se spodobi za kronani glavi, ju posadil pod baldahin in jima zaželel tisočkrat dobrodošlico. Ko je slišal, da sta prišla na preizkušnjo nesrečnih ljudi, je hotel izvedeti, kakšno breme žalosti ju izpostavlja južnemu vetru vzdihov. Kralj iz Preta-secca je začel pripovedovati o ljubezni, ki jo je začutil do lastne krvi, o dejanju častne ženske, ki ga je storila njegova sestra, in o pasjem srcu, ki ga je pokazal sam, ko jo je zaprl v zasmoljeno skrinjo in jo vrgel v morje. Zaradi tega ga je na eni strani prebadala vest ob lastni krivdi, na drugi pa zbadala bolečina za izgubljeno sestro; od tod ga je mučil sram, od tam izguba. Če bi vse bolečine najbolj trpečih duš v peklu zlili v destilacijsko posodo, ne bi dobili tako čistega izvlečka muk, kakršne je čutil v svojem srcu. Ko je ta kralj končal, je začel drugi: »Ojoj, tvoje tegobe so sladkorni kolački, sladke paličice in medene kroglice v primerjavi z bolečino, ki jo čutim jaz! Tisto Pento Brezroko, ki sem jo našel v skrinji kakor beneško voščeno baklo za lastni pogreb, sem vzel za ženo in rodila mi je lepega fantka. Zaradi zlobe neke grde čarovnice pa je le malo manjkalo, da niso obeh sežgali. In vendar — o žebelj v mojem srcu, o bolečina, zaradi katere ne najdem miru! — so oba pregnali in ju poslali iz moje dežele. Zdaj, ko sem ostal brez vsakega veselja, ne vem, kako se osel mojega življenja ne zgrudi pod bremenom tolikšnih muk.« Ko je čarovnik slišal oba, je takoj spoznal, da je eden Pentin brat, drugi pa njen mož. Dal je poklicati njenega sina Nufrijella in mu rekel: »Pojdi in poljubi noge svojemu gospodu očetu.« Otrok je ubogal. Oče je ob pogledu na lepo vzgojo in ljubkost malega navihanca snel lepo zlato verižico in mu jo obesil okoli vratu.
Nato mu je čarovnik rekel: »Zdaj pa še stricu poljubi roko, moj lepi deček.« Ljubki debelušček je takoj ubogal. Stric je bil tako očaran nad živahnostjo tega škratka, da mu je podaril lep dragulj, potem pa vprašal čarovnika, ali je otrok njegov sin. Ta je odvrnil, naj vpraša mater. Penta, ki je za vratno zaveso slišala vse, je stopila ven. Kakor psička, ki se je izgubila in po dolgih dneh spet najde gospodarja, laja nanj, ga liže, maha z repom in mu na tisoč načinov kaže veselje, tako je tudi ona tekala zdaj k bratu, zdaj k možu, zdaj jo je vlekla ljubezen do enega, zdaj krvna vez do drugega. Objela je zdaj tega, zdaj onega s tolikšnim veseljem, da si ga ni mogoče predstavljati. Lahko si mislite, da so uprizorili troglasni koncert odsekanih besed in pretrganih vzdihov. Ko pa je ta glasba za hip utihnila, so se spet posvetili otroku: oče in stric sta ga izmenoma stiskala k sebi in poljubljala ter od sreče skoraj izgubila glavo;
in potem ko so na eni in drugi strani marsikaj storili in povedali, je čarovnik sklenil s temi besedami: »Nebesa vedo, kako se mi srce razcveta, ko vidim gospo Pento potolaženo. Zaradi svojih lepih lastnosti si zasluži, da jo nosimo na dlani, in prav zaradi nje sem uporabil toliko zvijačnosti, da sem v to kraljestvo pripeljal njenega moža in brata. Obema se ponujam za sužnja v verigah. Toda ker se človek veže z besedo, vol pa z rogovi in je obljuba poštenjaka enakovredna listini, hočem držati besedo. Sodim namreč, da je kralj iz Terra-verde zares pretrpel dovolj, da bi mu lahko počilo srce. Zato mu ne dajem samo krone in žezla, obljubljenih v razglasu, temveč tudi kraljestvo. Ker nimam ne otrok ne otročičev, bi z vajinim dovoljenjem rad posvojil ta lepi par, moža in ženo. Draga mi bosta kakor zenici mojih oči. In da Penti do popolne sreče ne bo manjkalo prav nič, naj položi štrclja pod predpasnik: iz njega bo potegnila roki, lepši, kot sta bili prej.« Penta je storila tako in zgodilo se je natanko, kakor je rekel čarovnik. Veselja, ki jih je prevzelo, ni mogoče opisati: kar koprneli so od sreče, še posebno njen mož, ki je ta srečni dogodek cenil bolj kakor dodatno kraljestvo, ki mu ga je dal čarovnik. Po več dneh velikega slavja se je kralj iz Preta-secca vrnil v svojo deželo. Kralj iz Terra-verde pa je mlajšemu bratu poslal pooblastilo, naj upravlja njegovo državo, in ostal pri čarovniku. Za vsak palec prestanega trpljenja je zdaj užil cele sežnje veselja in svetu pokazal, da _Sladkega ne ceni,_ _Kdor ni prej okusil grenkobe._
Izvirnik
_Penta sdegna le nnozze de lo frate, e tagliatose le mmano nce le mmanna ’mpresiento. Isso la fa jettare drinto na cascia a mmaro, e data a na spiaggia, no marinaro la porta a la casa soja, dove la mogliere gelosa la torna a ghiettare drinto la stessa cascia; e trovata da no Rrè, se nce ’nzora; ma pe ttrafanaria de la stessa femmena marvasa, è ccacciata da lo Regno; e dapò luonghe travaglie è trovata da lo marito, e da lo Frate, e restano tutte quante contiente, e conzolate._ _Sentuto lo cunto de Zeza, dissero de commune parere, che nce voze chesto, e peo a Cannetella, che cercava lo pilo drinto all’uovo: puro avettero conzolazione granne de vederela sciarvogliata de tant’affanne, e fu cosa da conzederare, che dove tutte l’uommene
le spuzzastero, fosse arreddutta a ’ncrenarese a no chiavettiero, perchè la levasse da tanto travaglio. Ma facenno lo Rrè a Ccecca, che scapolasse lo cunto sujo, essa non fu tarda a pparlare, cossì decenno._ Ne li travaglie la virtù se coppella, e la cannela de la bontà dov’è cchiù scuro, cchiù straluce, e le ffatiche partoresceno lo miereto, e lo miereto se porta attaccato a lo vellicolo lo nnore: non trionfa chi sta co le mmano all’anca, ma chi votta le mmescole, comme fece la figlia de lo Rrè de Preta-secca, che co sodore de sango, e co pericolo de morte se travecaje la casa de lo contiento, la fortuna de la quale m’aggio misso nchirecoccola de ve contare.
Essenno lo Rrè de Preta-secca rommaso vidolo, e ccaruso de la mogliere, le trasette ’ncapo Farfariello de pigliarese Penta la sore stessa; pe la quale cosa chiammatala no juorno da sulo a ssulo, le decette: Non è ccosa, Sore mia, d’ommo de jodizio farese scire lo bene da la casa; otra che non saje comme te resce a ffarence mettere pede da gente forastera, perzò avenno mazzecato buono sto negozio, aggio fatto proposeto de pigliareme a tte pe mmogliere, perchè tu si fatta a lo sciato mio, e io faccio la natura toja; contentate addonca de fare sso ’ncrasto, sta lega de poteca, sto uniantur acta, sto misce, e fiat poto, ca farrimmo l’uno, e l’autro lo buono juorno. Penta sentenno sto sbauzo de quinta, remase fora de se stessa, e no colore le sceva,
e n’autro le traseva, che non s’averria creduto maje, che lo frate fosse dato a sti saute, e ccercasse de darele no paro d’ova sciacque, dov’isso n’aveva abbesuogno de ciento fresche, e stata pe no buono piezzo muta, penzanno comme devesse responnere a na demanna accossì ’mpertenente, e fora de preposeto, all’utemo scarrecanno la sarma de la pacienzia, le disse: Si vuje avite perduto lo sinno, io non voglio perdere la vregogna; mme maraveglio grannemente de vuje, che ve facite scappare ste pparole da la vocca, le quale si sò da burla, hanno dell’aseno; si sò da vero, feteno de caperrone, e mme despiace, che s’avite vuje lengua da dire ste brutte vregogne, non aggio io arecchie de le ssentire. Io mogliere a buje? Si fatte a ttenè: eh nasafazio,
da quanno ’niccà ste ccrapiate? st’oglie potrite? ste mmesche? e dove stammo? a lo jojo? ve so ssore, o casocuotto? faciteve a ccorrejere previta vostra, e no ve facite cchiù sciuliare ste pparole da vocca, ca farraggio cose da non se credere, e mentre vuje non mme stimmarrite da sore, io non ve tenarraggio da chello che mme site; e cossì decenno, sfilaje drinto na cammara, e ppontellatase da dereto, non vedde la facce de lo frate pe cchiù de no mese, lassanno lo nigro Rrè, ch’era juto co no fronte de maglio pe stracquare le ppalle, scornato comm’a ppeccerillo, c’ha rutto l’arciulo, e cconfuso comm’a bajassa, che l’è stata levata la carne da la gatta. Ma ’n capo de tanta juorne zitata de nuovo da lo Rrè a la gabella de le sfrenate voglie, essa voze sapere
onninamente, de che s’era ’ncrapicciato lo frate a la perzona soja, e sciuta da la cammara lo jeze a ttrovare decennole: frate mio, io mme sò bista e mmirata a lo sciecco, e non trovo cosa a sta facce, che pozza essere mmeretevole dell’ammore vuostro, pocca non songo muorzo accossì goliuso, che faccia sparpetiare la gente: e lo Rrè le decette: Penta mia, tu si tutta bella, e ccomprita da la capo a lo pede; ma la mano, è chella, che mme face sopra ogni autra cosa ascevolire: la Mano cacciacarne, che da lo pignato de sto pietto mme tira le bisciole: la mano Vorpara, che da lo puzzo de sta vita n’auza lo cato dell’arma; la Mano Morza, dov’è rrestritto sto spireto, mentre lo limma Ammore: o Mano, o bella Mano, Cocchiara, che mmenestra docezze: Tenaglia, che
scippa voglie; Paletta, che da polere a sto core; Cchiù boleva dicere, quanno Penta respose: Va ca v’aggio ’ntiso; aspettate no poco, no ve scazzecate niente niente, ca mo nce revedimmo; e ttrasuta drinto la cammara, fece chiammare no schiavo, ch’aveva poco cellevriello, a lo quale consegnato no cortellaccio, e na mano de patacche, disse: Alì mio, tagliare mano meje, volere fare bella secreta, e deventare cchiù ghianca. Lo Schiavo credennose de farele piacere, co dduje cuorpe le ttagliaje bello ’ntrunco: ed essa fattele mettere a no vacile de fajenza, le mmannaje coperte co na tovaglia de seta a lo frate; co na ’masciata, che se gaudesse chello, che cchiù ddesiderava co ssanetate, e ffiglie mascole. Lo Rrè vedennose fare sto tratto, venne ’n tanta
zirria, che dette nne le scartate: e ffatto fare subeto na cascia tutta ’mpeciata, nce schiaffaje drinto la sore, e la fece jettare a mmaro, dove pigliata da cierte marinare, che tteravano na rezza, e apertala, nce trovaro Penta cchiù bella assaje de la Luna quanno pare, ch’aggia fatto la quaresema a Ttaranto, pe la quale cosa Masiello, ch’era lo prencepale, e lo cchiù masauto de chella gente, se la portaje a la casa, decenno a Nnuccia la mogliere, che le facesse carizze. Ma chella, ch’era la mamma de lo sospetto, e de la gelosia, non accossì priesto fu sciuto lo marito, che ttornaje a mettere Penta drinto la cascia, e la jettaje de nuovo a mmaro, dove sbattuta dall’onne, tanto jette stracorrenno da ccà, e da llà, fiche fu scontrata da no Vasciello, dove
jeva lo Rrè de Terra-verde, lo quale visto natare sta cosa pe l’onne, fece calare le bele, e ghiettare lo vattiello a mmaro, e pigliata sta cascia l’aperzero, e trovannoce sta desgraziata fegliola, lo Rrè che bedde drinto a no tauto de morte sta bellezza viva, stimaje d’avere asciato no gran tresoro, si be le chianze lo core, che no scrittorio de tante gioje d’ammore fusse trovato senza maniglie, e pportatala a lo Regno sujo, la deze pe dammecella a la Regina; la quale tutte li servizie possibele fi a ccosire, ’nfilare l’aco, ’mposemare li collare, e ppettenare la capo a la Regina, faceva co li piede, pe la quale cosa era tenuta cara quanto na figlia: ma dapò quarche mese, zitata la Regina a ccomparire a la banca de la Parca a ppagare lo debbeto a la
Natura, se chiammaje lo Rrè, decennole: Poco cchiù po stare ll’arma mia a sciogliere lo nudeco matrimoniale fra essa, e lo cuorpo; ma si mme vuoje bene, e ddesidere, che baga conzolata all’autro Munno, m’aje da fare na grazia; Commanname, musso mio, disse lo Rrè, che se non te pozzo dare li testimmonie ’n vita de l’ammore mio, te darraggio signo ’n morte de lo bene, che te voglio. Ora susso, leprecaje la Regina; pocca mme lo ppromiette, io te prego quanto pozzo, che dapò ch’averraggio chiuso l’uocchie pe la porvere, t’agge da ’ngaudiare Penta, la quale si bè non sapimmo nè chi sia, nè da dove vene puro a lo mierco de li buone costume se conosce ch’è Ccavallo de bona razza. Campame puro da cca a cient’anne, respose lo Rrè; ma quanno
puro avisse da dire bona notte pe ddareme lo male juorno, io te juro ca mme la pigliarraggio pe mmogliere, e non me ne curo che sia senza mano, e scarza de piso, ca de lo ttristo se deve pigliare sempre lo ppoco; ma st’uteme parole se le ’mbrosoliaje pe la lengua, azzò non se ne corresse la mogliere: e stutata ch’appe la Regina la cannela de li juorne, se pigliaje Penta pe mmogliere; e la primma notte la ’nzertaje a ffiglio mascolo. Ma accorrenno lo Rrè de fare n’autra velejata a lo Regno d’Auto-scuoglio, lecenzejatose da Penta, assarpaje lo fierro; ma ’ncapo de nove mise sciuta Penta a lluce, fece no pentato Nennillo, che se fecero lummenarie pe tutta la Cetate, e ssubeto lo Conziglio spedette na Felluca a posta pe darene aviso a lo Rrè; ma correnno
sta Varca vorrasca de manera, che mo se vedde mantiata da l’onne, e sbauzata a le stelle, mo vrociolata ’nfunno a lo maro, all’utemo comme voze lo Cielo, dette ’nterra a chella marina dove Penta era stata raccouta da la compassione de n’ommo, e cacciata da la canetate de na femmena; e ttrovato pe desgrazia la stessa Nuccia a llavare le ttillicarelle de lo fegliuolo, curiosa de sapere li fatte d’autre, comm’è nnatura de le ffemmene, demannaje a lo Patrone de la felluca, da dove venesse; dov’era ’nviato, e chi lo mannasse; e lo patrone decette: Io vengo da Terra-verde, e bao ad Auto-scuoglio a ttrovare lo Rrè de chillo Pajese, pe darele na lettera, pe la quale so mmannato a posta. Creo ca le scriverà la Mogliere. Ma non te saperria a ddicere
sperlitamente chello, che ttratta. E chi è la mogliere de sto Rrè (leprecaje Nnuccia), e lo Patrone respose: Pe quanto ’ntenno, diceno, ch’è na bellissima giovane chiammata Penta Mano-mozza, pe ttutte doje le mano, che le mancano. La quale sento dire, che fu trovata drinto na cascia a mmaro, e pe la bona sciorte soja, è deventata mogliere de sto Rrè, e non saccio che le scrive de pressa, che m’abbesogna correre co lo triego ped’arrivare priesto. Sentuto chesto la jodea de Nnuccia, ’mmitaje a bevere lo patrone, e ’mborracciatolo fi drinto all’uocchie le levaje le llettere da la saccocciola, e fattele lejere co na ’nvidia da crepare, che non sentette sillaba, che non ghiettasse no sospiro, fece da lo medesemo stodiante accunto sujo, che le lesse la
lettera, fauzefecare la mano, e scrivere ca la Regina aveva figliato no Cane guzzo, e s’aspettava commannamiento de chello, che se ne dovesse fare; e scrittala, e sejellatala, la mese a la saccocciola de lo marinaro, che scetato, e bedenno lo tiempo acconciato, jette orza orza a pigliare Garbino ’n poppa, ed arrivato a lo Rrè, e datale la lettera, isso respose, che ffacessero stare allegramente la Regina, che non se pigliasse manco na dramma de desgusto, ca cheste ccose erano permessione de lo Cielo, e l’ommo da bene non deve mettere assietto a le stelle, e speduto lo Patrone, arrivaje ’ncoppa de doje sere a lo stisso luogo de Nnuccia, la quale fattole compremiento granne, e datole buono a ’ngorfire, tornaje a ghire a gamme levate; tanto
che all’utemo turdo, e storduto se pose a dormire, e Nnuccia postole mano a lo cosciale, trovaje la resposta; e fattasella lejere, subeto fece scrivere l’autra fauzaria a lo Conziglio de Terra-Verde, zoè, che abbrosciassero subbeto subeto la mamma, e lo figlio. Comme lo Patrone appe padiato lo vino, se partette; ed arrivato a Terra-Verde, presentaje la lettera, la quale aperta; fo no gran besbiglio fra chille sapie Vecchiune; e trascorrenno assaje ’ntuorno a sto negozio, concrusero, che lo Rrè o fosse deventato pazzo, o affattorato, pocca avenno na perna pe mmogliere, e na gioja pe arede, isso nne voleva fare porvere pe li diente de la morte; pe la quale cosa foro de parere de pigliare la via de miezo, mannannone sperta la giovane co lo figlio,
che non se ne sapesse maje ne nnova, ne becchia: e cossì datole na mano de torniselle pe campare la vita, levaro da na casa riale no tresoro, da la Cetate no lanternone, da lo Marito doje pontelle de la speranza soja. La povera Penta vedennose dare lo sfratto, si bè non era femmena desonesta, nè pparente de Bannito, ne studiante fastidiuso, pigliatose lo cetrulo ’mbraccio, lo quale adacquava de latte, e de lagreme, s’abbiaje a la vota de Lago-truvolo, dov’era segnore no Mago, lo quale vedenno sta bella stroppiata, che stroppiava li core, chesta che ffaceva cchiù guerra co li mognune de le braccia, che Briareo co ciento mane, voze sentire tutta sana la storia de le ddesgrazie, ch’aveva passato, da che lo frate, pe l’essere negato lo pasto de
carne, la voleva fare pasto de pisce, fi a chillo juorno ch’aveva puosto pede a lo Regno sujo. Lo Mago sentenno st’ammaro cunto, jettaje lagreme senza cunto; e la compassione, che ttraseva pe le ppertose de l’arecchie, sbafava ’nsospire pe lo spiraglio de la vocca; all’utemo consolannola co bone parole, le disse: Sta de bona voglia, figlia mia, che pe ffraceta, che sia la casa de n’arma, se pò rejere ’n pede co le sopponte de la speranza, e pperzò non lassare sbentare l’anemo, ca lo Cielo tira quarche bota le ddesgrazie omane a la stremmetà de le rroine pe ffare cchiù maravegliuso lo socciesso sujo: non dobetare addonca, ch’aje trovato Mamma, e Patre, e t’ajutarraggio co lo sango stisso. La povera Penta rengraziatolo, disse: Che non se le deva na zubba, che
lo Cielo chiova desgrazie, e grannaneja roine, mo che stongo sotto la pennata de la grazia vostra, lo quale potite, e balite; e schitto sta bella ’nfanzia mm’affattora; e dapò mille parole de cortesie da na parte, e de rengraziamente dall’autra, lo Mago le deze no bello appartamiento a lo Palazzo sujo, la fece covernare comme na figlia, e la matina appriesso fece spobrecare no banno, che qualesevoglia perzona fosse venuta a ccontare a la Corte soja na desgrazia, l’averria dato na Corona, e no scettro d’oro, che balevano cchiù de no Regno.
E ccorrenno sta nova pe ttutta l’Auropa, vennero gente cchiù de li Vruoccole a cchella Corte pe guadagnare sta recchezza, e chi contava, ch’aveva servuto ’n corte tutto lo tiempo de la vita soja, e dapò perduto la lescìa, e lo ssapone, la gioventù, e la sanetate, era stato pagato co no caso-cavallo. Chi deceva ca ll’era stata fatta na ’ngiustizia da no soperiore, che non se ne poteva resentire; tanto, che le besognava gliottere sto pinolo, e non poteva vacoare la collera. Uno se lamentava, ch’aveva puosto tutte le ssostanzie soje drinto na nave, e no poco de viento contrario l’aveva levato lo ccuotto, e lo ccrudo.
N’autro se doleva ch’aveva spiso tutto l’anne a ssarceziare la penna, e mmaje l’era stato d’utele na penna, e sopra tutto se desperava, ca le ffatiche de la penna soja avevano avuto accossì poca ventura, dove le mmaterie de li calamare erano tanto fortunate a lo munno. Tra chisto miezo tornato lo Rrè de Terra-verde, e ttrovato lo bello sceruppo a la casa, fece cose da lione scatenato, ed averria fatto levare lo cuoiro a li Conzigliere, si non mostravano la lettera soja, lo quale visto la fauzetate de la mano, fece chiammare lo Corriero, e fattose contare quanto aveva fatto pe lo viaggio, penetraje ca la mogliere de Masiello l’aveva fatto sto dammaggio; ed armata subeto na galera, jette ’n perzona a chella chiaja, e ttrovata sta femmena, co bello
muodo le cacciaje da cuorpo lo ’ntrico, e ’ntiso ca nn’era stata causa la gelosia, voze, che deventasse ’ncerata, ccossì fattola ’ncerare, e nzevare tutta, mettennola drinto na gran catasta de legna sfomate, nce mese fuoco, e comme vedde, che lo fuoco co na lengua rossa da fore, s’aveva cannariato chella negra femmena, fece vela, e essenno ad auto mare, scontraje na Nave, che portava lo Rrè de Preta-secca; lo quale dapò mille zeremonie, disse a lo Rrè de Terra-verde, comme navecava a la vota de Lago-truvolo, pe lo banno spobrecato da lo Rrè de chillo Regno, dove jeva a tentare la sciorte comme a cchillo, che non cedeva pe mmala fortuna a lo cchiù addolorato ommo de lo munno: s’è pe chesso, respose lo Rrè de Terra-verde, io te passo a ppiede chiuppe, e pozzo
dare quinnece, e ffallo a lo cchiù sbentorato, che sia, e dove l’autre mesurano li dolure a llocernelle, io le ppozzo mesurare a ttommola. Perzò voglio venire co ttico, e ffacimmola da galant’uommene, ogn’uno, che bence de nuje, spartimmo da buon compagno pe fi a no fenucchio la venceta. De grazia disse, lo Rrè de Preta-secca, e datose la fede fra loro, jettero de conserva a Llago-truvolo, addove smontate ’n terra, se presentaro ’nnanze a lo Mago, che facennole granne accoglienza comm’a tteste Coronate, le ffece sedere sotto a lo Baldacchino, e le disse, che fossero pe mmille vote li buone-venute, e ’ntiso ca venevano a la prova dell’uommene negrecate, voze sapere lo Mago quale pisemo de dolore le ffacesse suggeche a lo scirocce de li sospire. E lo Rrè de
Preta-secca commenzaje a dicere, l’ammore, che pose a lo sango sujo, l’azzione de femmena ’nnorata che ffece la Sore, lo core de Cane, ch’isso mostraje a serrarela drinto na cascia ’mpeciata, e ghiettarela a mmaro; de la quale cosa da na parte lo sperciava la coscienzia de lo proprio arrore, da l’autra lo pogneva l’affanno de la sore perduta; da ccà lo tormentava la vregogna, da llà lo danno; de manera, che tutte li dolure dell’arme cchiù strangosciate a lo ’nfierno puoste a no lammicco non farriano quintassenzia d’affanne, comm’a chille, che senteva lo core sujo. Scomputo de parlare sto Rrè, accommenzaje l’autro. Oimè ca le ddoglie toje so ttarallucce de zuccaro, franfellicchie e strufole, a paragone de lo dolore ch’io sento, pocca chella Penta mano-mozza, che
trovaje, comm’a ’ntorcia de cera de Venezia drinto a chillo Cascione, pe ffare l’assequie meje, avennola pigliata pe Mogliere, e fattome no bello Nennillo, pe mmalegnetate de na brutta scirpeja, poco ha mancato, che non fosse stato ll’una, de ll’autro arzo a lo ffuoco: ma puro, o chiuovo de lo core mio, o dolore, che non me ne pozzo dare pace hanno data cassia a ttutte duje, mannannole fore de lo stato mio: tale che bedennone allegeruto d’ogne gusto, non saccio comme sotto a lo carreco de tante pene non cade l’aseno de sta vita. Sentuto lo Mago l’uno, e l’autro; canosciette a la ponta de lo naso, ca l’uno era lo frate, e l’autro lo marito de Penta, e fatto chiammare Nufrijello lo fegliulo, le disse; và, e basa li piede a tata gnore tujo, e lo peccerillo
obedette lo Mago, e lo patre vedenno la bona creanza, e la grazia de sto zaccariello, le jettaje na bella catena d’oro a lo cuollo. Fatto chesso, le tornaje a dicere lo Mago; vasa la mano a Zio, bello figliulo mio, e lo bello pacioniello facette subeto l’obedienzia; lo quale strasecolato de lo spiretillo de sto fraschetta, le deze na bella gioja, addemannanno a lo Mago si l’era figlio, ed isso responnette, che l’addemmannasse a la mamma. Penta da dereto lo portiero avenno ’ntiso tutto lo negozio, scette fora, e comme cagnola, ch’essennose sperduta, trova dapò tanta juorne lo patrone, l’abbaja, lo licca, cotoleja la coda, e fa mille autre signe de allegrezza: accossì essa, mo correnno a lo Frate, mo a lo Marito, mo tirata da l’affetto dell’uno, mo da la
carne dell’autro, abbracciava mo chisto, e mo chillo co ttanto giubelo, che non se potarria ’mmagenare; fa cunto, ca facevano no conzierto a tre de parole mozze, e de sospire ’nterrutte; ma fatto pausa a sta museca, se tornaje a li carizze de lo figliulo, e mo lo Patre, e mo lo Zio a beceta lo stregnevano, e basavano, che se ne jevano ’nzuoccolo; e dapò che da chesta parte, e da chella se fece, e se disse, lo Mago concruse co ste pparole: Lo ssa lo Cielo, quanto pampaneja sto core, de vedere conzolata la Segnora Penta, la quale pe le bone parte soje, mmereta d’essere tenuta ’n chianta de mano, e pe la quale aggio cercato tanta ’nnustria de reducere a sto Regno lo Marito, e lo Frate, che a l’uno, e a l’autro mme desse pe schiavuottolo ’ncatenato; ma perchè
l’ommo se lega pe le pparole, e lo Voje pe le ccorna, e la promessa de n’ommo da bene è strommiento, jodecanno, che lo Rrè de Terra-verde sia stato veramente da schiattare, io ve voglio attennere la parola, e perzò le dongo non sulo la Corona, e lo Scettro sprobecato pe lo banno, ma lo Regno puro; pocca non avenno nè ffiglie, nè sfettiglie, co bona grazia vosta io voglio pe figlie adottive sta bella cocchia de Marito, e Mogliere, e mme sarrite care quanto a le ppopelle dell’uocchie; e perchè non ce sia cchiù che desiderare a lo gusto de Penta, mettase li mognune sotto lo ’nnante cunnale, ca nne cacciarrà le mmano cchiù belle, che non erano ’n primma; la quale cosa fatta, e rresciuta comme disse lo Mago, non se pò dire l’allegrezza, che se nne fece: fa cunto
ca sgongolaro de lo priejo, e particolarmente lo Marito, che stimmaje cchiù sta bona fortuna, che l’autro Regno datole da lo Mago; e dapò che passattero co ffesta granne na mano de juorne, lo Rrè de Preta-secca se nne tornaje a lo Regno sujo, e cchillo de Terra-verde mannato lo parente a lo frate cchiù piccolo pe lo covierno de lo stato sujo, se restaje co lo Mago, scomperanno a ccanne de spasso le ddeta de travaglio, e facenno testemmonio a lo Munno, ca _Non ha lo ddoce a ccaro,_ _Chi provato non ha ’mprimmo l’ammaro._
