Prevod

_Penta zavrne poroko z bratom, si da odsekati roki in mu ju pošlje v dar. Ta jo zapre v skrinjo in jo da vreči v morje. Ko jo naplavi na obalo, jo neki mornar odnese domov, vendar jo njegova ljubosumna žena znova zapre v isto skrinjo in vrže v morje;

najde jo kralj in se z njo poroči, toda zaradi spletk iste hudobne ženske jo izženejo iz kraljestva. Po dolgih preizkušnjah jo najdeta mož in brat in vsi so nazadnje srečni in potolaženi._ _Ko so poslušalke slišale Zezino zgodbo, so se soglasno strinjale, da si je Cannetella zaslužila vse to in še kaj hujšega, saj je iskala dlako v jajcu;

vendar jih je zelo razveselilo, da se je rešila tolikšnih nadlog. Vredno premisleka se jim je zdelo tudi to, da se je ženska, ki so ji vsi moški smrdeli, nazadnje morala priklanjati izdelovalcu ključev, da bi jo izvlekel iz tolikšne stiske. Kralj je nato pomignil Cecci, naj začne svojo zgodbo, in ta se ni obotavljala, temveč je takole spregovorila._ V preizkušnjah se krepost prečisti in sveča dobrote najmočneje sveti tam, kjer je najtemneje. Trud rodi zasluge, zasluge pa nosijo čast privezano na svoj popek. Ne zmaga tisti, ki stoji z rokami v bokih, temveč tisti, ki vihti kuhalnico, kakor je počela hči kralja iz Preta-secca, ki si je s krvavim potom in v smrtni nevarnosti priborila dom sreče. In prav o njeni usodi sem vam sklenila pripovedovati.

Ko je kralj iz Preta-secca ovdovel in ostal brez žene, mu je vražji Farfariello vtepel v glavo, naj vzame za ženo svojo lastno sestro Pento. Zato jo je nekega dne poklical na samoten pogovor in ji rekel:

»Sestra moja, pameten človek ne pusti, da mu dobro odide iz hiše. Poleg tega nikoli ne veš, kako se bo obneslo, če vanjo spustiš tujca. Zato sem to zadevo dodobra prežvečil in sklenil, da vzamem za ženo tebe: ti si po mojem okusu in jaz poznam tvojo naravo. Privoli torej v to zmes, to lekarniško mešanico, ta uniantur acta, ta misce et fiat potio, in oba bova imela lepše dni.« Ko je Penta slišala ta preskok za celo kvinto, je bila vsa iz sebe; ena barva ji je izginjala z obraza, druga se ji je vračala vanj. Nikoli si ne bi mislila, da je brat sposoben takšnih skokov in da ji bo ponujal par pokvarjenih jajc, ko pa bi jih sam potreboval sto svežih. Dolgo je molčala in premišljevala, kako naj odgovori na tako nesramno in nespodobno zahtevo. Nazadnje je odvrgla breme potrpežljivosti in rekla: »Če ste vi izgubili pamet, jaz nočem izgubiti sramu! Zelo se čudim, da vam takšne besede uhajajo iz ust. Če so šala, ste osel; če so mišljene resno, smrdijo po kozlu. Žal mi je, da imate vi jezik za takšne ogabne nesramnosti, jaz pa nimam ušes, ki bi jih poslušala. Jaz naj bom vaša žena? Le kaj vas je prijelo? Hej, brezsramnež, od kdaj pa takšne čorbe, takšne gnile mešanice, takšne godlje? Kje pa smo, v razvratni hiši? Sem vaša sestra ali kos sira? Dajte se že spametovati in pazite, da vam takšne besede ne uidejo več iz ust, sicer bom storila nekaj, česar ne boste mogli verjeti. Če me vi ne boste imeli za sestro, tudi jaz vas ne bom imela za to, kar ste mi!« S temi besedami je smuknila v sobo, se od znotraj zabarikadirala in več kot mesec dni ni videla bratovega obraza. Nesrečni kralj, ki je prišel s čelom, trdim kakor kladivo, da bi razbijal orehe, je ostal osramočen kakor otrok, ki je razbil vrč, in zmeden kakor služkinja, ki ji je mačka odnesla meso. Toda po tolikih dneh jo je kralj znova poklical, naj plača mitnino njegovim razbrzdanim željam. Penta je hotela na vsak način izvedeti, kaj na njej ga je tako obnorelo. Stopila je iz sobe in odšla k njemu ter rekla: »Brat moj, pogledala sem se in se ogledala v ogledalu, pa na svojem obrazu ne najdem ničesar, kar bi bilo vredno vaše ljubezni. Saj nisem tako slasten grižljaj, da bi se ljudem zaradi mene cedile sline.« Kralj ji je odvrnil:

»Penta moja, vsa si lepa in popolna od glave do peta, toda roka je tista, ki me bolj kot vse drugo spravlja v omedlevico. Roka, ta vilica za meso, ki mi iz lonca prsi vleče drobovje; roka, ta kavelj, ki iz vodnjaka mojega življenja dviga vedro duše;

roka, ta primež, ki oklepa mojega duha, medtem ko ga Ljubezen pili! O roka, o lepa roka, zajemalka, ki streže sladkosti; klešče, ki izdirajo želje; lopatica, ki lošči to srce!« Hotel je povedati še več, a Penta mu je odgovorila: »Prav, razumela sem vas. Počakajte malo in se nikar ne vznemirjajte, takoj se spet vidiva.« Odšla je v sobo in poklicala sužnja, ki ni imel veliko pameti. Dala mu je velik nož in pest kovancev ter rekla: »Alì moj, ti odrezati moji roki; jaz hoteti narediti lepotna skrivnost in postati bolj bela.« Suženj je mislil, da ji dela uslugo, in ji je z dvema udarcema odsekal obe roki. Penta ju je dala položiti na fajansni pladenj, ju prekriti s svileno tkanino in poslati bratu s sporočilom, naj v zdravju uživa to, česar si je najbolj želel, in naj se mu rodijo sami sinovi. Ko je kralj videl, kaj mu je storila, ga je popadel tolikšen bes, da je izgubil pamet. Takoj je ukazal izdelati skrinjo, vso premazano s smolo, vanjo stlačil sestro in jo dal vreči v morje. Tam so jo zajeli neki ribiči, ki so vlekli mrežo, in ko so skrinjo odprli, so v njej našli Pento, veliko lepšo od lune, kadar je ta videti, kakor da bi se postila v Tarantu. Masiello, njihov vodja in najpreudarnejši med njimi, jo je odnesel domov in svoji ženi Nuccii naročil, naj lepo skrbi zanjo. Toda ta, ki je bila prava mati sumničenja in ljubosumja, je komaj dočakala, da je mož odšel, nato pa Pento znova zaprla v skrinjo in jo vrgla v morje. Valovi so jo premetavali sem in tja, dokler ni naletela na ladjo, na kateri je potoval kralj iz Terra-verde. Ko je videl, kaj plava po valovih, je ukazal spustiti jadra in poslati čoln po skrinjo. Izvlekli so jo in odprli ter v njej našli nesrečno dekle. Ko je kralj v tej krsti smrti zagledal živo lepoto, se mu je zdelo, da je našel velik zaklad, čeprav se mu je trgalo srce ob misli, da je omarica s tolikimi dragulji ljubezni brez ročajev. Odpeljal jo je v svoje kraljestvo in jo dal kraljici za družabnico. Penta je z nogami opravljala vsa mogoča dela: šivala, vdevala nit v iglo, škrobila ovratnike in celo česala kraljičine lase. Zato jo je kraljica imela rada kakor hčer. Toda čez nekaj mesecev je bila kraljica poklicana pred mizo Parke, da naravi poravna svoj dolg. Poklicala je kralja in mu rekla: »Le še malo, pa bo moja duša razvezala zakonski vozel, ki jo druži s telesom. Če me imaš rad in želiš, da odidem potolažena na drugi svet, mi moraš izpolniti prošnjo.« »Kar ukaži, ljubica moja,« je rekel kralj, »če ti ne morem več dokazovati svoje ljubezni v življenju, ti bom ob smrti pokazal, kako zelo te ljubim.« »Torej,« je nadaljevala kraljica, »ker mi obljubljaš, te na vso moč prosim, da se potem, ko mi bodo oči za vselej zakrili s prstjo, poročiš s Pento. Resda ne vemo, kdo je in od kod prihaja, toda po znamenju njenih lepih navad se vidi, da je konj dobre pasme.« »Le živi mi še sto let,« je odgovoril kralj, »če pa mi boš vendarle morala zaželeti lahko noč in mi s tem pripraviti žalosten dan, ti prisegam, da jo vzamem za ženo. Prav nič me ne moti, da je brez rok in zato lažja: zla je vedno bolje imeti čim manj.« Zadnje besede je zamrmral pod nosom, da žena ne bi bila užaljena. Ko je kraljica ugasnila svečo svojih dni, se je poročil s Pento in ji že prvo noč zaplodil sina. Toda kralj je moral znova odpluti v kraljestvo Auto-scuoglio, zato se je poslovil od Pente in dvignil sidro. Po devetih mesecih je Penta rodila prekrasnega fantka in po vsem mestu so prižgali praznične luči. Kraljevi svet je takoj odposlal posebno feluko, da bi kralju sporočila veselo novico. Toda čoln je zajel tako silovit vihar, da so ga valovi zdaj ovijali in metali do zvezd, zdaj pa ga valili v morske globine. Nazadnje je po volji nebes pristal na tisti obali, kjer je Pento sprejelo moško usmiljenje in jo pregnala ženska zloba. Po nesreči so tam našli prav Nuccio, ki je prala otrokove plenice. Radovedna za tuje zadeve, kakor je v ženski naravi, je vprašala krmarja feluke, od kod prihaja, kam gre in kdo ga pošilja. Odgovoril ji je: »Prihajam iz Terra-verde in grem v Auto-scuoglio poiskat našega kralja, da mu izročim pismo, zaradi katerega so me posebej poslali. Mislim, da mu piše žena, vendar ti ne bi znal natančno povedati, kaj je v njem.« »In kdo je žena tega kralja?« je vprašala Nuccia. Krmar je odgovoril: »Kolikor slišim, je zelo lepa mladenka, ki ji pravijo Penta Brezroka, ker ji manjkata obe roki. Pravijo, da so jo našli v skrinji na morju in da je po srečnem naključju postala kraljeva žena. Ne vem, kaj mu tako nujnega piše, toda hiteti moram, kolikor morem, da čim prej prispem.« Ko je hudobna Nuccia to slišala, je krmarja povabila na pijačo. Napojila ga je, da mu je vino stopilo prav do oči, nato pa mu iz žepa izvlekla pisma in jih dala prebrati. Zavist jo je tako razjedala, da ob vsaki prebrani besedi ni mogla zadržati vzdiha. Istemu učenemu znancu, ki ji je prebral pismo, je naročila, naj ponaredi pisavo in napiše, da je kraljica rodila lovskega psa ter da čakajo na ukaz, kaj naj storijo z njim. Ko je bilo pismo napisano in zapečateno, ga je vtaknila mornarju v žep. Ta se je prebudil, videl, da se je vreme razjasnilo, in odplul, najprej proti vetru, potem pa ujel jugozahodnik v krmo. Ko je prispel do kralja in mu izročil pismo, je kralj odgovoril, naj kraljico razvedrijo in ji ne dovolijo niti trohice žalosti, kajti takšne reči dopuščajo nebesa, pošten človek pa ne sme predpisovati reda zvezdam. Odposlal je krmarja, in ta je po dveh večerih spet prispel tja, kjer je živela Nuccia. Ta ga je sprejela z velikimi prijaznostmi in mu dala toliko piti, da so mu noge znova odpovedale. Nazadnje se je ves omotičen in otopel ulegel in zaspal. Nuccia mu je segla v hlačni žep, našla odgovor in si ga dala prebrati. Takoj je naročila, naj za kraljevi svet v Terra-verde napišejo novo ponarejeno pismo: mater in otroka naj nemudoma sežgejo. Ko se je krmarju vino poleglo, je odšel. Prispel je v Terra-verde in izročil pismo. Ko so ga odprli, se je med modrimi starci vzdignilo veliko šepetanje. Dolgo so razpravljali o zadevi in nazadnje sklenili, da je kralj bodisi znorel bodisi začaran: za ženo ima biser in za dediča dragulj, pa bi ju rad spremenil v prah za zobe smrti. Zato so se odločili za srednjo pot: mlado ženo in otroka bodo poslali v izgnanstvo, tako da o njiju ne bo nikoli več ne duha ne sluha. Dali so ji pest novčičev, da bi se lahko preživljala, in tako so iz kraljeve hiše pregnali zaklad, iz mesta svetlo luč, možu pa vzeli oba stebra njegovega upanja. Ko je uboga Penta videla, da jo mečejo iz hiše, čeprav ni bila ne nepoštena ženska ne sorodnica izobčenca ne nadležen študent, je vzela svojega malčka v naročje, ga napajala z mlekom in solzami ter se odpravila proti Lago-truvolu. Tam je vladal čarovnik. Ko je zagledal to lepo pohabljenko, ki je pohabljala srca in s štrclji rok povzročala več vojne kakor Briarej s stoterimi rokami, je hotel slišati vso zgodbo njenih nesreč: od dneva, ko jo je brat, ker mu je odrekla meseni obrok, sklenil spremeniti v hrano za ribe, pa vse do dne, ko je stopila v njegovo kraljestvo. Ob tej grenki pripovedi je čarovnik potočil nešteto solz. Sočutje, ki je prihajalo skozi luknjice njegovih ušes, je v vzdihih uhajalo skozi odprtino ust. Nazadnje jo je potolažil z dobrimi besedami in ji rekel: »Le pogumno, hči moja. Naj bo hiša duše še tako trhla, jo oporniki upanja lahko obdržijo pokonci. Zato ne izgubi srca: nebesa včasih pripeljejo človeške nesreče na sam rob pogube, da je srečni razplet še toliko čudovitejši. Ne boj se torej; v meni si našla mater in očeta in pomagal ti bom celo z lastno krvjo.« Uboga Penta se mu je zahvalila in rekla: »Prav nič mi ni mar, če nebesa dežujejo nesreče in točo pogube, zdaj ko sem pod streho vaše milosti, ki imate moč in veljavo. Le ta lepi otročiček mi veže srce.« Po tisoč prijaznih besedah na eni strani in zahvalah na drugi ji je čarovnik dal lepo stanovanje v svoji palači in ukazal, naj zanjo skrbijo kakor za njegovo hčer. Naslednje jutro je dal razglasiti, da bo vsakomur, ki bo prišel na njegov dvor in povedal svojo nesrečo, podaril zlato krono in žezlo, vredna več kakor celo kraljestvo.

Novica se je razširila po vsej Evropi in na dvor se je zgrnilo več ljudi, kot je glav brokolija, da bi si prislužili to bogastvo. Eden je pripovedoval, da je vse življenje služil na dvoru, pa je po tem, ko je zapravil lug in milo, mladost in zdravje, v plačilo dobil le kos sira. Drugi je govoril, da mu je nadrejeni storil krivico, zaradi katere se ni smel pritožiti, zato je moral pogoltniti to grenko pilulo in ni mogel iztrebiti svoje jeze. Nekdo je tožil, da je vse premoženje naložil na ladjo, pa mu je že malo nasprotnega vetra odneslo tako kuhano kakor surovo.

Spet drugi je žaloval, da je vsa svoja leta porabil za čečkanje s peresom, pa mu pero ni prineslo niti peresca koristi. Najbolj pa je obupoval nad tem, da je imelo delo njegovega peresa tako malo sreče, medtem ko je snov iz črnilnikov na svetu tako dobro uspevala. Medtem se je kralj iz Terra-verde vrnil domov in našel lepo godljo. Podivjal je kakor lev, ki se je strgal z verige, in svetnikom bi dal odreti kožo, če mu ne bi pokazali njegovega pisma. Ko je videl ponarejeno pisavo, je poklical sla in ga izprašal o vsem, kar je počel na poti. Tako je spoznal, da mu je to gorje povzročila Masiellova žena. Takoj je opremil galejo in se sam odpravil na tisto obalo. Poiskal je žensko in iz nje zlepa izvlekel vso spletko. Ko je slišal, da jo je zakrivilo ljubosumje, je sklenil, naj jo oblijejo z voskom: vso so premazali z voskom in lojem, jo položili na velik kup suhih drv in jih zažgali. Ko je videl, da je ogenj z iztegnjenim rdečim jezikom požrl nesrečno žensko, je odjadral. Na odprtem morju je srečal ladjo, ki je prevažala kralja iz Preta-secca. Po tisoč vljudnostih je ta kralju iz Terra-verde povedal, da pluje proti Lago-truvolu zaradi razglasa, ki ga je objavil kralj tiste dežele. Tja gre poskusit srečo, saj se po nesrečnosti ne umakne niti najbolj žalostnemu človeku na svetu. »Če gre za to,« je odgovoril kralj iz Terra-verde, »te preskočim z obema nogama skupaj. Največjemu nesrečniku lahko dam petnajst točk prednosti in še napako za povrh. Kjer drugi merijo bolečine z majhnimi mericami, jih jaz lahko merim z merniki.

Zato pojdem s teboj. Ravnajva kakor poštenjaka: kdor od naju zmaga, si bo dobitek z drugim prijateljsko razdelil, do zadnje bilke koromača.« »Z veseljem,« je rekel kralj iz Preta-secca. Dala sta si besedo in skupaj odplula v Lago-truvolo. Tam sta stopila na kopno in se predstavila čarovniku. Ta ju je sprejel z velikimi častmi, kakor se spodobi za kronani glavi, ju posadil pod baldahin in jima zaželel tisočkrat dobrodošlico. Ko je slišal, da sta prišla na preizkušnjo nesrečnih ljudi, je hotel izvedeti, kakšno breme žalosti ju izpostavlja južnemu vetru vzdihov. Kralj iz Preta-secca je začel pripovedovati o ljubezni, ki jo je začutil do lastne krvi, o dejanju častne ženske, ki ga je storila njegova sestra, in o pasjem srcu, ki ga je pokazal sam, ko jo je zaprl v zasmoljeno skrinjo in jo vrgel v morje. Zaradi tega ga je na eni strani prebadala vest ob lastni krivdi, na drugi pa zbadala bolečina za izgubljeno sestro; od tod ga je mučil sram, od tam izguba. Če bi vse bolečine najbolj trpečih duš v peklu zlili v destilacijsko posodo, ne bi dobili tako čistega izvlečka muk, kakršne je čutil v svojem srcu. Ko je ta kralj končal, je začel drugi: »Ojoj, tvoje tegobe so sladkorni kolački, sladke paličice in medene kroglice v primerjavi z bolečino, ki jo čutim jaz! Tisto Pento Brezroko, ki sem jo našel v skrinji kakor beneško voščeno baklo za lastni pogreb, sem vzel za ženo in rodila mi je lepega fantka. Zaradi zlobe neke grde čarovnice pa je le malo manjkalo, da niso obeh sežgali. In vendar — o žebelj v mojem srcu, o bolečina, zaradi katere ne najdem miru! — so oba pregnali in ju poslali iz moje dežele. Zdaj, ko sem ostal brez vsakega veselja, ne vem, kako se osel mojega življenja ne zgrudi pod bremenom tolikšnih muk.« Ko je čarovnik slišal oba, je takoj spoznal, da je eden Pentin brat, drugi pa njen mož. Dal je poklicati njenega sina Nufrijella in mu rekel: »Pojdi in poljubi noge svojemu gospodu očetu.« Otrok je ubogal. Oče je ob pogledu na lepo vzgojo in ljubkost malega navihanca snel lepo zlato verižico in mu jo obesil okoli vratu.

Nato mu je čarovnik rekel: »Zdaj pa še stricu poljubi roko, moj lepi deček.« Ljubki debelušček je takoj ubogal. Stric je bil tako očaran nad živahnostjo tega škratka, da mu je podaril lep dragulj, potem pa vprašal čarovnika, ali je otrok njegov sin. Ta je odvrnil, naj vpraša mater. Penta, ki je za vratno zaveso slišala vse, je stopila ven. Kakor psička, ki se je izgubila in po dolgih dneh spet najde gospodarja, laja nanj, ga liže, maha z repom in mu na tisoč načinov kaže veselje, tako je tudi ona tekala zdaj k bratu, zdaj k možu, zdaj jo je vlekla ljubezen do enega, zdaj krvna vez do drugega. Objela je zdaj tega, zdaj onega s tolikšnim veseljem, da si ga ni mogoče predstavljati. Lahko si mislite, da so uprizorili troglasni koncert odsekanih besed in pretrganih vzdihov. Ko pa je ta glasba za hip utihnila, so se spet posvetili otroku: oče in stric sta ga izmenoma stiskala k sebi in poljubljala ter od sreče skoraj izgubila glavo;

in potem ko so na eni in drugi strani marsikaj storili in povedali, je čarovnik sklenil s temi besedami: »Nebesa vedo, kako se mi srce razcveta, ko vidim gospo Pento potolaženo. Zaradi svojih lepih lastnosti si zasluži, da jo nosimo na dlani, in prav zaradi nje sem uporabil toliko zvijačnosti, da sem v to kraljestvo pripeljal njenega moža in brata. Obema se ponujam za sužnja v verigah. Toda ker se človek veže z besedo, vol pa z rogovi in je obljuba poštenjaka enakovredna listini, hočem držati besedo. Sodim namreč, da je kralj iz Terra-verde zares pretrpel dovolj, da bi mu lahko počilo srce. Zato mu ne dajem samo krone in žezla, obljubljenih v razglasu, temveč tudi kraljestvo. Ker nimam ne otrok ne otročičev, bi z vajinim dovoljenjem rad posvojil ta lepi par, moža in ženo. Draga mi bosta kakor zenici mojih oči. In da Penti do popolne sreče ne bo manjkalo prav nič, naj položi štrclja pod predpasnik: iz njega bo potegnila roki, lepši, kot sta bili prej.« Penta je storila tako in zgodilo se je natanko, kakor je rekel čarovnik. Veselja, ki jih je prevzelo, ni mogoče opisati: kar koprneli so od sreče, še posebno njen mož, ki je ta srečni dogodek cenil bolj kakor dodatno kraljestvo, ki mu ga je dal čarovnik. Po več dneh velikega slavja se je kralj iz Preta-secca vrnil v svojo deželo. Kralj iz Terra-verde pa je mlajšemu bratu poslal pooblastilo, naj upravlja njegovo državo, in ostal pri čarovniku. Za vsak palec prestanega trpljenja je zdaj užil cele sežnje veselja in svetu pokazal, da _Sladkega ne ceni,_ _Kdor ni prej okusil grenkobe._