Zgodba o začaranem izviru

Besedilo

Zgodba o začaranem izviru

Dekle mu je reklo: »Izvedela sem, o kralj, da je nekoč živel kralj, ki je imel sina in razen njega nobenega drugega otroka. Ko je sin odrasel, ga je oče oženil s hčerjo drugega kralja, dekletom čudovite lepote. Njen bratranec je očeta že prej prosil za njeno roko, vendar se ni hotela poročiti z njim. Ko je izvedel, da se je poročila z drugim, ga je prevzelo ljubosumje. Sklenil je poslati darila vezirju kralja, čigar sin jo je vzel za ženo. Poslal mu je dragocena darila in veliko denarja ter ga prosil, naj kraljevega sina s kako zvijačo spravi v smrt ali pa ga spretno pripravi do tega, da se odpove zakonu z dekletom. Sporočil mu je: ‹O vezir, tako ljubosumen sem zaradi svoje sestrične, da me je to prignalo k temu dejanju.› Ko je vezir prejel darila, jih je sprejel in mu odgovoril: ‹Bodi brez skrbi in veseli se, kajti izpolnil ti bom vse, kar si želiš.›

Nato je dekletov oče poslal po kraljevega sina, naj pride k njemu, da bi se združil z njegovo hčerjo. Ko je kraljevi sin prejel pismo, mu je oče dovolil oditi in z njim poslal vezirja, ki je dobil darila. Z njima je poslal še tisoč konjenikov, darila, nosilnice, razkošne šotore in šotorišča. Vezir je odšel s kraljevim sinom, v srcu pa mu je naklepal zlo in premišljeval, kako bi ga ukanil. Ko so prišli v puščavo, se je spomnil, da je v tamkajšnji gori tekoč izvir, imenovan Zahra, in da se vsak moški, ki pije iz njega, spremeni v žensko. Ko se je tega domislil, je vojski ukazal utaboriti se v bližini. Zajahal je konja in rekel kraljevemu sinu: ‹Bi šel z menoj pogledat izvir, ki je tukaj blizu?› Kraljevi sin je zajahal in odšel z očetovim vezirjem, ne da bi ju kdo spremljal. Nič ni slutil, kaj mu je bilo na skrivaj namenjeno. Jezdila sta, dokler nista prišla do izvira. Tam je kraljevi sin razjahal, si umil roke in se napil vode; in glej, spremenil se je v žensko. Ko je spoznal, kaj se je zgodilo, je zakričal in jokal, dokler ni omedlel. Vezir je stopil k njemu, se pretvarjal, da ga njegova nesreča boli, in ga vprašal: ‹Kaj te je doletelo?› Mladenič mu je povedal, vezir pa je ob njegovih besedah pokazal veliko žalost in se razjokal zaradi nesreče kraljevega sina. Nato mu je rekel: ‹Naj ti vzvišeni Bog pomaga iz te stiske! Kako strašna nesreča te je zadela, kako veliko gorje te je doletelo! Z veseljem smo bili na poti, da bi se združil s kraljevo hčerjo, zdaj pa ne vem, ali naj pot nadaljujemo ali ne. Odločitev je tvoja. Kaj mi ukazuješ?› Mladenič mu je odgovoril: ‹Vrni se k mojemu očetu in mu povej, kaj me je doletelo. Od tod ne bom odšel, dokler ta nesreča ne mine ali pa umrem od žalosti.› Napisal je očetu pismo in mu v njem povedal, kaj se je zgodilo. Vezir je vzel pismo in se vrnil v kraljevo mesto, mladeniča pa pustil pri izviru z vojaki in vsemi četami, ki so ga spremljale. V sebi se je veselil tega, kar je storil kraljevemu sinu.

Ko je vezir stopil pred kralja, mu je povedal, kaj se je zgodilo njegovemu sinu, in mu izročil pismo. Kralja je zaradi sina prevzela silna žalost. Poslal je po modrece in poznavalce skrivnosti, naj mu pojasnijo, kaj je doletelo njegovega sina, toda nihče mu ni znal odgovoriti. Vezir pa je dekletovemu bratrancu poslal veselo novico o tem, kaj se je zgodilo kraljevemu sinu. Ko je bratranec prejel pismo, se je neizmerno razveselil in začel upati, da se bo poročil s sestrično. Vezirju je poslal dragocena darila in veliko denarja ter se mu na vso moč zahvaljeval. Kraljevi sin je medtem ostal ob izviru tri dni in tri noči, ne da bi jedel ali pil. V nesreči je vse svoje zaupanje položil v Boga, slavljenega in vzvišenega, ki nikoli ne razočara tistega, ki se zanaša nanj. Četrto noč se je pred njim pojavil jezdec s krono na glavi, po videzu podoben kraljeviču. Jezdec ga je vprašal: ‹Kdo te je pripeljal sem, mladenič?› Povedal mu je, kaj ga je doletelo, da je potoval k ženi, da bi se združil z njo, in da ga je vezir pripeljal do izvira, iz katerega je pil, nato pa se mu je zgodilo, kar se mu je. Med pripovedovanjem ga je vedno znova premagal jok.

Ko je jezdec slišal njegovo zgodbo, se mu je zasmilil in rekel mu je: ‹Vezir tvojega očeta te je pahnil v to nesrečo, kajti za ta izvir ve en sam človek.› Nato mu je velel, naj zajaha in gre z njim. Mladenič je zajahal, jezdec pa mu je rekel: ‹Pojdi z menoj na moj dom. Nocoj boš moj gost.› Mladenič mu je odgovoril: ‹Povej mi, kdo si, da bom lahko šel s teboj.› Rekel je: ‹Jaz sem sin kralja džinov, ti pa si sin kralja ljudi. Bodi brez skrbi in se veseli: odpravil bom tvojo skrb in žalost, kajti to mi ni težko.› Ob začetku dneva je mladenič odšel z njim in pustil za seboj svoje čete in vojake. Jezdila sta vse do polnoči, ko mu je sin kralja džinov rekel: ‹Ali veš, koliko poti sva prejezdila v tem času?› Mladenič je odgovoril: ‹Ne vem.› Sin kralja džinov mu je rekel: ‹Toliko, kolikor je vztrajen popotnik prehodi v letu dni.› Kraljevi sin se je začudil in ga vprašal: ‹Kako pa se bom vrnil k svojim domačim?› Odgovoril mu je: ‹To ni tvoja skrb, temveč moja. Ko boš ozdravljen, se boš vrnil k domačim hitreje kot v hipu. To mi je lahko.› Ko je mladenič slišal te džinove besede, bi od veselja najraje poletel. Zdelo se mu je, da sanja, in vzkliknil je: ‹Slavljen bodi Vsemogočni, ki lahko nesrečnega človeka spremeni v srečnega!› Neizmerno se je razveselil.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila petsto triinosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sin kralja džinov rekel sinu kralja ljudi: ‹Ko boš ozdravljen, se boš vrnil k domačim hitreje kot v hipu.› Mladenič se je tega razveselil. Jezdila sta naprej do jutra in tedaj sta se znašla v sveži, zeleni deželi z visokimi drevesi, pojočimi pticami, prekrasnimi vrtovi in očarljivimi palačami. Sin kralja džinov je razjahal in velel mladeniču, naj stori enako. Nato ga je prijel za roko in odpeljal v eno izmed palač. Kraljevi sin je tam uzrl veličastno kraljestvo in mogočno vladarsko oblast. Ves dan je ostal pri njem, jedel in pil, dokler ni prišla noč. Tedaj je sin kralja džinov vstal in zajahal konja, sin kralja ljudi pa z njim. Odpravila sta se v noč in naglo jezdila do jutra. Znašla sta se v črni, pusti deželi, polni črnih skal in kamenja, kakor da bi bila kos pekla. Sin kralja ljudi ga je vprašal: ‹Kako se imenuje ta dežela?› Odgovoril mu je: ‹Imenuje se Črna dežela in pripada kralju džinov, ki mu je ime Zu al Džanahajn. Noben kralj ga še ni mogel premagati in nihče ne sme vstopiti vanjo brez njegovega dovoljenja. Počakaj tukaj, da dobiva njegovo privolitev.› Mladenič je obstal, njegov spremljevalec pa je za nekaj časa izginil. Nato se je vrnil in nadaljevala sta pot.

Jezdila sta, dokler nista prišla do izvira, ki je tekel iz črnih gora. Sin kralja džinov je mladeniču rekel: ‹Razjahaj.› Mladenič je stopil s konja, nato pa mu je njegov spremljevalec velel: ‹Pij iz tega izvira.› Mladenič je pil in se po moči vzvišenega Boga pri priči spremenil nazaj v moškega, kakršen je bil prej. Njegovemu veselju ni bilo mere. Nato je vprašal: ‹Brat moj, kako se imenuje ta izvir?› Odgovoril mu je: ‹Imenuje se Izvir žensk. Vsaka ženska, ki pije iz njega, se spremeni v moškega. Hvali Boga in se mu zahvali, da si ozdravljen, nato pa zajahaj konja.› Kraljevi sin se je v zahvalo vzvišenemu Bogu priklonil do tal, potem pa zajahal. Preostanek dneva sta naglo jezdila, dokler se nista vrnila v deželo njegovega džinskega spremljevalca. Mladenič je pri njem prenočil v največjem udobju. Jedla sta in pila, dokler ni spet prišla noč. Tedaj ga je sin kralja džinov vprašal: ‹Ali bi se rad še nocoj vrnil k domačim?› Odgovoril je: ‹Da, rad bi se vrnil, kajti to nujno potrebujem.› Sin kralja džinov je poklical enega izmed očetovih služabnikov, po imenu Radžiz, in mu rekel: ‹Vzemi tega mladeniča, naloži si ga na rame in poskrbi, da bo ob jutranji zarji že pri svojem tastu in ženi.› Služabnik je odgovoril: ‹Slišim in ubogam, z veseljem in v čast mi je!› Za nekaj časa je izginil, nato pa se vrnil v podobi ifrita. Ko ga je mladenič zagledal, je od strahu skoraj izgubil razum in ves osupnil. Sin kralja džinov mu je rekel: ‹Nič hudega se ti ne bo zgodilo. Zajahaj konja in se z njim povzpni na njegove rame.› Mladenič je odgovoril: ‹Raje bom šel sam, konja pa pustil pri tebi.› Stopil je s konja in splezal ifritu na rame. Sin kralja džinov mu je rekel: ‹Zapri oči.› Zaprl jih je in ifrit je z njim poletel med nebom in zemljo. Letel je naprej, mladenič pa ni vedel, kaj se dogaja z njim. Še preden se je začela zadnja tretjina noči, je bil že na strehi tastove palače. Ko je ifrit pristal na strehi, mu je rekel: ‹Stopi dol.› Mladenič je sestopil, ifrit pa mu je rekel: ‹Odpri oči. To je palača tvojega tasta in njegove hčere.› Nato ga je pustil in odšel. Ko se je zdanilo in si je mladenič opomogel od strahu, je stopil s strehe palače. Ko ga je tast zagledal, mu je vstal naproti in ga pozdravil, ves začuden, da ga vidi prihajati s strehe. Rekel mu je: ‹Ljudje navadno prihajajo skozi vrata, ti pa se spuščaš z neba?› Mladenič mu je odgovoril: ‹Zgodilo se je, kar je hotel Bog, slavljeni in vzvišeni.› Kralj se je temu čudil in se veselil, da se je srečno vrnil.

Ko je vzšlo sonce, je tast svojemu vezirju ukazal pripraviti razkošne gostije. Pripravili so jih in obhajali poroko. Nato se je mladenič združil z ženo in ostal pri njej dva meseca, zatem pa z njo odpotoval v očetovo mesto. Dekletov bratranec je medtem umrl od ljubosumja in zavisti, ker se je kraljevi sin združil z njo in mu je Bog, slavljeni in vzvišeni, naklonil zmago nad njim in nad očetovim vezirjem. K očetu je prispel z ženo, srečen in zadovoljen, oče pa mu je prišel naproti z vojsko in vezirji. Upam, o kralj, da ti bo vzvišeni Bog naklonil zmago nad tvojimi vezirji, in prosim te, da mi zagotoviš pravico nasproti svojemu sinu.« Ko je kralj to slišal, je ukazal sina usmrtiti. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila petsto štiriinosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je dekle kralju povedalo svojo zgodbo in mu reklo: ‹Prosim te, da mi zagotoviš pravico nasproti svojemu sinu.› Tedaj je ukazal sina usmrtiti. To je bilo četrtega dne. Pred kralja je stopil četrti vezir, poljubil tla pred njim in rekel: ‹Naj Bog utrdi kralja in mu stoji ob strani! O kralj, nikar ne hiti z dejanjem, za katero si se odločil. Razumen človek namreč ničesar ne stori, preden ne premisli o posledicah. Pregovor pravi: »Kdor posledic ne preudari, mu čas ni prijatelj.« Kogar pa dejanja prehitijo premislek, tega doleti, kar je doletelo kopališčnika z njegovo ženo.› Kralj ga je vprašal: ‹In kaj je kopališčnika doletelo z njegovo ženo?›