Spet mačeha in pastorka

Besedilo

Spet mačeha in pastorka

Živel je vdovec, ki je imel sina in hčer, pa se je znova oženil in druga žena mu je v hišo pripeljala še pastorko. Ta žena je svojemu otroku privoščila vse najboljše, pastorka in pastorko pa je sovražila in ju na vse načine mučila. Nazadnje je rekla možu: »Poslušaj, mož; teh treh otrok ne morem več gledati, zato jih spravi od hiše, sicer tudi midva ne bova več skupaj jedla kruha.« Mož | jo je začel miriti: »Nikar, žena, za božjo voljo! Kam pa naj grem z njimi?« »Kamorkoli,« je odgovorila žena, »odpelji jih v gore in jih tam pusti, pa naj bo z njimi, kar hoče.« Nazadnje je moža le pregovorila, da ji je obljubil, da bo naslednji dan odpeljal otroke v gore in jih tam pustil. Vse to pa je slišala njegova hči in vsa objokana povedala svojemu bratu, ki je bil mlajši od nje: »Bratec moj! Najin oče naju hoče jutri odpeljati v gore in naju tam pustiti. Pa veš, kaj bova storila? Žepe si napolniva s pepelom in ga med potjo po malem trosiva za seboj; ko ga meni zmanjka, ga boš trosil ti, pa bova potem po pepelu našla pot iz gora domov.« Ko se je zdanilo, sta se ubožca izmuznila in si napolnila žepe s pepelom, in ko ju je oče poklical, naj gresta z njim, sta šla. Dolgo so hodili in otroka sta po malem trosila pepel za seboj. Ko ju je oče pripeljal sredi gozda, jima je rekel: »Sedita malo tukaj, očka se takoj vrne.« Otroka sta sedla, on pa se je izmuznil in odšel domov. Medtem ko sta tam čakala očeta, sta postala lačna, in ko se je začelo nočiti, sta se po pepelni sledi vrnila domov. Ko pa sta prišla tja, si nista upala takoj v hišo, temveč sta se skrila pod napušč ob oknu, da bi slišala, kaj se v hiši godi in govori. Ravno tedaj sta mož in žena večerjala, in ko sta povečerjala, je žena rekla: »Ko bi bila zdaj tukaj tista | najina otroka, bi jima dala teh nekaj skorjic, pa bi tudi onadva imela kaj za večerjo.« Otroka pa sta skozi okno zaklicala: »Tukaj sva, mati!« in stekla v hišo. Ko so ju vprašali, kako sta prišla, je deček po pravici povedal, da sta prišla po pepelni sledi. Ko sta otroka povečerjala in legla spat, je žena spet silila v moža, naj ju naslednji dan takoj znova odpelje, ona pa bo skrila pepel. Otroka sta tudi to slišala, in ko sta zjutraj zgodaj vstala, pepela nista našla, zato sta si napolnila žepe z otrobi. Ko ju je oče spet odpeljal v gore, sta začela po malem trositi otrobe. Ko ju je pripeljal daleč v gozd, jima je zakuril ogenj, nato pa vzel bučo in se odpravil, kakor da gre po vodo, otrokoma pa rekel, naj sedita pri ognju, saj se takoj vrne. Tako se jima je izmuznil in odšel domov, otroka pa sta ostala sama v gorah. Dolgo sta sedela ob ognju in čakala očeta, ko pa sta videla, da ga ni in da se bliža noč, sta se odpravila domov po sledi otrobov. Toda kaj sta ugotovila: prišle so nekakšne gozdne živali in vse otrobe pojedle. Ko sta otroka to videla, sta planila v jok in se vrnila k ognju. Tedaj so prišli mimo neki Judje, in ko so zagledali ogenj, so stopili k otrokoma ter ju vprašali, kaj delata tam in ali je še kdo z njima. Ko sta jim otroka povedala, kaj in kako se je zgodilo, so jima Judje rekli, naj gresta z njimi in da jima bo pri njih dobro. Otroka sta privolila in šla z | Judi, ti pa so ju odpeljali k sebi domov. Doma niso imeli nikogar razen svoje matere. Ko so prišli domov, so dečka zaprli, da bi se zredil, deklico pa pustili, da je stregla njihovi materi. Ko je bil deček dobro rejen in debel, so se Judje odpravili po nekem opravku in materi naročili, naj ga speče, da ga bodo pojedli, ko se zvečer vrnejo z dela. Deklica se je v času, ki ga je preživela pri Judih, nekoliko naučila njihovega jezika, zato je razumela, kaj so materi naročili glede njenega brata. Šla je k njemu in mu rekla: »Bratec, danes so Judje nekam odšli in materi naročili, naj te speče; midva pa glejva, da bova starko spravila v peč.« Popoldne je starka razbelila peč in pripeljala dečka, da bi ga potisnila vanjo, ter mu rekla, naj sede na lopar. Tedaj ji je deklica rekla: »Mati! On je še majhen in nebogljen, pa ne ve, kako je treba; najprej sedite vi, da bo videl.« Starka je tako tudi storila in sedla, otroka pa sta pograbila lopar in jo z njim potisnila v peč, kjer se je spekla. Nato sta otroka zbežala iz hiše in med begom prišla do neke reke ter našla most čeznjo. Hitro sta stekla na drugi breg in se zatekla v gozd. Ko so se Judje zvečer lačni vrnili domov, so poklicali mater, naj jim prinese jesti, toda v hiši ni bilo nikogar. Zavohali pa so pečenko, in ko so jo potegnili iz peči, so prepoznali svojo mater ter se brž pognali za otrokoma. Ko so prišli do reke, pa je medtem že ulila silna ploha in odnesla most, in ker niso mogli čez vodo, so se vrnili. Otroka sta tavala sem in tja po gorah in nazadnje prišla do nekega studenca. Ob njem sta našla ženo in jo pozdravila: »Bog pomagaj!« Nato sta se napila vode in sedla, da bi si odpočila. Tedaj je žena rekla deklici: »Hčerka! Naj ti položim glavo v naročje, da mi malo poiščeš uši.« Deklica ji je odgovorila: »Z veseljem, mati.« In tako je žena položila glavo deklici v naročje, nato pa jo vprašala, od kod prihajata. Deklica ji je v solzah povedala vse, kaj in kako se je zgodilo, nazadnje pa ji je rekla: »Mati! Kako vam diši glava!« Tedaj je žena dvignila glavo iz njenega naročja, pogledala žalostno, objokano deklico in ji rekla: »Koder boš hodila, naj te spremlja sreča; kadar boš jokala, naj ti iz oči namesto solz padajo biseri, in kadar boš govorila, naj ti iz ust prihajajo zlate vrtnice!« Nato je žena otrokoma pokazala, kod bosta prišla na pot, in otroka sta odšla, žena pa je ostala pri studencu. Ko sta prišla na pot, sta se odpravila domov. Brž ko je deklica zagledala mačeho in očeta, je planila v jok, mačeha pa je videla, da ji namesto solz iz oči padajo biseri, in razširila roke ter jo začela objemati in poljubljati: »O, kako sem srečna, da si se vrnila! Kje si se mi tako dolgo mudila?« Ko je deklica začela pripovedovati, so ji iz ust prihajale same zlate vrtnice. Tedaj se je mačeha še bolj začudila in jo vprašala: »Kje si dobila takšen dar?« Deklica ji je povedala, kako sta v gorah na nekem kraju ob studencu našla ženo in kako jo je žena blagoslovila. Nato je mačeha vprašala: »Ali je tista žena še tam? Da pošljem k njej še svojo hčer, naj tudi ona dobi ta dar.« Deklica ji je odgovorila, da je ostala tam, ko sta onadva odšla. In tako je mačeha začela prigovarjati svoji hčeri, naj gre tja, ta pa se je obotavljala in upirala, dokler je mati nazadnje ni nekako pregovorila. Odšla je in našla ženo pri studencu. Ko je prišla do studenca, je ni pozdravila z »Bog pomagaj«, temveč ji ni rekla ničesar, le zase je zamrmrala: »Glej jo, babo, naj jo Bog udari!« Nato se je napila vode in sedla ob studenec, kakor so ji naročili. Žena je takoj stopila k njej in ji rekla: »Naj ti položim glavo v naročje, da mi malo poiščeš uši.« Ona pa ji je odgovorila: »O, pa še kaj, Bog ve, kakšno bučo imaš,« in začela jokati: »Saj sploh ne bi prišla sem, če me ne bi nagnala moja zoprna mati.« Tedaj jo je žena pogledala in ji rekla: »Naj ti krvave solze lijejo iz oči, kadar boš jokala, kadar boš govorila, pa naj se ti iz ust cedi slina in naj tako pljuvaš, da te ljudje ne bodo mogli poslušati.« Po | tistem se je dekle vrnilo domov k materi. Ta jo je komaj dočakala in ji razprostrla roke, ko pa je hči spregovorila, je začela pljuvati in se sliniti, da se je mati vsa zgrozila, kaj ji je. Dekle je tedaj planilo v jok: »Ti si kriva,« in krvave solze so ji stekle po licih. — O ubogi deklici pa je pozneje slišal celo cesar, poslal ponjo in jo vzel za ženo svojemu sinu. Ona je vzela k sebi še brata in tako so srečno živeli. Drugo dekle pa je z materjo in očimom ostalo, kakor je bilo.