Prevod

Baas [gospodar] Volckert Jan Pietersen Van Amsterdam je imel v Albanyju pekarno, v zgodovino pa se je zapisal kot mož, ki je izumil novoletne kolačke in pekel medenjake v podobi svojih debelušnih otrok. Čeprav je bil dober in veren mož, mu je življenje grenil strah pred uroki, in morda si je prav zato na zadnji večer leta 1654 privoščil dodaten kozarček žganja: da bi odgnal zle duhove, ki bi ga utegnili še zadnjič poskusiti dobiti v svojo oblast, preden bi z novim letom, kakor je bilo v navadi, obrnil nov list. Prodaja mu je šla dobro in ko je sedel v svoji trgovinici ter zadovoljno premišljeval o zaslužku, ki ga bo imel naslednji dan, ko bodo njegovi nenevarni tekmeci — knikkerbakkers (peki frnikol) — poslali po svojo običajno zalogo olie-koeks in pitic z nadevom iz sesekljanega mesa, ga je zdramil oster trk in vstopila je grda starka. »Dajte mi ducat novoletnih kolačkov!« je zavpila s predirljivim glasom.

»No, potlej pa ni treba tako vpiti. Saj nisem gluh.« »Ducat!« je zakričala. »Dajte mi ducat. Tukaj jih je samo dvanajst.« »No, potlej, dvanajst je pač ducat.«

»Še enega! Hočem ducat.« »No, potlej, če hočete še enega, pojdite k hudiču ponj.« Ali ga je stara vešča vzela za besedo? Zapustila je trgovino in odtlej je bilo videti, kakor da je ubogi Volckert res začaran: kolačke so mu kradli; kruh je bil tako lahek, da je odletel skozi dimnik, kadar ni bil tako težak, da je padel skozi dno peči; nevidne roke so iz iste peči pulile opeke in ga obmetavale z njimi, dokler ni bil ves podplut; žena je oglušela, otroci so hodili zanemarjeni in kupci so začeli zahajati drugam. Starka se je še trikrat prikazala in vsakokrat jo je znova poslal k hudiču; nazadnje pa je pek v obupu poklical svetega Nikolaja, naj pride in mu svetuje. Njegova prošnja je bila uslišana z osupljivo naglico, saj je častitljivi zavetnik nizozemskih praznovanj stal pred njim skoraj še preden jo je izrekel do konca. Dobri svetnik je trepetajočemu možu svetoval, naj bo pri poslovanju z bližnjimi radodarnejši, in potem ko ga je poučil o dobrodelnosti, izginil, ko je — glej! — na njegovem mestu stala starka.

Znova je zahtevala še en kolaček in Volckert Jan Pietersen in tako dalje ji ga je dal, nakar je vzkliknila: »Urok je razbit in odslej šteje ducat trinajst!« S pulta je vzela medenjak v podobi svetega Nikolaja in osuplega Nizozemca pripravila do tega, da je nanj položil roko ter prisegel, da bo v prihodnje odmerjal radodarnejše. Tako je pekovski ducat štel trinajst, vse dokler ni iz razvalin kolonij vzniknilo trinajst novih držav — tedaj pa so prebrisani Jenkiji spet uvedli prvotno mero.