Prevod
Med našimi rekami Novega sveta je Hudson najbolj prežet z zgodbami. Na njegovih bregovih so se odigravali zgodovinski prizori, Indijanec, Nizozemec, Britanec in Američan pa so ga obdali z romantičnim čarom. V domišljiji rdečega človeka je izviral iz studenca večne mladosti; v njegovih gozdovih in hribih so prebivali velikani in duhovi, in preden si je reka — Šatemuk, kralj voda, so ji pravili rdeči ljudje — utrla pot skozi višavje, so bile te gore ječa za duhove, ki so se uprli Manituju. Ko so si vode izsilile prehod do morja, so ta hudobna bitja poiskala zavetje v soteskah in dolinah, ki se na desno in levo odpirajo vzdolž rečnega toka. Toda ob viharju, ko zaslišijo Manituja, kako na krilih nevihte jezdi po soteski navzdol in luča strele ob pečine, jih strah, da jih bo znova ujel in pahnil v brezsvetlobne votline, kjer bi se pokorili za svoj upor, žene, da se stiskajo med skalami, hribi pa odmevajo od njihovega rjovenja in tuljenja.
V Hudičevi plesni dvorani, na manjši planoti na zahodnem bregu med Newburgom in Crom Elbowom, so rdeči ljudje opravljali napol verske obrede, preden so se odpravili na lov, ribolov ali vojni pohod. Zakurili so ogenj, se poslikali in se v tisti blaznosti, v katero je divjake tako lahko razvn障eti in ki je tako podobna vedenju drhali v hlačah, premetavali, skakali, plesali, kričali, peli, pačili in krilili z rokami, dokler se ni razodel Manitu, bodisi kot neškodljiva žival bodisi kot zver. Če je prišel v prvi podobi, je bilo znamenje ugodno, če pa se je prikazal kot medved ali puma, je to svarilo pred nesrečo, ki so si ga le redko drznili prezreti.
Posadka Hudsonove ladje Half Moon je po naključju naletela na eno takšnih orgij in nenavadni prizor je nanjo napravil tolikšen vtis, da je kraj poimenovala Duyvels Dans-Kamer. Ko je čez leta po reki navzgor priplul Stuyvesant, so se njegovi vrli spremljevalci, potem ko so se izkrcali pod Dans-Kamerjem, zgrozili ob pogledu na stotine poslikanih postav, ki so tam poskakovale v soju ognja. Nekateri so domnevali, da gre le za nov rod divjakov, zbranih pri obrednem slavju, večina mornarjev pa si je predstavljala, da je zborovanje demonsko in da so postave duhovi hudobnih Indijancev, ki znova plešejo skalpni ples in se opijanjajo s skrivnostno ognjeno vodo, prineseno v vrčih in mehovih od rečnega izvira. Kraj je bil vsaj enkrat oskrunjen s krvjo, kajti nekega mladega Nizozemca iz Albanyja in njegovo ženo je tu zajel razjarjen Indijanec. Čeprav je mladeniču uspelo ugrabitelja do smrti zabosti, so ga prijatelji Indijanca, čigar srd je izzval, živega sežgali na skali. Ženo so nekaj časa zadrževali v ujetništvu, nato pa so jo odkupili.
