Prevod

Nekoč sta živela mož in žena, ki sta imela sina po imenu Halvor. Že od malega ni hotel ničesar delati, temveč je samo sedel in brskal po pepelu. Starša sta ga dajala v uk k raznim mojstrom, a Halvor ni nikjer obstal; po nekaj dneh je pobegnil, stekel domov in spet sedel na ognjišče ter grebel po pepelu. Nekoč pa je prišel neki ladijski kapitan in vprašal Halvorja, ali bi šel z njim na morje gledat tuje dežele. To pa je bilo Halvorju po volji in nemudoma je bil pripravljen.

Kako dolgo so pluli, ne vem, a čez dolgo časa jih je zajel hud vihar. Ko je minil in se je morje spet umirilo, niso vedeli, kje so; zaneslo jih je k tuji obali, ki je nihče izmed njih ni poznal.

Ker ni bilo niti sapice, so obtičali tam in Halvor je kapitana prosil, ali sme na kopno, da se malo razgleda, saj bi raje hodil, kakor poležaval in spal. »Se ti zdi, da se tak lahko pokažeš ljudem?« je rekel kapitan. »Saj nimaš druge obleke kakor te cape, ki visijo s tebe.« Halvor pa je vztrajal pri svojem in nazadnje dobil dovoljenje, le vrniti se je moral, brž ko bi zapihalo. Odpravil se je torej na pot in dežela je bila prelepa; kamor je prišel, so se širile velike, ravne njive in travniki, ljudi pa ni videl nikjer. Potem je začelo pihati, a Halvor se še ni nagledal in je hotel še malo naprej, da bi morda koga srečal. Čez čas je prišel na široko cesto, tako ravno in gladko, da bi po njej lahko kotalil jajce. Šel je po njej in proti večeru v daljavi zagledal velik grad, ves v sijaju.

Ker je hodil ves dan in s seboj ni imel skoraj nič jedače, je bil pošteno lačen, toda bliže ko je prihajal gradu, bolj ga je bilo tudi strah.

V gradu je gorel ogenj in Halvor je stopil v kuhinjo, tako razkošno, kakršne še nikoli ni videl; v njej je bila zlata in srebrna posoda, človeka pa nobenega. Nekaj časa je stal tam, in ker ni nihče prišel, je stopil k vratom in jih odprl;

v sobi je sedela kraljična in predla na kolovratu. »Ojoj, ojoj!« je vzkliknila. »Kako si upa krščanski človek priti sem? Najbolje bo, da se kar vrneš, če nočeš, da te trol požre, kajti tukaj živi trol s tremi glavami.« »Meni je vseeno, tudi če bi imel štiri, prav rad bi videl tega korenjaka,« je rekel fant. »Nikamor ne grem, saj nisem nič hudega storil. Jesti pa mi moraš dati, ker sem strašansko lačen.« Ko se je Halvor do sitega najedel, mu je kraljična rekla, naj poskusi zavihteti meč, ki je visel na steni. A ni ga mogel zavihteti, še dvigniti ga ni mogel. »Potem pa napravi požirek iz steklenice, ki visi zraven,« je rekla kraljična, »tako stori trol, kadar gre od doma in potrebuje meč.« Halvor je napravil požirek in pri priči je lahko vihtel meč, kakor da ni nič. Zdaj je menil, da lahko trol kar pride. In res je kmalu prihrumel; Halvor se je skril za vrata. »Hu, hu, hu, tukaj diši po krvi krščanskega človeka!« je rekel trol in pomolil glavo skozi vrata. »Boš že videl!« je rekel Halvor in mu odsekal vse tri glave. Kraljična je bila tako vesela, da je rešena, da je pela in plesala, potem pa se je spomnila svojih sester in rekla: »Ko bi bili rešeni tudi moji sestri!« »Kje pa sta?« je vprašal Halvor. In povedala mu je:

eno je imel trol v ujetništvu na gradu šest milj od tod, drugo pa je neki drug trol zaprl v grad še devet milj naprej.

»Zdaj pa,« je rekla, »mi najprej pomagaj spraviti to mrhovino ven.« Halvor je bil silno močan; vse je odvlekel proč in v hipu pospravil in počistil. Potem se mu je dobro godilo, naslednje jutro pa je že ob svitu krenil na pot;

ni imel obstanka, temveč je ves dan hodil in tekel. Ko je zagledal grad, ga je spet nekoliko stisnilo pri srcu; bil je veliko razkošnejši od prvega, a tudi tu ni bilo videti žive duše. Halvor je stopil v kuhinjo, vendar se ni ustavil, temveč je šel naravnost naprej v sobo. »Kako si upa krščanski človek priti sem?« je vzkliknila kraljična. »Še sama ne vem, koliko časa sem že tukaj, a ves ta čas nisem videla krščanskega človeka. Najbolje bo, da jo brž popihaš, kajti tukaj živi trol s šestimi glavami.« »Ne, nikamor ne grem,« je rekel Halvor, »pa če bi jih imel še šest povrhu.« »Živega te bo požrl!« je rekla kraljična. A nič ni pomagalo; Halvor ni hotel oditi in trola se ni bal;

hotel pa je jesti in piti, saj je bil od poti lačen. Dobil je vsega, kolikor je hotel, potem pa ga je kraljična spet silila, naj odide. »Ne,« je rekel Halvor, »ne grem, saj nisem nič hudega storil in se nimam česa bati.« »Trol ne sprašuje po tem,« je rekla kraljična. »Zgrabi te, ne da bi se menil za pravico ali postavo. A če že nočeš oditi, poskusi, ali lahko zavihtiš meč, ki ga trol uporablja v boju.« Meča ni mogel zavihteti, zato mu je kraljična rekla, naj napravi požirek iz steklenice, ki je visela poleg njega, in ko je to storil, ga je lahko vihtel.

Kmalu zatem je prišel trol. Bil je tako velik in debel, da se je moral obrniti postrani, če je hotel skozi vrata. Ko je pomolil noter prvo glavo, je zarjovel: »Hu, hu, hu! Tukaj diši po krvi krščanskega človeka!« V tistem hipu mu je Halvor odsekal prvo glavo, nato pa še vse druge. Kraljična je bila neizmerno vesela, potem pa se je spomnila svojih sester in zaželela, da bi bili tudi onidve rešeni. Halvor je menil, da se bo že našla pot do tega, in hotel takoj oditi; vendar je moral najprej pomagati kraljični odstraniti trolovo truplo, zato se je na pot odpravil šele naslednje jutro. Do gradu je bilo daleč in izmenoma je hodil in tekel, da bi pravočasno prispel. Proti večeru je zagledal grad, še veliko razkošnejši od obeh prejšnjih. Zdaj ga skoraj ni bilo več strah, zato je šel skozi kuhinjo naravnost v sobo. Tam je sedela kraljična, tako lepa, da se njene lepote ne da opisati. Tudi ona mu je povedala kakor drugi dve, da od njenega prihoda sem ni bilo tu nobenega krščanskega človeka, in ga prosila, naj odide, sicer ga bo trol živega požrl, saj ima devet glav. »Pa če bi jih imel poleg teh devetih še devet in povrhu še devet, jaz že ne grem,« je rekel Halvor in se postavil k peči. Kraljična ga je lepo prosila, naj vendar odide, da ga trol ne bi požrl, Halvor pa je rekel: »Naj le pride, kadar hoče.« Tedaj mu je dala trolov meč in mu rekla, naj napravi požirek iz steklenice, da ga bo lahko vihtel.

Kmalu je trol prihrumel, da je vse završalo; bil je še večji in debelejši od prejšnjih dveh in tudi on se je moral obrniti postrani, da je prišel skozi vrata;

ko je pomolil noter prvo glavo, je rekel kakor druga dva: »Hu, hu, hu! Tukaj diši po krvi krščanskega človeka!« V tistem hipu mu je Halvor odsekal prvo glavo, nato pa še vse druge, le zadnja se je držala najtrdovratneje. Odsekati jo je bilo najtežje delo, kar se ga je Halvor kdaj lotil, čeprav se mu je zdelo, da mu moči res ne manjka.

Potem so se na tem gradu zbrale vse tri kraljične in bile zadovoljne kakor še nikoli v življenju. Rade so imele Halvorja in on njih, za ženo pa bi lahko dobil tisto, ki mu je bila najbolj všeč; najmlajša ga je imela izmed vseh treh najraje. Toda Halvor je postal nekam čuden, hodil je naokrog potrt in molčeč. Kraljična ga je vprašala, po čem hrepeni in ali mu ni všeč pri njih. Seveda mu je bilo všeč, saj so imele vsega dovolj in lepo se mu je godilo, a močno ga je vleklo domov, ker sta bila njegova starša še živa in bi ju rad obiskal. Kraljične so menile, da bi se to že dalo urediti. »Če boš poslušal naš nasvet, boš srečno prišel tja in nazaj,« so rekle. Obljubil je, da bo storil natanko tako, kakor bodo želele. Oblekle so ga, da je bil imeniten kakor kraljevič, in mu nataknile na prst prstan, s katerim se je lahko po želji prestavil tja ali nazaj. Opozorile pa so ga, da ga ne sme zavreči in ne sme omeniti njihovega imena, sicer bo vsega lepega konec;

in nikoli več jih ne bo videl. »Ko bi bil zdaj doma, bi bil srečen!« je rekel Halvor in zgodilo se je natanko tako, kakor si je zaželel; še preden se je zavedel, je stal pred hišo svojih staršev. Večerilo se je že, in ko sta zagledala tako imenitnega, postavnega gospoda, ki je vstopil, sta se prestrašila in se mu začela priklanjati. Halvor ju je vprašal, ali bi lahko ostal pri njiju čez noč. Ne, to pa nikakor ne gre. »Pri nas ni tako,« sta rekla, »ničesar nimava, kar bi bilo primerno za takega gospoda. Najbolje bo, da stopite gor na kmetijo, ni daleč, od tod se vidi dimnik; tam imajo vsega na pretek.« Halvorju to nikakor ni bilo všeč in je na vsak način hotel ostati, a onadva sta vztrajala, naj gre gor na kmetijo, kjer bo dobil jesti in piti, medtem ko mu onadva niti stola ne moreta ponuditi.

»Ne,« je rekel Halvor, »tja gor pojdem šele jutri zjutraj. Pustita me nocoj tukaj, saj lahko sedim na ognjišču.« Temu nista mogla več ugovarjati in Halvor je sedel na ognjišče ter začel grebsti po pepelu, kakor je počel nekoč, ko je doma lenaril.

Pogovarjali so se o marsičem in starša sta Halvorju pripovedovala to in ono, potem pa ju je vprašal, ali nista nikoli imela otroka. »Seveda, imela sva sina, ki mu je bilo ime Halvor, a ne veva, kod hodi, niti tega ne, ali je živ ali mrtev.« »Kaj pa, če sem to jaz?« je rekel Halvor. »To pa že ne,« je rekla starka in se privzdignila. »Naš Halvor je bil tako len in zanikrn, da nikoli ni ničesar naredil, pa tako razcapan, da je ena cunja drugo pretepala. Iz njega že ne bi mogel zrasti tak gospod, kakršni ste vi.« Čez čas je starka stopila k ognjišču, da bi podrezala v ogenj, in ko je žar osvetlil Halvorjev obraz, prav kakor nekoč, ko je doma brskal po pepelu, ga je prepoznala.

»Saj si res ti, Halvor!« je vzkliknila. Veselju starih staršev ni bilo ne konca ne kraja in moral jima je povedati vse, kar se mu je zgodilo. Mati je bila tako ponosna nanj, da ga je hotela še tisti hip odpeljati gor na kmetijo in ga pokazati dekletom, ki so se vedno tako prevzetno nosila. Šla je torej naprej in Halvor za njo. Ko je prišla tja, je povedala, da se je Halvor vrnil domov in naj le pogledajo, kako je imeniten; kakor kraljevič je videti, je rekla.

»To pa že ne,« so rekla dekleta in ošabno vzdignila glave. »Gotovo je še zmeraj isti capin, kakršen je bil.« V tistem je vstopil Halvor in dekleta so se tako zmedla, da so spodnje srajce pustila ob ognjišču, kjer so sedela in si obirala bolhe, ter zbežala ven v samih krilih. Ko so se vrnila, jih je bilo tako sram, da so si komaj upala pogledati Halvorja, do katerega so bila prej zmeraj tako ošabna in prevzetna. »Ve ste si vedno domišljale, da ste tako čedne in lepe, da vam ni para, a ko bi videle najstarejšo kraljično, ki sem jo rešil!« je rekel Halvor. »Ob njej ste videti kakor pastirice, srednja je še lepša, najmlajša, moja ljuba, pa je lepša od sonca in lune;

ko bi le bile tukaj, pa bi videle!« je rekel Halvor. Komaj je to izrekel, že so stale pred njim, njega pa je hudo stisnilo pri srcu, ker se je spomnil, kaj so mu naročile. — Na kmetiji so kraljičnam pripravili gostijo in jim izkazovali vse časti, a niso hotele ostati. »K tvojim staršem bi rade,« so rekle Halvorju, »potem pa bi se šle malo razgledat.« In šel je z njimi.

Prišli so do velikega jezera blizu kmetije. Tik ob njem je bil prelep zelen griček in kraljične so hotele tam malo posedeti in si odpočiti, saj je bilo, kakor so rekle, tako lepo sedeti in gledati čez vodo.

Sedli so in čez nekaj časa je najmlajša kraljična rekla: »Naj ti malo poiščem uši, Halvor.« Halvor ji je položil glavo v naročje, ona pa mu je začela prebirati lase in kmalu je zaspal. Tedaj mu je snela prstan in mu namesto njega nataknila drugega, potem pa rekla: »Vse se me primite — in ko bi bile zdaj na gradu Soria Moria!« Ko se je Halvor zbudil, je takoj sprevidel, da je izgubil kraljične, in začel jokati in tarnati. Bil je tako obupan, da ga nikakor niso mogli potolažiti. Naj sta ga starša še tako prosila, ni hotel ostati, temveč se je poslovil in rekel, da ju najbrž nikoli več ne bo videl, saj se mu, če ne najde kraljičen, ne zdi vredno živeti.

Ostalo mu je tristo tolarjev; spravil jih je v žep in krenil na pot. Ko je prehodil kos poti, je srečal moža s prav spodobnim konjem. Hotel ga je kupiti in začel je barantati. »Pravzaprav ga nisem nameraval prodati,« je rekel mož, »a če bi se zedinila, potem pa že …« Halvor ga je vprašal, koliko hoče zanj. »Nisem veliko dal zanj in tudi vreden ni veliko. Za ježo je dober, za vleko pa ne kaj prida. Vašo popotno malho bo že zmogel nositi, pa vas tudi, če boste vmes malo pešačili,« je rekel mož.

Nazadnje sta se le pogodila za ceno in Halvor je naložil svojo malho na konja, potem pa je del poti hodil, del poti jezdil. Zvečer je prišel do zelene trate, kjer je raslo veliko drevo, in sedel podenj. Konja je izpustil na pašo, sam pa ni legel spat, temveč je vzel iz malhe jedačo. Ob svitu je spet krenil naprej, saj ni imel miru. Ves dan je hodil in jezdil skozi velik gozd, kjer so se med drevjem svetile številne lepe zelene jase.

Ni vedel, kje je, in ni vedel, kam ga vodi pot, a za počitek si je vzel le toliko časa, da se je konj malo napasel in je sam segel v malho, kadar sta prišla do katere izmed zelenih jas. Hodil je in jezdil, gozdu pa kar ni hotelo biti konca.

Ko se je drugi dan zmračilo, pa je med drevjem zagledal luč. »Ko bi bili tam še pokonci, da bi se lahko pogrel in dobil kaj pod zob,« je pomislil Halvor. Ko je prišel bliže, je zagledal majhno, uborno kočo, skozi okno pa v njej dva starčka. Bila sta silno stara in sivolasa kakor goloba, starka pa je imela tako dolg nos, da je sedela pri ognjišču in z njim grebla po žerjavici. »Dober večer!« »Dober večer!« je rekla starka. »Kaj pa vas je prineslo sem? Semkaj že več kot sto let ni bilo krščanskega človeka.« Halvor ji je povedal, da gre na grad Soria Moria, in jo vprašal, ali pozna pot tja. »Ne,« je rekla starka, »ne poznam je, a zdaj zdaj bo prišel mesec, pa ga bom vprašala. On bo gotovo vedel, saj mora videti grad, ko sveti na vse.« Ko je mesec jasno in svetlo zasijal nad krošnjami, je starka stopila ven.

»Mesec, oj mesec,« je zavpila, »ali mi lahko poveš za pot do gradu Soria Moria?« »Ne,« je rekel mesec, »ne morem, kajti ko sem svetil tam, me je zakrival oblak.« »Še malo počakaj,« je starka rekla Halvorju. »Zdaj zdaj bo prišel zahodni veter; on bo gotovo vedel, saj piha in brije po vseh kotih.« »Oho, mar imaš tudi konja?« je rekla starka, ko se je vrnila v kočo. »Izpusti ubogo žival na pašnik, da ne bo stradala tukaj pred vrati! Kaj pa, če bi mi ga dal v zameno za nekaj drugega?« je vprašala;

»tukaj imava par starih škornjev, s katerimi lahko z vsakim korakom premeriš petnajst četrt milj. Dobiš jih za konja in tako boš prej prišel do gradu Soria Moria.« Halvor je takoj privolil, starka pa je bila konja tako vesela, da bi skoraj zaplesala. »Zdaj bom tudi jaz lahko jezdila v cerkev,« je rekla. Halvor ni imel obstanka in je hotel nemudoma naprej, a starka mu je rekla, da se nikamor ne mudi.

»Lezi na klop in malo zaspi, postelje namreč nimava zate,« je rekla starka. »Bom že pazila, kdaj pride zahodni veter.« Kmalu je zahodni veter prihrumel, da so stene pokale. Starka je planila ven. »Zahodni veter! Zahodni veter! Ali mi lahko poveš za pot do gradu Soria Moria?

Tukaj je nekdo, ki bi rad prišel tja.« »Seveda jo poznam,« je rekel zahodni veter. »Pravkar grem tja sušit perilo za svatbo, ki se pripravlja. Če je uren v nogah, gre lahko z menoj.« Halvor je planil ven. »Pohiteti boš moral, če me hočeš dohajati,« je rekel zahodni veter, in že sta jo ubrala daleč čez planjave, griče in gore, Halvor pa se je moral pošteno truditi, da ga je dohajal. »Zdaj pa ne utegnem več s teboj,« je rekel zahodni veter, »kajti najprej moram podreti kos smrekovega gozda, preden grem na belilno trato sušit perilo. Če pa boš šel po robu grebena, boš prišel do deklet, ki perejo perilo, in od tam ni več daleč do gradu Soria Moria.« Čez nekaj časa je Halvor res prišel do deklet, ki so prala, in vprašala so ga, ali je kje videl zahodni veter, ki bi moral priti sušit perilo za svatbo.

»Seveda,« je rekel Halvor, »samo kos smrekovega gozda je šel podret; kmalu bo tukaj.« Potem jih je vprašal za pot do gradu Soria Moria. Pokazala so mu jo, in ko se je približal gradu, je bilo tam vse polno konj in ljudi, da je kar mrgolelo. A ker je za zahodnim vetrom hitel skozi grmovje in močvirja, je bil ves razcapan in raztrgan, zato se je držal ob strani in ni hotel stopiti med ljudi vse do zadnjega dne, ko so sedli k obednici. Ko je bilo po stari šegi treba nazdraviti ženinu in nevesti ter jima zaželeti srečo in je moral točaj ponuditi napitnico vsem po vrsti, vitezom in služabnikom, je nazadnje prišel tudi do Halvorja. Ta je izpil napitnico, spustil v čašo prstan, ki mu ga je kraljična nataknila na prst, ko je ležal ob jezeru, in prosil točaja, naj pozdravi nevesto in ji odnese čašo. Kraljična je pri priči vstala od mize. »Kdo si bolj zasluži dobiti eno izmed nas?« je vprašala. »Tisti, ki nas je rešil, ali tisti, ki sedi tukaj kot ženin?« Vsi so menili, da o tem ne more biti nobenega dvoma, in ko je Halvor to slišal, je hitro slekel beraške cape in se opravil v ženina. »Ta je pravi!« je vzkliknila najmlajša kraljična, ko ga je zagledala, drugega ženina pa je nagnala skozi vrata in se poročila s Halvorjem.