Prevod

Tako so se oni bojevali okoli ladje z lepimi veslaškimi klopmi; Patroklos pa je stopil k Ahilu, pastirju ljudstev, in točil vroče solze kakor studenec s temno vodo, ki po strmi skali izliva svoj mračni tok.

Ko ga je zagledal, se ga je usmilil božanski, hitronogi Ahil in ga nagovoril s krilatimi besedami: »Zakaj jokaš, Patroklos, kakor drobna deklica, ki teče za materjo in jo prosi, naj jo vzame v naročje, se je prijema za obleko in jo zadržuje, čeprav se ji mudi, ter jo solznih oči gleda, dokler je ne dvigne? Prav njej si podoben, Patroklos, ko točiš nežne solze.

Ali prinašaš kako sporočilo Mirmidoncem ali meni samemu? Ali si le ti izvedel kako novico iz Ftije? Pravijo vendar, da Menoitios, Aktorjev sin, še živi, in tudi Aiakov sin Pelej še živi med Mirmidonci.

Če bi umrla oba, bi nas to zares hudo prizadelo. Ali pa žaluješ za Argivci, ker umirajo ob votlih ladjah zaradi svoje prevzetnosti?

Povej, ne skrivaj v srcu, da bova oba vedela.« Ti pa si mu, konjenik Patroklos, odgovoril z globokim vzdihom: »Ahil, Pelejev sin, daleč najodličnejši med Ahajci, ne jezi se name: tako huda nesreča je zadela Ahajce.

Vsi namreč, ki so bili prej naši najboljši junaki, ležijo pri ladjah, zadeti in ranjeni. Zadet je silni Diomedes, Tidejev sin, ranjena sta Odisej, slaven po sulici, in Agamemnon, tudi Evripila je puščica zadela v stegno.

Zdravniki, vešči mnogih zdravil, jih oskrbujejo in jim celijo rane; ti pa si neizprosen, Ahil. Naj me nikoli ne prevzame jeza, ki jo pestuješ ti, junak pogubne vrline! Komu boš koristil, četudi se rodi pozneje, če Argivcev ne obvaruješ sramotnega pogina?

Brezsrčnež! Tvoj oče pač ni bil konjenik Pelej in tvoja mati ne Tetida; rodilo te je sivo morje in strme skale, saj je tvoje srce tako trdo.

Če pa se v duši bojiš kakšne božje prerokbe in ti je častita mati sporočila kaj od Zevsa, pošlji vsaj mene nemudoma in mi daj s seboj drugo vojsko Mirmidoncev, da morda prinesem Danajcem kanček luči.

Daj mi svojo bojno opravo, da si z njo odenem ramena; morda me bodo Trojanci imeli za tebe in se umaknili iz boja, da bi si bojeviti sinovi Ahajcev oddahnili od svojih muk; kratek je predah v vojni.

Mi, spočiti, bi utrujene može zlahka z bojnim krikom odgnali od ladij in šotorov proti mestu.« Tako je govoril in prosil, veliki nespametnež: saj je prosil za lastno bridko smrt in pogubno usodo.

Hitronogi Ahil mu je globoko vznemirjen odgovoril: »Gorje, božanski Patroklos, kaj si izrekel! Ne skrbi me nobena prerokba, ki bi jo poznal, niti mi ni častita mati sporočila ničesar od Zevsa. Toda ta strašna bolečina mi sega v srce in dušo, kadar kdo hoče oropati sebi enakega in mu vzeti častni dar, ker ga prekaša v moči. To me hudo boli, saj sem v duši pretrpel bridko krivico.

Dekle, ki so mi ga sinovi Ahajcev odmerili za častni dar in sem ga pridobil s svojo sulico, ko sem razdejal mesto z mogočnim obzidjem, mi je iz rok spet vzel vladar Agamemnon, Atrejev sin, kakor da sem kakšen zaničevan prišlek.

A kar se je zgodilo, pustiva za seboj; ni mogoče v srcu besneti brez konca. Res sem dejal, da svoje jeze ne bom prej opustil, dokler bojni krik in vojna ne prideta do mojih ladij.

Ti pa si nadeni mojo slovito bojno opravo in popelji bojevite Mirmidonce v boj, če je že temni oblak Trojancev silovito obdal ladje, Argivci pa so stisnjeni ob morsko obalo in jim je ostalo le še malo prostora; vse trojansko mesto je pogumno krenilo nadnje. Saj ne vidijo čela moje čelade, ki bi se svetila v njihovi bližini. Kmalu bi v begu napolnili jarke z mrliči, če bi bil vladar Agamemnon do mene pravičen; zdaj pa oblegajo našo vojsko.

Sulica v rokah Diomeda, Tidejevega sina, nič več ne divja, da bi od Danajcev odvračala pogubo; tudi glasu Atrejevega sina še nisem slišal, kako bi se oglašal iz njegove osovražene glave. Glas možemorilca Hektorja pa odmeva, ko spodbuja Trojance; ti z bojnim vriskom preplavljajo vso ravnino in v boju premagujejo Ahajce.

A vendar, Patroklos, odbij pogubo od ladij in udari silovito nanje, da nam s plamenečim ognjem ne požgejo ladij in ne vzamejo ljubega povratka domov.

Poslušaj pa navodilo, ki ti ga bom položil v srce, da mi pridobiš veliko čast in slavo pri vseh Danajcih in mi vrnejo prelepo dekle ter povrhu izročijo sijajne darove.

Ko jih odženeš od ladij, se vrni. Če ti Herin gromoviti mož nakloni zmagoslavje, si nikar brez mene ne poželi boja z bojevitimi Trojanci, saj bi s tem zmanjšal mojo čast. Ne opijaj se z vojno in klanjem in ne vodi vojske proti Ilionu, pobijajoč Trojance, da ne poseže v boj kateri od večnih bogov z Olimpa; nadvse jih ljubi daljnometni Apolon. Obrni se nazaj, ko ladjam prineseš odrešitev, njih pa pusti, naj se še naprej bojujejo na ravnini.

O da bi, oče Zevs, Atena in Apolon, nobeden od vseh Trojancev ne ubežal smrti in nobeden od Argivcev, midva pa bi se rešila pogube, da bi sama razdrla sveti venec trojanskega obzidja!«

Tako sta se pogovarjala med seboj; Ajant pa ni več vzdržal, saj so ga zasipavali z izstrelki. Premagovala sta ga Zevsova volja in ponosni Trojanci, ki so metali vanj. Svetla čelada je okoli njegovih senc strašno žvenketala pod udarci, ki so nenehno zadevali njene lepo izdelane izbokline. Levo ramo mu je utrujalo, da je ves čas trdno držal bleščeči ščit; vendar ga niso mogli omajati, čeprav so ga silovito obmetavali s sulicami.

Nenehno je lovil sapo v mučnem hropenju, znoj pa mu je obilno tekel po vseh udih; nikjer ni mogel zadihati, saj se je z vseh strani zgrinjala nesreča za nesrečo.

Povejte mi zdaj, Muze, ki prebivate v olimpijskih dvorih, kako je ogenj prvič zajel ahajske ladje. Hektor je stopil k Ajantu in njegovo jesenovo sulico z velikim mečem udaril po držaju tik za ostjo ter jo povsem presekal. Telamonov sin Ajant je v roki zaman vihtel okrnjeno sulico, daleč od njega pa je bronasta ost zvenketaje padla na tla.

Ajant je v svojem plemenitem srcu spoznal delo bogov in zadrhtel: visoko grmeči Zevs mu je docela izničil bojni načrt in hotel zmago Trojancev. Umaknil se je iz dosega izstrelkov. Oni pa so vrgli neutrudni ogenj na hitro ladjo in nemudoma jo je oblil neugasljiv plamen.

Tako je ogenj objel njeno krmo; Ahil pa se je udaril po stegnih in nagovoril Patrokla: »Vstani, božanski Patroklos, krotilec konj! Pri ladjah že vidim žar pogubnega ognja. Naj nam ne zavzamejo ladij, da ne bo več poti za beg! Hitro si nadeni orožje, jaz pa bom zbral vojsko.«

Tako je dejal in Patroklos se je oborožil z bleščečim bronom. Najprej si je okoli goleni nadel lepe golenice, ki so jih pri gležnjih držale srebrne sponke; nato si je čez prsi oblekel oklep hitronogega Aiakovega vnuka, pisan in zvezdasto bleščeč.

Čez ramena si je obesil bronasti meč s srebrnimi žebljički, nato pa velik in trden ščit. Na mogočno glavo si je posadil lepo izdelano čelado s konjsko žimo; nad njo je grozeče plapolal greben.

Vzel je dve močni sulici, ki sta se prilegali njegovim dlanem; le sulice brezgrajnega Aiakovega vnuka ni vzel, težke, velike in čvrste. Noben drug Ahajec je ni mogel vihteti, le Ahil je znal ravnati s tem pelijskim jesenom, ki ga je njegovemu ljubemu očetu podaril Heiron z vrha Peliona, da bi z njim moril junake.

Avtomedontu je ukazal, naj hitro vpreže konje; njega je za Ahilom, lomilcem bojnih vrst, najbolj cenil in najbolj mu je zaupal, da mu bo v boju stal ob strani, ko ga pokliče.

Avtomedont mu je pod jarem vpregel hitra konja, Ksanta in Balija, ki sta letela kakor veter; vetru Zefiru ju je rodila harpija Podarga, ko se je pasla na travniku ob toku Okeana.

Ob njiju je kot stranskega konja pripregel brezgrajnega Pedasa, ki ga je Ahil nekoč pripeljal, ko je zavzel Eetionovo mesto; čeprav smrten, je dohajal nesmrtna konja.

Ahil pa je hodil od šotora do šotora in oboroževal vse Mirmidonce. Ti so bili kakor volkovi, požiralci surovega mesa, ki jim v srcu vre neizmerna moč; v gorah so podrli velikega rogatega jelena in ga trgajo, vsem pa so gobci rdeči od krvi. Nato v krdelu prihajajo od temnega studenca, kjer so s tankimi jeziki lokali črno vodo, iz gobcev pa jim kaplja krvava pena; srce jim v prsih ne pozna strahu in trebuh jim je napet. Takšni so bili voditelji in poglavarji Mirmidoncev, ko so se gnetli okoli plemenitega tovariša hitronogega Aiakovega vnuka; med njimi je stal bojeviti Ahil in spodbujal konje ter može s ščiti.

Petdeset hitrih ladij je imel Ahil, Zevsov ljubljenec, ko jih je povedel v Trojo; na vsaki je bilo petdeset tovarišev ob veslaških klopeh. Postavil jim je pet poveljnikov, ki jim je zaupal vodenje, sam pa je z vrhovno oblastjo vladal vsem.

Prvi bojni vrsti je poveljeval Menestios v bleščečem oklepu, sin Sperheja, reke, ki jo napaja nebo. Rodila ga je lepa Polidora, Pelejeva hči, ki je kot smrtnica legla z neutrudnim rečnim bogom Sperhejem; za njegovega očeta pa je veljal Boros, Perierov sin, ki jo je javno vzel za ženo in dal zanjo neizmerne ženitne darove.

Drugi vrsti je poveljeval bojeviti Evdor, zunajzakonski sin lepe Polimele, odlične plesalke, Filantove hčere. Vanjo se je zaljubil mogočni ubijalec Argosa, ko jo je zagledal med dekleti, ki so pela in plesala v zboru glasne Artemide z zlato preslico.

Dobrotljivi Hermes je nemudoma stopil v zgornjo sobo in skrivaj legel z njo; dal ji je sijajnega sina, Evdora, izjemno hitrega tekača in bojevnika.

Ko ga je Eileitija, ki pomaga v porodnih bolečinah, privedla na svet in je zagledal sončne žarke, je silni Eheklej, Aktorjev sin, odpeljal mater v svoj dom, potem ko je dal nešteto ženitnih darov; otroka pa je stari Filant skrbno hranil in vzgajal ter ga ljubeče negoval kakor lastnega sina.

Tretji vrsti je poveljeval bojeviti Peisandros, Maimalov sin, ki se je med vsemi Mirmidonci odlikoval v boju s sulico, takoj za Pelejevim tovarišem. Četrti je poveljeval stari konjenik Foiniks, peti pa brezgrajni Alkimedon, Laerkov sin.

Ko je Ahil vse skupaj s poveljniki razporedil v urejene vrste, jim je odločno ukazal: »Mirmidonci, naj nihče ne pozabi groženj, s katerimi ste ob hitrih ladjah grozili Trojancem ves čas moje jeze in me vsak posebej obtoževali: ‘Kruti Pelejev sin, mati te je očitno dojila z jezo, brezsrčnež, ki proti njihovi volji zadržuješ tovariše pri ladjah! Vrnimo se vsaj domov z ladjami, ki plovejo po morju, saj ti je tako zla jeza prevzela srce.’

To ste mi pogosto govorili, ko ste se zbirali. Zdaj pa je pred vami veliko delo boja, po katerem ste doslej hrepeneli. Naj se zdaj vsak s pogumnim srcem bojuje s Trojanci!«

S temi besedami je vsakemu razvnel moč in pogum. Ko so slišali kralja, so se vrste še tesneje strnile. Kakor človek sestavi zid iz tesno zloženih kamnov za visoko hišo, da bi jo obvaroval silovitih vetrov, tako so se staknile čelade in ščiti z izbočenimi sredinami.

Ščit se je opiral ob ščit, čelada ob čelado, mož ob moža; čelade s konjsko žimo so se z bleščečimi izboklinami dotikale, ko so kimali, tako tesno so stali drug ob drugem.

Pred vsemi sta se oboroževala dva moža, Patroklos in Avtomedont, z eno samo željo v srcu: bojevati se pred Mirmidonci. Ahil pa je odšel v šotor in odprl pokrov lepe skrinje, bogato okrašene, ki mu jo je srebronoga Tetida dala na ladjo, napolnjeno s tunikami, plašči, ki varujejo pred vetrom, in volnatimi pregrinjali.

V njej je imel umetelno izdelano čašo; iz nje ni noben drug mož pil iskrega vina in tudi sam iz nje ni daroval nobenemu bogu razen očetu Zevsu.

Tedaj jo je vzel iz skrinje in jo najprej očistil z žveplom, nato jo je opral s čisto tekočo vodo, si umil roke in vanjo natočil iskrega vina.

Potem je stopil na sredo ograde, molil in izlival vino, gledajoč v nebo; Zevsu, ki se veseli strele, to ni ušlo: »Zevs, dodonski vladar, pelaški bog, ki prebivaš daleč, gospodar Dodone z njenimi ostrimi zimami, kjer okoli tebe živijo tvoji razlagalci Selloi, ki si ne umivajo nog in spijo na tleh! Nekoč si že uslišal mojo molitev, počastil mene in hudo prizadel ahajsko ljudstvo; tudi zdaj mi izpolni to željo. Sam bom ostal pri zbranih ladjah, v boj pa pošiljam tovariša z mnogimi Mirmidonci. Nakloni mu slavo, daljnovidni Zevs, in mu vlij pogum v srce, da bo tudi Hektor spoznal, ali se moj tovariš zna bojevati sam ali pa njegove nepremagljive roke divjajo le tedaj, ko grem tudi jaz v Aresov bojni metež.

Ko pa od ladij odžene boj in bojni krik, naj se mi nepoškodovan vrne k hitrim ladjam z vso bojno opravo in s tovariši, ki se bojujejo od blizu.«

Tako je molil in modri Zevs ga je slišal. Oče mu je eno prošnjo izpolnil, drugo pa odrekel: dovolil mu je, da od ladij odvrne vojno in boj, ni pa dovolil, da bi se živ in zdrav vrnil iz bitke.

Ko je Ahil opravil pitno daritev in molil k očetu Zevsu, je spet vstopil v šotor in spravil čašo v skrinjo, nato pa stopil pred šotor, saj si je v srcu še želel gledati strašni boj Trojancev in Ahajcev.

Oni pa so oboroženi skupaj z velikodušnim Patroklom korakali naprej, dokler niso pogumno planili med Trojance. Nemudoma so se vsuli kakor ose ob poti, ki jih otroci iz navade dražijo, vedno znova nadlegujejo njihova gnezda ob cesti, nespametneži, in s tem mnogim pripravijo skupno nesrečo.

Če jih nato kak popotnik, ki gre mimo, nehote vznemiri, se vse pogumno poženejo nadenj in branijo svoje mladiče.

S takšnim srcem in pogumom so se tedaj Mirmidonci vsuli od ladij; dvignil se je neugasljiv bojni krik. Patroklos je na ves glas zaklical tovarišem: »Mirmidonci, tovariši Ahila, Pelejevega sina, bodite možje, prijatelji, in se spomnite svoje silne hrabrosti, da počastimo Pelejevega sina, daleč najboljšega med Argivci pri ladjah, in njegove tovariše v boju od blizu! Naj tudi Atrejev sin, mogočni vladar Agamemnon, spozna svojo zaslepljenost, ker najboljšega Ahajca ni prav nič cenil!«

S temi besedami je vsakemu razvnel moč in pogum; strnjeni so planili med Trojance, ladje okoli njih pa so strašno odmevale od bojnega krika Ahajcev.

Ko so Trojanci zagledali pogumnega Menoitijevega sina, njega in njegovega tovariša, bleščeča v bojni opravi, je vsem vztrepetalo srce in bojne vrste so se zamajale, saj so mislili, da je hitronogi Pelejev sin pri ladjah opustil jezo in se odločil za spravo. Vsak je gledal okoli sebe, kam bi ubežal strmi pogubi.

Patroklos je prvi zalučal bleščečo sulico naravnost v sredo, kjer se je gnetlo največ mož, ob krmi ladje velikodušnega Protesilaja, in zadel Piraihmesa, ki je Paionce, bojevnike s konj, pripeljal iz Amidona ob široko tekočem Aksiju. Zadel ga je v desno ramo; mož je zastokal in se zvrnil na hrbet v prah, njegovi tovariši Paionci pa so se okoli njega razbežali. Patroklos je vsem pognal strah v kosti, ko jim je ubil voditelja, ki je bil njihov najboljši bojevnik.

Odgnal jih je od ladij in pogasil plameneči ogenj. Napol ožgana ladja je ostala tam, Trojanci pa so zbežali s silnim hruščem; Danajci so se vsuli za njimi med votlimi ladjami in nastal je neizmeren hrup.

Kakor kadar Zevs, zbiralec strel, z visokega vrha velike gore odmakne gost oblak in se pokažejo vsi razgledni vrhovi, strmi grebeni in doline, nad njimi pa se razpre neizmerno svetlo nebo, tako so Danajci, ko so od ladij odvrnili uničujoči ogenj, za hip zadihali; vendar boj ni ponehal. Trojanci še niso brezglavo bežali pred bojevitimi Ahajci od črnih ladij, temveč so se še upirali in od ladij odstopali le pod silo.

Ko se je boj razpršil, je vsak izmed poveljnikov pokončal svojega moža. Najprej je pogumni Menoitijev sin zadel Areilika v stegno, prav ko se je obračal, z ostro sulico in mu skoznjo pognal bron. Sulica je zdrobila kost, mož pa je z obrazom navzdol padel na zemljo. Bojeviti Menelaj je Toanta ranil v prsi, ki so se mu razkrile ob ščitu, in mu ohromil ude.

Filejev sin je opazil Amfikla, ki se je pognal nadenj, in ga prehitel z udarcem v zgornji del noge, kjer je najdebelejša mišica v človeku. Okoli sulice so se pretrgale kite in temo mu je vrglo čez oči.

Med Nestorjevima sinovoma je Antiloh z ostro sulico ranil Atimnija in mu bronasto ost pognal skozi bok. Zgrudil se je pred njim. Maris pa je od blizu s sulico planil na Antiloha, razjarjen zaradi brata, in se postavil pred truplo. Toda bogovom podobni Trasimed ga je prehitel, še preden je lahko udaril, in ni zgrešil: zadel ga je v ramo. Ost sulice mu je nadlaket odtrgala od mišic in docela zdrobila kost. Zgrmel je na tla in tema mu je zagrnila oči.

Tako sta, premagana od dveh bratov, odšla v Erebos, plemenita Sarpedonova tovariša, spretna metalca sulic, sinova Amisodara, ki je vzredil Himairo, nepremagljivo pošast, v pogubo mnogim ljudem.

Ajant, Oilejev sin, je planil na Kleobula in ga živega ujel, ko se je spotaknil v bojnem metežu; a mu je na mestu vzel življenje, ko ga je z mečem z ročajem udaril po vratu. Ves meč se je ogrel od krvi, njemu pa je oči zagrnila škrlatna smrt in mogočna usoda.

Penelej in Likon sta se spopadla. S sulicama sta zgrešila drug drugega in oba zaman vrgla; nato sta spet planila skupaj z mečema. Likon je udaril po grebenu čelade s konjsko žimo, a se mu je pri ročaju meč zlomil. Penelej pa ga je udaril po vratu pod ušesom; meč je prodrl ves skoz in le še koža je držala glavo, ki se je povesila vstran, medtem ko so mu udi omahnili.

Meriones je s hitrimi nogami dohitel Akamanta in ga zabodel v desno ramo, ko se je hotel povzpeti na voz. Padel je z voza in megla mu je zagrnila oči.

Idomenej je Erimanta z neusmiljenim bronom zabodel v usta. Bronasta sulica je prodrla naravnost skoz pod možgani in mu razklala bele kosti; zobje so mu izleteli, obe očesi pa sta se napolnili s krvjo. Z odprtimi usti je kri bruhal skozi usta in nos, dokler ga ni objel črni oblak smrti.

Ti danajski poveljniki so tako vsak pokončali svojega moža. Kakor plenilski volkovi planejo na jagnjeta ali kozliče in jih iztrgajo iz črede, kadar se živali v gorah zaradi pastirjeve neprevidnosti razkropijo — volkovi jih opazijo in brž raztrgajo, saj nimajo moči za odpor — tako so Danajci planili na Trojance. Ti pa so pomislili na grozljivi beg in pozabili na silno hrabrost.

Veliki Ajant je ves čas skušal zadeti Hektorja v bronasti opravi; ta pa je, vešč boja, s ščitom iz bikove kože varoval široka ramena in pazil na žvižganje puščic ter udarce sulic.

Dobro je vedel, da se je zmaga obrnila na drugo stran, pa je vendar vztrajal in reševal zveste tovariše. Kakor z Olimpa priplava oblak v nebo iz božanskega ozračja, ko Zevs razprostre vihar, tako sta se od ladij dvignila njihov krik in beg; nazaj niso prehajali v redu. Hektorja pa so hitronogi konji z bojno opravo vred odnašali proč, in zapuščal je trojansko vojsko, ki jo je proti njeni volji zadrževal izkopani jarek.

Mnogi hitri konji, ki so vlekli vozove, so v jarku zlomili oj na njegovem sprednjem delu in pustili vozove svojih gospodarjev. Patroklos jim je sledil, silovito spodbujal Danajce in Trojancem namenjal pogubo. Ti so s krikom in begom napolnili vse poti, ko so se razkropili; visoko pod oblake se je dvigal vrtinec prahu in enokopitni konji so drveli nazaj proti mestu, proč od ladij in šotorov.

Patroklos je zapeljal tja, kjer je videl vojsko v največji zmedi, in glasno vpil. Pod osmi so možje padali z vozov na obraz, vozovi pa so se prevračali.

Naravnost čez jarek sta skočila hitra, nesmrtna konja, ki so ju bogovi podarili Peleju kot sijajen dar, in se pognala naprej. Patroklovo srce ga je gnalo za Hektorjem, saj ga je želel zadeti; a so ga hitri konji odnašali proč.

Kakor vsa črna zemlja obteži pod viharjem na jesenski dan, ko Zevs izliva najhujši dež, razjarjen nad ljudmi, ki ga s svojimi dejanji srdijo, ko na zboru s silo izrekajo krivične sodbe in izganjajo pravico, ne meneč se za božjo kazen; tedaj vse reke narastejo v toku, hudourniki trgajo številna pobočja in z mogočnim bobnenjem tečejo v škrlatno morje, strmoglav z gora, ter uničujejo delo človeških rok — tako so trojanski konji med dirjanjem silno hropeli.

Ko je Patroklos presekal prve bojne vrste, jih je spet obrnil in stisnil nazaj proti ladjam; ni jim dovolil, da bi dosegli mesto, čeprav so hiteli vanj, temveč jih je med ladjami, reko in visokim obzidjem pobijal, švigajoč sem ter tja, in izterjal povračilo za mnoge padle.

Najprej je tam z bleščečo sulico zadel Pronoja v prsi, ki so se mu razkrile ob ščitu, in mu ohromil ude; zgrmel je na tla. Nato se je pognal na Testorja, Enopovega sina. Ta je na lepo izdelanem vozu sedel ves sključen, od groze omamljen, in iz rok so mu zdrsnile vajeti. Patroklos je stopil k njemu in ga s sulico zabodel v desno čeljust ter mu jo pognal skozi zobe. Prijel je sulico in ga povlekel čez rob voza, kakor človek, ki sedi na štrleči skali, sveto ribo z vrvico in bleščečim bronastim trnkom potegne iz morja; tako ga je z bleščečo sulico potegnil z voza, zevajočih ust, in ga vrgel na obraz. Ko je padel, ga je zapustilo življenje.

Nato je Erilaja, ki je planil nadenj, s kamnom zadel naravnost v sredo glave; vsa se je razklala na dvoje pod težko čelado. Z obrazom navzdol je padel na zemljo in objela ga je smrt, ki trga življenje.

Nato je Erimanta, Amfotera in Epalta, Tlepolema, Damastorjevega sina, Ehija in Pirisa, Ifeja, Evipa in Polimela, Argejevega sina, vse zapovrstjo položil na zemljo, ki hrani mnoge.

Ko je Sarpedon videl tovariše v neopasanih tunikah, premagane od rok Patrokla, Menoitijevega sina, je očitajoče zaklical bogovom podobnim Likijcem: »Sram vas bodi, Likijci! Kam bežite? Zdaj bodite pogumni!

Sam se bom postavil pred tega moža, da izvem, kdo je ta, ki tako zmaguje in je že toliko hudega prizadejal Trojancem ter mnogim plemenitim možem omajal kolena.«

Tako je rekel in v bojni opravi skočil z voza na tla. Ko ga je Patroklos na drugi strani zagledal, je tudi sam skočil z voza. Kakor se jastreba z ukrivljenimi kremplji in kljunoma na visoki skali bojujeta z glasnim vreščanjem, tako sta se kriče pognala drug proti drugemu.

Ko ju je videl sin zvijačnega Kronosa, se ga je polastilo usmiljenje in nagovoril je Hero, svojo sestro in ženo: »Gorje mi, da je Sarpedonu, meni najljubšemu med možmi, usojeno pasti pod roko Patrokla, Menoitijevega sina!

Srce mi omahuje med dvema mislima, ko premišljujem: ali naj ga živega iztrgam iz boja, ki prinaša solze, in ga odnesem v rodovitno likijsko deželo ali naj ga že zdaj pustim pasti pod rokami Menoitijevega sina.«

Častita volooka Hera mu je odgovorila: »Strašni Kronosov sin, kakšne besede si izrekel! Smrtnega moža, ki mu je usoda že davno odmerila konec, hočeš zdaj rešiti bridke smrti?

Stori, a vsi drugi bogovi ti tega ne bomo odobravali. Še nekaj ti povem in vtisni si to v srce: če Sarpedona živega pošlješ v njegov dom, pazi, da ne bo potem tudi kateri drug bog želel svojega ljubega sina odposlati iz silovitega boja. Saj se okoli velikega Priamovega mesta bojujejo številni sinovi nesmrtnikov in med njimi boš vzbudil strašno jezo.

Če pa ti je ljub in tvoje srce žaluje zanj, ga vendar pusti, da v siloviti bitki pade pod rokami Patrokla, Menoitijevega sina. Ko ga zapustita duša in življenje, pošlji Smrt in sladki Sen, naj ga odneseta, dokler ne dospeta v prostrano likijsko deželo. Tam ga bodo bratje in sorodniki počastili s pogrebom, gomilo in nagrobnim kamnom; takšna je namreč čast umrlih.«

Tako je rekla in oče bogov ter ljudi je ni zavrnil. Na zemljo je izlil krvave kaplje, da bi počastil ljubega sina, ki ga je Patroklos nameraval pokončati v rodovitni Troji, daleč od domovine.

Ko sta se približala, hiteč drug proti drugemu, je Patroklos slovečega Trasimela, zvestega tovariša vladarja Sarpedona, zadel v spodnji del trebuha in mu ohromil ude.

Sarpedon pa je z bleščečo sulico zgrešil Patrokla, ko je nato udaril sam; zadel je konja Pedasa v desno ramo. Konj je zarjovel v smrtnem hropenju, rezgetaje padel v prah in življenje je odletelo iz njega.

Druga dva konja sta se razmaknila, jarem je zaškripal, vajeti pa so se jima zapletle, ko je stranski konj obležal v prahu. Avtomedont, slaven po sulici, je našel rešitev: iz nožnice ob krepkem stegnu je potegnil dolg, oster meč, planil naprej in odsekal jermene stranskega konja, ne da bi zgrešil. Konja sta se poravnala in napela vajeti, junaka pa sta se znova spoprijela v boju, ki razjeda srce.

Tedaj je Sarpedon z bleščečo sulico zgrešil; ost je švignila Patroklu čez levo ramo in ga ni zadela. Za njim pa je z bronom zamahnil Patroklos; njegov izstrelek ni zaman poletel iz roke, temveč ga je zadel tja, kjer prepona obdaja utripajoče srce.

Zgrudil se je kakor hrast, ki pade, ali beli topol ali visoka pinija, ki jo v gorah tesarji posekajo z naostrenimi sekirami za ladijski les; tako je ležal iztegnjen pred konji in vozom, hropeč in z rokami grabljajoč krvavi prah.

Kakor lev, ki plane v čredo, ubije bika, rdečerjavega in srčnega, med govedom okornih nog, in ta stoka, ko umira pod levovimi čeljustmi, tako je pod Patroklom vodja likijskih ščitonoscev umirajoč besnel in poklical ljubega tovariša: »Glavkos, dragi moj, bojevnik med možmi, zdaj moraš bolj kot kdaj biti pogumen suličar in neustrašen borec; zdaj naj ti bo ljuba pogubna vojna, če si res junak.

Najprej spodbudi voditelje Likijcev, pojdi povsod mednje, naj se bojujejo za Sarpedona; potem pa se še sam z bronom bojuj zame.

Kajti jaz ti bom odslej v sramoto in očitek vse dni, za vse večne čase, če mi Ahajci snamejo orožje, ko sem padel v boju pri ladjah.

Zato se čvrsto drži in spodbujaj vse ljudstvo!« Ko je to izrekel, mu je konec smrti zagrnil oči in nosnice. Patroklos mu je stopil z nogo na prsi in izvlekel sulico iz telesa; za njo se je potegnila prepona. Tako mu je hkrati iztrgal življenje in ost sulice.

Mirmidonci so tam zadržali sopihajoče konje, ki so hoteli zbežati, saj so zapustili vozove svojih gospodarjev. Glavkosa pa je ob teh besedah prevzela strašna žalost; srce se mu je vznemirilo, ker mu ni mogel pomagati.

Z roko je prijel nadlaket in jo stiskal, saj ga je mučila rana, ki mu jo je zadal Tevkros s puščico, ko je napadal visoko obzidje in je ta odvračal pogubo od tovarišev.

V molitvi je nagovoril daljnometnega Apolona: »Usliši me, gospod, naj si kje v rodovitni likijski deželi ali v Troji! Povsod lahko slišiš človeka v stiski, kakršna zdaj tare mene.

Hudo rano imam in roko mi prebadajo ostre bolečine; kri se mi ne more ustaviti in rama mi je od nje težka. Sulice ne morem trdno držati niti stopiti v boj s sovražniki. Padel pa je najodličnejši mož, Sarpedon, Zevsov sin; a Zevs niti svojemu sinu ne pomaga.

Vsaj ti, gospod, mi ozdravi to hudo rano, umiri bolečine in mi daj moči, da bom tovariše Likijce klical in spodbujal v boj ter se še sam bojeval za mrtvo truplo.«

Tako je molil in Fojbos Apolon ga je uslišal. Takoj mu je ustavil bolečine, iz mučne rane posušil temno kri in mu v srce vlil pogum.

Glavkos je to v srcu spoznal in se razveselil, da ga je veliki bog tako hitro uslišal v molitvi. Najprej je spodbudil voditelje Likijcev, hodil povsod mednje, naj se bojujejo za Sarpedona. Potem je z dolgimi koraki stopil med Trojance, k Polidamantu, Pantoovemu sinu, in plemenitemu Agenorju; šel je še k Eneju in Hektorju z bronasto čelado, stopil tik prednju in izrekel krilate besede: »Hektor, zdaj si povsem pozabil na zaveznike, ki zavoljo tebe daleč od ljubih ljudi in rodne zemlje izgubljajo življenje, ti pa jim nočeš pomagati.

Mrtev leži Sarpedon, vodja likijskih ščitonoscev, ki je Likijo varoval s pravičnostjo in svojo močjo. Bronasti Ares ga je pokončal s Patroklovo sulico.

Zato, prijatelji, stopite mu ob stran, naj se vam srce upre, da mu ne snamejo orožja in oskrunijo trupla Mirmidonci, razsrjeni zaradi vseh padlih Danajcev, ki smo jih pri hitrih ladjah pobili s sulicami.«

Tako je dejal in Trojance je od glave do peta prevzela žalost, neukrotljiva, neznosna; bil jim je opora mesta, čeprav je prihajal iz tuje dežele. Z njim je namreč prišlo mnogo vojakov in sam je bil v boju najboljši med njimi. Željni boja so šli naravnost proti Danajcem; vodil jih je Hektor, razsrjen zaradi Sarpedona. Ahajce pa je spodbujalo pogumno srce Patrokla, Menojtijevega sina. Najprej je nagovoril oba Ajanta, tudi sama vneta za boj: »Ajanta, zdaj se rada branita, kakor sta se doslej med možmi, ali še bolje!

Mrtev leži mož, ki je prvi prebil ahajsko obzidje, Sarpedon. Ko bi ga le odvlekli in osramotili, mu sneli orožje z ramen in katerega njegovih tovarišev, ki ga branijo, pokončali z neusmiljenim bronom!«

Tako je dejal; tudi sama sta hrepenela po boju. Ko so na obeh straneh strnili bojne vrste, Trojanci in Likijci, Mirmidonci in Ahajci, so se spopadli za mrtvo truplo s strašnimi kriki in orožje mož je silno zadonelo.

Zevs je nad siloviti boj razprostrl pogubno noč, da bi bila okoli njegovega ljubega sina smrtonosna bojna muka. Najprej so Trojanci potisnili nazaj svetlooké Ahajce; zadet je bil namreč mož, ki ni bil med najslabšimi Mirmidonci, plemeniti Epigej, sin srčnega Agakleja, ki je nekoč vladal v lepo naseljenem Budeju. A ko je ubil svojega plemenitega bratranca, je prišel kot pribežnik k Peleju in srebrnonogi Tetidi. Poslala sta ga z Ahilom, lomilcem mož, v Ilion, bogat s konji, da bi se bojeval s Trojanci.

Ko je tedaj segal po truplu, ga je sijajni Hektor zadel s kamnom v glavo; ta se je vsa razklala na dvoje v mogočni čeladi. Z obrazom navzdol je padel na mrtveca in objela ga je smrt, ki jemlje življenje.

Patrokla je ob padlem tovarišu prevzela žalost in planil je skozi prve vrste kakor hiter sokol, ki preplaši kavke in škorce. Tako si, Patroklos, krotilec konj, naravnost nad Likijce in Trojance planil, v srcu razsrjen zaradi tovariša.

S kamnom je zadel Stenelaja, ljubega Itajmenovega sina, v vrat in mu pretrgal kite. Prvi bojevniki in sijajni Hektor so se umaknili.

Kolikor daleč poleti dolga metalna sulica, ki jo mož vrže, da preizkusi svojo moč, na tekmovanju ali v vojni pred sovražniki, ki jemljejo življenje, toliko so se umaknili Trojanci, Ahajci pa so jih potisnili nazaj.

Glavkos, vodja likijskih ščitonoscev, se je prvi obrnil in ubil srčnega Batikla, ljubega Halkonovega sina, ki je živel v Heladi in med Mirmidonci slovel po blagostanju in bogastvu.

Glavkos mu je s sulico prebodel sredo prsi, ko se je nenadoma obrnil proti njemu, ki ga je med zasledovanjem dohitel. Z bobnenjem je padel in Ahajce je zajela globoka žalost, ker je padel plemenit mož; Trojanci pa so se silno razveselili in se zgrnili okoli njega. Toda Ahajci niso pozabili poguma, temveč so z vso silo planili nadnje.

Tedaj je Meriones ubil trojanskega bojevnika, pogumnega Laogona, sina Onetorja, ki je bil duhovnik idskega Zevsa in ga je ljudstvo častilo kakor boga.

Zadel ga je pod čeljustjo in ušesom; hitro mu je življenje zapustilo ude in objela ga je strašna tema. Enej pa je proti Merionu zalučal bronasto sulico, saj je upal, da ga bo zadel, ko je stopal naprej, zakrit s ščitom.

Toda ta je pogledal naravnost proti njemu in se izognil bronasti sulici: sklonil se je naprej, dolga sulica pa se je za njim zarila v tla in njen zadnji konec je zatrepetal. Tam je siloviti Ares nazadnje izpustil njeno moč.

Enejeva ost se je tresoč zarila v zemljo, saj je zaman poletela iz njegove krepke roke. Enej se je v srcu razjezil in dejal: »Meriones, čeprav si plesalec, bi te moja sulica brž za vselej umirila, ko bi te le zadel!«

Meriones, slaven suličar, mu je odgovoril: »Enej, četudi si mogočen, boš težko ugasnil moč vsakemu človeku, ki bi ti stopil nasproti v svojo obrambo. Tudi ti si vendar smrten.

Če bi te tudi jaz z ostrim bronom zadel v sredo telesa, bi mi, četudi si močan in zaupaš svojim rokam, brž prepustil slavo, življenje pa Hadu, slavnemu po žrebcih.«

Tako je dejal, a pogumni Menojtijev sin ga je pograjal: »Meriones, zakaj to govoriš, ko pa si vendar hraber mož? Dragi moj, zaradi žaljivih besed se Trojanci ne bodo umaknili od trupla; prej bo zemlja katerega sprejela.

Roke odločajo v vojni, besede pa v svetu. Zato ne smemo množiti besed, temveč se bojevati.« Tako je dejal in šel naprej, za njim pa mu je sledil bogovom podobni mož.

Kakor se dviga hrušč drvarjev v gorskih globelih in ga je slišati daleč naokoli, tako se je z zemlje širokih poti dvigal njihov trušč, žvenket brona, udarci ob usnje in skrbno izdelane ščite iz volovskih kož, ki so jih prebadali z meči in dvoreznimi sulicami.

Tudi človek z ostrim pogledom ne bi več prepoznal plemenitega Sarpedona, saj so ga izstrelki, kri in prah prekrivali od glave prav do konic nog.

Nenehno so se gnetli okoli trupla kakor muhe, ki v hlevu brenčijo okoli veder, polnih mleka, v pomladnem času, ko mleko moči posode; tako so se gnetli okoli trupla. Zevs pa nikoli ni odvrnil svetlih oči od silovitega boja, temveč jih je ves čas gledal in v srcu premišljeval, dolgo razmišljajoč o Patroklovi smrti: ali naj že zdaj sredi silovitega boja tam ob bogovom podobnem Sarpedonu sijajni Hektor z bronom ubije še njega in mu sname orožje z ramen, ali naj še mnogim poveča hudo bojno muko.

Ko je tako premišljeval, se mu je zdelo bolje, da plemeniti spremljevalec Ahila, Pelejevega sina, še enkrat potisne Trojance in Hektorja z bronasto čelado proti mestu ter mnogim vzame življenje.

Najprej je Hektorju vlil v srce strah. Ta je stopil na voz, se obrnil v beg in klical drugim Trojancem, naj bežijo; spoznal je namreč Zevsovo sveto tehtnico.

Tedaj niti mogočni Likijci niso vztrajali, temveč so zbežali vsi, ko so videli svojega kralja s prebodenim srcem ležati sredi kopice mrtvih. Mnogi so namreč ob njem padli, ko je Kronosov sin razvnel siloviti boj.

Ahajci so Sarpedonu sneli z ramen bleščeče bronasto orožje in pogumni Menojtijev sin ga je izročil tovarišem, naj ga odnesejo k votlim ladjam.

Tedaj je Zevs, zbiralec oblakov, nagovoril Apolona: »Pojdi zdaj, dragi Fojbos, in očisti temno kri s Sarpedona, odnesi ga izpod izstrelkov, potem pa ga ponesi daleč proč in umij v rečnem toku, natri ga z ambrozijo in obleci v nesmrtna oblačila. Pošlji ga s hitrima spremljevalcema, naj ga odneseta, z dvojčkoma Spancem in Smrtjo, ki ga bosta brž položila v rodovitno deželo prostrane Likije. Tam mu bodo bratje in sorodniki pripravili pogreb, nasuli gomilo in postavili nagrobnik; to je čast, ki gre mrtvim.«

Tako je dejal in Apolon ni preslišal očeta. Z idskih gora se je spustil v strašni boj, brž dvignil plemenitega Sarpedona izpod izstrelkov in ga odnesel daleč proč, umil v rečnem toku, natrl z ambrozijo in oblekel v nesmrtna oblačila. Poslal ga je s hitrima spremljevalcema, naj ga odneseta, z dvojčkoma Spancem in Smrtjo, ki sta ga brž položila v rodovitno deželo prostrane Likije.

Patroklos pa je ukazal konjem in Avtomedontu ter se pognal za Trojanci in Likijci; hudo se je zaslepil, nespametnež. Ko bi bil spoštoval besedo Pelejevega sina, bi se gotovo izognil pogubni usodi črne smrti.

A Zevsova volja je vedno močnejša od človeške; tudi pogumnega moža požene v beg in mu zlahka vzame zmago, čeprav ga sam spodbuja v boj. On je tudi tedaj Patroklu vlil bojevito srce v prsi.

Koga si tedaj prvega in koga zadnjega ubil, Patroklos, ko so te bogovi že klicali v smrt? Najprej Adrasta, Avtonoosa in Eheklosa, Perima, Megadovega sina, Epistorja in Melanipa, nato Elasa, Mulija in Pilarta. Te je pobil, vsi drugi pa so mislili le še na beg.

Tedaj bi ahajski sinovi zavzeli Trojo visokih vrat pod Patroklovim vodstvom, saj je s sulico besnel daleč pred drugimi, ko ne bi Fojbos Apolon stopil na trdno sezidan stolp, snujoč njemu pogubo, Trojancem pa pomoč.

Trikrat je Patroklos stopil na vogal visokega obzidja, trikrat pa ga je Apolon odbil, ko je z nesmrtnima rokama sunil v njegov bleščeči ščit.

Ko pa se je četrtič pognal, božanstvu podoben, mu je s strašnim krikom izrekel krilate besede: »Umakni se, bogorodni Patroklos! Ni ti usojeno, da bi pod tvojo sulico padlo mesto ponosnih Trojancev, niti pod Ahilovo, čeprav je mnogo boljši od tebe.«

Tako je dejal in Patroklos se je umaknil daleč nazaj, da bi se izognil jezi daljnometnega Apolona. Hektor pa je pri Skajskih vratih zadrževal enokopitne konje. Premišljeval je, ali naj spet požene v bojni vrvež in se bojuje ali naj ukaže vojakom, da se zberejo za obzidjem.

Ko je o tem premišljeval, mu je stopil ob stran Fojbos Apolon, podoben krepkemu možu v cvetu mladosti, Asiju, ki je bil stric Hektorja, krotitelja konj, rodni Hekabin brat in Dimantov sin, ki je živel v Frigiji ob toku Sangarija. V njegovi podobi ga je nagovoril Apolon, Zevsov sin: »Hektor, zakaj si nehal z bojem? Tega ne bi smel.

Ko bi bil toliko močnejši od tebe, kolikor sem šibkejši, bi ti bilo brž v bridko žalost, da si se umaknil iz vojne! Daj, poženi trdokopitne konje nad Patrokla; morda ga ubiješ in ti Apolon nakloni slavo.«

Tako je dejal in bog se je spet odpravil med muke mož. Sijajni Hektor pa je ukazal bojevitemu Kebriónu, naj požene konje v boj. Apolon je stopil v množico, med Argivce poslal pogubno zmedo, Trojancem in Hektorju pa naklanjal slavo.

Hektor je druge Danajce pustil pri miru in jih ni pobijal, temveč je trdokopitne konje pognal nad Patrokla. Patroklos je na drugi strani skočil z voza na tla, v levici držal sulico, z drugo roko pa pograbil kamen, bleščeč in ostrorob, ki ga je dlan komaj objela. Čvrsto se je oprl in ga zalučal; ni se dolgo umikal možu in izstrelek ni poletel zaman, temveč je zadel Hektorjevega voznika, Kebrióna, nezakonskega sina slavnega Priama, ki je držal konjske vajeti, z ostrim kamnom v čelo.

Kamen mu je zdrobil obe obrvi in kost ga ni zadržala; oči so mu padle na tla v prah, tik pred noge. Kakor potapljač je strmoglavil z lepo izdelanega voza in življenje mu je zapustilo kosti.

Ti pa si ga zasmehujoč nagovoril, Patroklos, konjenik: »Glej no, kako okreten mož, kako zlahka dela premete! Ko bi se znašel na morju, polnem rib, bi lahko ta mož nasitil mnogo ljudi z nabiranjem ostrig, ko bi skakal z ladje, četudi bi bilo morje razburkano, saj zdaj na ravnini tako zlahka skače z voza.

Torej so tudi med Trojanci spretni skakalci!« Tako je dejal in stopil proti junaku Kebriónu z levjim zaletom, kakor lev, ki pustoši hleve, pa ga zadenejo v prsi in ga njegova lastna drznost pogubi. Tako si, Patroklos, željan boja planil nad Kebrióna.

Hektor pa je na drugi strani prav tako skočil z voza na tla. Za Kebrióna sta se spopadla kakor leva, ki se na gorskih vrhovih za ubito košuto, oba lačna in srčna, bojujeta. Tako sta za Kebrióna dva mojstra bojnega vika, Patroklos, Menojtijev sin, in sijajni Hektor, hrepenela, da bi drug drugemu z neusmiljenim bronom razparala kožo.

Hektor ga je zgrabil pri glavi in ga ni izpustil, Patroklos pa ga je na drugi strani držal za nogo. Drugi Trojanci in Danajci so medtem razvnemali siloviti boj.

Kakor se vzhodnik in južni veter spopadata, ko v gorskih globelih stresata gost gozd, hraste, jesene in dren z dolgimi pasovi lubja, drevesa pa udarjajo drugo ob drugo z dolgimi vejami z neznanskim hruščem in lomljenjem, tako so Trojanci in Ahajci planili drug na drugega in se pobijali; ne eni ne drugi niso pomislili na pogubni beg.

Okoli Kebrióna se je zapičilo mnogo ostrih sulic in pernatih puščic, ki so poletele s tetiv; mnogo velikih kamnov je treskalo ob ščite mož, ki so se bojevali zanj. On pa je sredi vrtincev prahu ležal, velik na velikem prostoru, in pozabil na vožnjo s konji.

Dokler je sonce hodilo po sredi neba, so izstrelki zadevali z obeh strani in možje so padali; ko pa se je sonce nagnilo k uri, ko odprežejo vole, so Ahajci proti usodi dobili premoč.

Junaka Kebrióna so odvlekli izpod izstrelkov, iz trojanskega vika, in mu sneli orožje z ramen. Patroklos pa je planil nad Trojance, snujoč jim pogubo. Trikrat je planil, podoben hitremu Aresu, s strašnim krikom in vsakič pobil devet mož.

Ko pa se je četrtič pognal, božanstvu podoben, se ti je tedaj, Patroklos, prikazal konec življenja. Nasproti ti je namreč v silovitem boju stopil Fojbos, strašen. Patroklos ga ni opazil, ko je prihajal skozi bojni vrvež, saj mu je prišel naproti zavit v gosto meglo. Stopil je za njim in ga po hrbtu ter širokih ramenih udaril s plosko dlanjo, da so se mu oči zavrtele.

Fojbos Apolon mu je z glave zbil čelado; ta se je z ropotom kotalila pod konjskimi nogami, čelada z visokim nastavkom, in njena griva se je umazala s krvjo in prahom. Prej ni bilo dovoljeno, da bi se čelada s konjsko grivo umazala v prahu, saj je varovala glavo in lepo čelo božanskega moža, Ahila. Tedaj pa jo je Zevs dal Hektorju, da bi jo nosil na glavi; a tudi njemu je bila poguba blizu.

V rokah se mu je vsa zlomila dolgosenca sulica, težka, velika in čvrsta, z ostro konico; z ramen pa mu je padel na tla veliki ščit skupaj z jermenom.

Gospod Apolon, Zevsov sin, mu je odvezal še oklep. Omama mu je zajela duha, sijajni udje so mu klecnili in obstal je osupel. Od zadaj pa ga je v hrbet z ostro sulico med rameni od blizu zadel dardanski mož, Evforbos, Pantoov sin, ki je vrstnike prekašal v vihtenju sulice, konjeništvu in hitrosti nog. Že tedaj je dvajset mož spravil z vozov, ko je prvič prišel z vozom, da bi se učil bojevanja. On je prvi vrgel orožje vate, Patroklos, konjenik, vendar te ni pokončal. Stekel je nazaj in se pomešal med množico, ko je iz telesa iztrgal jesenovo sulico; ni se upal počakati Patrokla v boju, čeprav je bil ta brez orožja.

Patroklos, premagan od božjega udarca in sulice, se je umikal med tovariše, da bi ušel pogubi. Ko je Hektor videl srčnega Patrokla, kako se umika nazaj, ranjen z ostrim bronom, se mu je skozi vrste približal in ga s sulico zabodel v spodnji del boka ter potisnil bron skoznje. Z bobnenjem je padel in ahajsko vojsko hudo užalostil. Kakor lev v boju premaga neutrudnega merjasca, ko se na gorskih vrhovih oba srčno bojujeta za majhen studenec, ker hočeta oba piti, lev pa s silo pokonča merjasca, ki težko sopiha, tako je pogumnemu Menojtijevemu sinu, ki je pobil mnoge, Hektor, Priamov sin, od blizu s sulico vzel življenje in mu zmagoslavno izrekel krilate besede: »Patroklos, gotovo si mislil, da boš opustošil naše mesto in trojanske žene, ko jim vzameš dan svobode, na ladjah odpeljal v ljubo rodno deželo, nespametnež! Toda pred njimi Hektorjevi hitri konji z nogami drvijo v boj, sam pa s sulico blestim med bojevitimi Trojanci, ker jih varujem pred dnevom sužnosti. Tebe pa bodo tukaj požrli jastrebi.

Nesrečnik, niti Ahil ti ni pomagal, čeprav je tako hraber, in ti je gotovo marsikaj naročal, ko si odhajal, sam pa je ostal: ‘Ne vračaj se mi, Patroklos, krotilec konj, k votlim ladjam, preden Hektorju, ubijalcu mož, ne raztrgaš krvavega hitona na prsih.’

Tako ti je gotovo dejal in prepričal tvoje nespametno srce.« Ti pa si mu z zadnjimi močmi odgovoril, Patroklos, konjenik: »Zdaj se le na vso moč bahaj, Hektor! Tebi sta namreč dala zmago Zevs, Kronosov sin, in Apolon, ki sta me premagala zlahka; sama sta mi snela orožje z ramen.

Ko bi mi prišlo nasproti dvajset takšnih, kakršen si ti, bi vsi tukaj umrli, premagani od moje sulice. A mene sta ubila pogubna usoda in Letin sin, med ljudmi pa Evforbos; ti si šele tretji, ki me pokončuješ.

Še nekaj ti povem in si vtisni v srce: tudi sam ne boš več dolgo živel; že tik ob tebi stojita smrt in neizprosna usoda, da te pokončajo roke brezgrajnega Ahila, Ajákovega potomca.«

Ko je to izrekel, ga je zagrnil konec smrti. Duša mu je zletela iz udov in odšla v Had, objokujoč svojo usodo, ko je zapustila možatost in mladost.

Sijajni Hektor ga je nagovoril, čeprav je bil že mrtev: »Patroklos, zakaj mi prerokuješ strmo pogubo? Kdo ve, ali ne bo Ahil, sin lepolase Tetide, prej izgubil življenja, zadet od moje sulice?«

Tako je dejal, stopil z nogo nanj in bronasto sulico izvlekel iz rane ter ga z nje odrinil na hrbet. Takoj se je s sulico pognal za Avtomedontom, bogovom podobnim spremljevalcem hitronogega Ajákovega potomca; hotel ga je zadeti, a so ga odnesli hitri konji, nesmrtni, ki so jih bogovi dali Peleju v sijajen dar.