Prevod

Tudi bojevitemu Menelaju, Atrejevemu sinu, ni ostalo skrito, da so Trojanci v boju pokončali Patrokla.

V bleščečem bronu oborožen je stopil skozi prve bojne vrste in se postavil nad njim kakor mati nad teličkom, prvesnica, ki milo muka, saj prej še ni poznala poroda; tako je svetlolasi Menelaj stal nad Patroklom.

Predse je nastavil sulico in povsod enako zaobljen ščit, odločen ubiti vsakogar, ki bi se mu približal. Tudi Pantojev sin, vešči suličar, ni prezrl padlega plemenitega Patrokla; stopil je čisto blizu, obstal in nagovoril bojevitega Menelaja: »Atrejev sin Menelaj, od Zevsa rejeni voditelj ljudstva, umakni se, pusti mrtvega in prepusti mi okrvavljeni plen! Nihče od Trojancev in njihovih slavnih zaveznikov ni pred menoj s sulico zadel Patrokla v srditi bitki. Zato mi pusti, da si med Trojanci pridobim lepo slavo, sicer te zadenem in ti vzamem življenje, sladko kakor med.«

Svetlolasi Menelaj mu je globoko ogorčen odgovoril: »Oče Zevs, res ni lepo, če se kdo tako predrzno baha! Ne leopard ne lev nimata tolikšne divjosti, pa tudi zlonosni divji merjasec ne, ki mu silovit pogum v prsih kipi od zaupanja v lastno moč, kolikor se prevzemajo Pantojevi sinovi, vešči suličarji.

Niti silni Hiperenor, krotilec konj, ni dolgo užival svoje mladosti, ko me je zmerjal in se mi postavil po robu ter dejal, da sem med Danajci najzaničljivejši bojevnik; ne verjamem, da se je na svojih nogah vrnil domov ter razveselil ljubo ženo in drage starše.

Tako bom tudi tvojo moč zlomil, če se mi postaviš nasproti. Zato ti svetujem, da se umakneš nazaj med svoje in se mi ne zoperstavljaš, preden te doleti nesreča; nespametni spozna šele, ko je prepozno.«

Tako je dejal, a ga ni prepričal; ta mu je odvrnil: »Zdaj boš, od Zevsa rejeni Menelaj, zares plačal za mojega brata, ki si ga ubil in se s tem še bahaš! Njegovo ženo si ovdovel sredi nove poročne kamre in staršem naložil neizrekljivo žalovanje in gorje.

Res bi jima, nesrečnikoma, olajšal žalost, če bi prinesel tvojo glavo in tvoje orožje ter ju položil v roke Pantoju in božanski Frontidi.

A ne bo več dolgo ostalo nepreizkušeno to dejanje in neodločeno, kdo bo vzdržal in kdo pobegnil.« Tako je dejal in sunil v njegov enakomerno zaobljeni ščit. Bron ga ni prebil; ost se mu je ukrivila ob trdnem ščitu. Nato je z bronasto sulico planil Atrejev sin Menelaj, potem ko je pomolil k očetu Zevsu. Ko se je nasprotnik že umikal, ga je zadel pri korenu grla in pritisnil z vso težo, zaupajoč svoji močni roki. Ost je prebila mehki vrat in pogledala na drugi strani ven. Zgrudil se je z zamolklim udarcem in orožje je zažvenketalo na njem.

Kri mu je namočila lase, podobne lasem Harit, in kodre, spete z zlatom in srebrom. Kakor človek vzgaja bujen oljčni poganjek na samotnem kraju, kjer obilno izvira voda, lep in cvetoč, ki ga zibljejo sapice vsakovrstnih vetrov in ga krasijo beli cvetovi, pa nenadoma pridere veter s silnim viharjem, ga izruje iz jame in razprostre po tleh: tako je Pantojevega sina Evforba, veščega suličarja, ubil Atrejev sin Menelaj in mu slekel orožje.

Kakor v gorah odrasel lev, ki zaupa svoji moči, iz pasoče se črede ugrabi najlepšo kravo, jo najprej zgrabi z močnimi zobmi in ji zlomi vrat, nato pa golta kri in vso drobovino ter jo trga; okoli njega psi in pastirji na vso moč kričijo od daleč, a si ne drznejo pristopiti, saj jih prevzema bledi strah: tako si nihče izmed njih v svojem srcu ni upal stopiti nasproti slavnemu Menelaju.

Atrejev sin bi tedaj zlahka odnesel slovito orožje Pantojevega sina, ko mu ne bi zavidal Fojbos Apolon. Ta je nadenj spodbudil Hektorja, podobnega urnemu Aresu, sam pa si je nadel podobo Menta, voditelja Kikonov, in ga nagovoril s krilatimi besedami: »Hektor, ti zdaj tako hitiš za nedosegljivim, za konji bojevitega Ajakovega vnuka; a težko jih je smrtniku ukrotiti in z njimi voziti, komurkoli razen Ahilu, ki ga je rodila nesmrtna mati.

Medtem pa je bojeviti Menelaj, Atrejev sin, stopil nad Patrokla in ubil najboljšega med Trojanci, Pantojevega sina Evforba, ter ustavil njegovo bojno silo.« Tako je dejal bog in se spet odpravil v vrvež boja, Hektorjevo temno srce pa je zagrnila strašna žalost. Ozrl se je po vrstah in takoj zagledal enega, ki je jemal slovito orožje, drugega pa, ki je na zemlji ležal mrtev; iz zadane rane mu je tekla kri.

V bleščečem bronu oborožen je stopil skozi prve bojne vrste in ostro kričal, podoben Hefajstovemu plamenu, ki ne ugasne. Njegov ostri krik ni ušel Atrejevemu sinu; zaskrbljen je spregovoril svojemu pogumnemu srcu: »Gorje mi! Če pustim tu lepo orožje in Patrokla, ki je zavoljo moje časti obležal na tem kraju, mi utegne kateri izmed Danajcev, ki me bo videl, to očitati.

Če pa se iz sramu sam spopadem s Hektorjem in Trojanci, me bodo, osamljenega, morda obkolili mnogi; semkaj namreč vse Trojance vodi Hektor z lesketajočo se čelado.

A zakaj se moje srce sploh pogovarja o tem? Kadar se človek proti božji volji spopade z možem, ki ga bog varuje, se nadenj hitro zvali velika nesreča.

Zato mi nobeden izmed Danajcev, ki me bo videl, ne bo zameril, če se umaknem Hektorju, saj se bojuje z božjo pomočjo. Ko bi le kje slišal Ajanta, silnega v bojnem klicu! Tedaj bi se oba vrnila in znova pomislila na boj, četudi proti božji volji, da bi morda rešila mrtvega za Pelejevega sina Ahila; to bi bila še najmanjša nesreča.«

Medtem ko je tako premišljeval v svoji duši in srcu, so se približale vrste Trojancev; vodil jih je Hektor. Menelaj pa se je umikal in zapuščal mrtvega, ves čas se oziraje, kakor lev z lepo grivo, ki ga psi in ljudje odganjajo od staje s sulicami in vpitjem; njegovo pogumno srce se stisne in nerad zapusti ograd. Tako je svetlolasi Menelaj odšel od Patrokla.

Ko je prišel med svoje tovariše, se je obrnil in obstal, z očmi iščoč velikega Ajanta, Telamonovega sina. Kmalu ga je zagledal na skrajnem levem krilu bojišča, kako bodri tovariše in jih spodbuja k boju; Fojbos Apolon jim je namreč pognal v kosti božanski strah. Stekel je k njemu, mu brž stopil ob stran in dejal:

»Ajant, dragi, pridi sem! Pohitiva k mrtvemu Patroklu, da vsaj njegovo golo truplo prineseva Ahilu; orožje pa ima Hektor z lesketajočo se čelado.«

Tako je dejal in razvnel srce bojevitega Ajanta. Ta je stopil skozi prve bojne vrste, z njim pa svetlolasi Menelaj. Hektor je Patroklu že odvzel slovito orožje in ga vlekel, da bi mu z ostrim bronom odsekal glavo z ramen, truplo pa odvlekel in ga prepustil trojanskim psom.

Tedaj je prišel Ajant s ščitom, velikim kakor stolp. Hektor se je umaknil nazaj med svoje tovariše, skočil na voz in izročil lepo orožje Trojancem, naj ga odnesejo v mesto, njemu v veliko slavo.

Ajant je Menoitijevega sina zakril s širokim ščitom in stal nad njim kakor lev nad svojimi mladiči, ki ga, ko jih vodi, v gozdu srečajo lovci; tedaj se razbesni, zaupajoč svoji moči, obrvi se mu spustijo in prekrijejo oči. Tako je Ajant stal nad junakom Patroklom.

Na drugi strani je stal Atrejev sin, bojeviti Menelaj, in v prsih mu je rasla velika žalost. Glavk, Hipolohov sin, voditelj Likijcev, je mračno pogledal Hektorja in ga ostro pograjal: »Hektor, po zunanjosti prvi, v boju pa ti veliko manjka!

Zaman uživaš lepo slavo, čeprav si strahopetec. Zdaj premisli, kako boš rešil mesto in trdnjavo, sam z ljudmi, ki so rojeni v Iliju! Noben Likijec namreč ne bo šel nad Danajce v boj za mesto, saj ni bilo nobene hvaležnosti za to, da se vedno in brez oddiha bojujemo s sovražniki.

Kako boš, nesrečnež, rešil slabšega moža iz bojnega vrveža, ko si Sarpedona, svojega gosta in tovariša, pustil, da je postal plen in lovina Argejcev? Dokler je živel, je veliko koristil mestu in tebi, zdaj pa si nisi upal niti psov odgnati od njega.

Če me bo zdaj poslušal kateri izmed Likijcev, pojdemo domov, Troji pa se bo razodela strašna poguba. Ko bi bili zdaj Trojanci polni neustrašnega poguma, neomajnega, kakršen navda može, ki za domovino prenašajo trpljenje in se spopadajo s sovražnimi ljudmi, bi Patrokla hitro odvlekli v Ilij.

Če bi njegov mrtvi trup prišel v veliko mesto kralja Priama in bi ga iztrgali iz boja, bi nam Argejci brž izročili Sarpedonovo lepo orožje, pa tudi njega samega bi odpeljali v Ilij. Padel je namreč spremljevalec moža, ki je daleč najboljši med Argejci ob ladjah, pa tudi njegovi tovariši so silni v boju od blizu.

A ti si nisi upal stopiti nasproti pogumnemu Ajantu, mu pogledati v oči sredi sovražnega bojnega vrišča in se spopasti z njim, ker je močnejši od tebe.«

Hektor z lesketajočo se čelado ga je mračno pogledal in odgovoril: »Glavk, zakaj si tak mož, kakršen si, izrekel tako predrzne besede? O gorje! Mislil sem, da po razumnosti prekašaš vse druge, ki prebivajo v rodovitni Likiji. Zdaj pa povsem zaničujem tvojo pamet zaradi tega, kar si dejal, češ da se nisem upal zoperstaviti velikanskemu Ajantu.

Ne bojim se ne bitke ne trušča konj; toda vedno je močnejša volja Zevsa, nosilca egide, ki tudi pogumnega moža požene v beg in mu odvzame zmago zlahka, drugič pa ga sam spodbuja k boju.

A pridi sem, dragi, stopi mi ob stran in glej moje delo: ali bom ves dan strahopeten, kakor praviš, ali pa bom katerega izmed Danajcev, čeprav še tako željnega boja, odvrnil od obrambe mrtvega Patrokla.«

Tako je dejal in z močnim glasom zaklical Trojancem: »Trojanci, Likijci in Dardanci, bojevniki od blizu! Bodite možje, prijatelji, spomnite se srditosti v boju, dokler si ne nadenem lepega orožja plemenitega Ahila, ki sem ga snel z mogočnega Patrokla, potem ko sem ga ubil!«

Po teh besedah se je Hektor z lesketajočo se čelado umaknil iz pogubnega boja; stekel je za tovariši in jih z urnimi nogami hitro dohitel, saj še niso bili daleč, ko so nesli proti mestu slovito orožje Pelejevega sina.

Daleč od boja, ki prinaša toliko solz, je obstal in zamenjal orožje. Svoje je izročil bojevitim Trojancem, naj ga odnesejo v sveti Ilij, sam pa si je nadel nesmrtno orožje Pelejevega sina Ahila, ki so ga nebeški bogovi podarili njegovemu ljubemu očetu; ta ga je pozneje izročil sinu, ko se je postaral. A sin se v očetovem orožju ni postaral.

Ko ga je od daleč zagledal Zevs, zbiralec oblakov, kako si nadeva orožje božanskega Pelejevega sina, je zmajal z glavo in spregovoril svojemu srcu: »Nesrečnež! Niti na smrt ne pomisliš, čeprav ti je že blizu; nadevaš si nesmrtno orožje najboljšega moža, pred katerim trepetajo tudi drugi. Njegovega dobrega in močnega tovariša si ubil in mu, kakor se ne spodobi, z glave in ramen snel orožje. A zdaj ti bom podelil veliko moč, v zameno za to, da te ob vrnitvi iz boja Andromaha ne bo pričakala in sprejela slovitega orožja Pelejevega sina.«

Tako je dejal Kronov sin in prikimal s temnimi obrvmi. Orožje se je tesno oprijelo Hektorjevega telesa in vanj je vstopil Ares, strašni bog boja; vsi udje so se mu napolnili s pogumom in močjo. Nato je odšel med slovite zaveznike, glasno kričeč, in vsem se je prikazoval pred očmi, bleščeč se v orožju pogumnega Pelejevega sina.

Hodil je od moža do moža in jih spodbujal z besedami: Mestla, Glavka, Medonta, Terziloha, Asteropaja, Dejsenorja, Hipotoja, Forkisa, Hromija in vedeža Enoma. Bodril jih je s krilatimi besedami: »Poslušajte, nešteta plemena zaveznikov iz okoliških dežel! Nisem vas poklical, ker bi si želel množice ali jo potreboval, in zato vsakega iz njegovega mesta zbral tukaj, temveč da bi mi z vsem srcem branili trojanske žene in nebogljene otroke pred bojevitimi Ahajci.

S tem namenom z darovi in hrano izčrpavam svoje ljudstvo, vam pa vsakemu krepim srce. Zato naj zdaj vsak, obrnjen naravnost proti sovražniku, bodisi pade bodisi se reši; takšni so ljubezenski pomenki vojne.

Kdor bo Patrokla, čeprav mrtvega, odvlekel med Trojance, krotilce konj, in bo Ajant pred njim popustil, mu bom prepustil polovico plena, polovico pa bom obdržal sam; njegova slava bo enaka moji.«

Tako je dejal in zavezniki so z vso silo krenili naravnost proti Danajcem, vzdignjenih sulic; v srcu so trdno upali, da bodo izpod Ajanta, Telamonovega sina, odnesli mrtvega. Nespametni! Mnogim je prav ob njem vzel življenje.

Tedaj je Ajant dejal Menelaju, silnemu v bojnem klicu: »Dragi moj, od Zevsa rejeni Menelaj, zdaj ne upam več, da se bova vsaj midva vrnila živa iz boja. Ne trepetam toliko za Patroklov mrtvi trup, ki bo nemara kmalu nasitil trojanske pse in ptice, kolikor me je strah za mojo glavo, da je ne doleti nesreča, in za tvojo, saj nas z vseh strani kakor oblak vojne obdaja Hektor, nama pa se kaže strašna poguba.

A daj, pokliči najboljše Danajce, če te bo kdo slišal!« Tako je dejal in Menelaj, silni v bojnem klicu, ga je ubogal. Glasno je zavpil, da je njegov klic segel daleč med Danajce: »Prijatelji, voditelji in vladarji Argejcev, ki ob Atrejevih sinovih Agamemnonu in Menelaju pijete vino na stroške ljudstva in vsak poveljujete svojim možem, Zevs pa vam naklanja čast in slavo!

Težko mi je z očmi poiskati vsakega izmed voditeljev, saj tako silovito divja vojna. Naj vendar kdo sam pristopi in naj ga v srcu ogorči misel, da bi Patrokel postal igrača trojanskim psom!«

Tako je dejal in urni Ajant, Ojlejev sin, je njegov ostri klic slišal. Prvi je pritekel skozi bojni vrvež, za njim pa Idomenej in njegov spremljevalec Merion, podoben Enialiju, morilcu mož.

Kdo bi mogel v mislih našteti imena vseh drugih, ki so za njimi spet razvnemali boj Ahajcev? Trojanci pa so strnjeni pritisnili naprej; vodil jih je Hektor.

Kakor ob ustju reke, ki jo napaja Zevsov dež, mogočen val zabuči proti toku in naokoli odmevajo strmi bregovi, ko morje zunaj rjove, s tolikšnim krikom so prihajali Trojanci. Ahajci pa so enega srca stali okoli Menoitijevega sina, obdani z bronastimi ščiti. Okoli njihovih bleščečih čelad je Kronov sin razlil gosto meglo, saj tudi prej ni sovražil Menoitijevega sina, ko je ta še živ spremljal Ajakovega vnuka; gnusilo se mu je, da bi postal plen sovražnih trojanskih psov, zato je njegove tovariše spodbudil, naj ga branijo.

Trojanci so prvi potisnili bistrooke Ahajce nazaj. Ti so pustili mrtvega in se v strahu umaknili, vendar nobenega od njih pogumni Trojanci kljub želji niso zadeli s sulicami; vlekli so le truplo. A Ahajci so le kratek čas ostali daleč od njega; kaj hitro jih je obrnil nazaj Ajant, ki je po postavi in dejanjih prekašal vse druge Danajce, razen plemenitega Pelejevega sina.

Planil je skozi prve bojne vrste, po pogumu podoben divjemu merjascu, ki v gorah pse in krepke mladeniče zlahka razžene, ko se obrne proti njim v gorskih dolinah. Tako je sijajni Ajant, sin slavnega Telamona, v napadu zlahka razgnal trojanske vrste, ki so stale nad Patroklom in si močno želele odvleči ga v svoje mesto ter si pridobiti slavo.

Hipotoj, sijajni sin Pelazga Leta, ga je v srditi bitki vlekel za nogo; okoli kit ob gležnju mu je zavezal jermen, da bi ugodil Hektorju in Trojancem. A kmalu ga je doletela nesreča, ki je nihče ni mogel odvrniti, čeprav so si to želeli.

Telamonov sin je planil skozi množico in ga od blizu zadel skozi čelado z bronastimi ličnicami. Čelada s konjsko žimo je počila ob osti sulice, ki jo je zadela, velika in gnana z močno roko; iz rane so ob tulcu privreli krvavi možgani. V hipu ga je zapustila moč in iz rok je izpustil nogo pogumnega Patrokla, da je obležala na tleh; sam pa je blizu njega z obrazom navzdol padel na mrtvega, daleč od rodovitne Larise. Ljubim staršem ni povrnil skrbi za svojo vzgojo; kratko je bilo njegovo življenje, saj ga je pokončala sulica pogumnega Ajanta.

Hektor pa je v Ajanta zalučal bleščečo sulico. Ta jo je videl prihajati in se bronastemu kopju izognil z rahlim premikom; zadelo pa je Shedija, sina pogumnega Ifita, najboljšega med Fokijci, ki je v slovitem Panopeju prebival v svoji hiši in vladal mnogim možem. Zadelo ga je pod sredino ključnice; bronasta ost je prodrla skozi telo in pogledala ven pod ramo. Zgrudil se je z zamolklim udarcem in orožje je zažvenketalo na njem.

Ajant pa je bojevitega Forkisa, Fajnopovega sina, ki je branil Hipotoja, zadel sredi trebuha. Prebil je ploščo oklepa in bron je raztrgal drobovje; padel je v prah in z dlanjo zagrabil zemljo.

Umaknili so se borci iz prvih vrst in sijajni Hektor. Argejci so glasno zavriskali ter odvlekli mrtva, Forkisa in Hipotoja, in jima z ramen snemali orožje.

Tedaj bi Trojanci pred bojevitimi Ahajci spet pobegnili v Ilij, premagani zaradi pomanjkanja poguma, Argejci pa bi si celo proti Zevsovi volji pridobili slavo s svojo silo in močjo. Toda sam Apolon je spodbudil Eneja, nadel si je podobo Perifanta, glasnika, Epita potomca, ki se je ob njegovem ostarelem očetu postaral v glasniški službi in v srcu gojil modre misli. V njegovi podobi mu je Zevsov sin Apolon dejal: »Enej, kako bi mogli rešiti visoki Ilij celo proti božji volji? Videl sem namreč tudi druge može, ki so zaupali svoji sili, moči in pogumu, svoji številčnosti in so imeli neustrašno ljudstvo. Nam pa Zevs veliko bolj kakor Danajcem želi zmago; a vi brezmejno trepetate in se ne bojujete!«

Tako je dejal. Enej je prepoznal daljnometnega Apolona, ko mu je pogledal v obraz, in glasno zaklical Hektorju: »Hektor in drugi voditelji Trojancev in zaveznikov! Sramota bi bila zdaj pred bojevitimi Ahajci zbežati v Ilij, premagani zaradi pomanjkanja poguma.

Pravkar je namreč ob meni stal eden izmed bogov in mi dejal, da nam najvišji Zevs, snovalec boja, stoji ob strani. Zato krenimo naravnost proti Danajcem, da ne bodo brez truda prinesli mrtvega Patrokla k ladjam!«

Tako je dejal, planil daleč pred prve bojne vrste in obstal. Drugi so se obrnili in se postavili nasproti Ahajcem. Tedaj je Enej s sulico zabodel Lejokrita, Arisbantovega sina, dobrega Likomedovega tovariša.

Bojeviti Likomed se je usmilil padlega, stopil čisto blizu, obstal in zalučal bleščečo sulico. Zadel je Hipasovega sina Apisaona, pastirja ljudstva, v jetra pod prepono in mu v hipu spodnesel kolena. Ta je prišel iz rodovitne Pajonije in je bil za Asteropajem najboljši v boju.

Bojeviti Asteropaj se je usmilil padlega in tudi sam vneto planil naprej, da bi se spopadel z Danajci. A ni več našel poti: z vseh strani so jih obdajali ščiti, ko so stali okoli Patrokla in predse držali sulice.

Ajant je namreč hodil med vsemi in jim neprenehoma ukazoval; nikomur ni pustil, da bi se umaknil od mrtvega, niti da bi se bojeval pred drugimi Ahajci, temveč naj trdno stojijo okoli njega in se bojujejo od blizu.

Tako je ukazoval velikanski Ajant; zemlja se je močila s temnordečo krvjo, drug ob drugem pa so padali mrtvi Trojanci, njihovi pogumni zavezniki in Danajci. Tudi ti se niso bojevali brez krvi, vendar jih je umiralo veliko manj; vedno so namreč pazili, da so v množici drug drugemu odganjali strašno smrt.

Tako so se bojevali kakor divji ogenj; ne bi mogel reči, da sta sonce in luna še neokrnjena na nebu. Megla je namreč zakrivala del bojišča, kjer so najboljši stali okoli mrtvega Menoitijevega sina.

Drugi Trojanci in Ahajci z lepimi golenicami pa so se nemoteno bojevali pod jasnim nebom; razlivala se je ostra sončna svetloba in nikjer nad vso zemljo ne nad gorami ni bilo videti oblaka. Bojevali so se s presledki, izogibajoč se drug drugega smrtonosnim izstrelkom, daleč narazen. Tisti v sredini pa so trpeli v megli in boju; neusmiljeni bron je izčrpaval vse najboljše. Dva moža pa še nista slišala, slavna junaka Trazimed in Antiloh, da je plemeniti Patrokel mrtev; še vedno sta mislila, da se živ v prvem bojnem vrvežu spopada s Trojanci.

Skrbeč za smrt in beg tovarišev sta se bojevala drugje, kakor jima je naročil Nestor, ko ju je od črnih ladij spodbujal v boj.

Okoli mrtvega pa je ves dan divjal mogočen spopad neusmiljene bitke. Od nenehnega napora in znoja so bili vsakomur umazani kolena, goleni in stopala, roke in oči, ko so se bojevali za dobrega spremljevalca urnonogega Ajakovega vnuka.

Kakor človek izroči svojim ljudem kožo velikega bika, prepojeno z mastjo, da jo raztegnejo; ti jo vzamejo, se razmaknejo in jo vlečejo na vse strani; vlaga brž odteče in mast prodre vanjo, ko jo mnogi vlečejo, koža pa se povsem raztegne: tako sta obe strani na tesnem prostoru vlekli mrtvega sem in tja. V srcu so trdno upali, Trojanci, da ga odvlečejo proti Iliju, Ahajci pa k svojim votlim ladjam. Okoli njega je divjal divji boj; niti Ares, ki žene ljudstva, niti Atena ga ob pogledu nanj ne bi mogla grajati, četudi bi bila še tako jezna. Takšno pogubno trpljenje je Zevs tistega dne naložil možem in konjem ob Patroklu. Božanski Ahil pa še ni vedel, da je Patrokel mrtev; daleč od urnih ladij so se namreč bojevali, pod trojanskim obzidjem. Nikoli si ni mislil, da je umrl, temveč da se bo, potem ko se živ približa vratom, spet vrnil; nikakor ni pričakoval, da bo brez njega razdejal mesto, pa tudi z njim ne. To je večkrat izvedel od matere, ko jo je na samem poslušal, saj mu je razodevala namere velikega Zevsa.

A tedaj mu mati ni povedala, kolikšna nesreča se je zgodila, da je njegov daleč najljubši tovariš umrl. Oni pa so okoli mrtvega z ostrimi sulicami neprenehoma pritiskali drug na drugega in se pobijali. Tako je govoril kateri izmed Ahajcev v bronastih oklepih: »Prijatelji, ne bi nam bilo v slavo vrniti se k votlim ladjam; raje naj se tu črna zemlja odpre pod nami vsemi! To bi bilo za nas takoj veliko bolje, kakor da tega moža prepustimo Trojancem, krotilcem konj, naj ga odvlečejo v svoje mesto in si pridobijo slavo.«

Tako pa je spet govoril kateri izmed pogumnih Trojancev: »Prijatelji, četudi nam je usojeno, da ob tem možu pademo prav vsi, naj se nihče še ne umakne iz boja!«

Tako so govorili in vsakomur razvnemali pogum. Tako so se bojevali; železni trušč je skozi nerodovitni zrak segal do bronastega neba. Konja Ajakovega vnuka pa sta daleč od boja jokala, odkar sta izvedela, da je njun voznik pod Hektorjem, morilcem mož, padel v prah.

Avtomedon, pogumni Dioresov sin, ju je velikokrat udaril z urno šibo, velikokrat ju je nagovarjal z blagimi besedami, velikokrat z grožnjami. A nista hotela ne nazaj k ladjam ob širokem Helespontu ne v boj med Ahajce. Kakor negibno stoji steber, postavljen na grobu mrtvega moža ali žene, tako sta trdno stala z nadvse lepim vozom, glavi sklonjeni k tlom. Iz oči so jima tekle na zemljo vroče solze, ko sta jokala od hrepenenja po vozniku; bujna griva se jima je mazala, padajoč izpod jarmovega jermena na obe strani jarma.

Kronov sin ju je zagledal jokati in se ju usmilil. Zmajal je z glavo in spregovoril svojemu srcu: »Ubožca, zakaj sva vaju dala kralju Peleju, smrtniku, vidva pa se ne starata in sta nesmrtna?

Mar zato, da bi med nesrečnimi ljudmi trpela? Saj ni nič bolj bednega od človeka med vsem, kar na zemlji diha in se premika.

A Hektor, Priamov sin, ne bo vozil ne z vama ne na okrašenem vozu; tega ne bom dopustil. Mar ni dovolj, da že ima orožje in se zaman baha?

V kolena in srce vama bom vlil moč, da bosta tudi Avtomedona rešila iz boja in ga prinesla k votlim ladjam. Trojancem bom namreč še naklonil slavo, da bodo pobijali, dokler ne pridejo do ladij z lepimi klopmi, dokler sonce ne zaide in se ne spusti sveta tema.« Tako je dejal in konjema vdihnil plemenito moč.

Stresla sta prah z griv na tla in naglo pognala urni voz med Trojance in Ahajce. Avtomedon se je z njima bojeval, čeprav je žaloval za tovarišem, in se poganjal s konjema kakor jastreb med gosi. Zlahka je uhajal iz trojanskega bojnega vrveža in zlahka spet planil v napad ter zasledoval veliko množico.

A ko se je pognal za njimi, ni mogel ubijati mož; samemu na svetem vozu namreč ni bilo mogoče hkrati napadati s sulico in krotiti urnih konj. Nazadnje ga je zagledal tovariš, Alkimedon, sin Laerka, Hajmonovega potomca. Stopil je za voz in nagovoril Avtomedona: »Avtomedon, kateri bog ti je v prsi položil tako nespameten sklep in ti odvzel zdravo pamet?

Kako se vendar sam bojuješ s Trojanci v prvem bojnem vrvežu! Tvoj tovariš je ubit, Hektor pa se ponaša z orožjem Ajakovega vnuka na svojih ramenih.«

Avtomedon, Dioresov sin, mu je odgovoril: »Alkimedon, kdo drug izmed Ahajcev se more kosati s teboj v obvladovanju poslušnosti in moči nesmrtnih konj, razen Patrokla, po modrosti enakega bogovom, dokler je še živel? Zdaj pa sta ga dohiteli smrt in usoda.«

»Ti pa vzemi bič in bleščeče vajeti, jaz bom stopil z voza, da se bojujem.« Tako je rekel; Alkimedont je skočil na hitri voz in naglo prijel bič in vajeti, Avtomedont pa je skočil na tla. To je opazil sijajni Hektor in takoj ogovoril Eneja, ki je stal blizu: »Enej, svetovalec Trojancev v bronastih oklepih, opazil sem konja hitronogega Ajakovega vnuka, ki sta prišla v boj s slabima voznikoma. Upam, da bi ju lahko zajela, če si tudi ti pri volji; če namreč midva planeva nanju, se onadva ne bosta upala obstati nasproti nama in se spopasti v boju.«

Tako je rekel in plemeniti Anhizov sin ga je ubogal. Oba sta krenila naravnost naprej, z rameni, zavarovanimi s ščiti iz trde, posušene volovske kože, bogato obitimi z bronom. Z njima sta šla tudi Hromij in bogovom podobni Aret; oba sta v srcu trdno upala, da bosta ubila moža in odgnala konja z visokima vratovoma. Nespametneža! Ni jima bilo usojeno, da bi se brez prelite krvi vrnila od Avtomedonta. Ta pa je molil k očetu Zevsu in njegovo temno srce sta napolnila pogum in moč. Takoj je ogovoril zvestega tovariša Alkimedonta: »Alkimedont, nikar ne drži konj daleč od mene, temveč tako blizu, da mi bosta dihala v hrbet. Ne verjamem namreč, da bo Priamov sin Hektor ukrotil svoj bes, dokler ne bo stopil na voz za Ahilovima konjema z lepo grivo, naju ubil in pognal v beg vrste Argejcev — ali pa sam padel med prvimi.«

Tako je rekel in poklical oba Ajanta in Menelaja: »Ajanta, voditelja Argejcev, in ti, Menelaj! Mrliča zaupajte najboljšim možem, da ga obstopijo in odbijajo sovražne vrste, nama, ki sva še živa, pa pomagajte odvrniti neusmiljeni dan smrti. Semkaj sta namreč v boj, poln solza, silovito pritisnila Hektor in Enej, najboljša med Trojanci.«

»A vse to leži bogovom v naročju. Tudi jaz bom vrgel kopje, za vse drugo pa naj poskrbi Zevs.« Rekel je, zavihtel kopje z dolgo senco in ga zalučal; zadel je Aretov z vseh strani enako zaobljeni ščit. Ta kopja ni ustavil: bronasta ost je prodrla skozenj in mu skozi pas prebila spodnji del trebuha.

Kakor krepak mož z ostro sekiro udari pašnega vola tik za rogovi in mu preseka vso kito, da žival poskoči in se zgrudi, tako je tudi on poskočil in padel na hrbet; ostro kopje mu je trepetalo v drobovju in mu razvezalo ude.

Hektor je proti Avtomedontu zalučal bleščeče kopje, a ta ga je videl prihajati in se bronasti osti izognil. Sklonil se je naprej in dolgo kopje se je za njim zarilo v tla; njegov zadnji konec je zatrepetal, nato pa mu je silni Ares odvzel moč.

Tedaj bi bila z mečema planila drug na drugega od blizu, če ju ne bi ločila oba boja željna Ajanta, ki sta na tovarišev klic prišla skozi množico. Pred njima so se prestrašeni spet umaknili Hektor, Enej in bogovom podobni Hromij; Areta pa so pustili tam, kjer je ležal s prebodenim srcem. Avtomedont, podoben urnemu Aresu, mu je slekel orožje in se zmagoslavno pohvalil: »Res sem vsaj nekoliko olajšal žalost v srcu za mrtvim Menojtijevim sinom, čeprav sem ubil slabšega moža.«

Tako je rekel, pobral krvavi plen in ga položil na voz, nato pa se povzpel še sam, s krvavimi nogami in rokami kakor lev, ki je požrl bika.

Ob Patroklu se je znova razvnela silovita bitka, mučna in polna solza; prepir je podžigala Atena, ki je sestopila z neba. Poslal jo je daljnovidni Zevs, naj spodbudi Danajce, saj si je že premislil.

Kakor Zevs z neba razpne škrlatno mavrico smrtnikom v znamenje vojne ali mrzlega viharja, ki ljudi na zemlji odvrne od dela in prizadene črede, tako se je boginja ogrnila v škrlaten oblak in stopila med Ahajce ter bodrila vsakega moža.

Najprej je spodbudila Atrejevega sina, mogočnega Menelaja, ki ji je stal blizu; prevzela je Fojnikovo podobo in njegov močni glas: »Menelaj, tebe bosta zadela sramota in očitek, če bodo zvestega tovariša slavnega Ahila pod trojanskim obzidjem vlačili hitri psi.«

»Zato se trdno drži in spodbudi vse ljudstvo!« Menelaj, mogočen v bojnem klicu, ji je odgovoril: »Častitljivi oče Fojnik, starček iz davnih dni, ko bi mi Atena le dala moč in odvrnila nalet izstrelkov! Tedaj bi rad stal ob Patroklu in ga branil, kajti njegova smrt mi je globoko ranila srce.«

»A Hektor divja s strašno močjo ognja in ne neha pustošiti z bronom, saj mu Zevs naklanja slavo.« Tako je rekel in sivooka boginja Atena se je razveselila, ker je med vsemi bogovi najprej molil k njej.

V ramena in kolena mu je vlila moč, v prsi pa pogum muhe, ki jo še tako odganjajo od človeške kože, pa vztrajno grize, ker ji je človeška kri sladka. S takšno drznostjo mu je napolnila temno srce; stopil je k Patroklu in zalučal bleščeče kopje.

Med Trojanci je bil Podes, Eetionov sin, bogat in plemenit mož; Hektor ga je med vsemi rojaki najbolj cenil, saj mu je bil ljub tovariš pri gostijah. Svetlolasi Menelaj ga je zadel v pas, ko je planil v beg, in mu potisnil bronasto ost skoz telo. Zgrudil se je z votlim udarcem; Atrejev sin Menelaj pa je odvlekel truplo izmed Trojancev med svoje tovariše.

Apolon je stopil k Hektorju in ga spodbujal v podobi Fajnopa, Azijevega sina, ki mu je bil med vsemi gostinskimi prijatelji najljubši in je prebival v Abidu. Njemu podoben je daljnometni Apolon spregovoril: »Hektor, kateri Ahajec naj bi se te še bal?«

»Kako si se ustrašil Menelaja, ki je bil doslej šibak bojevnik s kopjem! Zdaj pa sam odnaša mrliča izmed Trojancev in ti je ubil zvestega tovariša, hrabrega Poda, Eetionovega sina, med prvimi borci.«

Tako je rekel in Hektorja je zagrnil črn oblak žalosti. V žarečem bronastem oklepu je stopil med prve borce. Tedaj je Kronosov sin vzel resasto egido, ki se je bleščala, in z oblaki zagrnil Ido. Zabliskal je, silovito zagrmel in stresel egido; Trojancem je dajal zmago, Ahajce pa pognal v beg.

Prvi je začel bežati Beotijec Penelej. Medtem ko je še vedno gledal naprej, ga je kopje zadelo v vrh rame in mu oplazilo kost: bila je Polidamantova ost, saj je ta pristopil in ga od blizu zadel.

Hektor pa je od blizu ranil Lejta v roko pri zapestju, sina srčnega Alektriona, in mu onemogočil boj. Trepetaje se je oziral naokrog, saj ni več upal, da se bo s kopjem v roki bojeval proti Trojancem.

Ko je Hektor planil za Lejtom, ga je Idomenej zadel v oklep na prsih ob bradavici, toda dolgo kopje se je zlomilo pri nastavku in Trojanci so zavriskali. Hektor je zalučal proti Idomeneju, Devkalionovemu sinu, ki je stal na vozu; le za malo ga je zgrešil, zadel pa je Merionovega spremljevalca in voznika Kojrana, ki mu je sledil iz lepo zgrajenega Likta. Idomenej je namreč sprva pustil usločene ladje in prišel peš; Trojancem bi naklonil veliko zmago, če ne bi Kojran naglo pripeljal hitronogih konj. Tako mu je prinesel luč rešitve in odvrnil neusmiljeni dan smrti, sam pa izgubil življenje pod roko Hektorja, ubijalca mož. Ta ga je zadel pod čeljustjo in ušesom; kopje mu je izbilo zobe in presekalo jezik po sredini.

Zgrudil se je z voza in vajeti so mu padle na tla. Merion se je sklonil in jih z lastnimi rokami pobral z zemlje, nato pa ogovoril Idomeneja: »Zdaj bičaj konje, dokler ne prideš do hitrih ladij! Saj tudi sam vidiš, da moč ni več na strani Ahajcev.«

Tako je rekel in Idomenej je pognal konje z lepo grivo proti votlim ladjam, saj mu je strah prežel srce. Ne srčnemu Ajantu ne Menelaju ni ušlo, da Zevs Trojancem daje zmago in obrača moč na njihovo stran.

Prvi je spregovoril veliki Telamonov sin Ajant: »Gorje! Zdaj bi že tudi največji bedak spoznal, da Trojancem pomaga sam oče Zevs.«

»Vsi njihovi izstrelki zadenejo, pa naj jih vrže slab ali dober borec: Zevs jih vse usmerja. Naši pa prav vsem zaman padajo na tla.«

»Dajte, sami premislimo, kaj bi bilo najbolje storiti, kako rešiti mrliča in se tudi sami vrniti v veselje ljubim tovarišem, ki gotovo gledajo semkaj in jih stiska tesnoba. Mislijo, da ne bomo zadržali besa in nepremagljivih rok Hektorja, ubijalca mož, temveč bomo padli pri črnih ladjah.«

»Ko bi se našel tovariš, ki bi čim prej sporočil Pelejevemu sinu! Mislim namreč, da še ni slišal žalostne novice, da je njegov ljubi tovariš umrl.«

»A nikjer ne morem uzreti primernega Ahajca, saj megla enako prekriva može in konje. Oče Zevs, reši ahajske sinove iz te megle, razjasni nebo in daj našim očem videti! Potem nas pogubi pri svetlobi, če ti je že tako po volji!«

Tako je rekel in očetu se je zasmilil, ko je točil solze. Takoj je razpršil mrak in pregnal meglo; zasijalo je sonce in vse bojišče se je razkrilo. Tedaj je Ajant rekel Menelaju, mogočnemu v bojnem klicu: »Zdaj se ozri, Menelaj, Zevsov rejenec, ali boš videl še živega Antiloha, sina srčnega Nestorja. Spodbudi ga, naj kar najhitreje steče k bojevitemu Ahilu in mu pove, da je umrl njegov najljubši tovariš.«

Tako je rekel in Menelaj, mogočen v bojnem klicu, ga je ubogal. Odšel je kakor lev od ograde, ki se utrudi dražiti pse in može, ker mu ti ne pustijo od črede odnesti rejene krave in bedijo vso noč. V želji po mesu se zaganja vanje, a ničesar ne doseže, saj mu nasproti iz drznih rok gosto letijo kopja in goreče bakle, ki se jih boji kljub vsej svoji vnemi; ob zori se oddalji s potrtim srcem. Tako je Menelaj, mogočen v bojnem klicu, odhajal od Patrokla silno nerad, saj se je bal, da ga bodo Ahajci v mučnem begu pustili sovražnikom za plen.

Merionu in obema Ajantoma je vztrajno naročal: »Ajanta, voditelja Argejcev, in ti, Merion, zdaj se spomnite blagosti nesrečnega Patrokla! Dokler je živel, je znal biti prijazen do vseh; zdaj pa sta ga dohiteli smrt in usoda.«

Tako je rekel svetlolasi Menelaj in odšel, oziraje se na vse strani kakor orel, o katerem pravijo, da ima med vsemi pticami pod nebom najostrejši vid. Čeprav leti visoko, mu ne uide hitronogi zajec, ki leži pod košatim grmom; plane nanj, ga naglo zgrabi in mu vzame življenje.

Tako sta se tedaj tvoji svetli očesi, Menelaj, Zevsov rejenec, obračali na vse strani med množico tovarišev, da bi kje uzrli še živega Nestorjevega sina.

Prav kmalu ga je zagledal na levem krilu bojišča, kjer je bodril tovariše in jih spodbujal k boju. Svetlolasi Menelaj je stopil k njemu in rekel: »Antiloh, Zevsov rejenec, pridi sem, da slišiš žalostno novico, ki se ne bi smela nikdar uresničiti.«

»Mislim, da že tudi sam vidiš in veš, kako bog vali nesrečo nad Danajce in da zmaga pripada Trojancem. Padel je najboljši med Ahajci, Patrokel, in Danajcem zapustil veliko praznino.«

»Zato naglo steci k ahajskim ladjam in povej Ahilu, da čim prej reši mrliča in ga prinese k ladji, golega; orožje namreč ima Hektor z bleščečo čelado.«

Tako je rekel in Antiloh se je ob teh besedah zgrozil. Dolgo ni mogel spregovoriti; obe očesi sta se mu napolnili s solzami in njegov zveneči glas je onemel.

A tudi tako ni zanemaril Menelajevega naročila. Stekel je, orožje pa izročil brezgrajnemu tovarišu Laodoku, ki je v bližini obračal njegove enokopitne konje.

Noge so ga, objokanega, nesle iz boja, da bi Pelejevemu sinu Ahilu sporočil strašno novico. Tebe pa, Menelaj, Zevsov rejenec, srce ni gnalo, da bi pomagal stiskanim tovarišem tam, od koder je odšel Antiloh in so ga Pilijci močno pogrešali. K njim je poslal plemenitega Trazimeda, sam pa se vrnil k junaku Patroklu. Pritekel je k obema Ajantoma, se ustavil in takoj rekel: »Poslal sem ga k hitrim ladjam, k hitronogemu Ahilu. A ne verjamem, da bo zdaj prišel, čeprav je silno jezen na plemenitega Hektorja, saj se brez orožja nikakor ne more bojevati s Trojanci.«

»Sami torej premislimo, kaj bi bilo najbolje storiti, kako rešiti mrliča in tudi sami ubežati smrti in pogubi iz trojanskega bojnega vrveža.«

Odgovoril mu je veliki Telamonov sin Ajant: »Vse si prav povedal, preslavni Menelaj. Ti in Merion se naglo sklonita pod mrliča, ga dvignita in odnesita iz boja; zadaj se bova midva bojevala s Trojanci in plemenitim Hektorjem, soimenjaka enako pogumnega srca, ki sva že doslej vztrajala v srditem boju, stoječ drug ob drugem.«

Tako je rekel in onadva sta mrliča dvignila s tal visoko v naročje. Za njima je zavpilo trojansko ljudstvo, ko je videlo Ahajca dvigati truplo.

Planili so naprej kakor psi, ki se poženejo na ranjenega merjasca pred mladimi lovci. Sprva tečejo, željni, da bi ga raztrgali, ko pa se med njimi obrne, zanašajoč se na svojo moč, se umaknejo in prestrašeni razbežijo vsak na svojo stran.

Tako so Trojanci sprva ves čas v gruči sledili, zadajajoč sunke z meči in na obeh straneh ostrimi kopji; ko pa sta se Ajanta obrnila in se jim postavila nasproti, so prebledeli in nihče si ni upal planiti naprej ter se spopasti za mrliča.

Tako sta ga onadva vztrajno odnašala iz boja proti votlim ladjam; za njima pa je divjala bitka, silovita kakor ogenj, ki nenadoma izbruhne, plane na mesto ljudi in ga požira; hiše izginjajo v mogočnem žaru, veter pa z močjo hrumi vanj.

Tako jima je med potjo sledil neprestani trušč konj in mož, oboroženih s kopji. Kakor muli, ki zbereta vso svojo silno moč in vlečeta z gore po strmi, skalnati stezi tram ali velik ladijski hlod, njuni srci pa med hitenjem izčrpavata trud in znoj, tako sta onadva vztrajno nosila mrliča. Za njima sta Ajanta zadrževala sovražnika kakor gozdnat greben, ki se razteza čez ravnino in zajezuje vodo: zadržuje tudi divje tokove mogočnih rek in jim takoj preusmeri strugo čez ravnico, da ga s silo svojih tokov ne morejo prebiti. Tako sta Ajanta ves čas zadaj zadrževala napad Trojancev, ki so jima sledili; med njimi sta najbolj pritiskala Enej, Anhizov sin, in sijajni Hektor.

Kakor leti oblak škorcev ali kavk, vreščeč od groze, ko zagledajo prihajati sokola, ki majhnim pticam prinaša smrt, tako so ahajski mladeniči pred Enejem in Hektorjem bežali z groznim vpitjem in pozabili na boj.

Mnogo lepega orožja je popadalo ob jarku in vanj, ko so Danajci bežali; bitka pa ni ponehala.