Prevod

Ko pa so se prebili mimo kolov in čez jarek med begom in so mnogi padli pod rokami Danajcev, so se ustavili ob vozovih in tam obstali, bledi od strahu in preplašeni. Tedaj se je prebudil Zevs na vrhovih Ide ob Heri z zlatim prestolom, skočil na noge in zagledal Trojance in Ahajce: prve v zmedi, druge pa, Argejce, kako jih ženejo pred seboj, med njimi pa vladarja Pozejdona. Na ravnini je videl ležati Hektorja; okrog njega so tovariši sedeli, sam pa je težko sopel, izgubljal zavest in bruhal kri, saj ga ni zadel najšibkejši med Ahajci.

Ko ga je zagledal, se ga je usmilil oče ljudi in bogov, nato pa se je strašno namrščil proti Heri in ji rekel: »Res je tvoja zvijača, Hera, zlobna spletkarica, ki je ni mogoče ukrotiti, ustavila božanskega Hektorja v boju in pognala vojsko v beg.

Ne vem, ali ne boš za to pogubno spletko spet prva plačala in te bom pretepel z udarci. Ali se ne spominjaš, kako si visela visoko zgoraj, ko sem ti na nogi obesil dve nakovali, roke pa vklenil v zlato, nezlomljivo vez? Visela si v etru in oblakih, bogovi po širnem Olimpu pa so bili ogorčeni, vendar te niso mogli odvezati, čeprav so pristopali. Kogar sem zgrabil, sem ga zalučal s praga, da je priletel na zemljo ves onemogel. A niti tedaj mi srca ni zapustila neprestana bolečina zaradi božanskega Herakleja, nad katerega si v zlobnem naklepu priklicala burjo Boreasa in poslala viharje čez nerodovitno morje, potem pa si ga zanesla na lepo naseljeni Kos.

Jaz sem ga od tam rešil in ga spet privedel v Argos, kjer se pasejo konji, čeprav je prestal veliko muk. Na to te bom znova spomnil, da opustiš prevare in spoznaš, ali ti bosta kaj pomagali ljubezen in postelja, v kateri si se združila z menoj, ko si prišla od bogov in me prevarala.«

Tako je govoril in volooka gospa Hera je vztrepetala ter mu odgovorila s krilatimi besedami: »Naj bodo zdaj priča Zemlja in široko Nebo nad njo ter voda Stiksa, ki teče v globino in je največja ter najstrašnejša prisega blaženim bogovom, pa tvoja sveta glava in najina lastna zakonska postelja, pri kateri ne bi nikoli prisegala v prazno: ne po moji volji Pozejdon, ki pretresa zemljo, škoduje Trojancem in Hektorju ter pomaga Ahajcem, temveč ga, kakor kaže, spodbuja in žene lastno srce; videl je Ahajce v stiski pri ladjah in se jih usmilil.

Pa tudi njemu bi svetovala, naj gre tja, kamor ga boš vodil ti, zbiralec temnih oblakov.« Tako je rekla; oče ljudi in bogov se je nasmehnil in ji odgovoril s krilatimi besedami: »Ko bi ti odslej, volooka gospa Hera, sedela med nesmrtnimi bogovi in mislila enako kakor jaz, bi se tudi Pozejdon, četudi bi si želel povsem drugače, hitro premislil ter se uklonil tvoji in moji volji.

Če pa res govoriš odkrito in po resnici, pojdi zdaj med rodove bogov in pokliči sem Iris in Apolona, slavnega lokostrelca, da bo prva šla med Ahajce v bronastih oklepih in vladarju Pozejdonu povedala, naj preneha z bojem in se vrne v svoje domovanje; Fojbos Apolon pa naj spodbudi Hektorja k boju, naj mu znova vdihne moč in ga odreši bolečin, ki mu zdaj mučijo srce, Ahajce pa naj spet obrne in jih požene v strahopeten beg, da bodo med begom padli k ladjam z mnogimi veslaškimi klopmi, ki pripadajo Pelejevemu sinu Ahilu. Ta bo poslal v boj svojega tovariša Patrokla; njega pa bo sijajni Hektor ubil s sulico pred Ilionom, ko bo Patroklos že pokončal mnogo drugih mladih junakov, med njimi tudi mojega sina, božanskega Sarpedona.

Razjarjen zaradi njega bo božanski Ahil ubil Hektorja. Odtlej bom poskrbel, da bodo Trojanci od ladij nenehno gnani nazaj, vse dokler Ahajci po Ateninih načrtih ne zavzamejo strmega Iliona.

Dotlej pa ne bom pomiril svoje jeze niti ne bom nobenemu drugemu nesmrtnemu dovolil, da bi tu pomagal Danajcem, dokler se ne izpolni želja Pelejevega sina, kakor sem mu sprva obljubil in potrdil s prikimavanjem tistega dne, ko je boginja Tetida objela moja kolena in me prosila, naj izkažem čast Ahilu, rušilcu mest.«

Tako je govoril in beloroka boginja Hera ga je ubogala; odšla je z idskih gora na širni Olimp. Kakor šine misel moža, ki je prepotoval veliko dežel in si v svojem bistrem duhu zamisli: »Ko bi bil tu ali tam,« ter si želi marsikaj, tako naglo je v svoji vnemi poletela gospa Hera. Prispela je na strmi Olimp in stopila med zbrane nesmrtne bogove v Zevsovem domu. Ko so jo zagledali, so vsi vstali in ji ponudili čaše.

Druge je pustila, od lepolice Temide pa je sprejela čašo, saj ji je ta prva pritekla naproti in jo nagovorila s krilatimi besedami: »Hera, zakaj si prišla? Videti si pretresena. Gotovo te je prestrašil Kronosov sin, tvoj mož.«

Odgovorila ji je beloroka boginja Hera: »Ne sprašuj me o tem, boginja Temida. Saj sama veš, kako prevzetno in neusmiljeno je njegovo srce. Ti le začni v dvorani bogov gostijo, pri kateri vsak dobi svoj delež. Z vsemi nesmrtnimi boš slišala, kakšna zla dejanja napoveduje Zevs. Mislim, da se ne bo vsakemu enako veselilo srce, ne smrtnikom ne bogovom, četudi se zdaj še kdo brezskrbno gosti.«

Tako je rekla gospa Hera in sedla. Bogovi v Zevsovem domu so se vznemirili; ona pa se je nasmehnila samo z ustnicami in čelo nad temnimi obrvmi se ji ni razjasnilo. Ogorčena je spregovorila vsem: »Bedaki smo, ker se v svoji nespameti jezimo na Zevsa! Še vedno ga skušamo ustaviti, ko mu stopamo naproti z besedo ali s silo, on pa sedi odmaknjen, se za nas ne meni in mu ni mar; pravi namreč, da je med nesmrtnimi bogovi po moči in silovitosti daleč najmočnejši.

Zato potrpite, karkoli hudega pošlje vsakemu od vas. Mislim, da je zdaj nesreča že zadela Aresa: v boju mu je padel sin, najljubši med možmi, Askalafos, za katerega silni Ares pravi, da je njegov.«

Tako je rekla; Ares se je z dlanmi udaril po krepkih stegnih in žalostno spregovoril: »Ne zamerite mi zdaj, vi, ki prebivate na Olimpu, če grem k ahajskim ladjam maščevat sinovo smrt, četudi mi je usojeno, da me zadene Zevsova strela in obležim med mrtvimi v krvi in prahu.«

Tako je govoril in ukazal Dejmosu in Fobosu, naj mu vprežeta konje, sam pa si je nadel bleščečo bojno opravo. Tedaj bi nesmrtne zadela še večja in hujša Zevsova jeza in srd, ko ne bi Atena, prestrašena za vse bogove, vstala s prestola, kjer je sedela, in planila skozi preddverje, mu snela čelado z glave in ščit z ramen ter mu iz krepke roke vzela bronasto sulico in jo postavila na stran. Nato je silovitega Aresa oštela: »Blaznež, zmešanec, pamet ti je odpovedala! Mar imaš ušesa zaman, razum in sram pa sta te zapustila?

Ali ne slišiš, kaj govori beloroka boginja Hera, ki je pravkar prišla od olimpijskega Zevsa? Ali hočeš sam prestati mnogo gorja in se, čeprav v bolečini, prisiljen vrniti na Olimp, vsem drugim pa nakopati veliko nesrečo?

Nemudoma bo pustil srčne Trojance in Ahajce ter prišel na Olimp razburkat nas, in zgrabil bo drugega za drugim, krivega in nedolžnega.

Zato ti zdaj naročam, da opustiš jezo zaradi svojega sina. Saj je že marsikdo, močnejši od njega in z bolj junaškimi rokami, padel ali pa bo še padel. Težko je obvarovati rod in potomstvo vseh ljudi.«

S temi besedami je posadila silovitega Aresa na prestol. Hera pa je poklicala Apolona iz dvorane in Iris, glasnico nesmrtnih bogov, ter ju nagovorila s krilatimi besedami: »Zevs vama ukazuje, da čim prej odideta na Ido. Ko prispeta in stopita Zevsu pred obličje, storita, kar vama bo naročil in ukazal.«

Tako je rekla gospa Hera, se vrnila in sedla na prestol; onadva pa sta šinila v zrak in odletela. Prispela sta na Ido, bogato z izviri, mater divjih zveri, in našla Kronosovega sina z daljnim pogledom, ki je na vrhu Gargara sedel, obdan z dišečim oblakom.

Stopila sta pred Zevsa, zbiralca oblakov, in obstala. Ko ju je zagledal, se ni razjezil, saj sta hitro ubogala besede njegove ljube žene. Najprej je nagovoril Iris s krilatimi besedami: »Pojdi, hitra Iris, in vladarju Pozejdonu sporoči vse to; nikar ne prinesi lažnega sporočila.

Ukaži mu, naj opusti boj in vojno ter odide med rodove bogov ali v sveto morje. Če pa ne bo ubogal mojih besed in se zanje ne bo zmenil, naj dobro premisli v srcu in duši, ali si bo, četudi je močan, upal vztrajati, ko pridem nadenj, saj pravim, da sem daleč močnejši od njega in starejši po rojstvu. Njegovo srce pa se ne boji razglašati, da mi je enak, čeprav se me drugi bojijo.«

Tako je govoril in hitra Iris z vetronogimi koraki ga je ubogala. Spustila se je z idskih gora proti svetemu Ilionu. Kakor snežinka ali mrzlo zrno toče poleti iz oblakov ob sunku Boreasa, rojenega v jasnem nebu, tako naglo je v svoji vnemi poletela hitra Iris, stopila blizu slavnega pretresalca zemlje in mu rekla: »Vzdrževalec zemlje, temnolasi bog, prišla sem, da ti prinesem sporočilo od Zevsa, nosilca egide.

Ukazal ti je, naj opustiš boj in vojno ter odideš med rodove bogov ali v sveto morje. Če pa ne boš ubogal njegovih besed in se zanje ne boš zmenil, je zagrozil, da pride sem in se bojuje s teboj iz oči v oči. Naroča ti, naj se izogneš njegovim rokam, saj pravi, da je daleč močnejši od tebe in starejši po rojstvu. Tvoje srce pa se ne boji razglašati, da si mu enak, čeprav se ga drugi bojijo.«

Slavni pretresalec zemlje je globoko vznejevoljen odgovoril: »Gorje! Čeprav je mogočen, je govoril prevzetno, če me hoče, meni enako čaščenega, proti moji volji zadržati s silo.

Saj smo trije bratje, Kronosovi sinovi, ki jih je rodila Rea: Zevs in jaz, tretji pa Had, vladar umrlih. Vse je razdeljeno na troje in vsak je dobil svoj častni delež. Ko smo žrebali, je meni pripadlo sivo morje, da v njem večno prebivam, Hadu je pripadla meglena tema, Zevsu pa široko nebo v etru in oblakih; zemlja in širni Olimp pa sta še vedno skupna vsem.

Zato se ne bom ravnal po Zevsovi volji; naj mirno, četudi je mogočen, ostane v svojem tretjem deležu. Naj me ne straši z rokami kakor popolnega strahopetca. Bolje bi bilo, da s strašnimi besedami ošteva svoje hčere in sinove, ki jih je sam zaplodil; ti bodo njegove ukaze poslušali, četudi pod prisilo.«

Odgovorila mu je hitra, vetronoga Iris: »Vzdrževalec zemlje, temnolasi bog, naj torej Zevsu res odnesem to trdo in neizprosno sporočilo ali si boš kaj premislil? Plemenita srca se znajo omehčati.

Veš, da Erinije vselej stojijo ob strani starejšim.« Tedaj ji je Pozejdon, pretresalec zemlje, odgovoril: »Boginja Iris, te besede si izrekla prav in primerno. Dobro je, če glasnik ve, kaj je prav.

Toda strašna bolečina mi prešine srce in dušo, kadar hoče nekoga, ki mu je enak po deležu in usodi, oštevati z jeznimi besedami.

Zdaj bom sicer popustil, čeprav sem ogorčen, toda povedal ti bom še nekaj in to je resna grožnja: če bo brez soglasja mene in Atene, plenilke vojnega plena, Here, Hermesa in vladarja Hefajsta prizanesel strmemu Ilionu in ga ne bo hotel razrušiti ter Argejcem nakloniti velike zmage, naj ve, da bo med nama neugasljiva jeza.«

Tako je rekel pretresalec zemlje, zapustil ahajsko vojsko in se potopil v morje; ahajski junaki so ga pogrešali. Tedaj je Zevs, zbiralec oblakov, nagovoril Apolona: »Pojdi zdaj, ljubi Fojbos, k Hektorju v bronastem oklepu. Vzdrževalec in pretresalec zemlje je že odšel v sveto morje, da bi se izognil moji siloviti jezi. Sicer bi za najin boj zagotovo izvedeli tudi drugi, celo spodnji bogovi, ki prebivajo okrog Kronosa.

Vendar je bilo to mnogo bolje zame in zanj samega, da je kljub ogorčenju pravočasno popustil pred mojimi rokami, saj se ne bi izteklo brez znoja.

Ti pa vzemi v roke egido z resami in z njo silovito mahaj, da preplašiš ahajske junake. Sam poskrbi, daljnometni bog, za sijajnega Hektorja. Vzbujaj v njem veliko moč, dokler Ahajci ne zbežijo k ladjam in do Helesponta.

Potem bom sam premislil o dejanju in besedi, da si bodo Ahajci lahko spet oddahnili od muk.« Tako je govoril in Apolon ni preslišal očeta; spustil se je z idskih gora kakor hitri sokol, morilec golobov, najhitrejši med pticami.

Našel je božanskega Hektorja, sina bojevitega Priama, sedečega; ni več ležal, temveč je pravkar prihajal k sebi in prepoznaval tovariše okoli sebe. Sopenje in potenje sta mu ponehavala, saj ga je obudila volja Zevsa, nosilca egide.

Apolon, ki deluje na daljavo, je stopil k njemu in rekel: »Hektor, Priamov sin, zakaj sediš tu stran od drugih, ves onemogel? Mar te je zadela kakšna nesreča?«

Slabotni Hektor z bleščečo čelado mu je odgovoril: »Kdo si, najplemenitejši med bogovi, ki me odkrito sprašuješ? Ali nisi slišal, da me je ob krmah ahajskih ladij, ko sem pobijal njegove tovariše, Ajant, mogočni v bojnem kriku, zadel s kamnom v prsi in ustavil mojo silovito moč?

Res sem že mislil, da bom danes prišel med mrtve in v Hadov dom, saj mi je življenje že ugašalo v srcu.« Odgovoril mu je vladar Apolon, ki deluje na daljavo: »Le pogumno! Kronosov sin ti je z Ide poslal takšnega pomočnika, da ti stoji ob strani in te brani: Fojbosa Apolona z zlatim mečem, ki sem že prej varoval tebe in tvoje strmo mesto.

Zdaj pa spodbudi številne voznike, naj poženejo hitre konje proti votlim ladjam. Jaz bom šel pred njimi in konjem poravnal vso pot ter pognal ahajske junake v beg.«

S temi besedami je pastirju ljudstva vdihnil veliko moč. Kakor konj, ki je stal pri jaslih in se nasitil, pretrga vez in v diru kopitlja po ravnini, vajen kopanja v lepo tekoči reki, ves ponosen, z visoko dvignjeno glavo, griva pa mu plapola okoli pleč; zaupljiv v svojo lepoto ga noge naglo nosijo k znanim pašnikom in konjski paši: tako je Hektor urno premikal noge in kolena ter spodbujal voznike, ko je slišal božji glas.

Kakor psi in kmečki lovci planejo za rogatim jelenom ali divjo kozo, a ju strma skala in senčen gozd obvarujeta, ker lovcem ni usojeno, da bi ju ujeli, nato pa se ob njihovem vpitju na poti prikaže lev z lepo grivo in jih takoj vse odvrne, čeprav so bili polni vneme: tako so Danajci dotlej v strnjenih gručah vztrajno sledili Trojancem ter jih bodli z meči in dvoreznimi sulicami; ko pa so zagledali Hektorja, kako stopa vzdolž vrst mož, so se prestrašili in vsem je pogum padel pod noge.

Tedaj jim je spregovoril Toas, Andrajmonov sin, daleč najboljši med Ajtolci, spreten v metanju kopja in odličen v boju od blizu; na zboru ga je le malo Ahajcev prekosilo, kadar so mladeniči tekmovali v govorih. Dobronamerno jih je nagovoril in rekel: »Gorje, kakšen čudež gledajo moje oči! Kako je spet vstal in ušel smrti Hektor! Saj je vsak med nami v srcu pričakoval, da bo umrl pod rokami Ajanta, Telamonovega sina.

Toda neki bog je Hektorja spet obvaroval in rešil, njega, ki je že tolikim Danajcem spodnesel kolena, in mislim, da bo tako tudi zdaj. Saj ne bi brez pomoči glasno grmečega Zevsa tako vneto stal med prvimi bojevniki.

Zato se zdaj vsi ravnajmo po tem, kar bom rekel. Glavnini bomo ukazali, naj se umakne k ladjam; mi sami, ki se ponašamo, da smo najboljši v vojski, pa ostanimo in mu stopimo naproti, da ga za začetek zadržimo z dvignjenimi sulicami. Mislim, da se bo, čeprav poln vneme, bal prodreti v množico Danajcev.«

Tako je govoril in pozorno so ga poslušali ter ubogali. Možje okrog Ajanta in vladarja Idomeneja, Tevkra, Meriona in Megesa, enakega Aresu, so poklicali najboljše junake ter se pripravili na boj s Hektorjem in Trojanci; za njimi pa se je glavnina umikala k ahajskim ladjam.

Trojanci so udarili v strnjeni množici, vodil pa jih je Hektor z dolgimi koraki. Pred njim je hodil Fojbos Apolon, z oblakom okoli ramen, in držal silovito egido, strašno, z gostimi resami in bleščečo, ki jo je kovač Hefajst dal Zevsu, da bi jo nosil v strah ljudem. Z njo v rokah je vodil vojsko.

Argejci so jih pričakali strnjeni; z obeh strani se je vzdignil oster krik, puščice pa so z lokovih tetiv švigale v zrak. Številne sulice iz drznih rok so se zabadale v telesa mladih, bojevitih mož, mnoge druge pa so, preden bi dosegle belo kožo, obtičale v zemlji med vojskama, željne mesa, da bi se ga nasitile.

Dokler je Fojbos Apolon držal egido mirno v rokah, so izstrelki obeh strani zadevali in možje so padali. Ko pa se je obrnil naravnost proti Danajcem s hitrimi konji, stresel egido in sam silno glasno zakričal, jim je ohromil srce v prsih in pozabili so na bojevito moč.

Kakor dve zveri preplašita čredo goveda ali veliko čredo ovac, ko v gluhi črni noči nenadoma prideta, pastirja pa ni tam, tako so Ahajci brez moči zbežali, saj je Apolon poslal mednje strah, Trojancem in Hektorju pa naklonil slavo.

Tedaj je v razpršenem boju mož ubijal moža. Hektor je ubil Stihija in Arkezilaja, drugega kot voditelja Bojotcev v bronastih oklepih, prvega pa kot zvestega tovariša velikosrčnega Menesteja; Enej je pokončal Medonta in Jasa.

Medon je bil nezakonski sin božanskega Ojleja in Ajantov brat, prebival pa je v Filaki, daleč od domovine, ker je ubil moža, sorodnika svoje mačehe Eriopide, Ojlejeve žene. Jas pa je bil voditelj Atencev in veljal za sina Sfela, Bukolovega potomca.

Polidamant je ubil Mekisteja, Polites pa Ehija v prvih bojnih vrstah; božanski Agenor je ubil Klonija. Paris je Dejoha med begom med prvimi bojevniki zadel od zadaj v spodnji del rame in bronasto ost mu pognal skoznjo.

Medtem ko so ti mrtvim slačili bojno opravo, so Ahajci naleteli na izkopani jarek in kole ter begali sem ter tja in se v stiski stiskali za obzidje.

Hektor pa je z glasnim krikom ukazoval Trojancem, naj planejo proti ladjam in pustijo krvavi plen: »Kogar zagledam kje drugje, stran od ladij, mu bom kar tam pripravil smrt. In niti bratje niti sestre mu po smrti ne bodo naklonili ognja, temveč ga bodo psi vlačili pred našim mestom.«

Tako je rekel in udaril konje z bičem po plečih ter klical Trojancem vzdolž vrst. Z njim so vsi zavpili in pognali konje, ki so vlekli vozove, ob nepopisnem hrušču. Pred njimi pa je Fojbos Apolon z nogami zlahka podiral bregova globokega jarka in ju metal v sredino ter napravil prehod, dolg in širok toliko, kolikor poleti sulica, ko jo mož vrže, da bi preizkusil svojo moč.

Po njem so se valili v strnjenih vrstah, pred njimi pa Apolon z dragoceno egido. Ahajsko obzidje je podiral povsem zlahka, kakor otrok ob morju podira pesek: ko si v otroški igri zgradi igrače, jih med igro spet razmeče z nogami in rokami.

Tako si ti, lokostrelni Fojbos, razdejal ves trud in muko Argejcev ter jih pognal v paničen beg. Zato so obstali in se skušali zadržati pri ladjah; klicali so drug drugemu in vsem bogovom dvigali roke, vsak pa je glasno molil. Najbolj pa je molil gerenijski Nestor, varuh Ahajcev, z rokami, iztegnjenimi proti zvezdnatemu nebu: »Oče Zevs, če ti je kdaj kdo v Argosu, bogatem s pšenico, sežigal mastna stegna vola ali ovce in te prosil za vrnitev domov, ti pa si mu obljubil in prikimal, se tega spomni in odvrni neusmiljeni dan, Olimpijec, ter ne pusti, da Trojanci tako premagajo Ahajce.«

Tako je molil in modri Zevs je glasno zagrmel, ko je slišal prošnje ostarelega Nelejevega sina. Ko so Trojanci zaslišali grmenje Zevsa, nosilca egide, so še silneje planili na Argejce in se spomnili bojne slasti.

Kakor velik val širokega morja pljusne čez ladijske boke, kadar ga žene moč vetra, ki najbolj vzdiguje valove, tako so Trojanci z mogočnim krikom prehajali čez obzidje, pognali konje skozenj in se ob krmah bojevali z dvoreznimi sulicami od blizu, eni z vozov, drugi pa visoko s črnih ladij, na katere so stopili, z dolgimi drogovi, ki so jim ležali na ladjah, za pomorski boj, sestavljenimi iz kosov in na koncu okovanimi z bronom.

Dokler so se Ahajci in Trojanci bojevali okoli obzidja zunaj hitrih ladij, je Patroklos v šotoru plemenitega Evripila sedel in ga kratkočasil z besedami, na njegovo hudo rano pa nanašal zdravila, da bi ublažil strašne bolečine.

Ko pa je zagledal Trojance, kako navalijo na obzidje, in so se med Danajci vzdignili kriki in strah, je zastokal, se z dlanmi udaril po stegnih in žalostno spregovoril: »Evripil, ne morem več ostati tu ob tebi, čeprav me potrebuješ, saj se je razvnel silovit boj. Naj te kratkočasi služabnik, jaz pa bom pohitel k Ahilu, da ga spodbudim k boju.

Kdo ve, morda mu bom z božjo pomočjo predramil srce s prigovarjanjem; dober je nasvet tovariša.« Tako je rekel in noge so ga odnesle. Ahajci pa so trdno pričakovali napadajoče Trojance, a jih niso mogli, čeprav jih je bilo manj, pregnati od ladij; prav tako Trojanci niso mogli prebiti danajskih vrst in prodreti med šotore in ladje.

Kakor vrvica poravnava ladijski tram v rokah spretnega tesarja, ki pozna vse veščine po Ateninem navdihu, tako sta bila njihov boj in vojskovanje povsem izenačena. Različni možje so se bojevali pri različnih ladjah, Hektor pa je stopil nasproti slavnemu Ajantu.

Oba sta se trudila za eno samo ladjo in nista mogla ne prvi pregnati drugega in ladje zažgati ne drugi odbiti prvega, saj ga je privedel bog.

Tedaj je sijajni Ajant Kaletorja, Klitijevega sina, ki je nesel ogenj proti ladji, s sulico zadel v prsi. Zgrmel je na tla in bakla mu je padla iz rok.

Ko je Hektor na lastne oči zagledal bratranca, kako je padel v prah pred črno ladjo, je z glasnim krikom poklical Trojancem in Likijcem: »Trojanci, Likijci in Dardanci, borci od blizu, nikar se v tej tesnobi še ne umikajte iz boja, temveč rešite Klitijevega sina, da ga Ahajci ne oropajo bojne oprave, ko je padel sredi ladij!«

Tako je rekel in proti Ajantu zalučal bleščečo sulico. Njega je zgrešil, zadel pa Likofrona, Mastorovega sina, Ajantovega služabnika s Kitere, ki je pri njem prebival, ker je na sveti Kiteri ubil moža. S koničastim bronom ga je zadel v glavo nad ušesom, ko je stal ob Ajantu; ta je na hrbet padel s krme ladje na tla v prah in udi so mu omahnili.

Ajant je vztrepetal in nagovoril brata: »Ljubi Tevkros, ubili so nama zvestega tovariša, Mastorovega sina, ki sva ga v svojem domu, odkar je prišel s Kitere, spoštovala kakor ljuba starša. Velikosrčni Hektor ga je ubil. Kje so zdaj tvoje puščice, ki prinašajo hitro smrt, in lok, ki ti ga je dal Fojbos Apolon?«

Tako je rekel; Tevkros je razumel in mu pritekel ob stran, v roki je držal nazaj upognjeni lok in tulec za puščice ter zelo hitro streljal proti Trojancem.

Zadel je Klejta, sijajnega Pejzenorovega sina, tovariša slavnega Polidamanta, Pantoovega sina, ki je držal vajeti v rokah in se ukvarjal s konji; vozil je namreč tja, kjer so bile vrste najbolj razburkane, da bi ustregel Hektorju in Trojancem. A kmalu ga je zadelo zlo, ki ga nihče ni mogel odvrniti, čeprav so si tega želeli.

Puščica, prinašalka mnogih solz, se mu je zapičila od zadaj v vrat. Zgrudil se je z voza, konji pa so odskočili in ropotaje vlekli prazni voz. Vladar Polidamant je to takoj opazil in prvi stopil konjem naproti.

Izročil jih je Astinoju, Protionovemu sinu, in mu vztrajno naročal, naj jih skrbno pazi in drži blizu; sam pa se je vrnil med prve bojevnike.

Tevkros je vzel drugo puščico za Hektorja v bronastem oklepu in bi lahko končal boj pri ahajskih ladjah, če bi ga zadel med njegovimi junaškimi dejanji in mu vzel življenje.

Toda ni ušel budnemu Zevsovemu umu, ki je varoval Hektorja, Tevkru, Telamonovemu sinu, pa odvzel slavo: na njegovem brezhibnem loku je pretrgal lepo spleteno tetivo, prav ko jo je napenjal; v drugo smer je zaneslo puščico z bronasto ostjo in lok mu je padel iz rok.

Tevkros je vztrepetal in nagovoril brata: »Gorje, neki bog nam povsem uničuje načrte za boj, ko mi je izbil lok iz rok in pretrgal sveže spleteno tetivo, ki sem jo pritrdil zjutraj, da bi vzdržala pogosto proženje puščic.«

Odgovoril mu je veliki Ajant, Telamonov sin: »Ljubi moj, pusti lok in številne puščice, naj ležijo, saj jih je bog uničil v jezi na Danajce. Vzemi v roke dolgo sulico, na ramo pa ščit, bojuj se s Trojanci in spodbujaj druge može.«

Naj vendar ne zavzamejo brez boja, četudi nas premagajo, naših ladij z lepimi klopmi; spomnimo se bojne srčnosti!« Tako je dejal, oni pa je lok odložil v šotoru, si čez ramena obesil štirislojni ščit in si na mogočno glavo posadil dobro izdelano čelado s konjsko žimo; grozeče se je nad njo zibal greben. Vzel je trdno sulico, nabrušeno z ostro bronasto konico, in odšel; brž je pritekel k Ajantu in se postavil ob njega.

Ko je Hektor videl, da je Tevkrovo orožje odpovedalo, je z močnim glasom zaklical Trojancem in Likijcem: »Trojanci, Likijci in Dardanci, bojevniki od blizu, bodite možje, prijatelji, in spomnite se silovite hrabrosti ob votlih ladjah! Na lastne oči sem namreč videl, kako je Zevs onesposobil orožje odličnega junaka.

Ljudje zlahka prepoznajo Zevsovo moč, bodisi kadar komu nakloni večjo slavo, bodisi kadar koga oslabi in mu noče pomagati; tako zdaj jemlje moč Argejcem, nam pa pomaga.

Zato se ob ladjah bojujte strnjeni! Kogar izmed vas zadene izstrelek ali udarec in ga doletita smrt in usoda, naj umre! Ni sramotno umreti, ko braniš domovino. Za njim pa bodo žena in otroci varni, hiša in posest nedotaknjeni, če Ahajci s svojimi ladjami odplujejo v ljubo domačo deželo.«

S temi besedami je vsakomur razvnel moč in srce. Na drugi strani pa je Ajant klical svojim tovarišem: »Imejte čast v srcu, Argejci! Zdaj je odločilni trenutek: ali poginemo ali se rešimo in od ladij odvrnemo nesrečo.

Mar upate, da se bo, če Hektor z bleščečo čelado zavzame ladje, vsak izmed vas peš vrnil v domačo deželo? Mar ne slišite, kako vso vojsko spodbuja Hektor, ki si tako silno želi požgati ladje?

Prav gotovo jih ne vabi na ples, temveč v boj. Za nas ni boljšega načrta in preudarka, kakor da se z vso močjo spopademo iz oči v oči.

Bolje je v enem samem trenutku umreti ali ostati živ kakor se dolgo izčrpavati v strahotnem boju, tako brez koristi ob ladjah, pod udarci slabših mož.«

S temi besedami je vsakomur razvnel moč in srce. Tedaj je Hektor ubil Shedija, Perimedovega sina, voditelja Fokijcev, Ajant pa Laodamanta, poveljnika pešcev, slavnega Antenorjevega sina. Polidamant je pokončal Ota iz Kilene, tovariša Filejevega sina, voditelja srčnih Epejcev.

Ko je Meges to videl, se je pognal proti njemu, toda Polidamant se je umaknil vstran in Meges ga je zgrešil; Apolon namreč ni dovolil, da bi Pantojev sin padel med prvimi bojevniki. Zato je Meges s sulico zabodel Krojzma sredi prsi.

Ta je zgrmel na tla, Meges pa mu je slekel orožje z ramen. Medtem ga je napadel Dolops, vešč boja s sulico, Lampov sin, ki ga je Lampos rodil kot svojega najboljšega sina, ta Laomedontov potomec, dobro izurjenega v silovitem boju. Dolops je tedaj Filejevega sina s sulico zadel sredi ščita, ko se je od blizu pognal vanj; a obvaroval ga je čvrsti oklep, ki ga je nosil, sestavljen iz usločenih plošč. Nekoč ga je Filej prinesel iz Efire ob reki Seleent.

Njegov gostinski prijatelj, kralj mož Evfet, mu ga je podaril, da bi ga nosil v vojni kot obrambo pred sovražniki. In tudi tedaj je od telesa njegovega sina odvrnil pogubo.

Meges pa je na Dolopovi bronasti čeladi s konjsko žimo z ostro sulico zadel sam vrh grebena in z njega odtrgal konjsko perjanico; vsa je na tla padla v prah, bleščeča od svežega škrlata.

Ko se je Dolops še vztrajno bojeval z njim in še upal na zmago, je Megesu na pomoč prišel bojeviti Menelaj. Neopažen se je s sulico postavil ob strani in Dolopa od zadaj zadel v ramo. Konica mu je silovito predrla prsi in se pognala naprej, on pa se je zgrudil na obraz.

Oba sta planila, da bi mu z ramen snela bronasto orožje; Hektor pa je pozval svoje sorodnike, vse po vrsti, najprej pa pograjal Hiketaonovega sina, mogočnega Melanipa. Ta je, dokler so bili sovražniki daleč, v Perkoti pasel govedo z zavitimi koraki. Ko pa so prišle na obeh koncih ukrivljene danajske ladje, se je vrnil v Ilion in se odlikoval med Trojanci. Živel je pri Priamu, ki ga je spoštoval kakor lastne otroke. Hektor ga je pograjal in ga poklical po imenu: »Melanip, mar bomo tako popuščali? Se niti tvoje srce ne zgane ob smrti sorodnika?

Mar ne vidiš, kako se ženejo po Dolopovo orožje? Pojdi za menoj! Z Argejci se ne moremo več bojevati od daleč, dokler jih ne pobijemo ali pa oni od vrha do tal zavzamejo strmi Ilion in pomorijo njegove prebivalce.«

Tako je dejal in stopil naprej, bogovom podobni mož pa mu je sledil. Veliki Ajant, Telamonov sin, je spodbujal Argejce: »Prijatelji, bodite možje in nosite čast v srcu! V silovitih spopadih imejte spoštovanje drug do drugega.

Med možmi, ki pazijo na čast, jih več ostane živih, kakor pade; tistim, ki bežijo, pa ne pripadeta ne slava ne rešitev.« Tako je dejal; tudi sami so že hrepeneli po obrambi, njegove besede so si vtisnili v srce in ladje zavarovali z bronastim zidom; Zevs pa je proti njim spodbudil Trojance.

Menelaj z močnim bojnim glasom je spodbujal Antiloha: »Antiloh, noben drug Ahajec ni mlajši od tebe, ne hitrejši v nogah ne tako pogumen v boju. Ko bi se le pognal naprej in zadel kakega Trojanca!«

Tako je dejal in se spet umaknil, njega pa razvnel. Antiloh je skočil iz prvih vrst in zalučal svetlo sulico, potem ko se je ozrl naokrog; Trojanci so se umaknili pred moževim metom. A svojega izstrelka ni vrgel zaman: pogumnega Melanipa, Hiketaonovega sina, ki je hitel v boj, je zadel v prsi ob bradavici.

Zgrmel je na tla in tema mu je prekrila oči. Antiloh je planil nanj kakor pes, ki se požene na srnjačka, zadetega, ko je skočil iz svojega ležišča in ga je lovec s strelom zadel ter mu spodnesel ude. Tako se je nate, Melanip, pognal bojeviti Antiloh, da bi ti slekel orožje. A ni ušel očem božanskega Hektorja, ki je skozi boj stekel naravnost proti njemu.

Antiloh ni ostal, čeprav je bil uren bojevnik, temveč je zbežal kakor zver, ki je storila kaj hudega, ubila psa ali pastirja ob govedu, in zbeži, še preden se zbere množica mož. Tako je bežal Nestorjev sin; Trojanci in Hektor pa so za njim z neznanskim vpitjem sipali izstrelke, ki prinašajo bolečino. Ko je dosegel množico tovarišev, se je obrnil in obstal.

Trojanci so kakor levi, ki žro surovo meso, drveli proti ladjam in izpolnjevali Zevsov ukaz. Ta jim je nenehno vnemal silno moč, Argejcem pa hromil srce in jemal slavo, medtem ko je druge spodbujal.

V srcu je namreč želel slavo nakloniti Hektorju, Priamovemu sinu, da bi na ukrivljene ladje vrgel neugasljivi, silno plameneči ogenj in v celoti izpolnil izredno Tetidino prošnjo. Preudarni Zevs je namreč čakal, da bo na lastne oči uzrl sij goreče ladje.

Potem je nameraval Trojance od ladij pognati v beg, Danajcem pa nakloniti slavo. S tem namenom je proti votlim ladjam spodbujal Hektorja, Priamovega sina, ki je že sam silno hrepenel po boju.

Divjal je kakor Ares, ki vihti sulico, ali pogubni ogenj, ki v gorah besni po gostih gozdnih goščavah. Pena mu je stopala na usta, oči pa sta mu žareli pod sršečimi obrvmi; okoli senc se mu je čelada strahovito tresla, ko se je bojeval, Hektorju je namreč iz višav pomagal sam Zevs, ki je njega edinega med tolikimi možmi častil in slavil. A le še kratko mu je bilo namenjeno živeti; že mu je namreč usojeni dan pripravljala Palada Atena, da bi padel pod močjo Pelejevega sina.

Skušal je prebiti vrste mož in jih preizkušal tam, kjer je videl najgostejšo množico in najboljše orožje. A kljub vsej silni vnemi jih ni mogel prebiti. Strnjeni kakor stolp so ga zadrževali, podobni veliki, strmi skali ob sivem morju, ki kljubuje naglim naletom žvižgajočih vetrov in nabreklim valovom, ki butajo vanjo. Tako so Danajci neomajno čakali Trojance in niso bežali.

On pa se je, od vseh strani bleščeč kakor ogenj, pognal v množico in padel vanjo kakor silen val, ki trešči na hitro ladjo, ko ga pod oblaki žene veter. Vso ladjo prekrije pena, strašni sunek vetra zarjove v jadro, mornarjem pa srca trepetajo od strahu, saj jih le malo loči od smrti. Tako je bilo srce v prsih Ahajcev razklano od tesnobe.

Hektor pa je bil kakor pogubni lev, ki napade govedo, ko se na vlažnem travniku ob velikem močvirju pase brezštevilna čreda, med njo pa pastir, ki se še ne zna bojevati z zverjo, da bi obvaroval govedo z zavitimi rogovi. Ta hodi zdaj ob sprednjih, zdaj ob zadnjih kravah in jih spremlja, lev pa skoči v sredino in požre kravo, vse druge pa zbežijo v strahu. Tako so tedaj Ahajci v neznanski grozi bežali pred Hektorjem in očetom Zevsom, vsi po vrsti; Hektor pa je ubil le Mikenca Perifeta, ljubega Koprejevega sina. Koprej je kralja Evristeja sporočila nosil mogočnemu Heraklu.

Temu mnogo slabšemu očetu se je rodil boljši sin, v vsakršni vrlini, tako v teku kakor v boju, in po razumnosti je bil med prvimi Mikenci. Prav on je tedaj Hektorju naklonil še večjo slavo.

Ko se je namreč obrnil nazaj, se je spotaknil ob rob ščita, ki ga je nosil sam in mu je segal do nog, v obrambi pred sulicami. Ob njem se je opotekel in padel na hrbet, čelada pa mu je ob padcu strahovito zadonela okoli senc.

Hektor ga je takoj opazil, pritekel in se ustavil ob njem, mu zasadil sulico v prsi in ga blizu njegovih dragih tovarišev ubil. Ti mu kljub žalosti za tovarišem niso mogli pomagati, saj so se sami silno bali božanskega Hektorja.

Znašli so se med ladjami; obdajale so jih skrajne ladje, ki so jih prve potegnili na kopno, Trojanci pa so se zgrinjali za njimi. Argejci so se bili prisiljeni umakniti od prvih ladij, vendar so ostali tam ob šotorih, strnjeni, in se niso razkropili po taboru. Zadrževala sta jih čast in strah; neprenehoma so drug drugemu klicali.

Najbolj pa je gerenijski Nestor, varuh Ahajcev, vsakega posebej rotil in prosil pri njegovih starših: »Prijatelji, bodite možje in nosite v srcu spoštovanje do drugih ljudi! Vsak izmed vas naj se spomni otrok in žene, imetja in staršev, naj so še živi ali pa že mrtvi. Pri njih, ki jih ni tukaj, vas rotim, stojte trdno in se ne obračajte v beg!«

S temi besedami je vsakomur razvnel moč in srce. Atena pa jim je z oči odgnala oblak čudežne megle; z obeh strani se jim je razjasnilo, tako proti ladjam kakor proti boju, ki ne prizanaša nikomur.

Razločili so Hektorja z močnim bojnim glasom in njegove tovariše, tako tiste, ki so stali zadaj in se niso bojevali, kakor tiste, ki so se ob hitrih ladjah spopadali v boju.

Srčnemu Ajantu pa ni bilo več po volji stati tam, kamor so se umaknili drugi ahajski sinovi. Z dolgimi koraki je hodil po ladijskih krovih in v rokah vihtel veliko sulico za boj z ladij, sestavljeno s spojkami, dolgo dvaindvajset komolcev.

Kakor mož, vešč ježe na konjih, ki izmed mnogih izbere štiri konje, jih požene z ravnine proti velikemu mestu in drvi po obljudeni cesti, kjer ga občudujejo številni možje in žene, on pa vedno trdno in varno preskakuje z enega na drugega, medtem ko konji letijo, tako je Ajant po številnih krovih hitrih ladij stopal z dolgimi koraki, njegov glas pa je segal v nebo. Nenehno je strahovito vpil in Danajcem ukazoval, naj branijo ladje in šotore. Tudi Hektor ni ostajal v množici Trojancev v čvrstih oklepih. Kakor ognjevit orel plane na jato krilatih ptic, ki se pasejo ob reki, gosi, žerjavov ali dolg vratih labodov, tako se je Hektor pognal naravnost proti ladji s temnim premcem. Zevs ga je od zadaj potiskal s svojo silno roko in skupaj z njim spodbujal vojsko.

Spet se je ob ladjah razplamtel srdit boj. Rekel bi, da se bojujejo možje, ki še niso izčrpani in utrujeni, tako ognjevito so se spopadali med seboj. V srcih bojevnikov pa so bile tele misli: Ahajci so menili, da ne bodo ubežali nesreči, temveč bodo umrli, vsakemu Trojancu pa je srce v prsih upalo, da bodo požgali ladje in pobili ahajske junake.

S temi mislimi so se postavljali drug proti drugemu. Hektor pa je zgrabil krmo pomorske ladje, lepe in hitre, ki je Protezilaja pripeljala v Trojo, a ga ni več odpeljala v domačo deželo.

Prav okoli te ladje so se Ahajci in Trojanci pobijali v boju od blizu. Niso več od daleč čakali naletov puščic in sulic, temveč so stali tesno skupaj, z enim samim namenom, in se bojevali z ostrimi sekirami in bojnimi tesli, z velikimi meči in sulicami, ostrimi na obeh koncih.

Mnogi lepi meči s temnimi okovi in ročaji so padali na tla, eni iz rok, drugi z ramen bojujočih se mož; črna zemlja je tekla od krvi.

Ko je Hektor zgrabil krmo, je ni več izpustil; krmni okras je držal v rokah in klical Trojancem: »Prinesite ogenj, vi sami pa vsi hkrati dvignite bojni krik! Zdaj nam je Zevs naklonil dan, vreden vsega prestanega, da zavzamemo ladje, ki so proti volji bogov prišle sem in nam povzročile toliko gorja zaradi strahopetnosti starešin. Ti so me, ko sem se hotel bojevati ob ladijskih krmah, zadrževali in ustavljali vojsko. Toda če nam je tedaj daljnovidni Zevs omračil razum, nas zdaj sam spodbuja in nam ukazuje.«

Tako je dejal in še silneje so planili na Argejce. Ajant pa ni več vztrajal, saj so ga izstrelki premočno stiskali. V strahu pred smrtjo se je nekoliko umaknil, na sedem čevljev dolgo veslaško klop, in zapustil krov skladne ladje.

Tam je stal na preži in s sulico nenehno od ladij odganjal vsakega Trojanca, ki je prinašal neugasljivi ogenj. Ves čas je strahovito vpil in spodbujal Danajce: »Prijatelji, danajski junaki, Aresovi služabniki, bodite možje, prijatelji, in spomnite se silovite hrabrosti!

Mar mislimo, da imamo zadaj kake pomočnike ali trdnejše obzidje, ki bi može obvarovalo pogube? V bližini ni mesta, utrjenega s stolpi, kjer bi se lahko branili z ljudstvom, ki bi nam prišlo na pomoč. Na ravnini Trojancev v čvrstih oklepih smo, stisnjeni ob morje, daleč od domače dežele. Zato je rešitev v naših rokah, ne v popuščanju v boju!«

Tako je dejal in se silovito zaganjal z ostro sulico. Kateri koli Trojanec se je približal votlim ladjam z gorečim ognjem, da bi ustregel Hektorju, ki jih je spodbujal, ga je Ajant pričakal in zabodel z dolgo sulico. Dvanajst jih je pred ladjami zadel v boju od blizu.