Prevod

Nekoč je živel reven kmet, ki ni imel zemlje, le majhno hišico in edino hčer. Nekega dne mu je hči rekla: »Gospoda kralja bi morala prositi za košček zemlje, ki bi jo lahko izkrčila.« Ko je kralj slišal za njuno revščino, jima je podaril košček ledine. Hči in oče sta jo prekopavala, da bi na njej posejala nekaj žita in drugih poljščin. Ko sta njivo že skoraj vso prekopala, sta v zemlji našla možnar iz čistega zlata. »Poslušaj,« je rekel oče dekletu, »ker je bil naš gospod kralj tako milostljiv in nama je podaril to njivo, mu morava v zahvalo dati možnar.« Hči pa se s tem ni strinjala in je rekla: »Oče, če imava možnar, tolkača pa ne, bova morala priskrbeti še tolkač, zato raje molčite.« Toda oče je ni hotel poslušati. Vzel je možnar, ga odnesel h gospodu kralju in povedal, da ga je našel na ledini, ter vprašal, ali bi ga sprejel v dar. Kralj je možnar vzel in vprašal, ali ni našel še česa. »Ne,« je odgovoril kmet. Tedaj je kralj rekel, naj prinese še tolkač. Kmet je povedal, da ga nista našla, a to mu je pomagalo toliko, kot če bi govoril v veter. Vrgli so ga v ječo, kjer naj bi ostal, dokler ne bi priskrbel tolkača. Služabniki so mu morali vsak dan prinašati vodo in kruh, kakor ju pač dobivajo v ječi, in slišali so, kako je mož kar naprej vpil: »Oh, ko bi bil poslušal svojo hčer! Oh, oh, ko bi bil poslušal svojo hčer!« Služabniki so šli h kralju in mu povedali, da jetnik kar naprej vpije: »Oh, ko bi bil vendar poslušal svojo hčer!« in da noče ne jesti ne piti. Kralj jim je ukazal, naj jetnika pripeljejo predenj, nato pa ga je vprašal, zakaj kar naprej vpije: »Oh, ko bi bil poslušal svojo hčer!« — »Kaj pa vam je rekla vaša hči?« — »Rekla je, naj ne prinesem možnarja, sicer bom moral priskrbeti še tolkač.« — »Če imate tako bistro hčer, naj pride sem.« Tako je morala stopiti pred kralja. Vprašal jo je, ali je res tako bistra, in ji rekel, da ji bo zastavil uganko; če jo bo rešila, se bo z njo poročil. Takoj je privolila in rekla, da jo bo poskusila rešiti. Kralj ji je dejal: »Pridi k meni ne oblečena ne gola, ne na jezdni živali ne na vozu, ne po poti ne zunaj poti; če to zmoreš, se bom s teboj poročil.« Dekle je odšlo in se sleklo do golega, tako da ni bilo oblečeno, nato pa je vzelo veliko ribiško mrežo, sedlo vanjo in se povsem ovilo z njo, tako da ni bilo golo. Za denar si je izposodilo osla in mu mrežo privezalo na rep, da ga je moral vleči za seboj; tako ni ne jezdilo ne se peljalo na vozu. Osel pa ga je moral vleči po kolesnici, tako da se je tal dotikalo le z nožnim palcem; tako ni bilo ne na poti ne zunaj nje. Ko je tako prišlo pred kralja, je ta rekel, da je rešilo uganko in izpolnilo vse pogoje. Izpustil je njegovega očeta iz ječe, dekle vzel za ženo in mu zaupal vse kraljevsko imetje.

Minilo je nekaj let. Ko je gospod kralj nekoč odšel na parado, so se pred gradom ustavili kmetje z vozovi, ki so bili prodali drva. Nekateri so imeli vprežene vole, drugi konje. Med njimi je bil kmet s tremi konji in ena od njegovih kobil je povrgla žrebička. Ta je odtaval in legel med dva vola, vprežena v voz. Ko so se kmetje spet zbrali, so se začeli prepirati, pretepati in kričati. Kmet z voloma je hotel žrebička obdržati in je trdil, da sta ga povrgla njegova vola, drugi pa je govoril, da to ni res, da ga je povrgla njegova kobila in da je njegov. Spor je prišel pred kralja in ta je razsodil, naj žrebiček ostane tam, kjer je ležal. Tako ga je dobil kmet z voloma, čeprav mu ni pripadal. Drugi kmet je odšel ter jokal in tarnal za svojim žrebičkom. Slišal je, da je gospa kraljica zelo dobrosrčna, saj tudi sama izhaja iz revne kmečke družine, zato je šel k njej in jo prosil, ali mu lahko pomaga dobiti žrebička nazaj. Rekla mu je: »Da, če mi obljubite, da me ne boste izdali, vam bom povedala, kaj storite. Jutri zjutraj, ko bo kralj šel na parado straže, se postavite sredi ceste, po kateri bo moral mimo. Vzemite veliko ribiško mrežo in se delajte, da lovite ribe. Kar naprej ribarite in stresajte mrežo, kakor da bi bila polna.« Povedala mu je tudi, kaj naj odgovori, če ga kralj kaj vpraša. Naslednji dan je kmet res stal tam in ribaril na suhem. Ko je kralj prišel mimo in ga zagledal, je poslal svojega sla vprašat, kaj počenja ta nori mož. Kmet je odgovoril: »Ribe lovim.« Sel ga je vprašal, kako more loviti ribe, ko pa tam ni vode. Kmet je rekel: »Prav tako kakor lahko dva vola povržeta žrebička, lahko tudi jaz lovim ribe na suhem.« Sel se je vrnil in kralju prenesel odgovor. Kralj je dal kmeta privesti predse in mu rekel, da se tega ni domislil sam; takoj naj prizna, kdo mu je to povedal. Kmet pa ni hotel in je vztrajno govoril: »Bog ne daj! Sam sem se domislil.« Toda položili so ga na sveženj slame ter ga tako dolgo tepli in mučili, da je priznal, da mu je tako svetovala gospa kraljica. Ko je kralj prišel domov, je ženi rekel: »Zakaj si tako zahrbtna do mene? Nočem te več za ženo. Tvoj čas je potekel, vrni se, od koder si prišla, v svojo kmečko hišico.« Vendar ji je dovolil, da za slovo vzame s seboj tisto, kar ji je najljubše in najdragocenejše. Rekla je: »Da, dragi mož, če tako ukazuješ, bom to tudi storila,« ga objela in poljubila ter rekla, da se želi posloviti od njega. Nato je dala prinesti močan uspavalni napoj, da bi z njim popila pijačo za slovo. Kralj je naredil velik požirek, ona pa je popila le malo. Kmalu je globoko zaspal. Ko je to videla, je poklicala služabnika, vzela lepo belo laneno rjuho in kralja zavila vanjo. Služabniki so ga morali odnesti na voz pred vrati, nato pa ga je odpeljala domov v svojo hišico. Tam ga je položila v svojo posteljico in spal je ves dan in vso noč. Ko se je prebudil, se je ozrl okoli sebe in rekel: »Ljubi Bog, kje pa sem?« Poklical je svojega služabnika, a nikogar ni bilo. Nazadnje je k postelji prišla njegova žena in rekla: »Dragi gospod kralj, ukazali ste mi, naj iz gradu vzamem tisto, kar mi je najljubše in najdragocenejše. Ker pa mi ni nič ljubše in dragocenejše od tebe, sem vzela s seboj tebe.« Kralju so stopile solze v oči in rekel je: »Ljuba žena, ti boš moja in jaz tvoj.« Odpeljal jo je nazaj v kraljevski grad in se z njo znova poročil; in gotovo živita še dandanes.