Waltey

Prevod

Živel je mož, ki je imel hčer, imenovano pametna Else. Ko je odrasla, je oče rekel: »Čas je, da jo omožimo.« – »Da,« je rekla mati, »ko bi se le našel kdo, ki bi jo hotel!« Nazadnje je od daleč prišel mladenič, ki mu je bilo ime Hans, in jo zasnubil; vendar je postavil pogoj, da mora biti pametna Else tudi zares bistra. »O,« je rekel oče, »ta ima glavo na pravem mestu,« mati pa je rekla: »Oh, ta vidi veter, kako teče po ulici, in sliši muhe kašljati.« – »Da,« je rekel Hans, »če ni zares bistra, je ne vzamem.« Ko so sedeli za mizo in se najedli, je mati rekla: »Else, pojdi v klet in prinesi piva!« Pametna Else je snela vrč s stene, šla v klet in med potjo pridno ropotala s pokrovom, da ji čas ne bi bil predolg. Ko je prišla dol, je prinesla stolček in ga postavila pred sod, da se ji ne bi bilo treba sklanjati in je ne bi morda zabolel hrbet ali si ga po nesreči poškodovala. Nato je postavila vrč predse in odprla pipo. Medtem ko je vanj teklo pivo, tudi očem ni hotela privoščiti brezdelja, zato se je ozrla po steni navzgor in po dolgem ogledovanju sem in tja zagledala tik nad seboj kramp, ki so ga zidarji tam po pomoti pustili zataknjenega. Tedaj je pametna Else začela jokati in rekla: »Če dobim Hansa in dobiva otroka in ta zraste in ga pošljeva v klet, da bi tukaj natočil pivo, mu bo kramp padel na glavo in ga ubil.« Tako je sedela, jokala in na vse grlo tožila nad nesrečo, ki se je obetala. Zgoraj so čakali na pijačo, pametne Else pa kar ni bilo. Tedaj je gospodinja rekla dekli: »Pojdi no v klet in poglej, kje se mudi Else!« Dekla je šla in jo našla, kako sedi pred sodom in glasno joka. »Else, zakaj jokaš?« jo je vprašala. »Oh,« je odgovorila, »kako ne bi jokala? Če dobim Hansa in dobiva otroka in ta zraste in pride sem točit pijačo, mu bo morda kramp padel na glavo in ga ubil.« Tedaj je dekla rekla: »Kako pametno Else imamo!« Sedla je k njej in tudi sama začela jokati nad nesrečo. Čez nekaj časa, ko se dekla ni vrnila in so bili zgoraj že hudo žejni, je gospodar rekel hlapcu: »Pojdi no v klet in poglej, kje se mudita Else in dekla!« Hlapec je šel dol, tam pa sta sedeli pametna Else in dekla ter obe jokali. Vprašal je: »Zakaj pa jokata?« – »Oh,« je rekla Else, »kako ne bi jokala? Če dobim Hansa in dobiva otroka in ta zraste in pride sem točit pijačo, mu bo kramp padel na glavo in ga ubil.« Tedaj je hlapec rekel: »Kako pametno Else imamo!« Sedel je k njej in tudi sam začel glasno tuliti. Zgoraj so čakali na hlapca, ko pa ga še vedno ni bilo, je mož rekel ženi: »Pojdi no v klet in poglej, kje se mudi Else!« Žena je šla dol, našla vse tri sredi žalostink in vprašala, kaj se je zgodilo. Else je tudi njej povedala, da bo njenega prihodnjega otroka najbrž ubil kramp, ko bo otrok zrasel in prišel točit pivo, kramp pa bo padel nanj. Tedaj je tudi mati rekla: »Oh, kako pametno Else imamo!« Sedla je in jokala z njimi. Mož je zgoraj čakal še nekaj časa, ko pa se žena ni vrnila in je bil vse bolj žejen, je rekel: »Zdaj moram sam v klet pogledat, kje se mudi Else.« Ko je prišel v klet in so tam vsi skupaj sedeli in jokali, je izvedel, da je vsega kriv Elsin otrok, ki bi ga morda nekoč rodila in bi ga lahko ubil kramp, če bi ravno takrat, ko bi ta padel, sedel pod njim in točil pivo. Tedaj je vzkliknil: »Kako pametna Else!« Sedel je in tudi sam jokal z njimi. Ženin je dolgo ostal zgoraj sam, in ker se nihče ni hotel vrniti, si je mislil: »Gotovo te čakajo spodaj; tudi ti moraš tja pogledat, kaj počnejo.« Ko je prišel dol, jih je tam sedelo pet in vsi so na moč milo jokali in tožili, drug bolj kot drugi. »Kakšna nesreča pa se je zgodila?« je vprašal. »Oh, dragi Hans,« je rekla Else, »če se poročiva in imava otroka in ta zraste in ga morda pošljeva sem točit pijačo, mu lahko kramp, ki je ostal zataknjen tam zgoraj, če pade dol, razbije glavo, da bo obležal mrtev. Kako naj potem ne jokamo?« – »No,« je rekel Hans, »več pameti v svoji hiši ne potrebujem; ker si tako pametna Else, te bom vzel.« Prijel jo je za roko, jo odpeljal gor in se z njo poročil.

Ko je bila že nekaj časa poročena s Hansom, ji je ta rekel: »Žena, jaz grem delat, da nama zaslužim denar, ti pa pojdi na njivo in požanji žito, da bova imela kruh.« – »Da, dragi moj Hans, to bom storila.« Ko je Hans odšel, si je skuhala dobro kašo in jo vzela s seboj na njivo. Ko je prišla do nje, si je rekla: »Kaj naj storim? Naj prej žanjem ali prej jem? Ej, najprej bom jedla.« Pojedla je ves lonec kaše, in ko je bila do sitega najedena, je spet rekla: »Kaj naj storim? Naj prej žanjem ali prej spim? Ej, najprej bom spala.« Legla je med žito in zaspala. Hans je bil že dolgo doma, Else pa kar ni hotela priti, zato je rekel: »Kako pametno Else imam! Tako pridna je, da še domov ne pride jest.« Ko pa je še vedno ni bilo in se je zvečerilo, je Hans odšel na njivo, da bi pogledal, koliko je požela. A nič ni bilo požeto, ona pa je ležala med žitom in spala. Hans je hitro pohitel domov, prinesel mrežo za lovljenje ptic z majhnimi zvončki in jo ovil okoli nje; ona pa je še kar spala. Nato je stekel domov, zaklenil hišna vrata, sedel na svoj stol in delal. Nazadnje, ko je bilo že povsem temno, se je pametna Else prebudila. Ko je vstala, je okoli nje zaropotalo in zvončki so zazvonili ob vsakem njenem koraku. Prestrašila se je in ni več vedela, ali je res pametna Else, ter rekla: »Sem jaz ali nisem jaz?« Toda ni vedela, kaj naj si odgovori, in je nekaj časa stala v dvomih. Nazadnje si je mislila: »Šla bom domov in vprašala, ali sem jaz ali nisem jaz; tam bodo že vedeli.« Stekla je do svojih hišnih vrat, a so bila zaklenjena. Potrkala je na okno in zaklicala: »Hans, ali je Else notri?« – »Da,« je odgovoril Hans, »notri je.« Tedaj se je prestrašila in rekla: »O Bog, potem pa nisem jaz,« in šla k drugim vratom. Toda ko so ljudje zaslišali cingljanje zvončkov, ji niso hoteli odpreti in nikjer ni mogla dobiti zavetja. Zato je odšla iz vasi in nihče je ni nikoli več videl.

Izvirnik

Ein Märchen der Brüder Grimm

Es war ein Mann, der hatte eine Tochter, die hieß die kluge Else. Als sie nun erwachsen war, sprach der Vater: "Wir wollen sie heiraten lassen." - "Ja," sagte die Mutter, "wenn nur einer käme, der sie haben wollte!" Endlich kam von weither einer, der hieß Hans und hielt um sie an; er machte aber die Bedingung, daß die kluge Else auch recht gescheit wäre. "O," sprach der Vater, "die hat Zwirn im Kopf," und die Mutter sagte: "Ach, die sieht den Wind auf der Gasse laufen und hört die Fliegen husten." - "Ja," sprach der Hans, "wenn sie nicht recht gescheit ist, so nehme ich sie nicht." Als sie nun zu Tisch saßen und gegessen hatten, sprach die Mutter: "Else, geh in den Keller und hol Bier!" Da nahm die kluge Else den Krug von der Wand, ging in den Keller und klappte unterwegs brav mit dem Deckel, damit ihr die Zeit ja nicht lang würde. Als sie unten war, holte sie ein Stühlchen und stellte es vors Faß, damit sie sich nicht zu bücken brauchte und ihrem Rücken etwa nicht wehe täte und unverhofften Schaden nähme. Dann stellte sie die Kanne vor sich und drehte den Hahn auf, und während der Zeit, daß das Bier hineinlief, wollte sie doch ihre Augen nicht müßig lassen, sah oben an die Wand hinauf und erblickte nach vielem Hin- und Herschauen eine Kreuzhacke gerade über sich, welche die Maurer da aus Versehen hatten stecken lassen. Da fing die kluge Else an zu weinen und sprach: "Wenn ich den Hans kriege, und wir kriegen ein Kind, und das ist groß, und wir schicken das Kind in den Keller, daß es hier soll Bier zapfen, so fällt ihm die Kreuzhacke auf den Kopf und schlägt's tot." Da saß sie und weinte und schrie aus Leibeskräften über das bevorstehende Unglück. Die oben warteten auf den Trank, aber die kluge Else kam immer nicht. Da sprach die Frau zur Magd: "Geh doch hinunter in den Keller und sieh, wo die Else bleibt!" Die Magd ging und fand sie vor dem Fasse sitzend und laut schreiend. "Else, was weinst du?" fragte die Magd. "Ach," antwortete sie, "soll ich nicht weinen? Wenn ich den Hans kriege, und wir kriegen ein Kind, und das ist groß, und soll hier Trinken zapfen, so fällt ihm vielleicht die Kreuzhacke auf den Kopf und schlägt es tot." Da sprach die Magd: "Was haben wir für eine kluge Else!" setzte sich zu ihr und fing auch an, über das Unglück zu weinen. Über eine Weile, als die Magd nicht wiederkam, und die droben durstig nach dem Trank waren, sprach der Mann zum Knecht: "Geh doch hinunter in den Keller und sieh, wo die Else und die Magd bleibt!" Der Knecht ging hinab, da saß die kluge Else und die Magd, und weinten beide zusammen. Da fragte er: "Was weint ihr denn?" -"Ach," sprach die Else, "soll ich nicht weinen? Wenn ich den Hans kriege, und wir kriegen ein Kind, und das ist groß, und soll hier Trinken zapfen, so fällt ihm die Kreuzhacke auf den Kopf und schlägt's tot." Da sprach der Knecht: "Was haben wir für eine kluge Else!" setzte sich zu ihr und fing auch an laut zu heulen. Oben warteten sie auf den Knecht, als er aber immer nicht kam, sprach der Mann zur Frau: "Geh doch hinunter in den Keller und sieh, wo die Else bleibt!" Die Frau ging hinab und fand alle drei in Wehklagen und fragte nach der Ursache; da erzählte ihr die Else auch, daß ihr zukünftiges Kind wohl würde von der Kreuzhacke totgeschlagen werden, wenn es erst groß wäre und Bier zapfen sollte und die Kreuzhacke fiele herab. Da sprach die Mutter gleichfalls: "Ach, was haben wir für eine kluge Else!" setzte sich hin und weinte mit. Der Mann oben wartete noch ein Weilchen, als aber seine Frau nicht wiederkam und sein Durst immer stärker ward, sprach er: "Ich muß nun selber in den Keller gehn und sehen, wo die Else bleibt." Als er aber in den Keller kam und alle da beieinander saßen und weinten und er die Ursache hörte, daß das Kind der Else schuldig wäre, das sie vielleicht einmal zur Welt brächte und von der Kreuzhacke könnte totgeschlagen werden, wenn es gerade zur Zeit, wo sie herabfiele, darunter säße, Bier zu zapfen, da rief er: "Was für eine kluge Else!" setzte sich und weinte auch mit. Der Bräutigam blieb lange oben allein, da niemand wiederkommen wollte, dachte er: "Sie werden unten auf dich warten, du mußt auch hingehen und sehen, was sie vorhaben." Als er hinabkam, saßen da fünfe und schrien und jammerten ganz erbärmlich, einer immer besser als der andere. "Was für ein Unglück ist denn geschehen?" fragte er. "Ach, lieber Hans," sprach die Else, "wenn wir einander heiraten und haben ein Kind, und es ist groß, und wir schicken's vielleicht hierher, Trinken zu zapfen, da kann ihm ja die Kreuzhacke, die da oben ist stecken geblieben, wenn sie herabfallen sollte, den Kopf zerschlagen, daß es liegen bleibt; sollen wir da nicht weinen?" - "Nun," sprach Hans, "mehr Verstand ist für meinen Haushalt nicht nötig; weil du so eine kluge Else bist, so will ich dich haben," packte sie bei der Hand und nahm sie mit hinauf und hielt Hochzeit mit ihr.

Als sie den Hans eine Weile hatte, sprach er: "Frau, ich will ausgehen, arbeiten und uns Geld verdienen, geh du ins Feld, und schneid das Korn, daß wir Brot haben." - "Ja, mein lieber Hans, das will ich tun." Nachdem der Hans fort war, kochte sie sich einen guten Brei und nahm ihn mit ins Feld. Als sie vor den Acker kam, sprach sie zu sich selbst: "Was tu ich? Schneid ich ehr, oder eß ich ehr? Hei, ich will erst essen." Nun aß sie ihren Topf mit Brei aus, und als sie dick satt war, sprach sie wieder: "Was tu ich? Schneid ich ehr, oder schlaf ich ehr? Hei, ich will erst schlafen." Da legte sie sich ins Korn und schlief ein. Der Hans war längst zu Haus, aber die Else wollte nicht kommen, da sprach er: "Was hab ich für eine kluge Else, die ist so fleißig, daß sie nicht einmal nach Haus kommt und ißt." Als sie aber noch immer ausblieb und es Abend ward, ging der Hans hinaus und wollte sehen, was sie geschnitten hätte. Aber es war nichts geschnitten, sondern sie lag im Korn und schlief. Da eilte Hans geschwind heim und holte ein Vogelgarn mit kleinen Schellen und hängte es um sie herum; und sie schlief noch immer fort. Dann lief er heim, schloß die Haustüre zu und setzte sich auf seinen Stuhl und arbeitete. Endlich, als es schon ganz dunkel war, erwachte die kluge Else, und als sie aufstand, rappelte es um sie herum, und die Schellen klingelten bei jedem Schritte, den sie tat. Da erschrak sie, ward irre, ob sie auch wirklich die kluge Else wäre und sprach: "Bin ich's oder bin ich's nicht?" Sie wußte aber nicht, was sie darauf antworten sollte und stand eine Zeitlang zweifelhaft. Endlich dachte sie: Ich will nach Hause gehen und fragen, ob ich's bin, oder ob ich's nicht bin, die werden's ja wissen. Sie lief vor ihre Haustüre, aber die war verschlossen. Da klopfte sie an das Fenster und rief: "Hans, ist die Else drinnen?" - "Ja," antwortete der Hans, "sie ist drinnen." Da erschrak sie und sprach: "Ach Gott, dann bin ich's nicht," und ging vor eine andere Tür; als aber die Leute das Klingeln der Schellen hörten, wollten sie nicht aufmachen, und sie konnte nirgends unterkommen. Da lief sie fort zum Dorf hinaus, und niemand hat sie wieder gesehen.

Nalagam bralnik