Prevod

Nekoč je v bližini Tuama v grofiji Galway živel mož po imenu Páidín Ó Ceallaigh. Nekega jutra je zgodaj vstal, ne da bi vedel, koliko je ura, saj mu je v obraz sijala svetla mesečina. Namenjen je bil na semenj v Cathair na Mart, da bi prodal tovor oslovske šote.

Po cesti ni prehodil še niti treh milj, ko se je močno stemnilo in je začel padati gost dež. Med drevjem, kakih petsto korakov od ceste, je zagledal veliko hišo in si rekel: »Stopil bom tja, dokler ploha ne mine.« Ko je prišel do hiše, so bila vrata odprta. Vstopil je in na levi zagledal veliko sobo, v kateri je prijetno gorel ogenj. Sedel je na stol ob steni in že ga je začel premagovati spanec, ko je zagledal veliko podlasico, ki se je približala ognju, odložila zlatnik na rob ognjišča in odšla. Kmalu se je vrnila z drugim zlatnikom, ga položila na rob ognjišča in spet odšla. Tako je hodila sem in tja, dokler se ni nabral velik kup zlata. Páidín ga je pobral in odšel. Ni bil še dolgo na poti, ko je za seboj zaslišal podlasico, ki je vreščala tako glasno kakor dude. Zapodila se je pred njega na cesto, švigala sem in tja ter mu skušala skočiti v grlo. Páidín je imel dobro hrastovo palico in jo je z njo zadrževal, dokler nista prišla mimo dva moža. Eden je imel dobrega psa, ki je podlasico pregnal v luknjo v zidu.

Páidín je odšel na semenj. A namesto da bi se vrnil domov z denarjem, ki ga je dobil za starega osla, kakor je nameraval zjutraj, je z delom zlata, ki ga je vzel podlasici, kupil konja in prijezdil domov. Ko je prispel do kraja, kjer je pes pregnal podlasico v luknjo, je planila predenj, skočila kvišku in konja zgrabila za vrat. Konj je začel divjati in Páidín ga ni mogel ustaviti, dokler ni skočil v velik jarek, poln vode in blata. Konj se je že utapljal in dušil, ko so prišli mimo možje, ki so se vračali s semnja, in pregnali podlasico.

Páidín je konja odpeljal domov, ga spravil v kravji hlev in legel spat. Naslednje jutro je zgodaj vstal ter šel konju prinest vode in sena. Ko je prišel ven, je zagledal podlasico, ki je prihajala iz hleva, vsa krvava. »Če me ne boš pustil pri miru,« je rekla starka, »vedi, da sem bolna za strašno boleznijo, in če nemudoma ne odideš, se je boš nalezel od mene.«

Medtem ko sta se Páidín in starka pogovarjala, se je pes počasi približeval, dokler ni naposled skočil in starko zgrabil za vrat. Zakričala je in rekla: »Odtrgaj svojega psa od mene, Páidín Ó Ceallaigh, pa bom iz tebe naredila bogataša!«

Páidín je psa pripravil do tega, da je popustil prijem, in rekel: »Povej mi, kdo si in zakaj si mi ubila konja in krave!«

»Zakaj pa si ti odnesel zlato, ki sem ga petsto let zbirala po hribih in dolinah sveta?« »Mislil sem, da si podlasica,« je odvrnil Páidín, »sicer se tvojega zlata ne bi dotaknil. Pa še nekaj: če si že petsto let na svetu, je skrajni čas, da greš počivat.«

»V mladosti sem zagrešila veliko hudodelstvo in trpljenja bom odrešena, če boš zame plačal šest funtov za sto šestdeset maš.«

»Kje pa je denar?« je vprašal Páidín. »Pojdi kopat pod glog, ki raste nad studenčkom v kotu tistega polja zunaj, pa boš našel lonec, poln zlata. Plačaj šest funtov za maše, ostalo pa obdrži. Ko boš z lonca odmaknil ploščo, bo iz njega skočil velik črn pes, vendar se nikar ne boj: to je moj sin. Ko dobiš zlato, kupi hišo, v kateri si me prvič videl. Poceni jo boš dobil, ker pravijo, da v njej straši. Moj sin bo ostal v kleti; nič hudega ti ne bo storil, temveč ti bo dober prijatelj. Čez mesec dni bom umrla. Ko me boš našel mrtvo, podtakni ogenj pod kočo in jo sežgi. Nobenemu živemu človeku ničesar ne povej o meni, pa te bo spremljala sreča.«

»Kako ti je ime?« je vprašal Páidín. »Máire Ní Ciarbháin,« je odgovorila starka. Páidín je odšel domov, in ko se je znočilo, je vzel lopato ter šel h glogu v kotu polja in začel kopati. Kmalu je našel lonec. Ko je z njega dvignil ploščo, je ven skočil velik črn pes in jo ucvrl, Páidínov pes pa za njim.

Páidín je zlato odnesel domov in ga skril v kravji hlev. Približno mesec dni pozneje je odšel na semenj v Galway in kupil par krav ter konja. Ljudje so se spraševali, od kod mu denar. Nekateri so govorili, da je povezan z vilinskim ljudstvom.

Nekega dne se je Páidín pražnje oblekel in odšel h gospodu, ki mu je pripadala velika hiša. Prosil ga je, naj mu proda hišo in zemljo okoli nje. »Hišo lahko dobiš brez plačila,« je rekel gospod, »vendar v njej straši in ne bi rad, da se vseliš, ne da bi te opozoril. Zemlje pa ne dam brez stotih funtov, kar je več, kot mi lahko ponudiš.«

»Morda imam prav toliko denarja kot vi,« je odvrnil Páidín. »Če ste mi pripravljeni izročiti posest, bom jutri tukaj z denarjem.«

»Pripravljen bom,« je rekel gospod. Páidín se je vrnil domov in ženi povedal, da je kupil veliko hišo in precej zemlje.

»Kje si pa dobil denar?« je vprašala žena. »Kaj te to briga?« je odvrnil Páidín. Naslednji dan je odšel h gospodu, mu izročil sto funtov ter prevzel hišo in zemljo. Gospod mu je za povrh prepustil še pohištvo.

Páidín je tisto noč ostal v hiši. Ko se je stemnilo, je šel v klet in tam zagledal možička, ki je prekrižanih nog sedel na sodu.

»Bog s teboj, dobri mož,« je rekel možiček. »Bog tudi s teboj,« je odvrnil Páidín. »Nikar se me ne boj,« je dejal možiček. »Dober prijatelj ti bom, če znaš ohraniti skrivnost.«

»Seveda jo znam. Ohranil sem skrivnost tvoje matere in prav tako bom ohranil tvojo.« »Morda si žejen,« je rekel možiček.

»Nisem daleč od tega,« je odvrnil Páidín. Možiček je segel v nedrje, izvlekel zlat kelih, ga podal Páidínu in rekel: »Natoči si iz tistega soda.«

Páidín je napolnil kelih in ga ponudil možičku. »Najprej pij sam,« je rekel ta. Páidín je pil, nato natočil še en kelih in ga podal možičku, ki ga je izpil.

»Napolni ga in spet pij,« je rekel možiček. »Nocoj bi se rad poveselil.« Pila sta, dokler nista bila že napol pijana. Tedaj je možiček skočil s soda na tla in vprašal Páidína: »Ali imaš rad glasbo?«

»Seveda,« je odvrnil Páidín, »pa tudi dober plesalec sem.« »Dvigni veliko ploščo tam v kotu in pod njo boš našel moje dude.«

Páidín je dvignil ploščo, našel dude in jih podal možičku. Ta si jih je namestil in začel igrati sladko melodijo. Páidín je plesal, dokler se ni utrudil. Potem sta spet popila in možiček je rekel:

»Stori, kakor ti je naročila moja mati, in pokazal ti bom veliko bogastvo. Ženo lahko pripelješ sem, a ji ne povej, da sem tukaj, pa me ne bo videla. Kadar boš potreboval piva ali vina, pridi sem in si natoči. Zdaj pa zbogom. Pojdi spat in jutri spet pridi k meni.« Páidín je odšel v posteljo in kmalu zaspal.

Naslednje jutro je Páidín odšel domov ter pripeljal ženo in otroke v veliko hišo. Srečno so živeli v njej. Tisti večer je spet šel v klet. Možiček ga je pozdravil in vprašal, ali mu je do plesa.

»Ne, dokler ne dobim pijače,« je odgovoril Páidín. »Pij, kolikor te je volja,« je rekel možiček. »Dokler boš živ, se ta sod ne bo izpraznil.« Páidín je izpil poln kelih in ponudil pijačo še možičku. Nato mu je možiček rekel: »Nocoj grem v Dún na Sí igrat vilinskemu ljudstvu. Če greš z menoj, boš videl veliko veselja. Dal ti bom konja, kakršnega še nikoli nisi videl.«

»Z veseljem grem,« je rekel Páidín, »ampak kako naj se izgovorim ženi?« »Lezi k njej in zaspi, jaz pa te bom odnesel od nje, ne da bi kaj opazila, in te na enak način spet prinesel nazaj,« je rekel možiček.

»Prav rad,« je odvrnil Páidín. »Preden pa se kam odpravim, bom še nekaj popil.« Pil je kupico za kupico, dokler ni bil napol pijan, nato pa legel k ženi v posteljo.

Ko se je prebudil, je ugotovil, da jezdi na metli nedaleč od Dún na Sí, ob njem pa je možiček jezdil na drugi metli. Ko sta prispela do zelenega grajskega griča, je možiček izgovoril nekaj besed, ki jih Páidín ni razumel, in zeleni grič se je odprl. Páidín še nikoli ni videl takega zborovanja, kakršno je bilo v tistem gradu. Prostor je bil poln drobnega ljudstva, moških in žensk, starih in mladih. Vsi so prisrčno pozdravili Domhnalla in Páidína Ó Ceallaigha. Domhnall je bilo ime malemu dudašu. Vilinska kralj in kraljica sta stopila prednje in rekla:

»Nocoj gremo vsi na Cnoc Meadha obiskat vrhovnega kralja in kraljico našega ljudstva.« Vsi so vstali in odšli ven. Vsak je imel pripravljenega konja, za kralja in kraljico pa je čakala mrtvaška kočija. Sedla sta vanjo. Vsi drugi so poskakali na svoje konje in Páidín prav gotovo ni bil med zadnjimi. Dudaš je šel pred njimi in jim začel igrati. Potem so jo vsi skupaj ubrali. Kmalu so prispeli do Cnoc Meadha. Grič se je odprl in vilinska množica je vstopila.

Tam sta bila Fionnbheara in Nuala, vrhovni kralj in kraljica vilinskega ljudstva Connachta, z njima pa na tisoče drobnih bitij. Fionnbheara je stopil prednje in rekel:

»Nocoj bomo igrali hurling proti vilinskemu ljudstvu Munstra. Če jih ne premagamo, bo za vselej konec našega slovesa. Tekma bo na ravnici Magh Tuireadh pod goro Sliabh Belgadáin.«

»Vsi smo pripravljeni,« je odgovorilo vilinsko ljudstvo Connachta, »in prav nič ne dvomimo, da jih bomo premagali.« »Vsi ven!« je ukazal vrhovni kralj. »Ljudstvo s Cnoc Néifina bo že na igrišču pred nami.«

Vsi so se odpravili ven, mali Domhnall in še dvanajst dudašev pa so šli pred njimi in igrali sladko glasbo. Ko so prišli na Magh Tuireadh, so bili vilinci Munstra in možje s Cnoc Néifina že tam. Vedeti pa morate, da mora biti med vilinci vselej živ človek, kadar se bojujejo ali igrajo hurling; zato je mali Domhnall vzel s seboj Páidína Ó Ceallaigha. Z vilinskim ljudstvom Munstra je bil mož iz Ennisa v grofiji Clare, ki so mu pravili Rumeni Dolgin.

Množici sta se kmalu razdelili na dve strani, žogico so vrgli v zrak in veselje se je zares začelo. Igrali so hurling in dudaši so jim igrali, dokler Páidín Ó Ceallaigh ni opazil, da Munster dobiva premoč. Tedaj je začel pomagati vilinskemu ljudstvu Connachta. Rumeni Dolgin je stopil predenj in ga napadel, toda Páidín ga je kmalu spravil na hrbet. Igra se je sprevrgla v pretep med obema množicama, a ni trajalo dolgo, da je Connacht premagal nasprotnike. Tedaj so se vilinci Munstra spremenili v hrošče in začeli požirati vse zeleno, na kar so naleteli. Pustošili so po deželi, dokler niso prišli do Conga. Tam je iz velike jame priletelo na tisoče golobov in pogoltnilo hrošče. Tista jama se še danes imenuje Poll na gColum, Golobja jama.

Ko je vilinsko ljudstvo Connachta zmagalo, so se vsi veseli vrnili na Cnoc Meadha. Kralj Fionnbheara je Páidínu Ó Ceallaighu podaril mošnjo zlata, mali dudaš pa ga je odpeljal domov in položil v posteljo k ženi.

Minil je mesec in zgodilo se ni nič takega, kar bi bilo vredno pripovedovati. Nekega večera pa je Páidín odšel v klet in možiček mu je rekel: »Moja mati je umrla. Zažgi kočo nad njo.«

»Prav imaš,« je odvrnil Páidín. »Rekla je, da bo na tem svetu le še mesec dni, in ta mesec se je ravno iztekel.« Naslednje jutro je odšel h koči in našel starko mrtvo. Podtaknil je ogenj in kočo sežgal. Nato se je vrnil domov in možičku povedal, da je koča zgorela. Možiček mu je izročil mošnjo in rekel: »Ta mošnja ne bo prazna, dokler boš živ. Zdaj pa zbogom. Nikoli več me ne boš videl, a podlasice se spominjaj z ljubeznijo. Ona je bila začetek in glavni vzrok tvojega bogastva.«

Páidín in njegova žena sta še mnogo let živela v veliki hiši. Ko je umrl, je za seboj pustil veliko bogastvo in številno družino, ki ga je lahko uživala.

Tako, zdaj ste slišali mojo zgodbo od začetka do konca, prav tako, kakor sem jo jaz slišal od svoje babice.