Prevod

V davnih časih je v Claregalwayu živel mož po imenu William Ó Ruanaigh. Bil je kmet. Nekega dne je prišel k njemu zemljiški gospod in rekel: »Za tri leta najemnine mi dolguješ, in če mi je v tednu dni ne plačaš, te vržem na cesto.«

»Jutri nameravam v Galway peljati voz pšenice, da jo prodam, in ko dobim plačilo zanjo, te poplačam,« je rekel Liam. Naslednje jutro je na voz naložil pšenico in se z njo odpravil v Galway.

Ko je bil približno poldrugo miljo od doma, je k njemu pristopil neki gospod in ga vprašal: »Ali imaš na vozu pšenico?«

»Da,« je rekel Liam. »Prodat jo grem, da bom lahko plačal najemnino.« »Koliko pa je je?« je vprašal gospod. »Pošteno tono,« je odvrnil Liam.

»Kupil jo bom od tebe,« je rekel gospod, »in dal ti bom najvišjo ceno, kar jo lahko dobiš na trgu. Ko prideš do kolovoza na levi, zavij nanj in pojdi po njem do velike hiše v dolini. Tam te bom pričakal in ti izročil denar.« Ko je Liam prišel do kolovoza, je zavil nanj in se peljal naprej, dokler ni dospel do velike hiše. Zelo se je začudil, ko jo je zagledal, kajti v teh krajih se je rodil in odrasel, pa te velike hiše še nikoli ni videl, čeprav je poznal vsako hišo pet milj naokrog.

Ko se je Liam približal skednju ob veliki hiši, je iz njega prišel deček in rekel: »Stotisočkrat dobrodošel, Liam Ó Ruanaigh!« Na hrbet si je zavihtel vrečo in jo odnesel noter. Prišel je še en deček, pozdravil Liama, si oprtal vrečo in jo odnesel v skedenj. Dečki so prihajali drug za drugim, pozdravljali Liama in odnašali vreče, dokler ni zmanjkalo vse tone pšenice. Nato so se vsi zbrali pred njim in Liam jim je rekel: »Vsi me poznate, jaz pa ne poznam nikogar izmed vas.« Oni pa so mu odgovorili: »Pojdi noter in pojej kosilo, gospodar te že čaka.«

Liam je vstopil in sedel za mizo. Niti drugega grižljaja še ni pojedel, ko ga je premagal težak spanec in je zgrmel pod mizo. Tedaj je druid naredil slamnatega moža, podobnega Liamu, in ga s konjem in vozom poslal domov k Liamovi ženi. Ko je prišel do Liamove hiše, se je zgrudil na tla in kmalu se je raznesel glas, da je Liam Ó Ruanaigh umrl. Žena je pristavila vodo, in ko se je segrela, je umila truplo ter ga položila na mrtvaški oder. Prišli so sosedje in žalostno objokovali pokojnika. Vsi so zelo pomilovali ubogo ženo, sama pa ni posebno žalovala, saj je bil Liam star, ona pa še mlada. Naslednji dan so truplo pokopali in nihče ni več mislil na Liama.

Liamova žena je imela hlapca in rekla mu je: »Moral bi se poročiti z menoj in zasesti Liamovo mesto.« »Prezgodaj je še, ko pa smo imeli pravkar smrt pri hiši,« je odvrnil hlapec. »Počakaj, da bo minil teden dni od Liamovega pogreba.«

Ko je Liam prespal sedem dni in sedem noči, je prišel deček in ga zbudil. Rekel mu je: »Ves teden si spal. Tvojega konja in voz smo poslali domov. Tu imaš svoj denar, zdaj pa pojdi.«

Liam se je vrnil domov, in ker je bilo pozno ponoči, ga ni nihče videl. Tistega jutra sta šla Liamova žena in hlapec k duhovniku ter ga prosila, naj ju poroči.

»Imata denar za poroko?« je vprašal duhovnik. »Nimava,« je rekla žena, »imam pa doma lepo rejeno svinjo in lahko jo vzamete namesto denarja.«

Duhovnik ju je poročil in rekel: »Jutri bom poslal po svinjo.« Ko je Liam prišel do svojih vrat, je potrkal. Žena in hlapec sta se ravno odpravljala v posteljo in sta vprašala: »Kdo je tam?«

Ko sta zaslišala njegov glas, sta vedela, da je Liam, in žena je rekla: »Ne morem te spustiti noter. Res te je lahko sram, da se vračaš, potem ko že sedem dni ležiš v grobu.«

»Ali se ti je zmešalo?« je vprašal Liam. »Nič se mi ni zmešalo,« je odvrnila žena. »Vsi v župniji vedo, da si umrl in da sem te dostojno pokopala. Vrni se v svoj grob, jutri pa bom dala maševati za tvojo ubogo dušo.«

»Le počakaj, da se zdani,« je rekel Liam, »pa ti bom dal vetra.« Nato je odšel v hlev, kjer sta bila njegov konj in svinja, se iztegnil po slami in zaspal.

Naslednje jutro je duhovnik rekel dečku, ki mu je služil: »Pojdi k Liamu Ó Ruanaighu. Ženska, ki sem jo včeraj poročil, ti bo dala svinjo, da jo pripelješ domov.«

Deček je prišel do hišnih vrat in začel tolči po njih s palico, ki jo je imel s seboj. Žena se je bala odpreti, zato je vprašala: »Kdo je tam?«

»Jaz,« je odgovoril deček. »Duhovnik me je poslal po svinjo.« »Zunaj v hlevu je,« je rekla žena. Deček je šel v hlev in začel gnati svinjo ven, tedaj pa je Liam vstal in rekel: »Kam pa greš z mojo svinjo?«

Ko je deček zagledal Liama, jo je ucvrl, kolikor so ga nesle noge, in se ni ustavil, dokler ni pritekel do duhovnika. Od strahu mu je srce skoraj skočilo iz ust.

»Kaj ti je?« je vprašal duhovnik. Deček mu je povedal, da je Liam Ó Ruanaigh v hlevu in da mu ne pusti odpeljati svinje. »Molči, lažnivec,« je rekel duhovnik. »Liam Ó Ruanaigh je mrtev in že teden dni leži v grobu.«

»Tudi če bi bil mrtev sedem let, sem ga pred dvema minutama videl v hlevu. Če mi ne verjamete, pojdite sami in ga boste videli.«

Tedaj sta šla duhovnik in deček skupaj do hlevskih vrat in duhovnik je rekel: »Pojdi noter in mi priženi tisto svinjo.«

»Ne bi šel noter za vse vaše premoženje,« je odgovoril deček. Duhovnik je zato sam stopil v hlev in začel gnati svinjo ven. Tedaj je Liam vstal iz slame in rekel: »Kam pa greste z mojo svinjo, oče Patrick?«

Ko je duhovnik zagledal Liama vstajati, jo je ucvrl in zavpil: »V božjem imenu ti zapovedujem, da se vrneš v grob, William Ó Ruanaigh!«

Liam je stekel za duhovnikom in klical: »Oče Patrick, ali se vam je zmešalo? Počakajte in govorite z menoj!« Toda duhovnik se ni ustavil, temveč je odhitel domov, kolikor hitro so ga nesle noge. Ko je prišel v hišo, je zapahnil vrata. Liam je tolkel po njih, dokler se ni utrudil, a duhovnik ga ni hotel spustiti noter. Nazadnje je pomolil glavo skozi okno v zgornjem nadstropju in rekel: »William Ó Ruanaigh, vrni se v svoj grob!«

»Zmešalo se vam je, oče Patrick. Nisem mrtev in še nikoli nisem bil v nobenem grobu, odkar sem prišel iz materinega telesa,« je rekel Liam. »Na lastne oči sem te videl mrtvega,« je odvrnil duhovnik. »Nenadoma si umrl, in zraven sem bil, ko so te položili v grob. Še lepo pridigo sem imel nad teboj.«

»Hudič naj me vzame, če se vam ni zmešalo, prav tako gotovo, kakor sem jaz živ,« je rekel Liam. »Izgini mi izpred oči, jutri pa bom maševal zate,« je odvrnil duhovnik.

Liam je šel domov in potrkal na svoja vrata, a žena ga ni hotela spustiti noter. Tedaj si je rekel: »Grem in plačam najemnino.« Vsi, ki so ga srečali na poti do zemljiškega gospoda, so bežali pred njim, saj so mislili, da je mrtev. Ko je zemljiški gospod slišal, da prihaja Liam Ó Ruanaigh, je zaprl vrata in ga ni hotel spustiti v hišo. Liam je začel tolči po velikih vratih, tako da se je gospod zbal, da jih bo razbil. Prišel je k oknu v zgornjem nadstropju in vprašal: »Kaj hočeš?«

»Prišel sem plačat najemnino, kakor se spodobi poštenemu človeku,« je rekel Liam. »Vrni se v svoj grob in odpisal ti bom dolg,« je odvrnil zemljiški gospod.

»Ne grem od tod, dokler mi pisno ne potrdite, da imam do prihodnjega prvega maja vse poravnano.« Gospod mu je dal pisno potrdilo in Liam se je vrnil domov. Potrkal je na vrata, a žena ga ni hotela spustiti noter. Govorila mu je, da je Liam Ó Ruanaigh mrtev in pokopan in da je mož pred vrati samo slepar.

»Nisem slepar,« je rekel Liam. »Pravkar sem svojemu gospodarju poravnal najemnino za tri leta in v svoji hiši bom gospodar jaz, sicer bom pa že izvedel, zakaj ne.«

Šel je v skedenj in našel velik železen drog. Ni trajalo dolgo, pa je razbil vrata in vdrl v hišo. Ženo in njenega novopečenega moža je obšel silen strah. Mislila sta, da je prišla ura vstajenja in da bo konec sveta.

»Zakaj si mislila, da sem mrtev?« je vprašal Liam. »Saj vendar vsi v župniji vedo, da …« »Naj te hudič vzame,« jo je prekinil Liam, »dovolj dolgo si me že imela za norca. Daj mi kaj jesti.«

Uboga žena se je silno bala in mu je prinesla hrano. Ko pa ga je videla jesti in piti, je rekla: »Čudež se je zgodil.«

Tedaj ji je Liam povedal svojo zgodbo od začetka do konca. Ko ji je razložil vse, je rekel: »Jutri grem h grobu, da vidim podleža, ki ste ga položili vanj namesto mene.«

Naslednji dan je Liam zbral nekaj mož in z njimi odšel na pokopališče. Odkopali so grob, in ko so dvigovali krsto, da bi jo odprli, je iz nje skočil velik črn pes ter jo ucvrl, Liam in drugi možje pa za njim. Zasledovali so ga, dokler ga niso videli steči v hišo, v kateri je Liam spal. Tedaj so se odprla tla in hiša se je pogreznila. Odtlej je ni videl nihče več, velika jama pa je vidna še dandanes.

Ko so se Liam in mladeniči vrnili domov, so vse povedali župniku in ta je razvezal zakon med Liamovo ženo in hlapcem.

Liam je živel še dolga leta in za seboj zapustil veliko bogastvo. V Claregalwayu se ga še vedno spominjajo in spominjali se ga bodo vselej, če bo ta zgodba prehajala od starih ljudi k mladim.