Prevod

Bil je svetel, topel aprilski dan, ko se je Prvi Paglavec tiste pomladi pregrizel iz zdrizastega jajčeca, v katerem je oživel. Bil je drobcen, temno rjav fantič. Težko bi bilo povedati, kakšen natanko je bil videti, kajti paglavec ni podoben ničemur na svetu, razen drugemu paglavcu. Imel je čisto majhno glavo, spredaj na njej pa živahna usteca. Tik nad vsakim ustnim kotičkom se je svetilo črno oko, iz spodnjega dela glave pa mu je rasel rep, ki je nenehno migetal. Nekje med glavo in konico repa je imel majhen želodček in nastavke za noge, vendar se vsega tega na njem ni dalo videti. Zdelo se je, da je vse, kar ni glava, rep, in vse, kar ni rep, glava.

Ko se je Prvi Paglavec znašel svoboden v vodi, je zaplaval ob veliki zeleni plavajoči zdrizasti gmoti žabjih jajčec in se z obrazkom pritisnil zdaj k enemu, zdaj k drugemu jajčecu. V njih je videl druge Paglavce, skoraj tako velike, kot je bil sam, kako se zvijajo v svojih jajčnih domovih. Skozi zdrizasto gmoto se z njimi ni mogel pogovarjati — lahko jih je le gledal, in ker jih je gledal skozi zeleno zdriz, so bili videti zelenkasti. V resnici so bili temno rjavi, prav kakor on. Želel si je, da bi prišli ven in se igrali z njim, zato jim je skušal pokazati, da je tam, kjer je on, zanimiveje. Zelo hitro je odpiral in zapiral svoje drobne trde čeljusti ter si polnil paglavčja usteca z velikimi grižljaji zelene zdrizi.

Morda so jih spodbudili ti prizori, morda pa so zaradi toplega sonca postali nemirni — iz tega ali onega razloga so zaprti Paglavci začeli marljivo grizljati jajčno ovojnico in bili kmalu v vodi s svojim bratom. Vsi so si bili podobni in nihče razen tistega prav določenega Paglavca ni vedel, kdo se je izlegel prvi. Sam tega ni nikoli pozabil, in zakaj bi tudi? Kdor je bil kdaj Prvi Paglavec, se bo vse življenje gotovo spominjal, kako osamljen je bil takrat.

Kmalu so se spustili na dno ribnika in spoznali sosede. Bili so tako majhni, da jim nihče ni posvečal posebne pozornosti. Zdelo se je, da starejši prebivalci ribnika pogosto pozabijo, da Paglavci slišijo njihove besede in da jim ni vseeno zanje. Pisanci so plavali sem in tja med njimi, jih udarjali s plavutmi, jih ploskali z repi in jim pravili »mali širokoustneži«, Paglavci pa jim niso mogli vrniti udarcev, ker so bili premajhni. Pisanci jih niso poškodovali, vendar so se norčevali iz njih, in še najmanjši Pisanec je odplaval stran, če se je kak Paglavec poskušal igrati z njim.

Potem so se o njih začele pogovarjati Jegulje. »Prav vesel bom,« je rekel stari Oče Jegulja, »ko bodo ti mladički pospravili svoje škrge in odšli na vodno gladino.«

»Jaz tudi,« je vzkliknila Mama Jegulja. »Tako nenehno migajo z repi, da me kar oči bolijo, ko jih gledam. Zakaj ne morejo mirno ležati in biti pridni?«

Paglavci so se zdaj spogledali s svojimi svetlečimi črnimi očmi. »Kaj so naše škrge?« so se vprašali. »Najbrž te drobne reči ob straneh naših glav.«

»Res so!« je vzkliknil Prvi Paglavec. »Največji Žabec je tako rekel. Ampak ne vem, kam naj jih pospravimo, saj jih ne moremo sneti. In kako bi sploh dihali v vodi brez njih?«

»Le poslušajte te otroke,« je vzkliknila Zelenorjava Žaba, ki se je spustila k Paglavcem, da bi si jih ogledala in presodila, kateri so njeni. »Saj ne boste vedno hoteli dihati v vodi. Kmalu boste morali dihati zrak, tako da ga boste požirali, in potem ne boste mogli dolgo ostati pod vodo. Zdaj moram iti. Čisto brez sape sem. Zbogom!«

Paglavci so se znova spogledali. »Ni nam povedala, kaj naj naredimo s škrgami,« so rekli. Ena od Paglavk, ki so se izlegle nazadnje, je priplavala k Prvemu Paglavcu. »Tvoje škrge niso tako velike kot moje,« je rekla.

»Pa še kako so!« je vzkliknil, saj se je počutil zares velikega, ker se je izlegel prvi. »O, pa niso!« so vzkliknili vsi njegovi prijatelji. »Ne štrlijo več ven tako kot prej.« In res je bilo tako, kajti škrge so mu izginjale v glavi, in ugotovili so, da se to dogaja vsem starejšim Paglavcem.

Naslednji dan so začeli prihajati na gladino dihat zrak, najprej najstarejši in nato po vrsti še drugi, dokler niso bili tam vsi. Zdelo se jim je veliko prijetneje kakor na dnu ribnika, ni pa bilo tako varno. Tu je bilo treba paziti na več nevarnosti in nekateri neprevidni mladi Paglavci niso nikoli dočakali, da bi postali Žabe. Žalostno je, vendar je vedno tako.

Včasih so jih prišle obiskat Žabe, in nekoč — nekoč, ko so Paglavcem že zrasle zadnje noge, je Največji Žabec sedel v bližnjem močvirju in jim pripovedoval zgodbe iz svojih paglavčjih dni. Rekel je, da je bil vedno zelo priden Paglavček in je vedno naredil, kar so mu naročile Žabe; in da je bil tako obetaven fantič, da je bila vsaka Mama Žaba v ribniku prepričana, da se je izlegel iz enega njenih jajčec.

»In ali ste se res?« je vprašal neki Paglavec, ki nikoli ni pazljivo poslušal in je zato vedno postavljal neumna vprašanja. Največji Žabec ga je zelo strogo pogledal. »Ne,« je rekel, »nisem se. Vsaka me je hotela imeti za sina, a nikoli nisem vedel, kateri pripadam. Nikoli nisem vedel! Sicer pa,« je dodal, »ni tako zelo pomembno, kdo je žabčeva mama, če je žabec zares velik.« Nato je napolnil vrečici ob straneh vratu z zrakom in glasno zakvaknil. Njegova sestra je pozneje povedala Paglavcem, da je imel v mislih enega od gozdnih prebivalcev, Svizca, ki je bil zelo ponosen, ker se je spominjal svojega deda.

Zelenorjava Žaba jih je pogosto prihajala gledat in preverjat, kako rastejo. Prvega Paglavca je imela zelo rada. »Saj imaš že sprednje noge!« je nekega jutra vzkliknila. »Kako hitro rasteš!«

»Kaj bom dobil zdaj?« je vprašal. »Še več nog ali še en rep?« Zelenorjava Žaba se je nasmehnila po vsej dolžini svojih ust, in to je bil zares zelo širok nasmeh. »Poglej me,« je rekla. »Kaj se mora še spremeniti, da boš podoben Žabi?«

»Vi nimate repa,« je počasi rekel. »Je to vsa razlika med nami Paglavci in Žabami?« »Zdaj je to vsa razlika,« je odgovorila, »vendar bo trajalo še dolgo, dolgo, preden bo tvoj rep izginil. Z njim bo prav tako, kakor je bilo s tvojimi škrgami. Ti boš postajal večji in večji in večji, on pa manjši in manjši in manjši, dokler nekega dne ne boš ugotovil, da si Žabec.« Zaprla je usta, da bi zajela sapo, kajti Žabe, veste, lahko skozi kožo dihajo le malo, pa še to samo takrat, kadar so mokre. Večino zraka vdihnejo skozi nos in ga pogoltnejo z zaprtimi usti. Zato ne morejo imeti dolgih govorov. Kadar imajo usta odprta, ne morejo požirati zraka.

Čez nekaj časa je spet spregovorila. »Da se pravkar izleženi Paglavec razvije v povsem odraslega Žabca,« je rekla, »je potrebnih toliko let, kolikor imaš prstov na eni zadnji nogi.«

Prvi Paglavec ni vedel, kaj je leto, toda po njenem načinu govorjenja je bil prepričan, da je to dolgo, dolgo časa, njemu pa se je mudilo odrasti. »Prej hočem postati Žabec!« je nejevoljno rekel. »Biti Paglavec sploh ni zabavno.« Zelenorjava Žaba je odplavala proč, saj je postajal tako neprijeten.

Prvi Paglavec je postajal vse bolj čemeren in se je vedel zelo nerazumno. Ni mislil na prijetne reči, ki so se dogajale vsak dan, temveč samo na nadležne. Ni vedel, da si Žabe pogosto želijo biti spet Paglavci, in ves dan se je kujavo potikal med vodnim rastlinjem. Vsakič, ko je pogledal katero od svojih zadnjih nog, se je spomnil besed Zelenorjave Žabe, in nazadnje je izgubil potrpljenje celo s svojim repom — prav tistim močnim, migetavim repkom, na katerega je bil prej tako ponosen.

»Ti grda stara reč!« mu je rekel in sunkovito zamahnil z njim. »Kako bom vesel, ko se te znebim!« Potem pa se je nečesa domislil — ta nespametni, domišljavi Prvi Paglavček. Razmišljal je in razmišljal in razmišljal in razmišljal, in ko so njegovi tovariši pri igri plavali okoli njega, se ni hotel poditi za njimi. Ko so ga vprašali, kaj mu je, pa je samo kar se da brezbrižno odgovoril: »Ah, nič!«

V resnici je hotel takoj postati Žabec in mislil je, da ve, kako bi to lahko dosegel. Drugim Paglavcem ni hotel povedati, ker ni želel, da bi še kdo postal Žabec tako kmalu kot on. Čez nekaj časa je odplaval k Hlastavemu Želvaku. Zelo se ga je bal, pa vendar je mislil, da je prav zdaj najbolje obiskati njega. »Prišel sem vprašat, ali bi mi odgriznili rep,« je rekel.

»Tvoj kaj?« je kar najbolj presenečeno vprašal Hlastavi Želvak. »Moj rep,« je odgovoril Prvi Paglavec, ki mu še nikoli niso odgriznili repa in je mislil, da je to mogoče zlahka narediti. »Danes hočem postati Žabec, nočem čakati.«

»Seveda,« je rekel Hlastavi Želvak. »Z veseljem! Nobene težave! Lahko še kaj storim zate?« »Ne, hvala,« je rekel Prvi Paglavec, »samo preveč pa ne boste odgriznili, kajne?«

»Niti trohice preveč,« je odgovoril Hlastavi Želvak s čudnim pogledom v očeh. »In če se kateremu od tvojih prijateljev mudi odrasti, mu bom z veseljem pomagal.« Nato je zaplaval proti Prvemu Paglavcu in storil, za kar ga je ta prosil.

Naslednje jutro so se vsi drugi Paglavci zgrnili okoli Prvega Paglavca in si ga ogledovali. »Joj!« so vzklikali. »Kje pa imaš rep?« »Ne vem,« je odgovoril, »ampak mislim, da bi vam Hlastavi Želvak znal povedati.«

»Kaj pa je to?« je vprašala Zelenorjava Žaba, ko je priplavala k njim. »Te je Hlastavi Želvak poskušal ujeti? Ti ubogi malček! Kako se je to zgodilo?« Prvega Paglavca je imela zelo rada in se je že skoraj odločila, da mora biti eden od njenih sinov.

»No,« je počasi rekel, saj ni hotel, da bi drugi Paglavci naredili isto, »včeraj zvečer sem ga srečal in on je —« »Hlastnil po tebi!« je vzkliknila Zelenorjava Žaba. »Še sreča zate, da ni pristaš obilnih večerij, samo to bom rekla! Ampak zelo nespameten Paglavec si, ker se mu ne izogibaš, čeprav so ti vedno govorili, da se mu moraš.«

Takrat pa je Prvi Paglavec izgubil živce. »Nisem nespameten in nisem Paglavec,« je rekel. »Prosil sem ga, naj mi odgrizne rep, in zdaj sem Žabec!«

»Oho!« se je za njim oglasil Rumenorjavi Žabec. »Žabec si, kaj? Pa te slišimo kvakniti. Pridi na breg in se pomeri z menoj v skakanju.«

»Jaz — jaz še ne kvakam,« je zajecljal Prvi Paglavec, »i-in ni mi do skakanja.« »Samo brezrepi Paglavec si,« je strogo rekel Rumenorjavi Žabec. »Naj nobenemu od vas mladičkov ne pade na pamet še kdaj poskusiti kaj takega, sicer bo od nekaterih ostal le rep brez Paglavca, od marsikoga pa prav nič.«

Stari Hlastavi Želvak je vse dopoldne čakal še na kakšnega Paglavca, ki bi hotel, da ga spremeni v Žabca, vendar ni prišel nobeden. Največji Žabec je hripavo zakvakal, ko je slišal, kaj se je zgodilo. »Repi! Repi! Repi! Repi! Repi! Repi! Repi! Repi!« je rekel. »Ta mladiček ne bo nikoli močan Žabec. Paglavci morajo dolgo ostati Paglavci, z repom vred, če upajo, da bodo kdaj postali res imenitni Žabci, kakršen sem jaz.« In res je tako, kot vam bo povedala vsaka Žaba.

Zelenorjava Žaba je zavzdihnila, ko je zlezla na breg. »Kakšen nespameten Paglavec,« je rekla. »Še dobro, da ni moj otrok!«