Prevod

Ko je Mladoletnica začutila, da je čas za odlaganje jajčec, je zlezla po steblu ene izmed ribniških rastlin pod vodo in jih tam odložila. Prekrila jih je z nečim lepljivim, da bi zagotovo ostala tam, kamor jih je položila. »Tako!« je rekla, ko je spet lezla proti zraku. »Moje delo je opravljeno.« Kmalu zatem je legla k dolgemu, dolgemu počitku. Od vsega letanja, obiskovanja in odlaganja jajčec je bila že zelo utrujena; in nič čudnega, saj od takrat, ko je dobila krila, ni zaužila niti grižljaja.

Kačje Pastirje je to zelo begalo. Nikakor niso mogli razumeti, saj so sami kar naprej jedli. Radi bi jo povprašali o tem, toda zvečer so legli spat kmalu zatem, ko je ona vstala, in kadar jih je zagledala prihajati, je odletela. »Prav nič lačna nisem,« je rekla, »zakaj bi torej jedla? Poleg tega,« je dodala, »tudi če bi hotela, ne bi mogla jesti, tako drobna in šibka usta imam. Med odraščanjem sem veliko pojedla — dovolj, da mi zadostuje do konca — in zdaj prihranim čas, ker se mi ni treba ubadati z iskanjem hrane.«

Ko so se iz njenih jajčec izlegle ličinke, so bili to vitki, mehki, šestnogi otročički, imenovani Tulčarji. Bili so beli in v vodi tako dobro vidni kakor lokvanj na njeni gladini. Če živiš v vodi, ni varno biti bel; prav gotovo ne, če ne znaš hitro plavati in se naglo obračati. In za to obstaja razlog, kakor ti bo povedal vsak prebivalec ribnika. Celo ribe imajo vso belino na spodnji strani telesa, da jih lačni Ribji Orel ne bi tako zlahka opazil in se pognal nanje, kadar plavajo tik pod gladino.

Tulčarji so kmalu spoznali, da bela barva ni prav dobra oprava, in o tem so se pogovarjali med seboj. Bili so zelo bistre ličinke. Nekega dne je največji med njimi stal na steblu pontederije, ko je proti njemu prišla njegova sestra. Ni se pomikala prav hitro, saj ni ne plavala ne hodila, temveč si je pomagala z ugrizi. Vsi Tulčarji so včasih počeli tako, kajti njihove noge so bile šibke. Iztegnila se je naprej, kolikor je mogla, se z močnimi čeljustmi oprijela rastline, nato pa se sunkovito potegnila naprej. »To je zelo dober način potovanja,« je rekla, »pa še noge si tako lepo odpočijejo.« Zdaj pa se ji je tako mudilo, da je ob potegu včasih naredila pol prevala in pristala na hrbtu.

»Kaj pa je?« je zaklical Največji Tulčar. »Nikar tako ne hiti. Časa je na pretek.« To mu je bilo čisto podobno, saj je bil len. Vsi so tako govorili.

»Moram hiteti,« je rekla in zelo hitro dihala z belimi dihalnimi dlačicami, ki so ji rasle po obeh straneh telesa. Po zadnjem prevalu se je pobrala in stopila k bratu, dovolj blizu, da je lahko govorila čisto potiho. »Bežala sem pred Belostomo,« je rekla, »in strašno me je bilo strah, da me bo ujel.«

»No, zdaj si pa na varnem, kajne?« je vprašal brat. Tudi to mu je bilo podobno. Dokler je imel dovolj hrane in mu je bilo udobno, ni hotel razmišljati o ničemer neprijetnem.

»Ne, nisem,« je odgovorila, »in tudi ne bom, dokler me lahko vsaka lačna riba ali vodna stenica tako dobro vidi. Dovolj imam te beline.« »Saj nisi več tako bela, kot si bila,« je rekel brat. »Nihče od nas otrok ni več. Glave in sprednji deli teles nam postajajo rjavi in vse trši.« To je bilo res, on sam pa je imel še posebno trdo glavo.

»Že, ampak kaj pa preostali del telesa?« je rekla, in prav gotovo ji ni bilo zameriti, če je bila nestrpna. »Če Belostoma vidi del mene in se požene za njim, bo tudi preostanek našel prav blizu.«

»Potem pa miruj in počakaj, morda boš vsa postala trda in rjava,« je rekel. »Nikoli ne bom,« je odvrnila. »Šla sem k Školjkam in jih vprašala, ali bom, pa so rekle: ‘Ne.’ Zgradila si bom hišico, da si pokrijem zadnji del telesa, in tudi ti bi storil prav, če bi si jo.«

Največji Tulčar je bil videti silno presenečen. »Kako neki si se tega domislila?« je vprašal. »Najbrž zato, ker se ni bilo mogoče domisliti ničesar drugega,« je rekla. »Česa se pač moraš domisliti.«

»Meni se ni treba,« je rekel. Odpravila se je tja, kjer so bili njuni drugi bratje in sestre. »Kam greš?« je zaklical. »Gradit svojo hišico,« je odgovorila. »Najbolje bo, da prideš še ti.«

»Zdaj ne,« je rekel. »Čakam, da pojem zajtrk do konca. Pridem pozneje.« Največji Tulčar je stal na pontederiji in jedel zajtrk. Potem je tam stal še nekaj časa. »Mislim, da ni dobro delati takoj po jedi,« je rekel. Pod njim v vodi so njegovi bratje in sestre pridno nabirali drobne paličice, kamenčke in koščke razbitih lupin, da bi si iz njih zgradili hišice. Vsak Tulčar si je sam poiskal gradivo in ga povezal z nekakšno svilo, ki jo je vlekel iz svojega telesa. Nikogar niso imeli, da bi jim pokazal, kako se to dela, zato je vsak načrtoval po svoje in nobeni hišici nista bili povsem enaki.

»Svojo hišico bom naredil dovolj veliko, da bom lahko potegnil vanjo glavo in noge, kadar bom hotel,« je rekel eden. »Jaz tudi!« so zaklicali vsi drugi Tulčarji.

Čez nekaj časa je nekdo rekel: »Na zadnji strani hišice bom pustil odprta vrata.« Tedaj so vsi njegovi marljivi bratje in sestre zaklicali: »Jaz tudi!«

Ko so bile drobcene hišice narejene, je vsak Tulčar zlezel v svojo in obležal tako, da so mu glava in noge molele skozi sprednja vrata. Beli del telesa se jim ni prav nič videl, in če so hoteli, so lahko potegnili noter še glavo. Celo Belostoma, Orjaški Vodni Stenici, bi se lahko tedaj zgodilo, da bi šel tik mimo njih, ne da bi jih sploh opazil.

»Zataknimo se noter!« je zaklical neki Tulčar in vsi drugi so odgovorili: »Dajmo!« Vsak se je torej zasidral z močnima kaveljcema, ki sta mu rasla na koncu telesa, in tako so bili na varnem in udobnem kakor Školjke. Približno takrat je po steblu pontederije počasi prilezel Veliki Brat. »Kaj,« je rekel, »menda nimate hišic že narejenih?«

»Pa jih imamo,« so veselo odgovorili drugi. »Poglej, kako potegnemo glave noter.« In vsi so potegnili glave noter ter jih spet pomolili ven. Bil je edino bitje z belim telesom, kar jih je bilo videti.

»Tudi jaz moram imeti dom,« je rekel. »Ko bi mi kateri od vas Tulčarjev dal svojega! Saj bi si lahko naredil drugega. Gradiva je še na pretek.«

»Kar sam si ga naredi,« so odgovorili. »Gradiva si vzemi, kolikor hočeš.« »Ampak jaz ne znam,« je rekel, »vi pa znate.« »Kdo je pa tega kriv?« je vprašala sestra. Potem se je zbala, da bi jo utegnil imeti za zadirčno, in je hitro dodala: »Povedali ti bomo, kako, če se boš le lotil.«

Največji Tulčar je zbral nekaj drobnih paličic, kamenčkov in koščkov razbitih lupin, toda samemu mu ni bilo prav nič zabavno delati. Potem so mu povedali, kaj naj naredi in kako naj jih s svilo poveže med seboj. »Glej, da jih trdno zvežeš,« so rekli.

»Saj je dovolj trdno,« je odgovoril. »Bo že držalo. Če razpade, lahko popravim.« Njegovi bratje in sestre so mislili, da bi moral hišico narediti trdnejšo, vendar niso rekli nič več, saj mu ne bi bilo všeč, če bi mu prigovarjali; enkrat pa so mu to že povedali. Ko je zlezel v svojo hišico in se v njej zataknil, ni bilo videti niti enega Tulčarja več, in vsi so bili zelo ponosni ob misli, kako so si zamislili in zgradili svoje hišice. Niso vedeli, da so Tulčarji že od nekdaj počeli tako, in mislili so, da so se prvi domislili česa takega.

Hišica Največjega Tulčarja ni bila dobro povezana in vsak dan je rekel: »Jutri jo moram res popraviti.« Toda ko je prišel jutri, se je vselej izkazalo, da je danes, poleg tega pa je navadno našel kaj zanimivejšega za početi. Veliko časa mu je vzelo levljenje in tega ni bilo lahko odlagati. Tako hitro je rasel, da se mu je lahko skoraj vsako jutro zgodilo, da se je zbudil in ugotovil, da mu glava že sili skozi vrh stare kože. In čeprav je bil len, ni hotel, da bi ga prebivalci ribnika videvali z razpoko v koži na glavi, prav tam, kjer se je najbolj videla. Zato je vselej, kadar se je to zgodilo, potegnil telo skozi razpoko in staro kožo odvrgel. Pod njo ga je namreč zagotovo čakala čisto nova.

Ko so se Tulčarji že velikokrat levili, so postali tišji in bolj zamišljeni. Nazadnje je sestra, ki se je prva domislila gradnje hišic, svojo pritrdila na kamen ter čez sprednja in zadnja vrata spletla mrežico. »Spat grem,« je rekla, »da mi zrastejo tipalnice in se pripravim na letenje in dihanje zraka. Nočem, da bi me kdo zbudil. Samo spati hočem, rasti in dihati. Voda bo pritekala skozi mrežici, zato mi ne bo hudega. Ne bi mogla spati v hišici, kjer ne bi bilo obilo sveže vode za dihanje.« Potem se je udobno zvila in zadremala, in kadar so bratje in sestre govorili o njej, so ji rekli »Buba Mladoletnice«.

Vendar niso prav velikokrat govorili o njej, saj so tudi sami kmalu pritrdili svoje hišice na kaj trdnega, spletli mrežice čez vrata in zaspali.

Nekega dne je Vodna Kača priplavala tja, kjer so stale vse hišice Tulčarjev. »Hm, hm,« si je rekla. »Včasih je bilo tod lepo število Tulčarjev, zdaj pa že celo večnost nisem videla nobenega. Najbrž so se kam poskrili in spijo. No, moram drugam in si poiskati kosilo. Skoraj že umiram od lakote. V sprednji polovici želodca nimam niti grižljaja.« Švignila je z repom in odplavala, toda pri tem je zadela drobceno hišico iz paličic, kamenčkov in koščkov razbitih lupin in iz nje se je skotalila debela speča Buba Mladoletnice. Bil je Največji Brat.

Kmalu je mimo prišel Belostoma, Orjaška Vodna Stenica. »Kaj pa je to?« je vzkliknil, ko je zagledal spečo Bubo Mladoletnice. »Nekdo si je zgradil slabo hišico za spanje. Zate bo treba poskrbeti, mlada Mladoletnica.« Spečo Bubo Mladoletnice je pobral z močnima sprednjima nogama in odplaval. Nihče ne ve, kaj natanko se je zgodilo potem.

Ko so se druge Bube Mladoletnic prebudile, so pregrizle svoje mrežice in se prijetno naklepetale, preden so zlezle iz ribnika v svoj novi dom, v zrak. »Je kdo videl mojega največjega brata?« je ena Buba vprašala drugo, a vsi so odgovorili: »Ne.«

Vsaka se je ozrla naokrog s svojima široko razmaknjenima očesoma, potem pa so sklenile, da se je gotovo prebudil prvi in zapustil vodo pred njimi. Toda ti veš, da tega ni mogel storiti, saj ne bi mogel nikoli postati Mladoletnica, če ne bi v svoji hišici do konca prespal bubjega spanca, tega pa ni storil. Ko se je preobrazil v Bubo Mladoletnice, je nehal biti Tulčar. Nihče ne bo nikoli izvedel, kaj natanko je bilo z njim, razen če Belostoma pove — Belostoma pa najbrž ne bo povedal.