Prevod
So ljudje, katerih vzvišeni duh, skrit za čelom, ki se nikdar ne razvedri, ne prenese, ne odobrava in ne ceni ničesar razen veličastnega in vzvišenega. Sam pa si drznem trditi, da se ob določenih trenutkih še tako popoln duh lahko brez sramu veseli celo lutk in da so časi in kraji, ko resnobnost in tehtnost nista vredni prijetnih čenč.
Zakaj bi se morali čuditi, če se še tako preudarna pamet, pogosto utrujena od nenehne budnosti, prepusti spancu, ko jo domiselno zazibajo pripovedi o ljudožercih in vilah?
Brez strahu, da bi me obsojali, ker svoj prosti čas zapravljam po nemarnem, vam bom torej, da ustrežem vaši upravičeni želji, na dolgo povedal zgodbo o Peau-d’Âne.
Nekoč je živel kralj, največji na vsem svetu, prijazen v miru, strašen v vojni, primerljiv le sam s seboj. Sosedje so se ga bali, njegove dežele so uživale mir in vsepovsod sta v senci njegovih zmagoslavnih palm cveteli krepost in lepa umetnost.
Njegova ljuba polovica, njegova zvesta družica, je bila tako očarljiva in lepa, tako blagega in prijetnega duha, da je bil ob njej še srečnejši soprog kakor kralj.
Iz njunega nežnega in čistega zakona, polnega miline in radosti, se je rodila hči, obdarjena s tolikimi vrlinami, da sta se zlahka sprijaznila s tem, da nimata več potomcev.
V njegovi prostrani, bogati palači je bilo vse razkošno; povsod se je trlo dvorjanov in služabnikov. V hlevu je imel velike in majhne konje vseh vrst, prekrite z lepimi pregrinjali, ki so bila od zlata in vezenin kar trda;
toda vsakogar, ki je vstopil, je presenetilo, da je na najbolj vidnem mestu postaven osel razkazoval svoji veliki ušesi. Takšna krivica vas nemara čudi;
ko pa boste spoznali njegove neprimerljive odlike, se vam ta čast ne bo več zdela pretirana. Narava ga je ustvarila tako izjemnega in snažnega, da iz njega nikoli ni prišla nesnaga, temveč lepi sončni ekuji in zlatniki najvišje vrednosti, ki so jih vsako jutro, ko se je prebudil, pobirali z zlate slame.
Nebo pa, ki se včasih naveliča osrečevati ljudi in svojim darovom vselej primeša kako nesrečo, kakor lepemu vremenu dež, je dopustilo, da je huda bolezen nenadoma skalila kraljičine srečne dni;
na vseh koncih so iskali pomoč, toda ne učeni zdravniki, ki prebirajo grške spise, ne sloviti mazači niso mogli z združenimi močmi pogasiti požara, ki ga je zanetila vse hujša vročica.
Ko je napočila njena zadnja ura, je kralju, svojemu soprogu, dejala: »Dovolite, da pred smrtjo nekaj zahtevam od vas: če bi vas obšla želja, da se znova poročite, ko me ne bo več …«
»Ah,« je rekel kralj, »ta skrb je odveč! Nikoli v življenju ne bom pomislil na to. Glede tega bodite mirni.« »Rada vam verjamem,« je odgovorila kraljica, »če mi je priča vaša goreča ljubezen;
toda da bom še bolj prepričana, hočem vašo prisego, vendar z naslednjo olajšavo: če srečate žensko, ki bo lepša, lepše postave in modrejša od mene, ji boste smeli brez zadržkov obljubiti zvestobo in se z njo poročiti …«
Tako je zaupala svojim čarom, da se ji je takšna obljuba zdela kakor spretno izvabljena prisega, da se nikoli več ne bo poročil. Vladar je zato s solznimi očmi prisegel vse, kar je kraljica želela.
Kraljica mu je umrla v naročju in še nikoli noben mož ni tako glasno žaloval. Ko so ga slišali hlipati noč in dan, so presodili, da njegovo žalovanje ne bo dolgo trajalo in da svojo pokojno ljubezen objokuje kakor človek, ki se mu mudi in bi rad čim prej opravil.
Niso se zmotili. Čez nekaj mesecev si je že hotel izbrati novo ženo, vendar to ni bilo lahko: držati se je moral prisege in nova nevesta je morala imeti več čarov in miline kakor tista, ki so jo pravkar položili v grobnico.
Ne na dvoru, kjer lepotic ni manjkalo, ne na podeželju, ne v mestu, ne v sosednjih kraljestvih, ki so jih vsa obhodili, niso mogli najti takšne;
le kraljična je bila lepša in je imela nežne čare, ki jih pokojna ni premogla. To je opazil tudi sam kralj in v njem je zagorela tako silovita ljubezen, da se mu je porodila nora misel: prav zato se mora poročiti z njo;
našel je celo razlagalca moralnih vprašanj, ki je presodil, da bi bilo o takšni možnosti mogoče razpravljati. Mlada princesa pa je bila ob besedah o takšni ljubezni žalostna ter je noč in dan tarnala in jokala.
Z dušo, polno neštetih bridkosti, je odšla k svoji botri, ki je živela daleč proč v samotni votlini, bogato okrašeni z biserovino in koralami. Bila je čudovita vila, ki ji v njeni umetnosti ni bilo para.
Ni vam treba razlagati, kaj je bila vila v tistih srečnih časih, saj sem prepričan, da vam je vaša varuška to povedala že v najnežnejših letih.
»Vem,« je rekla vila, ko je zagledala princeso, »kaj vas je pripeljalo sem, poznam globoko žalost vašega srca. Toda ob meni ste lahko brez skrbi:
nič vam ne more škodovati, če se le pustite voditi mojim nasvetom. Vaš oče bi se res rad poročil z vami; ugoditi njegovi nori zahtevi bi bil strašen greh;
lahko pa ga zavrnete, ne da bi mu nasprotovali. Recite mu torej, naj vam, preden se vaše srce preda njegovi ljubezni, izpolni željo in podari obleko v barvi neba.
Kljub vsej svoji moči in vsemu bogastvu, četudi nebo izpolnjuje vse njegove želje, te obljube nikoli ne bo mogel držati.« Mlada princesa je nemudoma odšla in to trepetaje povedala zaljubljenemu očetu. Ta je pri priči dal najimenitnejšim krojačem vedeti, da jih bo vse obesil, če mu ne bodo brez odlašanja izdelali obleke v barvi neba.
Drugi dan se še ni zdanilo, ko so že prinesli želeno obleko. Še najlepša modrina nebesnih višav, obdana z zlatim oblakom, ni bolj sinja od nje.
Kraljična, ki sta jo hkrati preplavljala veselje in žalost, ni vedela, kaj naj reče in kako naj se izogne svoji obljubi. »Princesa, zahtevajte novo obleko,« ji je tiho rekla botra, »še bolj bleščečo in nenavadno, v barvi lune;
te vam ne bo mogel podariti.« Komaj je princesa izrekla svojo željo, je kralj svojemu vezilcu ukazal: »Naj nočna svetilka ne sije bolj od nje in čez štiri dni mi jo brez izgovora prinesite.«
Razkošna obleka je bila izdelana do določenega dne, natanko tako, kakor je kralj naročil. Luna v svojem srebrnem oblačilu ni tako veličastna na nebu, čez katero je noč razprostrla tančice, niti takrat, ko sredi svoje hitre poti sije tako močno, da ob njej zvezde zbledijo.
Princesa je občudovala to čudovito obleko in je bila že skoraj pripravljena privoliti; toda po botrinem nasvetu je zaljubljenemu vladarju rekla:
»Ne morem biti zadovoljna, dokler ne dobim še bolj bleščeče obleke, v barvi sonca.« Vladar, ki jo je ljubil z neprimerljivo ljubeznijo, je takoj poklical premožnega draguljarja in mu ukazal, naj jo izdela iz čudovite tkanine iz zlata in diamantov; če ne bo povsem zadovoljen z njo, je dodal, ga bo dal usmrtiti v najhujših mukah.
Vladarju se ni bilo treba truditi s tem, saj je spretni mojster še pred koncem tedna dal prinesti dragoceno delo, tako lepo, živo in sijoče, da niti zlatolasi ljubimec Climène, ko se v svojem zlatem vozu pelje pod nebesnim svodom, ne slepi oči z močnejšim bleskom.
Kraljična, ki so jo ti darovi povsem zbegali, ni več vedela, kaj naj odgovori očetu in kralju. Botra jo je nemudoma prijela za roko;
»Zdaj vendar ne smete odnehati,« ji je zašepetala na uho. »Mar so vsi ti darovi, ki jih prejemate, res takšno čudo, dokler ima tistega osla, ki mu brez prestanka polni mošnjo z zlatniki?
Zahtevajte kožo te redke živali. Ker je vir vsega njegovega bogastva, je ne boste dobili, razen če se v svoji presoji motim.« Vila je bila zelo učena, vendar še ni vedela, da siloviti ljubezni, samo da je potešena, srebro in zlato ne pomenita nič.
Komaj je kraljična zahtevala kožo, ji jo je kralj že galantno obljubil. Ko so ji jo prinesli, se je silno prestrašila in začela bridko objokovati svojo usodo.
Botra je prišla k njej in ji pojasnila, da se človeku, ki ravna prav, nikoli ni treba bati; kralju naj pusti misliti, da je povsem pripravljena z njim stopiti v zakon;
hkrati pa mora sama in dobro preoblečena oditi v kako daljno deželo, da ubeži nesreči, ki je tako blizu in tako neizogibna.
»Tukaj je,« je nadaljevala, »velika skrinjica, v katero bova spravili vse vaše obleke, ogledalo, toaletne potrebščine, diamante in rubine. Dajem vam tudi svojo paličico. Dokler jo boste držali v roki, bo skrinjica hodila za vami po isti poti, vselej skrita pod zemljo;
ko pa jo boste hoteli odpreti, se bo, komaj se z mojo paličico dotaknete tal, takoj prikazala pred vami. Da vas nihče ne bo prepoznal, bo oslovska koža imenitna krinka:
dobro se zavijte vanjo. Tako strašna je, da nihče ne bo pomislil, da se pod njo skriva kaj lepega.« Princesa je v tej preobleki v jutranjem hladu komaj zapustila dom modre vile, ko je vladar, ki se je pripravljal na praznovanje svoje srečne poroke, z grozo izvedel za nesrečo, ki ga je zadela.
Ni bilo hiše, poti ali drevoreda, ki ga ne bi nemudoma preiskali; toda ves njihov trud je bil zaman, nihče ni mogel uganiti, kaj se je zgodilo z njo.
Povsod se je razlila mračna žalost. Nič več svatbe, nič več pojedine, nič več pit in sladkornih mandljev; dvorne dame so bile tako potrte, da jih večina sploh ni kosila;
najbolj pa je bil žalosten župnik, saj je zato zelo pozno zajtrkoval in, kar je bilo še huje, ostal brez daru. Kraljična je medtem nadaljevala pot, z obrazom, prekritim z grdo umazanijo;
vsakemu mimoidočemu je iztegnila roko in skušala najti mesto, kjer bi lahko služila. Toda tudi najmanj izbirčni in najbolj nesrečni ljudje, ki so jo videli tako odbijajočo in umazano, niso hoteli ne poslušati ne sprejeti pod streho tako nesnažnega bitja.
Šla je torej daleč, daleč in še dlje. Nazadnje je prišla na pristavo, kjer je gospodarica potrebovala deklo za najbolj umazana opravila, ki bi znala dobro oprati kuhinjske krpe in očistiti prašičje korito.
Dodelili so ji kot v ozadju kuhinje, kjer so jo hlapci, predrzna sodrga, nenehno vlekli sem in tja, ji ugovarjali in se ji posmehovali;
kar naprej so si izmišljali, kako bi ji zagodli, in jo ob vsaki priložnosti nadlegovali; bila je stalna tarča vseh njihovih zbadljivk in dovtipov.
Ob nedeljah je imela nekoliko več miru. Ko je zjutraj opravila svoje delo, je odšla v sobico, zaprla vrata, se umila, nato odprla skrinjico, lepo pogrnila toaletno mizico in na njej pred velikim ogledalom razvrstila svoje lončke. Vesela in zadovoljna si je nadela zdaj obleko v barvi lune, zdaj tisto, v kateri je žarel sončni ogenj, zdaj čudovito modro obleko, ki se z njo vsa nebesna sinjina ne bi mogla kosati; žalostilo jo je le, da se njihove dolge vlečke na premajhnih tleh niso mogle razprostreti.
Rada se je gledala tako mlado, rožnato in belo, stokrat bolj belo od vseh drugih. Ta sladka radost ji je dajala moč in jo nosila do naslednje nedelje.
Mimogrede sem vam pozabil povedati, da je bil na tej veliki pristavi zverinjak veličastnega in mogočnega kralja; tam so berberske kokoši, tukalice, pegatke, kormorani, mošusne race, male droplje in tisoč drugih ptic najrazličnejših vrst, skoraj vse drugačne druga od druge, tekmovale, katera bo bolj napolnila deset prostranih dvorišč.
Kraljev sin je na ta prijetni kraj pogosto prihajal po lovu, da bi si odpočil in z gospodi svojega dvora spil ledeno ohlajeno pijačo.
Niti lepi Céphale mu ni bil enak; njegov videz je bil kraljevski, njegova drža bojevita, takšna, da bi z njo prestrašil najponosnejše bojne čete. Peau-d’Âne ga je že od daleč opazovala z nežnostjo in po tej drznosti spoznala, da je pod umazanijo in cunjami ohranila srce princese.
»Kako plemenito deluje, čeprav je oblečen tako brezskrbno! Kako ljubek je,« si je govorila, »in kako srečna je lepotica, ki ji pripada njegovo srce!
Če bi mi podaril še tako preprosto obleko, bi se v njej počutila lepše kakor v vseh, ki jih imam.« Nekega dne je mladi princ brez cilja blodil od dvorišča do dvorišča in zašel v temen prehod, kjer je imela Peau-d’Âne svoje skromno bivališče.
Po naključju je pogledal skozi ključavnico. Ker je bil tisti dan praznik, si je nadela razkošen nakit in svojo sijajno obleko, stkano iz čistega zlata in velikih diamantov, ki se je kosala z najčistejšim sončnim sijajem.
Princ jo je gledal, kolikor mu je srce poželelo, in ob pogledu nanjo komaj lovil sapo, tako neizmerna radost ga je preplavljala. Naj je bila obleka še tako lepa, so ga lepota njenega obraza, njena ljubka postava, sijoča belina, nežne poteze in mladostna svežina ganile stokrat bolj;
neka posebna plemenitost, še bolj pa preudarna in skromna sramežljivost, zanesljivi priči lepote njene duše, sta mu povsem osvojili srce.
Trikrat je v ognju, ki ga je prevzemal, hotel razbiti vrata; ker pa se mu je zdelo, da vidi božansko bitje, mu je spoštovanje trikrat ustavilo roko.
Zamišljen se je vrnil v palačo in tam vzdihoval noč in dan. Ni več hotel hoditi na plese, čeprav je bil pustni čas. Lov mu je bil zoprn, gledališče prav tako;
izgubil je tek, ob vsem mu je postajalo slabo in v jedru njegove bolezni je bila žalostna, smrtonosna otožnost. Poizvedoval je, kdo je tista čudovita nimfa, ki živi na gospodarskem dvorišču, na koncu strašnega prehoda, kjer se še sredi dneva nič ne vidi.
»To je Peau-d’Âne,« so mu povedali, »ki ni ne nimfa ne lepotica; Peau-d’Âne jo kličejo zaradi oslovske kože, ki si jo obeša okoli vratu. Ona je pravo zdravilo proti ljubezni, z eno besedo najgrša žival, kar jih je mogoče videti, če izvzamemo volka.«
Naj so govorili, kar so hoteli, jim ni mogel verjeti; poteze, ki mu jih je ljubezen vtisnila v spomin, so mu bile nenehno pred očmi in se nikoli ne bi mogle izbrisati. Medtem je kraljica, njegova mati, ki ni imela drugega otroka, jokala in obupovala;
zaman ga je rotila, naj ji pove, kaj ga muči. Stokal je, jokal in vzdihoval; povedal ni ničesar, razen tega, da si želi, naj mu Peau-d’Âne s svojimi rokami speče kolač;
mati pa ni vedela, kaj njen sin s tem misli. »O nebo, gospa!« so ji rekli. »Ta Peau-d’Âne je črna krtica, še grša in bolj zanemarjena od najbolj umazanega kuhinjskega pomočnika.«
»Nič zato,« je rekla kraljica, »ustreči mu moramo in misliti samo na to.« Tako rada je imela sina, da bi mu dala tudi zlata, če bi si ga poželel jesti.
Peau-d’Âne je torej vzela moko, ki jo je dala posebej presejati, da bi bilo testo rahlejše, pa sol, maslo in sveža jajca;
da bi kolač kar najbolje pripravila, se je sama zaprla v svojo sobico. Najprej si je umila roke, lakti in obraz, nato si je nadela srebrn životec in ga hitro zavezala, da bi dostojno opravila delo, ki se ga je nemudoma lotila.
Pravijo, da ji je med nekoliko prehitrim delom s prsta po naključju padel v testo eden njenih dragocenih prstanov; tisti pa, ki veljajo za poznavalce skrivnosti te zgodbe, zatrjujejo, da ga je vanj položila namenoma;
sam si, odkrito povedano, upam verjeti prav to, saj sem trdno prepričan, da je opazila princa, ko je prišel k njenim vratom in jo gledal skozi ključavnico.
V teh rečeh je ženska tako bistra in njeno oko tako urno, da je ni mogoče niti za hip pogledati, ne da bi vedela, da jo je kdo videl. Prepričan sem tudi, in na to bi prisegel, da ni niti malo dvomila, kako dobro bo njen mladi zaljubljenec sprejel prstan.
Še nikoli ni bil zamesen tako slasten zalogaj in princu je bil kolač tako všeč, da je v svoji požrešni lakoti skoraj pogoltnil še prstan.
Ko je zagledal njegov čudoviti smaragd in ozki obroček, ki je razkrival obliko prsta, ga je v srcu prevzela neverjetna radost;
takoj ga je spravil pod vzglavje. Njegova bolezen pa se je še stopnjevala in izkušeni zdravniki, ki so ga videli iz dneva v dan bolj hirati, so s svojo veliko učenostjo soglasno presodili, da je bolan od ljubezni.
Ker je zakon, naj o njem govorijo še toliko slabega, izvrstno zdravilo za to bolezen, so sklenili, da ga je treba poročiti. Nekaj časa se je pustil prositi;
nato pa rekel: »Prav rad, če mi le daste za ženo tisto, ki ji bo ta prstan prav.« Kraljico in kralja je ta nenavadna zahteva močno presenetila;
toda bil je tako bolan, da si mu nista upala odreči. Začeli so torej iskati dekle, ki bi ga prstan ne glede na rod povzdignil na tako visoko mesto.
Ni je bilo, ki se ne bi pripravljala pokazati svojega prsta, in nobena se ni hotela odpovedati svoji pravici. Ko se je razširil glas, da mora imeti tista, ki se poteguje za princa, zelo tanek prst, je vsak mazač, da bi ga sprejeli z odprtimi rokami, trdil, da pozna skrivnost, kako ga stanjšati.
Ena si ga je v svoji čudni muhavosti strgala kakor repo; druga je mislila, da ga bo zmanjšala s stiskanjem; tretja si je z neko tekočino odstranjevala kožo, da bi bil manj debel.
Skratka, ni bilo zvijače, ki je katera izmed dam ne bi poskusila, da bi se njen prst prilegal prstanu. Najprej so ga pomerile mlade princese, markize in vojvodinje;
toda njihovi prsti, čeprav nežni, so bili predebeli in niso šli vanj. Grofice, baronice in vse plemkinje so druga za drugo prav tako ponudile roko in jo ponudile zaman.
Nato so prišle mlade delavke, katerih ljubki in drobni prsti, saj so nekatere prav lepo raščene, so se včasih že skoraj prilegali prstanu;
toda prstan, vselej premajhen ali preveč okrogel, je skoraj z enakim prezirom zavračal vse. Nazadnje so morale priti na vrsto še služabnice, kuharice, dekline in pastirice puranov, skratka vsa drobna sodrga, katere rdeče in črne šape so prav tako kakor nežne roke upale na srečno usodo.
Prišlo je marsikatero dekle, katerega debeli in čokati prst bi šel skozi prinčev prstan prav tako težko kakor ladijska vrv skozi šivankino uho.
Nazadnje so menili, da je vsega konec; v resnici je ostala le še uboga Peau-d’Âne v ozadju kuhinje. »Toda kako naj verjamemo,« so govorili, »da ji je nebo namenilo vladati?«
Princ je rekel: »In zakaj ne? Pripeljite jo.« Vsi so se zasmejali in glasno vzklikali: »Kaj naj to pomeni, da bi sem pripeljali to umazano opico?«
Ko pa je izpod črne kože izvlekla drobno roko, podobno slonovini, rahlo obarvani s škrlatom, in se je usodni prstan popolnoma prilegal njenemu drobnemu prstu, je dvor prevzelo nepopisno osupljenje.
V nenadnem navdušenju so jo že hoteli odpeljati h kralju, ona pa je prosila, naj ji, preden stopi pred svojega gospoda in vladarja, dajo čas, da si nadene drugo obleko.
Po pravici povedano so se na vseh straneh že pripravljali, da se bodo tej obleki smejali. Toda ko je prišla v kraljeve sobane in prehodila dvorane v veličastni opravi, katere razkošna lepota ni imela para;
ko so se pokazali njeni ljubki svetli lasje, prepleteni z diamanti, katerih živa svetloba jih je spreminjala v same žarke, in njene velike, nežne, podolgovate modre oči, polne ponosnega veličastja, ki niso nikoli pogledale, ne da bi očarale in ranile;
in ko je nazadnje njena tako drobna in vitka postava, da bi jo človek lahko objel z obema dlanema, razkrila svoje čare in božansko milino, je ves mik dvornih dam in njihovega okrasja zbledel.
Ob veselju in vrvežu vse zbrane družbe je bil dobri kralj ves iz sebe, ko je videl, koliko čarov ima njegova snaha; kraljica je bila od navdušenja skoraj brez pameti;
princ, njen dragi zaljubljenec, pa je z dušo, polno stoterih radosti, omagoval pod težo svoje blaženosti. Vsi so takoj začeli pripravljati poroko;
vladar je nanjo povabil vse okoliške kralje, ki so bleščeči v najrazličnejših opravah zapustili svoje dežele, da bi bili navzoči na veliki dan. Nekateri so prišli iz dežel jutranje zarje, jezdili so na velikih slonih;
drugi so prispeli z mavrskih obal, še bolj črni in še bolj grdi, tako da so se jih otroci bali; skratka, prihajali so z vseh koncev sveta in dvor se jih je kar trl.
Toda noben vladar, noben mogočnež se ni prikazal s tolikšnim sijajem kakor nevestin oče, ki je bil nekoč zaljubljen vanjo, sčasoma pa je očistil ogenj, ki mu je razplamteval dušo;
iz nje je pregnal vsako pregrešno željo in tisto malo ostanka gnusnega plamena je njegovo očetovsko ljubezen le še okrepilo.
Brž ko jo je zagledal, je rekel: »Blagoslovljeno naj bo nebo, ki mi je dovolilo, da te spet vidim, moj dragi otrok!« In s solzami radosti stekel k njej ter jo nežno objel.
Vsi so hoteli biti deležni njegove sreče in bodoči ženin je bil presrečen, ko je izvedel, da bo postal zet tako mogočnega kralja. Tedaj je prišla botra, povedala vso zgodbo in s svojo pripovedjo dokončno ovenčala Peau-d’Âne s slavo.
Ni težko videti, da je namen te pripovedi otroka naučiti, kako je bolje prestati najhujše trpljenje kakor zanemariti svojo dolžnost;
da je krepost lahko nesrečna, a je nazadnje vselej nagrajena; da je proti nori ljubezni in njenim silovitim vzgibom še najmočnejši razum le šibak jez in da ni tako bogatih zakladov, s katerimi zaljubljenec ne bi razsipaval;
da sta čista voda in črni kruh dovolj za hrano vsakemu mlademu dekletu, če ima le lepe obleke; da pod nebom ni ženske, ki se ne bi imela za lepo in si pogosto ne bi domišljala še tega, da bi, če bi v znamenitem sporu treh lepotic sodelovala tudi sama, zlato jabolko pripadlo njej.
Zgodbi o Peau-d’Âne je težko verjeti; toda dokler bodo na svetu otroci, matere in babice, bo spomin nanjo živel.
Izvirnik
CONTES EN VERS. PEAU-D’ÂNE. Il est des gens, de qui l’esprit guindé, Sous un front jamais déridé, Ne souffre, n’approuve et n’estime Que le pompeux et le sublime. Pour moi, j’ose poser en fait, Qu’en de certains momens l’esprit le plus parfait Peut aimer, sans rougir, jusqu’aux marionnettes, Et qu’il est des tems et des lieux Où le grave et le sérieux Ne valent pas d’agréables sornettes.
Pourquoi faut-il s’émerveiller Que la raison la mieux sensée, Lasse souvent de trop veiller, Par des contes d’ogre et de fée, Ingénieusement bercée, Prenne plaisir à sommeiller ? Sans craindre donc qu’on me condamne De mal employer mon loisir, Je vais, pour contenter votre juste désir, Vous raconter au long l’histoire de Peau-d’Âne. Il était une fois un roi, Le plus grand qui fût sur la terre,
Aimable en paix, terrible en guerre, Seul enfin comparable à soi. Ses voisins le craignaient, ses états étaient calmes, Et l’on voyait de toutes parts Fleurir à l’ombre de ses palmes Et les vertus et les beaux-arts. Son aimable moitié, sa compagne fidèle, Était si charmante et si belle, Avait l’esprit si commode et si doux, Qu’il était encore avec elle Moins heureux roi qu’heureux époux.
De leur tendre et chaste hyménée, Plein de douceur et d’agrément, Avec tant de vertus une fille était née, Qu’ils se consolaient aisément De n’avoir pas de plus ample lignée. Dans son vaste et riche palais Ce n’était que magnificence ; Partout y fourmillait une vive abondance De courtisans et de valets. Il avait dans son écurie Grands et petits chevaux de toutes les façons, Couverts de beaux caparaçons
Roides d’or et de broderie ; Mais ce qui surprenait tout le monde en entrant, C’est qu’au lieu le plus apparent, Un maître âne étalait ses deux grandes oreilles. Cette injustice vous surprend ; Mais lorsque vous saurez ses vertus nonpareilles, Vous ne trouverez pas que l’honneur fût trop grand. Tel et si net le forma la nature, Qu’il ne faisait jamais d’ordure, Mais bien beaux écus au soleil, Et louis de valeur première, Qu’on allait recueillir sur la blonde litière,
Tous les matins à son réveil. Or, le ciel qui parfois se lasse De rendre les hommes contens, Qui toujours à ses biens mêle quelque disgrâce Ainsi que la pluie au beau tems, Permit qu’une âpre maladie Tout-à-coup de la reine attaquât les beaux jours ; Partout on cherche du secours ; Mais ni la faculté, qui le grec étudie, Ni les charlatans ayant cours, Ne purent tous ensemble arrêter l’incendie Que la fièvre allumait en s’augmentant toujours.
Arrivée à sa dernière heure, Elle dit au roi son époux : Trouvez bon qu’avant que je meure J’exige une chose de vous ; C’est que s’il vous prenait envie De vous remarier quand je n’y serai plus… Ah ! dit le roi, ces soins sont superflus, Je n’y songerai de ma vie, Soyez en repos là-dessus. Je le crois bien, reprit la reine, Si j’en prends à témoin votre amour véhément ; Mais, pour m’en rendre plus certaine,
Je veux avoir votre serment, Adouci toutefois par ce tempérament, Que si vous rencontrez une femme plus belle, Mieux faite et plus sage que moi, Vous pourrez franchement lui donner votre foi, Et vous marier avec elle… Sa confiance en ses attraits Lui faisait regarder une telle promesse, Comme un serment surpris avec adresse, De ne se marier jamais. Le prince jura donc, les yeux baignés de larmes, Tout ce que la reine voulut.
La reine entre ses bras mourut ; Et jamais un mari ne fit tant de vacarmes. À l’ouïr sanglotter et les nuits et les jours, On jugea que son deuil ne lui durerait guère, Et qu’il pleurait ses défuntes amours Comme un homme pressé qui veut sortir d’affaire. On ne se trompa point. Au bout de quelques mois Il voulut procéder à faire un nouveau choix : Mais ce n’était pas chose aisée ; Il fallait garder son serment, Et que la nouvelle épousée Eût plus d’attraits et d’agrément
Que celle qu’on venait de mettre au monument. Ni la cour, en beautés fertile, Ni la campagne, ni la ville, Ni les royaumes d’alentour, Dont on alla faire le tour, N’en purent fournir une telle ; L’infante seule était plus belle, Et possédait certains tendres appas Que la défunte n’avait pas. Le roi le remarqua lui-même ; Et, brûlant d’un amour extrême, Alla follement s’aviser
Que par cette raison il devait l’épouser ; Il trouva même un casuiste Qui jugea que le cas se pouvait proposer. Mais la jeune princesse, triste D’ouïr parler d’un tel amour, Se lamentait et pleurait nuit et jour. De mille chagrins l’ame pleine, Elle alla trouver sa marraine, Loin dans une grotte à l’écart, De nacre et de corail richement étoffée ; C’était une admirable fée, Qui n’eut jamais de pareille en son art.
Il n’est pas besoin qu’on vous die Ce qu’était une fée en ces bienheureux tems, Car je suis sûr que votre mie Vous l’aura dit dès vos plus jeunes ans. Je sais, dit-elle, en voyant la princesse, Ce qui vous fait venir ici, Je sais de votre cœur la profonde tristesse ; Mais avec moi n’ayez plus de souci : Il n’est rien qui vous puisse nuire, Pourvu qu’à mes conseils vous vous laissiez conduire.
Votre père, il est vrai, voudrait vous épouser : Écouter sa folle demande Serait une faute bien grande ; Mais, sans le contredire, on le peut refuser. Ainsi, dites-lui qu’il vous donne, Pour rendre vos désirs contens, Avant qu’à son amour votre cœur s’abandonne, Une robe qui soit de la couleur du tems. Malgré tout son pouvoir et toute sa richesse, Quoique le ciel en tout favorise ses vœux, Il ne pourra jamais accomplir sa promesse.
Aussitôt la jeune princesse L’alla dire en tremblant à son père amoureux, Qui dans le moment fit entendre Aux tailleurs les plus importans, Que s’ils ne lui faisaient, sans le trop faire attendre, Une robe qui fût de la couleur du tems, Ils pouvaient s’assurer qu’il les ferait tous pendre. Le second jour ne luisait pas encor, Qu’on apporta la robe désirée ; Le plus beau bleu de l’empirée N’est pas, lorsqu’il est ceint d’un beau nuage d’or, D’une couleur plus azurée.
De joie et de douleur l’infante pénétrée, Ne sait que dire, ni comment Se dérober à son engagement. Princesse, demandez-en une, Lui dit sa marraine tout bas, Qui, plus brillante et moins commune, Soit de la couleur de la lune ; Il ne vous la donnera pas. À peine la princesse en eut fait la demande, Que le roi dit à son brodeur : Que l’astre de la nuit n’ait pas plus de splendeur, Et que dans quatre jours, sans faute, on me la rende.
Le riche habillement fut fait au jour marqué, Tel que le roi s’en était expliqué. Dans les cieux où la nuit a déployé ses voiles, La lune est moins pompeuse en sa robe d’argent, Lors même qu’au milieu de son cours diligent Sa plus vive clarté fait pâlir les étoiles. La princesse, admirant ce merveilleux habit, Était à consentir presque délibérée ; Mais, par sa marraine inspirée, Au prince amoureux elle dit : Je ne saurais être contente Que je n’aie une robe encore plus brillante,
Et de la couleur du soleil. Le prince, qui l’aimait d’un amour sans pareil, Fit venir aussitôt un riche lapidaire, Et lui commanda de la faire D’un superbe tissu d’or et de diamans, Disant que s’il manquait à le bien satisfaire, Il le ferait mourir au milieu des tourmens. Le prince fut exempt de s’en donner la peine ; Car l’ouvrier industrieux, Avant la fin de la semaine, Fit apporter l’ouvrage précieux, Si beau, si vif, si radieux,
Que le blond amant de Climène, Lorsque sous la voûte des cieux, Dans son char d’or il se promène, D’un plus brillant éclat n’éblouit pas les yeux. L’infante, que ces dons achèvent de confondre, À son père, à son roi ne sait plus que répondre. Sa marraine aussitôt la prenant par la main ; Il ne faut pas, lui dit-elle à l’oreille, Demeurer en si beau chemin. Est-ce une si grande merveille Que tous ces dons que vous en recevez, Tant qu’il aura l’âne que vous savez,
Qui d’écus d’or sans cesse emplit sa bourse ? Demandez-lui la peau de ce rare animal ; Comme il est toute sa ressource, Vous ne l’obtiendrez pas, ou je raisonne mal. Cette fée était bien savante, Et cependant elle ignorait encor Que l’amour violent, pourvu qu’on le contente, Compte pour rien l’argent et l’or. La peau fut galamment aussitôt accordée Que l’infante l’eut demandée ; Cette peau, quand on l’apporta, Terriblement l’épouvanta,
Et la fit de son sort amèrement se plaindre. Sa marraine survint, et lui représenta Que quand on fait le bien on ne doit jamais craindre ; Qu’il faut laisser penser au roi Qu’elle est tout-à-fait disposée À subir avec lui la conjugale loi ; Mais qu’au même moment, seule et bien déguisée, Il faut qu’elle s’en aille en quelqu’état lointain, Pour éviter un mal si proche et si certain.
Voici, poursuivit-elle, une grande cassette Où nous mettrons tous vos habits, Votre miroir, votre toilette, Vos diamans et vos rubis. Je vous donne encor ma baguette, En la tenant en votre main, La cassette suivra votre même chemin, Toujours sous la terre cachée ; Et lorsque vous voudrez l’ouvrir, À peine mon bâton la terre aura touchée, Qu’aussitôt à vos yeux elle viendra s’offrir.
Pour vous rendre méconnaissable, La dépouille de l’âne est un masque admirable : Cachez-vous bien dans cette peau ; On ne croira jamais, tant elle est effroyable, Qu’elle renferme rien de beau. La princesse, ainsi travestie, De chez la sage fée à peine fut sortie Pendant la fraîcheur du matin, Que le prince, qui pour la fête De son heureux hymen s’apprête, Apprend, tout effrayé, son funeste destin.
Il n’est point de maison, de chemin, d’avenue, Qu’on ne parcoure promptement ; Mais on s’agite vainement, On ne peut deviner ce qu’elle est devenue. Partout se répandit un triste et noir chagrin ; Plus de noces, plus de festin, Plus de tartes, plus de dragées : Les dames de la cour, toutes découragées, N’en dînèrent point la plupart ; Mais du curé, surtout, la tristesse fut grande, Car il en déjeûna fort tard, Et, qui pis est, n’eut point d’offrande.
L’infante cependant poursuivait son chemin, Le visage couvert d’une vilaine crasse ; À tout passant elle tendait la main, Et tâchait, pour servir, de trouver une place ; Mais les moins délicats et les plus malheureux, La voyant si maussade et si pleine d’ordure, Ne voulaient écouter ni retirer chez eux Une si sale créature. Elle alla donc bien loin, bien loin, encor plus loin.
Enfin elle arriva dans une métairie, Où la fermière avait besoin D’une souillon dont l’industrie Allât jusqu’à savoir bien laver des torchons Et nettoyer l’auge aux cochons. On la mit dans un coin au fond de la cuisine, Où les valets, insolente vermine, Ne faisaient que la tirailler, La contredire et la railler : Ils ne savaient quelle pièce lui faire, La harcelant à tout propos ; Elle était la butte ordinaire
De tous leurs quolibets et de tous leurs bons mots. Elle avait le dimanche un peu plus de repos ; Car, ayant du matin fait sa petite affaire, Elle entrait dans sa chambre, et tenant son huis clos, Elle se décrassait, puis ouvrait sa cassette, Mettait proprement sa toilette, Rangeait dessus ses petits pots Devant son grand miroir : contente et satisfaite, De la lune tantôt la robe elle mettait, Tantôt celle où le feu du soleil éclatait, Tantôt la belle robe bleue Que tout l’azur des cieux ne saurait égaler,
Avec ce chagrin seul que leur traînante queue Sur le plancher trop court ne pouvait s’étaler. Elle aimait à se voir jeune, vermeille et blanche, El plus blanche cent fois que nulle autre n’était. Ce doux plaisir la substantait, Et la menait jusqu’à l’autre dimanche. J’oubliais de dire en passant, Qu’en cette grande métairie, D’un roi magnifique et puissant Se faisait la ménagerie ; Que là, poules de Barbarie, Râles, pintades, cormorans,
Oiseaux musqués, canepetières, Et mille autres oiseaux de diverses manières, Entre eux presque tous différens, Remplissaient à l’envi dix cours toutes entières. Le fils du roi, dans ce charmant séjour Venait souvent, au retour de la chasse, Se reposer, boire à la glace Avec les seigneurs de sa cour. Tel ne fut point le beau Céphale ; Son air était royal, sa mine martiale, Propre à faire trembler les plus fiers bataillons.
Peau-d’Âne de fort loin le vit avec tendresse, Et reconnut, par cette hardiesse, Que sous sa crasse et ses haillons, Elle gardait le cœur d’une princesse. Qu’il a l’air grand, quoiqu’il l’ait négligé ! Qu’il est aimable, disait-elle, Et que bienheureuse est la belle À qui son cœur est engagé ! D’une robe de rien s’il m’avait honorée, Je m’en trouverais plus parée Que de toutes celles que j’ai.
Un jour le jeune prince errant à l’aventure, De basse-cour en basse-cour, Passa dans une allée obscure, Où de Peau-d’Âne était l’humble séjour. Par hasard il mit l’œil au trou de la serrure. Comme il était fête ce jour, Elle avait pris une riche parure, Et ses superbes vêtemens, Qui, tissus de fin or et de gros diamans, Égalaient du soleil la clarté la plus pure.
Le prince, au gré de son désir, La contemple et ne peut qu’à peine, En la voyant, reprendre haleine, Tant il est comblé de plaisir. Quels que soient ses habits, la beauté du visage, Son beau tour, sa vive blancheur, Ses traits fins, sa jeune fraîcheur, Le touchent cent fois davantage ; Mais un certain air de grandeur, Plus encore une sage et modeste pudeur, Des beautés de son ame assuré témoignage, S’emparèrent de tout son cœur.
Trois fois, dans la chaleur du feu qui le transporte, Il voulut enfoncer la porte ; Mais croyant voir une divinité, Trois fois par le respect son bras fut arrêté. Dans le palais, pensif, il se retire ; Et là, nuit et jour il soupire : Il ne veut plus aller au bal, Quoiqu’on soit dans le carnaval. Il hait la chasse, il hait la comédie ; Il n’a plus d’appétit, tout lui fait mal au cœur ; Et le fond de sa maladie Est une triste et mortelle langueur.
Il s’enquit quelle était cette nymphe admirable Qui demeurait dans une basse-cour, Au fond d’une allée effroyable, Où l’on ne voit goutte en plein jour. C’est, lui dit-on, Peau-d’Âne, en rien nymphe ni belle, Et que Peau-d’Âne l’on appelle, À cause de la peau qu’elle met sur son cou. De l’amour c’est le vrai remède, La bête en un mot la plus laide Qu’on puisse voir après le loup.
On a beau dire, il ne saurait le croire ; Les traits que l’amour a tracés, Toujours présens à sa mémoire, N’en seront jamais effacés. Cependant la reine sa mère, Qui n’a que lui d’enfant, pleure et se désespère : De déclarer son mal elle le presse en vain ; Il gémit, il pleure, il soupire : Il ne dit rien, si ce n’est qu’il désire Que Peau-d’Âne lui fasse un gâteau de sa main ; Et la mère ne sait ce que son fils veut dire.
Ô ciel ! madame, lui dit-on. Cette Peau-d’Âne est une noire taupe, Plus vilaine encor et plus gaupe Que le plus sale marmiton. N’importe, dit la reine, il faut le satisfaire, Et c’est à cela seul que nous devons songer : Il aurait eu de l’or, tant l’aimait cette mère, S’il en avait voulu manger. Peau-d’Âne donc prend sa farine (Qu’elle avait fait bluter exprès, Pour rendre sa pâte plus fine), Son sel, son beurre et ses œufs frais ;
Et pour bien faire sa galette, S’enferme seule en sa chambrette. D’abord elle se décrassa Les mains, les bras et le visage, Et prit un corps d’argent, que vite elle laça, Pour dignement faire l’ouvrage Qu’aussitôt elle commença. On dit qu’en travaillant un peu trop à la hâte, De son doigt par hasard il tomba dans la pâte Un de ses anneaux de grand prix ; Mais ceux qu’on tient savoir le fin de cette histoire, Assurent que par elle exprès il y fut mis ;
Et, pour moi, franchement je l’oserais bien croire, Fort sûr que, quand le prince à sa porte aborda, Et par le trou la regarda, Elle s’en était aperçue. Sur ce point la femme est si drue, Et son œil va si promptement, Qu’on ne peut la voir un moment Qu’elle ne sache qu’on l’a vue. Je suis bien sûr encor, et j’en ferais serment, Qu’elle ne douta point que de son jeune amant La bague ne fût bien reçue.
On ne pétrit jamais un si friand morceau, Et le prince trouva la galette si bonne, Qu’il ne s’en fallut rien que d’une faim gloutonne Il n’avalât aussi l’anneau. Quand il en vit l’émeraude admirable, Qu’il vit du jonc le cercle étroit, Qui marquait la forme du doigt, Son cœur en fut touché d’une joie incroyable : Sous son chevet il le mit à l’instant ; Et son mal toujours augmentant, Les médecins, sages d’expérience, En le voyant maigrir de jour en jour,
Jugèrent tous, par leur grande science, Qu’il était malade d’amour. Comme l’hymen, quelque mal qu’on en die, Est un remède exquis pour cette maladie, On conclut à le marier. Il s’en fit quelque tems prier ; Puis dit : Je le veux bien, pourvu que l’on me donne En mariage la personne Pour qui cet anneau sera bon. À cette bizarre demande, De la reine et du roi la surprise fut grande ; Mais il était si mal qu’on n’osa dire non.
Voilà donc qu’on se met en quête De celle que l’anneau, sans nul égard du sang, Doit placer dans un si haut rang. Il n’en est point qui ne s’apprête À venir présenter son doigt, Ni qui veuille céder son droit. Le bruit ayant couru que, pour prétendre au prince, Il faut avoir le doigt bien mince, Tout charlatan, pour être bien venu, Dit qu’il a le secret de le rendre menu.
L’une, en suivant son bizarre caprice, Comme une rave le ratisse ; Une autre, en le pressant, croit qu’elle l’apetisse ; Et l’autre, avec de certaine eau, Pour le rendre moins gros, en fait tomber la peau. Il n’est enfin point de manœuvre Qu’une dame ne mette en œuvre Pour faire que son doigt cadre bien à l’anneau. L’essai fut commencé par les jeunes princesses, Les marquises et les duchesses ; Mais leurs doigts, quoique délicats, Étaient trop gros, et n’entraient pas.
Les comtesses et les baronnes, Et toutes les nobles personnes, Comme elles tour-à-tour présentèrent leur main, Et la présentèrent en vain. Ensuite vinrent les grisettes, Dont les jolis et menus doigts, Car il en est de très-bien faites, Semblèrent à l’anneau s’ajuster quelquefois ; Mais la bague, toujours trop petite ou trop ronde, D’un dédain presqu’égal rebutait tout le monde.
Il fallut en venir enfin Aux servantes, aux cuisinières, Aux tortillons, aux dindonnières, En un mot, à tout le fretin, Dont les rouges et noires pattes, Non moins que les mains délicates, Espéraient un heureux destin. Il s’y présenta mainte fille Dont le doigt gros et ramassé, Dans la bague du prince eût aussi peu passé Qu’un cable au travers d’une aiguille.
On crut enfin que c’était fait ; Car il ne restait, en effet, Que la pauvre Peau-d’Âne au fond de la cuisine. Mais, comment croire, disait-on, Qu’à régner le ciel la destine ? Le prince dit : Et pourquoi non ? Qu’on la fasse venir. Chacun se prit à rire, Criant tout haut : Que veut-on dire, De faire entrer ici cette sale guenon ? Mais, lorsqu’elle tira de dessous sa peau noire Une petite main qui semblait de l’ivoire Qu’un peu de pourpre a coloré,
Et que de la bague fatale, D’une justesse sans égale, Son petit doigt fut entouré, La cour fut dans une surprise Qui ne peut pas être comprise. On la menait au roi dans ce transport subit, Mais elle demanda qu’avant que de paraître Devant son seigneur et son maître, On lui donnât le tems de prendre un autre habit. De cet habit, pour la vérité dire, De tous côtés on s’apprêtait à rire ; Mais lorsqu’elle arriva dans les appartemens,
Et qu’elle eut traversé les salles Avec ces pompeux vêtemens, Dont les riches beautés n’eurent jamais d’égales ; Que ses aimables cheveux blonds, Mêlés de diamans, dont la vive lumière En faisaient autant de rayons ; Que ses yeux bleus, grands, doux et longs, Qui, pleins d’une majesté fière, Ne regardent jamais sans plaire et sans blesser ; Et que sa taille enfin si menue et si fine, Qu’avecque les deux mains on eût pu l’embrasser, Montrèrent leurs appas et leurs grâces divines,
Des dames de la cour et de leurs ornemens Tombèrent tous les agrémens. Dans la joie et le bruit de toute l’assemblée, Le bon roi ne se sentait pas De voir sa bru posséder tant d’appas : La reine en était affolée ; Et le prince, son cher amant, De cent plaisirs l’ame comblée, Succombait sous le poids de son ravissement. Pour l’hymen aussitôt chacun prit ses mesures ; Le monarque en pria tous les rois d’alentour, Qui, tout brillans de diverses parures,
Quittèrent leurs états pour être à ce grand jour. On en vit arriver des climats de l’Aurore, Montés sur de grands éléphans ; Il en vint du rivage maure, Qui, plus noirs et plus laids encore, Faisaient peur aux petits enfans : Enfin, de tous les coins du monde Il en débarque, et la cour en abonde. Mais nul prince, nul potentat N’y parut avec tant d’éclat Que le père de l’épousée, Qui, d’elle autrefois amoureux,
Avait, avec le tems, purifié les feux Dont son ame était embrasée : Il en avait banni tout désir criminel ; Et de cette odieuse flamme, Le peu qui restait dans son ame N’en rendait que plus vif son amour paternel. Dès qu’il la vit : Que béni soit le ciel Qui veut bien que je te revoie, Ma chère enfant, dit-il ; et, tout pleurant de joie, Courut tendrement l’embrasser.
Chacun à son bonheur voulut s’intéresser ; Et le futur époux était ravi d’apprendre Que d’un roi si puissant il devenait le gendre. Dans ce moment la marraine arriva, Qui raconta toute l’histoire, Et par son récit acheva De combler Peau-d’Âne de gloire. Il n’est pas malaisé de voir Que le but de ce conte est qu’un enfant apprenne Qu’il vaut mieux s’exposer à la plus rude peine Que de manquer à son devoir ; Que la vertu peut être infortunée,
Mais qu’elle est toujours couronnée ; Que contre un fol amour et ses fougueux transports, La raison la plus forte est une faible digue, Et qu’il n’est point de si riches trésors Dont un amant ne soit prodigue ; Que de l’eau claire et du pain bis Suffisent pour la nourriture De toute jeune créature, Pourvu qu’elle ait de beaux habits ; Que sous le ciel il n’est point de femelle Qui ne s’imagine être belle, Et qui souvent ne s’imagine encor
Que, si des trois beautés la fameuse querelle S’était démêlée avec elle, Elle aurait eu la pomme d’or. Le conte de Peau-d’Âne est difficile à croire ; Mais tant que dans le monde on aura des enfans, Des mères et des mères-grand’s, On en gardera la mémoire.