Prevod
Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki sta bila bogata in sta imela vse, kar sta si želela, le otrok ne. Kraljica je zaradi tega tožila dan in noč in govorila: »Kakor njiva sem, na kateri nič ne raste.« Nazadnje je Bog uslišal njune želje; ko pa je otrok prišel na svet, ni bil podoben človeškemu otroku, temveč je bil majhen osliček. Ko ga je mati zagledala, je šele zares začela tarnati in jokati. Raje bi ostala brez otroka, kakor da bi imela osla, in je rekla, naj ga vržejo v vodo, da ga požro ribe. Kralj pa je dejal: »Ne, če ga je dal Bog, bo tudi moj sin in dedič, po moji smrti bo sedel na kraljevem prestolu in nosil kraljevo krono.« Tako so oslička vzredili, rasel je in tudi uhlji so mu lepo rasli kvišku. Sicer pa je bil vesele narave, skakal je naokrog, se igral in posebno rad imel glasbo, zato je šel k znamenitemu godcu in mu rekel: »Nauči me svoje umetnosti, da bom znal igrati na lutnjo tako dobro kakor ti.«
»Ah, ljubi gospodič,« je odgovoril godec, »to vam bo šlo težko od rok. Vaši prsti niso ravno ustvarjeni za to in so veliko preveliki; bojim se, da strune tega ne bodo prenesle.« Noben izgovor ni pomagal, osliček je na vsak način hotel igrati na lutnjo. Bil je vztrajen in marljiv ter se je nazadnje naučil igrati prav tako dobro kakor njegov mojster. Nekoč se je mladi gospodič zamišljen sprehajal in prišel do vodnjaka. Pogledal je vanj in v vodi, čisti kakor zrcalo, zagledal svojo oslovsko podobo. To ga je tako potrlo, da je odšel v širni svet in vzel s seboj le zvestega spremljevalca. Potovala sta sem in tja, nazadnje pa prišla v kraljestvo, kjer je vladal star kralj, ki je imel eno samo, a prelepo hčer. Osliček je rekel: »Tu se bova ustavila,« potrkal na vrata in zaklical: »Zunaj je gost, odprite mu, da bo lahko vstopil.« Ker pa mu niso odprli, je sedel, vzel lutnjo in s sprednjima nogama zaigral nanjo nadvse ljubko. Vratar je na široko odprl oči, stekel h kralju in rekel: »Zunaj pred vrati sedi mlad osliček, ki igra na lutnjo tako dobro kakor izučen mojster.«
»Pa spusti godca noter,« je rekel kralj. Ko pa je vstopil osliček, so se vsi začeli smejati lutnjarju. Hoteli so ga posaditi spodaj med hlapce in mu tam postreči, toda osliček se je razjezil in rekel: »Nisem navaden hlevski osliček, plemenitega rodu sem.« Pa so mu rekli: »Če je tako, sedi med vojake.«
»Ne,« je rekel, »pri kralju hočem sedeti.« Kralj se je zasmejal in dobre volje dejal: »Prav, naj bo, kakor želiš, osliček, pridi sem k meni.« Nato ga je vprašal: »Osliček, kako ti je všeč moja hči?«
Osliček je obrnil glavo k njej, jo pogledal, prikimal in rekel: »Neizmerno, tako lepe še nisem videl.«
»No, potem boš pa sedel ob njej,« je rekel kralj. »To mi je prav po volji,« je dejal osliček in sedel poleg nje, jedel in pil ter se vedel olikano in spodobno. Ko je plemenita živalca že lep čas prebivala na kraljevem dvoru, je pomislila: Kaj vse to pomaga, domov se moraš vrniti. Osliček je žalostno povesil glavo, stopil pred kralja in ga prosil za slovo. Kralj pa ga je vzljubil in rekel: »Osliček, kaj ti je? Kisel si kakor vrč kisa; ostani pri meni, dal ti bom, kar si zaželiš. Hočeš zlata?«
»Ne,« je rekel osliček in odkimal. »Hočeš dragocenosti in nakit?« »Ne.« »Hočeš polovico mojega kraljestva?« »Ah, ne.«
Tedaj je kralj dejal: »Ko bi le vedel, kaj bi te razveselilo; hočeš mojo lepo hčer za ženo?« »O, da,« je rekel osliček, »njo bi pa rad imel,« in je bil naenkrat ves vesel in dobre volje, saj si je želel prav tega. Priredili so veliko in razkošno svatbo. Zvečer, ko so nevesto in ženina odpeljali v njuno spalnico, je kralj hotel vedeti, ali se bo osliček vedel lepo in olikano, zato je služabniku ukazal, naj se tam skrije. Ko sta bila ženin in nevesta v sobi, je ženin zapahnil vrata, se ozrl naokrog in, ko je bil prepričan, da sta čisto sama, nenadoma odvrgel oslovsko kožo ter stal pred njo kot lep, kraljevski mladenič.
»Zdaj vidiš,« je rekel, »kdo sem, in vidiš tudi, da te nisem bil nevreden.« Nevesta se je razveselila, ga poljubila in ga iz vsega srca vzljubila. Ko pa se je bližalo jutro, je skočil pokonci in si spet nadel živalsko kožo, tako da nihče ne bi uganil, kdo se skriva pod njo. Kmalu je prišel tudi stari kralj.
»O,« je vzkliknil, »osliček je že pokonci! Najbrž si zelo žalostna,« je rekel svoji hčeri, »ker nisi dobila pravega človeka za moža?«
»Ah, ne, ljubi oče, tako rada ga imam, kakor da bi bil najlepši na svetu, in vse življenje ga hočem obdržati.« Kralj se je čudil, toda služabnik, ki se je bil skril, je prišel in mu vse razkril. Kralj je rekel: »To nikakor ne more biti res.«
»Pa naslednjo noč sami bedite in boste videli na lastne oči. In veste kaj, gospod kralj, vzemite mu kožo in jo vrzite v ogenj, pa se bo moral pokazati v svoji pravi podobi.«
»Dober nasvet si mi dal,« je rekel kralj in se zvečer, ko sta spala, prikradel v sobo. Ko je prišel do postelje, je v mesečini zagledal postavnega mladeniča, ki je počival na njej, odvržena koža pa je ležala na tleh. Vzel jo je, ukazal zunaj zakuriti velik ogenj in jo vreči vanj ter ostal zraven, dokler ni vsa zgorela v pepel. Ker pa je hotel videti, kaj bo mladenič storil, ko bo ostal brez kože, je vso noč bedel in prisluškoval. Ko se je mladenič naspal, je ob prvem svitu vstal in si hotel nadeti oslovsko kožo, a je ni nikjer našel. Prestrašil se je in poln žalosti in strahu rekel: »Zdaj moram gledati, da pobegnem.« Ko pa je stopil ven, je tam stal kralj in mu rekel: »Sin moj, kam tako hitiš, kaj nameravaš? Ostani tukaj, tako lep mož si, ne smeš me spet zapustiti. Zdaj ti dam polovico svojega kraljestva, po moji smrti pa boš dobil vsega.«
»Potem si želim, da bi dobremu začetku sledil tudi dober konec,« je rekel mladenič, »ostanem pri vas.« Stari kralj mu je dal polovico kraljestva, in ko je čez leto dni umrl, je mladenič dobil še drugo polovico, po smrti svojega očeta pa še eno kraljestvo povrhu in živel v vsem sijaju.
Izvirnik
Ein Märchen der Brüder Grimm
Es lebte einmal ein König und eine Königin, die waren reich und hatten alles, was sie sich wünschten, nur keine Kinder. Darüber klagte sie Tag und Nacht und sprach: "Ich bin wie ein Acker, auf dem nichts wächst." Endlich erfüllte Gott ihre Wünsche; als das Kind aber zur Welt kam, sah's nicht aus wie ein Menschenkind, sondern war ein junges Eselein. Wie die Mutter das erblickte, fing ihr Jammer und Geschrei erst recht an, sie hätte lieber gar kein Kind gehabt als einen Esel und sagte, man sollt ihn ins Wasser werfen, damit ihn die Fische fräßen. Der König aber sprach: "Nein, hat Gott ihn gegeben, soll er auch mein Sohn und Erbe sein, nach meinem Tod auf dem königlichen Thron sitzen und die königliche Krone tragen." Also ward das Eselein aufgezogen, nahm zu, und die Ohren wuchsen ihm auch fein hoch und gerad hinauf. Es war aber sonst fröhlicher Art, sprang herum, spielte und hatte besonders seine Lust an der Musik, so daß es zu einem berühmten Spielmann ging und sprach: "Lehre mich deine Kunst, daß ich so gut die Laute schlagen kann als du."
"Ach, liebes Herrlein", antwortete der Spielmann, "das sollt Euch schwerfallen, Eure Finger sind nicht allerdings dazu gemacht und gar zu groß; ich sorge, die Saiten halten's nicht aus." Es half keine Ausrede, das Eselein wollte und mußte die Laute schlagen, war beharrlich und fleißig und lernte es am Ende so gut als sein Meister selber. Einmal ging das junge Herrlein nachdenksam spazieren und kam an einen Brunnen, da schaute es hinein und sah im spiegelhellen Wasser seine Eseleinsgestalt. Darüber war es so betrübt, daß es in die weite Welt ging und nur einen treuen Gesellen mitnahm. Sie zogen auf und ab, zuletzt kamen sie in ein Reich, wo ein alter König herrschte, der nur eine einzige, aber wunderschöne Tochter hatte. Das Eselein sagte: "Hier wollen wir weilen", klopfte ans Tor und rief: "Es ist ein Gast haußen, macht auf, damit er eingehen kann." Als aber nicht aufgetan ward, setzte er sich hin, nahm seine Laute und schlug sie mit seinen zwei Vorderfüßen aufs lieblichste. Da sperrte der Türhüter gewaltig die Augen auf, lief zum König und sprach: "Da draußen sitzt ein junges Eselein vor dem Tor, das schlägt die Laute so gut als ein gelernter Meister."
"So laß mir den Musikant hereinkommen", sprach der König. Wie aber ein Eselein hereintrat, fing alles an über den Lautenschläger zu lachen. Nun sollte das Eselein unten zu den Knechten gesetzt und gespeist werden, es ward aber unwillig und sprach: "Ich bin kein gemeines Stalleselein, ich bin ein vornehmes." Da sagten sie: "Wenn du das bist, so setze dich zu dem Kriegsvolk".
"Nein", sprach es, "ich will beim König sitzen." Der König lachte und sprach in gutem Mut: "Ja, es soll so sein, wie du verlangst, Eselein, komm her zu mir." Danach fragte er: "Eselein, wie gefällt dir meine Tochter?"
Das Eselein drehte den Kopf nach ihr, schaute sie an, nickte und sprach: "Aus der Maßen wohl, sie ist so schön, wie ich noch keine gesehen habe."
"Nun, so sollst du auch neben ihr sitzen", sagte der König.
"Das ist mir eben recht", sprach das Eselein und setzte sich an ihre Seite, aß und trank und wußte sich fein und säuberlich zu betragen. Als das edle Tierlein eine gute Zeit an des Königs Hof geblieben war, dachte es: Was hilft das alles, du mußt wieder heim, ließ den Kopf traurig hängen, trat vor den König und verlangte seinen Abschied. Der König hatte es aber liebgewonnen und sprach: "Eselein, was ist dir? Du schaust ja sauer wie ein Essigkrug; bleib bei mir, ich will dir geben, was du verlangst. Willst du Gold?"
"Nein", sagte das Eselein und schüttelte mit dem Kopf.
"Willst du Kostbarkeiten und Schmuck?"
"Nein."
"Willst du mein halbes Reich?"
"Ach nein."
Da sprach der König: "Wenn ich nur wüßte, was dich vergnügt machen könnte; willst du meine schöne Tochter zur Frau?"
"Ach ja," sagte das Eselein, "die möchte ich wohl haben", war auf einmal ganz lustig und guter Dinge, denn das war's gerade, was es sich gewünscht hatte. Also ward eine große und prächtige Hochzeit gehalten. Abends, wie Braut und Bräutigam in ihr Schlafkämmerlein geführt wurden, wollte der König wissen, ob sich das Eselein auch fein artig und manierlich betrüge, und hieß einem Diener sich dort verstecken. Wie sie nun beide drinnen waren, schob der Bräutigam den Riegel vor die Türe, blickte sich um, und wie er glaubte, daß sie ganz allein wären, da warf er auf einmal seine Eselshaut ab und stand da als ein schöner, königlicher Jüngling.
"Nun siehst du", sprach er, "wer ich bin, und siehst auch, daß ich deiner nicht unwert war." Da ward die Braut froh, küßte ihn und hatte ihn von Herzen lieb. Als aber der Morgen herankam, sprang er auf, zog seine Tierhaut wieder über, und hätte kein Mensch gedacht, was für einer dahinter steckte. Bald kam auch der alte König gegangen.
"Ei", rief er, "ist das Eselein schon munter! Du bist wohl recht traurig", sagte er zu seiner Tochter, "daß du keinen ordentlichen Menschen zum Mann bekommen hast?"
"Ach nein, lieber Vater, ich habe ihn so lieb, als wenn er der Allerschönste wäre, und will ihn mein Lebtag behalten." Der König wunderte sich, aber der Diener, der sich versteckt hatte, kam und offenbarte ihm alles. Der König sprach: "Das ist nimmermehr wahr."
"So wacht selber die folgende Nacht, Ihr werdet's mit eigenen Augen sehen, und wißt Ihr was, Herr König, nehmt ihm die Haut weg und werft sie ins Feuer, so muß er sich wohl in seiner rechten Gestalt zeigen."
"Dein Rat ist gut", sprach der König, und abends, als sie schliefen, schlich er sich hinein, und wie er zum Bett kam, sah er im Mondschein einen stolzen Jüngling da ruhen, und die Haut lag abgestreift auf der Erde. Da nahm er sie weg und ließ draußen ein gewaltiges Feuer anmachen und die Haut hineinwerfen und blieb selber dabei, bis sie ganz zu Asche verbrannt war. Weil er aber sehen wollte, wie sich der Beraubte anstellen würde, blieb er die Nacht über wach und lauschte. Als der Jüngling ausgeschlafen hatte, beim ersten Morgenschein, stand er auf und wollte die Eselshaut anziehen, aber sie war nicht zu finden. Da erschrak er und sprach voll Trauer und Angst: "Nun muß ich sehen, daß ich entfliehe." Wie er hinaustrat, stand aber der König da und sprach: "Mein Sohn, wohin so eilig, was hast du im Sinn? Bleib hier, du bist ein so schöner Mann, du sollst nicht wieder von mir. Ich gebe dir jetzt mein Reich halb, und nach meinem Tod bekommst du es ganz."
"So wünsch ich, daß der gute Anfang auch ein gutes Ende nehme", sprach der Jüngling, "ich bleibe bei Euch." Da gab ihm der Alte das halbe Reich, und als er nach einem Jahr starb, hatte er das ganze, und nach dem Tode seines Vaters noch eins dazu und lebte in aller Herrlichkeit.