Prevod

Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki sta bila bogata in sta imela vse, kar sta si želela, le otrok ne. Kraljica je zaradi tega tožila dan in noč in govorila: »Kakor njiva sem, na kateri nič ne raste.« Nazadnje je Bog uslišal njune želje; ko pa je otrok prišel na svet, ni bil podoben človeškemu otroku, temveč je bil majhen osliček. Ko ga je mati zagledala, je šele zares začela tarnati in jokati. Raje bi ostala brez otroka, kakor da bi imela osla, in je rekla, naj ga vržejo v vodo, da ga požro ribe. Kralj pa je dejal: »Ne, če ga je dal Bog, bo tudi moj sin in dedič, po moji smrti bo sedel na kraljevem prestolu in nosil kraljevo krono.« Tako so oslička vzredili, rasel je in tudi uhlji so mu lepo rasli kvišku. Sicer pa je bil vesele narave, skakal je naokrog, se igral in posebno rad imel glasbo, zato je šel k znamenitemu godcu in mu rekel: »Nauči me svoje umetnosti, da bom znal igrati na lutnjo tako dobro kakor ti.«

»Ah, ljubi gospodič,« je odgovoril godec, »to vam bo šlo težko od rok. Vaši prsti niso ravno ustvarjeni za to in so veliko preveliki; bojim se, da strune tega ne bodo prenesle.« Noben izgovor ni pomagal, osliček je na vsak način hotel igrati na lutnjo. Bil je vztrajen in marljiv ter se je nazadnje naučil igrati prav tako dobro kakor njegov mojster. Nekoč se je mladi gospodič zamišljen sprehajal in prišel do vodnjaka. Pogledal je vanj in v vodi, čisti kakor zrcalo, zagledal svojo oslovsko podobo. To ga je tako potrlo, da je odšel v širni svet in vzel s seboj le zvestega spremljevalca. Potovala sta sem in tja, nazadnje pa prišla v kraljestvo, kjer je vladal star kralj, ki je imel eno samo, a prelepo hčer. Osliček je rekel: »Tu se bova ustavila,« potrkal na vrata in zaklical: »Zunaj je gost, odprite mu, da bo lahko vstopil.« Ker pa mu niso odprli, je sedel, vzel lutnjo in s sprednjima nogama zaigral nanjo nadvse ljubko. Vratar je na široko odprl oči, stekel h kralju in rekel: »Zunaj pred vrati sedi mlad osliček, ki igra na lutnjo tako dobro kakor izučen mojster.«

»Pa spusti godca noter,« je rekel kralj. Ko pa je vstopil osliček, so se vsi začeli smejati lutnjarju. Hoteli so ga posaditi spodaj med hlapce in mu tam postreči, toda osliček se je razjezil in rekel: »Nisem navaden hlevski osliček, plemenitega rodu sem.« Pa so mu rekli: »Če je tako, sedi med vojake.«

»Ne,« je rekel, »pri kralju hočem sedeti.« Kralj se je zasmejal in dobre volje dejal: »Prav, naj bo, kakor želiš, osliček, pridi sem k meni.« Nato ga je vprašal: »Osliček, kako ti je všeč moja hči?«

Osliček je obrnil glavo k njej, jo pogledal, prikimal in rekel: »Neizmerno, tako lepe še nisem videl.«

»No, potem boš pa sedel ob njej,« je rekel kralj. »To mi je prav po volji,« je dejal osliček in sedel poleg nje, jedel in pil ter se vedel olikano in spodobno. Ko je plemenita živalca že lep čas prebivala na kraljevem dvoru, je pomislila: Kaj vse to pomaga, domov se moraš vrniti. Osliček je žalostno povesil glavo, stopil pred kralja in ga prosil za slovo. Kralj pa ga je vzljubil in rekel: »Osliček, kaj ti je? Kisel si kakor vrč kisa; ostani pri meni, dal ti bom, kar si zaželiš. Hočeš zlata?«

»Ne,« je rekel osliček in odkimal. »Hočeš dragocenosti in nakit?« »Ne.« »Hočeš polovico mojega kraljestva?« »Ah, ne.«

Tedaj je kralj dejal: »Ko bi le vedel, kaj bi te razveselilo; hočeš mojo lepo hčer za ženo?« »O, da,« je rekel osliček, »njo bi pa rad imel,« in je bil naenkrat ves vesel in dobre volje, saj si je želel prav tega. Priredili so veliko in razkošno svatbo. Zvečer, ko so nevesto in ženina odpeljali v njuno spalnico, je kralj hotel vedeti, ali se bo osliček vedel lepo in olikano, zato je služabniku ukazal, naj se tam skrije. Ko sta bila ženin in nevesta v sobi, je ženin zapahnil vrata, se ozrl naokrog in, ko je bil prepričan, da sta čisto sama, nenadoma odvrgel oslovsko kožo ter stal pred njo kot lep, kraljevski mladenič.

»Zdaj vidiš,« je rekel, »kdo sem, in vidiš tudi, da te nisem bil nevreden.« Nevesta se je razveselila, ga poljubila in ga iz vsega srca vzljubila. Ko pa se je bližalo jutro, je skočil pokonci in si spet nadel živalsko kožo, tako da nihče ne bi uganil, kdo se skriva pod njo. Kmalu je prišel tudi stari kralj.

»O,« je vzkliknil, »osliček je že pokonci! Najbrž si zelo žalostna,« je rekel svoji hčeri, »ker nisi dobila pravega človeka za moža?«

»Ah, ne, ljubi oče, tako rada ga imam, kakor da bi bil najlepši na svetu, in vse življenje ga hočem obdržati.« Kralj se je čudil, toda služabnik, ki se je bil skril, je prišel in mu vse razkril. Kralj je rekel: »To nikakor ne more biti res.«

»Pa naslednjo noč sami bedite in boste videli na lastne oči. In veste kaj, gospod kralj, vzemite mu kožo in jo vrzite v ogenj, pa se bo moral pokazati v svoji pravi podobi.«

»Dober nasvet si mi dal,« je rekel kralj in se zvečer, ko sta spala, prikradel v sobo. Ko je prišel do postelje, je v mesečini zagledal postavnega mladeniča, ki je počival na njej, odvržena koža pa je ležala na tleh. Vzel jo je, ukazal zunaj zakuriti velik ogenj in jo vreči vanj ter ostal zraven, dokler ni vsa zgorela v pepel. Ker pa je hotel videti, kaj bo mladenič storil, ko bo ostal brez kože, je vso noč bedel in prisluškoval. Ko se je mladenič naspal, je ob prvem svitu vstal in si hotel nadeti oslovsko kožo, a je ni nikjer našel. Prestrašil se je in poln žalosti in strahu rekel: »Zdaj moram gledati, da pobegnem.« Ko pa je stopil ven, je tam stal kralj in mu rekel: »Sin moj, kam tako hitiš, kaj nameravaš? Ostani tukaj, tako lep mož si, ne smeš me spet zapustiti. Zdaj ti dam polovico svojega kraljestva, po moji smrti pa boš dobil vsega.«

»Potem si želim, da bi dobremu začetku sledil tudi dober konec,« je rekel mladenič, »ostanem pri vas.« Stari kralj mu je dal polovico kraljestva, in ko je čez leto dni umrl, je mladenič dobil še drugo polovico, po smrti svojega očeta pa še eno kraljestvo povrhu in živel v vsem sijaju.