Prevod

Nekega dne je Rjava Svinja zaklicala svojim dvanajstim malim Pujskom in njihovim desetim starejšim bratom in sestram: »Poglejte! Poglejte! Kaj je v tisti kletki?« Dvaindvajset kratkih rilčkov, ki so jih pomolili skozi vrzel v leseni ograji, je drhtelo od radovednosti in nestrpnosti. Njihovi lastniki so hoteli vedeti vse, kar se je dogajalo, oči stare matere pa niso bile več tako ostre kot nekoč, zato so morali Pujski, če so hoteli izvedeti kaj novega, nehati riti in se sami pozanimati. Koščki mehke rjave prsti so se jim držali rilčkov in trepetali ob vsakem vdihu.

»Videti je kot Pujska,« so rekli, »samo da je bela.« »Potem pa je Pujska,« je zagodrnjala njihova mati, ki je ležala v senci hrasta. »Tudi bele Svinje so, čeprav mi ta barva nikoli ni bila všeč. Preveč hladna in čista se mi zdi. Rjava mi je bolj po okusu, rjava ali črna. Vaš ubogi oče je bil rjav in črn in nikoli nisem videla lepšega Prasca. Hrk! Hrk!« In zarila je glavo v rahlo prst, da so se ji oči skrile vanjo. Pujski so pogledali njo, nato pa drug drugega. O očetu niso pogosto govorili. Mlajši se ga pravzaprav sploh niso spominjali. Ena od Krav je rekla, da je bil tako čemerne narave, da ga je kmet poslal proč, in gotovo je bilo le to, da ga nihče od njih ni videl od dne, ko so ga odgnali po kolovozu.

Medtem ko so razmišljali o tem in bili nekoliko žalostni, je voz zavil na njihov kolovoz in zdaj so Puj­sko v njem dobro videli. Bila je bela in po prašičje prav lepa. Ušesa so ji čvrsto štrlela pokonci, rilček je bil tako kratek, kakor da bi ji ga kdo odlomil, oči je imela čisto majhne, rep pa je bil ravno prav zavit. Ko je zacvilila, so lahko videli njene ostre zobe, in ko je položila noge na lesene prečke svoje grobo izdelane kletke, so opazili lične parklje na dveh velikih prstih vsake noge in dva majhna prsta visoko na zadnji strani nog, vsakega s svojim drobcenim parkeljcem. Vozila se je v velikem slogu, zato ni čudno, da je dvaindvajset Rjavih Pujskov s črnimi lisami in črnimi nogami na široko odprlo oči. Niso vedeli, da jo je kmet pripeljal tako zato, ker se mu je mudilo, Pujski pa se nočejo podvizati takrat, ko bi kmetje to radi. Prašiči so čudna družina in Desni Vol je imel prav, ko je rekel, da lahko prašiča pripraviš do tega, da pohiti naprej, samo tako, da mu na nogo privežeš vrv in ga vlečeš nazaj, saj tako radi delajo vse narobe.

»Sem prihaja!« so zavpili Rjavi Pujski. »O, mama, sem prihaja! Videli bomo, kako jo bodo možje vzeli iz kletke.« Stara Svinja je zagodrnjala in se mukoma pobrala na noge, da bi šla z njimi, vendar je bila debela in počasna, zato so bili takrat, ko je naposled zares stala, že daleč po pašniku in so brez reda tekali ob ograji. Ko je z otopelim pogledom zrla za njimi, je videla dvaindvajset zavitih repkov, ki so poskakovali med tekom, in slišala tiho tapkanje oseminosemdesetih ostrih malih razcepljenih parkljev po zemlji.

»Hrk!« je zagodrnjala. »Hrk! Hrk! Prepozna sem, da bi šla z njimi. Pa nič zato! Vse mi bodo povedali in jaz bom lahko malo zadremala. Danes nisem prespala niti polovice dneva, pa potrebujem počitek.«

Ravno ko je Mama Svinja spet legla, so možje dvignili Belo Puj­sko z voza, s kletko vred, zato je začela cviliti in je cvilila in cvilila in cvilila in cvilila, dokler je niso izpustili na pašnik k Rjavim Pujskom. Nihče se je ni dotaknil in nihče je ni poškodoval, vendar je bilo vse tako čudno in novo, da je mislila, da se bo ob cviljenju bolje počutila. Ko je bila zunaj kletke in na pašniku, je čvrsto uprla parklje v tla, pogledala Rjave Pujske naravnost v oči in prijazno, dobrodušno zagodrnjala. Rjavi Pujski so uprli parklje v tla ter godrnjali in strmeli. Niso je povabili, naj rije z njimi, in niti eden od desetih velikih Pujskov ali dvanajstih malih Pujskov ni rekel: »Veseli smo, da te vidimo.«

Kdo ve, kako dolgo bi stali tam, če ne bi Konji ravno tedaj obrnili voza. V trenutku, ko so kolesa začela drgniti ob stranico voza, so se vsi Rjavi Pujski zasukali in zbežali.

Uboga mala Bela Pujska ni vedela, kaj naj si misli. Vedela je, da ni naredila nič narobe. Spraševala se je, ali sploh nameravajo govoriti z njo.

Sprva je pomislila, da bi stekla za njimi in jih vprašala, ali sme riti z njimi, potem pa se je spomnila nečesa, kar ji je povedala mati, ko je bila še tako majhna, da je bila rožnata. Rekla ji je: »Kadar ne veš, kaj bi storila, pojdi spat.« Zato je legla in zadremala.

Rjavi Pujski niso zbudili svoje matere, in ko so se ustavili v kotu ob ograji, je eden izmed njih vprašal starejšo sestro: »Zakaj si zbežala?«

»Oh, kar tako,« je rekla. »In zakaj si zbežal ti?« so mali Pujski vprašali starejšega brata. »Zato,« je odgovoril. Čez nekaj časa je nekdo rekel: »Pojdimo nazaj tja, kjer je Bela Pujska.«

»O, ne,« je rekel nekdo drug, »nikar! Če hoče, lahko pride sem, pa tudi tam še zdaleč ni tako lepo.« Vidite, bili so zelo nevljudni Pujski in prav nič lepo vzgojeni. Mati bi jih morala naučiti, naj mislijo na druge in bodo prijazni, saj je to pravzaprav vse, kar je potrebno za olikanost. Toda ob vsem spanju ji je ostajalo zelo malo časa in še tega je v celoti porabila za hranjenje, zato njeni otroci niso imeli prav nobenih manir.

Naposled je Bela Pujska odprla svoje okrogle oči in zagledala vse Rjave Pujske na drugem koncu pašnika. »Hrk!« si je rekla. »Hrk! Odločiti se moram, kaj bom storila, preden opazijo, da sem budna.« Ležala je tam in se skušala spomniti, kaj ji je mati, ki je izhajala iz zelo imenitne družine, povedala pred odhodom. »Če se nimaš s kom igrati,« ji je rekla mati, »ne premlevaj tega in se ne obnašaj, kakor da ti je mar. Zabavaj se sama in kmalu boš imela družbo. Če se sama ne znaš zabavati, ne moreš pričakovati, da bo drugim zabavno s teboj.«

»Prav to bom storila,« je vzkliknila Bela Pujska. »Moja mati svojim otrokom vedno da dober nasvet, ko odhajajo v svet, in prav ima, ko pravi, da morajo imeti Pujski iz imenitne družine tudi imenitne manire. Nikoli ne bom pozabila, da sem jorkširka. Vesela sem, da nisem rekla nič grdega.«

In tako je Bela Pujska rila v soncu in se valjala po topli rjavi prsti, ki jo je razrahljala s svojim rožnatim rilčkom. Tu in tam je stekla do ograje, da bi pogledala koga na kolovozu, in še preden se je zavedela, je že zadovoljno godrnjala sama pri sebi. »Pravzaprav,« si je rekla, »se že skoraj zares zabavam. Še naprej se bom pretvarjala, da najraje od vsega počnem prav to.«

Starejša sestra Rjavih Pujskov je pogledala proti Beli Pujski in rekla: »Zdi se mi, da se prav imenitno zabava, čeprav je čisto sama.« Starejši brat je dvignil glavo. »Pokličimo jo sem,« je odgovoril.

»O, dajmo!« je zavpilo dvanajst malih Pujskov in pomigalo z repki. »Videti je tako zabavna.« »Pa jo ti pokliči,« je rekla starejša sestra starejšemu bratu.

»Hrk!« je zaklical. »Hrk! Hrk! Ali ne bi prišla sem k nam, Bela Pujska?« Lahko si predstavljate, kako se je Bela Pujska počutila, ko je to slišala; kako so se ji zasvetile drobne oči in so se ji kotički ust privihali še bolj kot prej. Ravno je hotela steči k njim in riti z njimi, ko se je spomnila še nečesa, kar ji je povedala mati: »Nikoli ne tekaj za drugimi Pujski. Naj oni tekajo za teboj. Tako te bodo bolj cenili.«

Zaklicala jim je nazaj: »Tukaj se preveč lepo zabavam, da bi zapustila svoj kotiček za ritje. Ali ne bi raje vi prišli sem?« »Pridite!« so mali Pujski zaklicali drug drugemu. »Kdo bo prvi tam!«

Vse popoldne so skupaj jedli, se pogovarjali in spali, in ko je Rjava Svinja poklicala svoje otroke domov, so bili z Belo Pujsko že najboljši prijatelji. »Pomisli,« so rekli materi, »Bela Pujska nam je dovolila, da jo obiščemo, in prijaznejša sploh ne bi mogla biti.«

Bela Pujska je to slišala v svojem kotu svinjaka in se sama pri sebi nasmehnila. »Moja mati je imela prav,« si je rekla. »Zabavaj se sama in vsi bodo hoteli priti k tebi.«