Prevod

Miši, ki so živele v skednju in okoli žitnic, so imele na kmetiji veliko bratrancev in sestričen, s katerimi se je bilo prijetno družiti. Vsakdo je že na pogled lahko ugotovil, da so v sorodu, vendar so se razlikovali po velikosti, barvi kožuščka, glasovih, še najbolj pa po načinu življenja. Nekateri od teh sorodnikov so pozimi, ko je bilo na poljih malo hrane, prihajali na obisk v skedenj. Travniške miši tega niso počele nikoli. Prijazno so se družile s prebivalci kmečkega dvorišča, ki so se prihajali past na travnik, kadar pa so jih ti povabili, naj jim vrnejo obisk, so rekle: »Ne, hvala. Naša družina živi na prostem in nikoli ne zahajamo v hiše. Na kmečko dvorišče ne hodimo pogosto, vas pa pri nas vedno rade vidimo. Le še pridite.«

Kadar so krave na travniku, pazijo na ta drobcena bitja in se pri priči ustavijo, če iz bližnje trave zaslišijo njihove glasove. Seveda so previdni tudi konji, saj konj nikoli ne stopi na nikogar, naj bo velik ali majhen, če se temu le lahko izogne. Pri tem so zelo skrbni.

Po vsem travniku lahko, če dobro pogledate, med travnimi bilkami opazite plitve, vijugaste stezice, ki so jih travniške miši uhodile s tekanjem sem ter tja. Njihovi domovi so v drevesnih štorih ali v nekoliko višjem svetu ob jarkih. V teh domovih ostajajo mladički travniških miši, dokler niso dovolj veliki, da se odpravijo v širni svet ter skupaj z očeti in materami jedo koreninice, travo in semena. Včasih se že prej odpravijo z materjo malo naokrog, in to na prav smešen način. Ko so še dojenčki, seveda pijejo toplo mleko iz njenega telesa, kakor mladiči večine štirinožnih bitij. Včasih se mladi travniški mišek noče nehati dojiti, ko mora njegova mati zapustiti gnezdo, zato se je s svojimi drobnimi brezzobimi usteci preprosto drži še naprej, in ko odide, ga vleče po tleh ob sebi. Tla so za tako nežne otročičke precej hrapava, zato tako ne pridejo daleč in se prav radi spet stisnejo k svojim bratcem in sestricam.

Ni nevarnosti, da bi bili osamljeni, tudi kadar matere ni doma, saj imajo travniške miši velike družine. Kjer je deset enako starih mladičkov ali pa tudi samo šest, kar pri njih velja za majhno družino, se nihče ne more počutiti samega.

Nekoč sta si dve postavni travniški miši spletli gnezdo v bregu jarka in vsi sorodniki so ju imeli zelo radi. Vzgojili sta že veliko otrok, ki so odrasli v prave miši, in bili sta prijazna in modra starša. Ko so se njuni otroci poročili in si ustvarili lastne domove, so se še vedno radi vračali na obisk. Oče in mati sta bila nežna in dobrosrčna, kakor so vse miši, in skoraj tako čedna kakor takrat, ko sta prvič začela glodati. Nihče ne bi mogel reči, da je na katerem od njiju kdaj opazil trohico prahu.

Rjavi kožušček po zgornjem delu telesa in sivkasto beli po trebuhu je bil vedno gladek in urejen, od dolgih brk do konic golih repov pa sta bila nadvse snažna. Tudi zato sta bila tako čedna, saj veste, da še tako lep človek ni prijeten na pogled, če se ne trudi ostati čist, medtem ko je marsikdo povsem navadnega videza prav očarljiv, ker je videti zdrav, srečen in čist.

Ta mišji par je imel zdaj v gnezdu osem mišjih mladičkov. Sprva niso bili nič večji od čmrljev in bili so prav rožnati. Pa ne zato, ker bi bil njihov kožušček rožnat, temveč zato, ker je bil še tako zelo kratek, da je skozenj in skozi tanko kožo prosevala rdeča kri v njihovih žilicah.

»Ste že kdaj videli tako lepe otročičke?« je njihova mati ponosno govorila sosedam. »To so gotovo najlepši, kar sem jih kdaj imela.« Prijateljice so se nasmihale, saj je vedno rekla isto, kadar je imela mladičke. Vendar so jo razumele, kajti tudi same so imele otroke in so vedele, da imajo matere sicer vse enako rade, a vselej pride čas, ko se zdi, da najmlajši največ obetajo. To je takrat, ko so še premajhni, da bi bili poredni.

Dnevi so minevali in osem malih travniških mišk je jedlo in spalo, se prerivalo in se pogovarjalo s svojimi ljubkimi, tenkimi glasovi. Vsak dan so bile manj rožnate in bolj podobne očetu in materi. Tudi rasle so tako hitro, da je bilo gnezdo komaj še dovolj veliko zanje, v drobnih rožnatih ustecih pa so se že kazali zobki. Mati je videla, da bodo kmalu pripravljene na odhod v svet, in jih je začela učiti vsega, kar so morale vedeti. Vsak lep dan jih je peljala iz gnezda, jih učila tekati in glodati ter jim pokazala, kako naj se stisnejo k rjavi zemlji in negibno ležijo, dokler nevarnost ne mine. Ko jim je marsikaj povedala, jim je postavila nekaj kratkih vprašanj, da bi se prepričala, ali so si zapomnile.

»Koliko velikih nevarnosti je?« je vprašala. »Pet,« so odgovorile male miške. »Katere so?« »Jastrebi, sove, podlasice, mačke in ljudje.« »Povejte mi kaj o jastrebih.«

»Jastrebi so velike ptice, za katere se zdi, da lebdijo v zraku. Imajo zelo ostre oči, in ko zagledajo miš, se nenadoma spustijo nanjo in jo ujamejo. Letajo podnevi.«

»Povejte mi kaj o sovah.« »To so velike ptice, ki ponoči letajo povsem neslišno. Vidijo že od daleč in lovijo miši.« »Povejte mi kaj o podlasicah.«

»To so vitke živalice, skoraj dvakrat daljše od miši. Imajo majhne glave, štiri kratke noge in ostre kremplje; po hrbtu imajo rjav kožušček, po trebuhu pa belega, in včasih, kadar je zelo mrzlo, postanejo čisto bele.«

»Povejte mi kaj o mačkah.« »Mačke so veliko večje od podlasic in najrazličnejših barv. Imajo dolge repe in brke ter strašansko velike oči. Hodijo po štirih nogah, a pri tem ne povzročajo nobenega hrupa, ker imajo na šapah blazinice.«

»Povejte mi kaj o ljudeh.« »Ljudje so zelo velika dvonožna bitja in so, ko odrastejo, višji od krav. Pri hoji povzročajo hrup in nas od daleč ne morejo ne zavohati ne videti.«

»In kaj morate storiti, ko vidite, da se bližajo te nevarnosti?« »Pred jastrebi, podlasicami, sovami in mačkami moramo zbežati, kolikor nas nesejo noge. Če se nam približa človek, moramo ležati čisto pri miru in ga opazovati ter se ne smemo premakniti, razen če smo prepričani, da nas vidi ali da bo najbrž stopil na nas. Ljudje o miših ne vedo toliko kot druge nevarnosti.«

»Kaj pa, če niste prepričane, ali je kako bitje jastreb, sova, podlasica ali mačka?« »Tudi če samo pomislimo, da bi lahko bilo, moramo zbežati.« »Kdaj morate zbežati?«

»Takoj.« »Ponovite še enkrat.« »Takoj moramo zbežati.« »Zelo dobro. Za danes je to vse.« Vidite lahko, kako lepo je mati travniška miš vzgajala svoje otroke in kako skrbno jih je učila o življenju. Če bi bili pametni in bi jo vedno ubogali, bi si prihranili marsikatero težavo.

Sedem jih je bilo pridnih in ubogljivih, največji izmed osmih, ki je bil tudi najčednejši, pa je rad odločal po svoje in se pogosto smejal bratcem in sestricam, ker jih je bilo strah. Ker je bil tako velik in lep ter je govoril tako drzno, so se včasih spraševali, ali morda ne ve prav toliko kot njihova mati.

Nekega sončnega dne, ko se je vseh osem otrok skupaj igralo in hranilo v nizki travi, je ena od mišk v zraku zagledala veliko črno ptico. »O, poglejte!« je vzkliknila. »Morda je jastreb. Raje zbežimo.«

»Pih!« je rekel največji mali travniški mišek. »Koga pa je strah?« »Mama je rekla, da moramo zbežati,« so zacvilili drugi in sedem dolgih golih repkov je švignilo pod štor ter izginilo izpred oči.

»Hoho!« je rekel največji mali travniški mišek. »Da bi bil jaz tak strahopetec! Stavim, da si ne upate priti nazaj! Stavim, da si ne upate—« Prav tedaj se je jastreb bliskovito spustil nanj. In tu je zgodbe konec, kajti poslej ni bilo več nespametnega malega travniškega miška, o katerem bi lahko pripovedovali.