Prevod

Nekoč je v Buenos Airesu živel mož, ki je bil zelo zadovoljen, saj je bil zdrav in delaven. Nekega dne pa je zbolel in zdravniki so mu rekli, da bo ozdravel le, če odide na deželo. Ni hotel oditi, ker je imel mlajše brate in sestre, ki jih je preživljal; bolezen pa je bila iz dneva v dan hujša. Dokler mu ni nekega dne prijatelj, ravnatelj živalskega vrta, rekel:

— Moj prijatelj ste, dober in delaven človek. Zato hočem, da greste živet v divjino in se tam veliko gibljete na svežem zraku, da boste ozdraveli. In ker tako dobro streljate s puško, lovite gozdne živali in mi prinašajte njihove kože. Denar vam bom dal vnaprej, da bodo vaši bratci in sestrice imeli dovolj hrane.

Bolni mož je privolil in odšel živet v divjino, daleč, še dlje od Misionesa. Tam je bilo zelo vroče in to mu je dobro delo. Živel je sam v gozdu in si sam kuhal. Jedel je ptice in gozdne živali, ki jih je uplenil s puško, za povrh pa še sadje. Spal je pod drevesi, ob slabem vremenu pa si je v petih minutah postavil zavetje iz palmovih listov. Tam je sedel in kadil, ves zadovoljen sredi gozda, ki je bučal v vetru in dežju.

Živalske kože je povezal v sveženj in ga nosil na rami. Ujel je tudi veliko živih strupenih kač in jih nosil v veliki izdolbeni buči, saj tam rastejo buče, velike kot pločevinke za petrolej.

Mož je imel spet zdravo barvo, bil je krepak in imel je dober tek. Prav nekega dne, ko je bil zelo lačen, ker že dva dni ni ničesar uplenil, je ob veliki laguni zagledal ogromnega tigra, ki je hotel pojesti želvo. Postavljal jo je pokonci na rob oklepa, da bi vanj vtaknil šapo in s kremplji izbezal meso. Ko je tiger zagledal moža, je strašno zarjovel in se z enim skokom pognal nanj. Toda lovec, ki je bil izvrsten strelec, mu je pomeril med oči in mu prestrelil glavo. Nato mu je odrl kožo, tako veliko, da bi že sama lahko prekrila tla cele sobe.

— Zdaj pa, si je rekel mož, bom jedel želvje meso, ki je zelo okusno. Ko pa je stopil k želvi, je videl, da je že ranjena in da ima glavo skoraj odtrgano od vratu; visela je le še na dveh ali treh nitkah mesa.

Čeprav je bil lačen, se mu je uboga želva zasmilila. Z vrvjo jo je odvlekel do svojega zavetja in ji obvezal glavo s trakovi blaga, ki jih je natrgal iz svoje srajce, saj je imel samo eno srajco in nobenih cunj. Vleči jo je moral zato, ker je bila želva velikanska, visoka kot stol in težka kot človek.

Želva je obležala v kotu in tam preživela dolge dneve, ne da bi se premaknila. Mož ji je vsak dan oskrbel rano, potem pa jo je z dlanjo narahlo potrepljal po hrbtu.

Želva je naposled ozdravela. Tedaj pa je zbolel mož. Dobil je vročino in bolelo ga je vse telo. Potem ni mogel več vstati. Vročina je kar naraščala in od silne žeje ga je žgalo v grlu. Mož je tedaj spoznal, da je hudo bolan, in zaradi visoke vročine je govoril na glas, čeprav je bil sam.

— Umrl bom, je rekel mož. — Sam sem, ne morem več vstati in nikogar ni, ki bi mi dal vsaj malo vode. Tukaj bom umrl od lakote in žeje.

Kmalu zatem mu je vročina še bolj narasla in izgubil je zavest. Želva pa ga je slišala in razumela, kaj je lovec govoril. In tedaj je pomislila:

— Takrat me mož ni pojedel, čeprav je bil zelo lačen, in ozdravil me je. Zdaj bom jaz ozdravila njega. Odšla je k laguni, poiskala majhen želvji oklep, ga dobro očistila s peskom in pepelom, nato pa ga napolnila z vodo in dala piti možu, ki je ležal na svoji odeji in umiral od žeje. Takoj zatem je začela iskati okusne koreninice in nežne zelke ter jih prinesla možu, da bi jedel. Mož je jedel, ne da bi se zavedal, kdo mu daje hrano, saj je zaradi vročine blodil in ni nikogar prepoznal.

Želva je vsako jutro hodila po gozdu in iskala vse okusnejše koreninice za moža. Žal ji je bilo, da ne more splezati na drevesa in mu prinesti sadja.

Tako je lovec jedel dan za dnem, ne da bi vedel, kdo mu prinaša hrano, dokler se mu nekega dne ni povrnila zavest. Ozrl se je na vse strani in videl, da je sam, saj razen njega tam ni bilo nikogar, le želva, ta pa je bila žival. In spet je na glas rekel:

— Sam sem v gozdu, vročina se bo vrnila in tukaj bom umrl, saj so zdravila, ki bi me lahko ozdravila, samo v Buenos Airesu. Ampak tja ne bom nikoli mogel priti in tukaj bom umrl.

In kakor je napovedal, se je vročina tisto popoldne vrnila, še hujša kot prej, in spet je izgubil zavest. Toda tudi tokrat ga je želva slišala in si rekla:

— Če ostane tukaj v divjini, bo umrl, ker ni zdravil. Odpeljati ga moram v Buenos Aires. Nato je narezala tankih in močnih ovijalk, podobnih vrvicam, moža zelo previdno položila na svoj hrbet in ga z ovijalkami trdno privezala, da ne bi padel z nje. Dolgo je preizkušala, kako naj namesti puško, kože in bučo s kačami, in nazadnje ji je uspelo vse urediti tako, da lovca ni nič tiščalo. Potem se je odpravila na pot.

Tako otovorjena je želva hodila in hodila, podnevi in ponoči. Prečkala je gozdove in polja, preplavala reke, široke celo legvo, in bredla čez močvirja, v katerih se je skoraj pogreznila, ves čas z umirajočim možem na hrbtu. Po osmih ali desetih urah hoje se je ustavila, razvezala vozle in moža zelo previdno položila na tla, kjer je bila trava povsem suha.

Potem je šla iskat vodo in nežne koreninice ter z njimi napojila in nahranila bolnega moža. Tudi sama je jedla, čeprav je bila tako utrujena, da bi raje spala. Včasih je morala hoditi po soncu; ker pa je bilo poletje, je imel lovec tako visoko vročino, da je blodil in umiral od žeje. Kar naprej je kričal: Vode! Vode! In želva mu je morala vsakič dati piti.

Tako je potovala dan za dnem, teden za tednom. Vse bliže sta bila Buenos Airesu, toda želva je bila iz dneva v dan slabotnejša, vsak dan je imela manj moči, čeprav se ni pritoževala. Včasih je obležala povsem brez moči, možu pa se je napol povrnila zavest. In na glas je govoril:

— Umrl bom, vse bolj sem bolan in samo v Buenos Airesu bi lahko ozdravel. Toda umrl bom tukaj, sam v divjini. Mislil je, da še vedno leži v svojem zavetju, saj se ni ničesar zavedal. Tedaj je želva vstala in spet nadaljevala pot.

Nekega dne proti večeru pa uboga želva ni zmogla več. Prišla je do konca svojih moči in ni mogla naprej. Že teden dni ni ničesar pojedla, da bi čim prej prispela. Za nič več ni imela moči.

Ko se je povsem znočilo, je daleč na obzorju zagledala svetlobo, sij, ki je razsvetljeval nebo, a ni vedela, kaj je to. Čutila je, da postaja vse šibkejša, zato je zaprla oči, da bi umrla skupaj z lovcem. Žalostno je mislila na to, da ji ni uspelo rešiti moža, ki je bil tako dober do nje.

Pa vendar je bila že v Buenos Airesu, le vedela ni tega. Svetloba, ki jo je videla na nebu, je bila mestni sij, ona pa je umirala prav zdaj, ko je bila že na koncu svojega junaškega potovanja.

Toda neka mestna miš — morda prav mišek Pérez — je našla umirajoča popotnika. — Kakšna želva! je rekel mišek. — Tako velike želve pa še nisem videl. Kaj pa imaš na hrbtu? So to drva?

— Ne, mu je žalostno odgovorila želva. — Človek je. — In kam greš s tem človekom? je še vprašal radovedni mišek. — Grem ... grem ... Hotela sem priti v Buenos Aires, je odgovorila uboga želva s tako tihim glasom, da jo je bilo komaj slišati. — Ampak tukaj bova umrla, ker nikoli ne bom prišla tja ...

— Joj, ti neumnica, neumnica! je v smehu rekel mišek. — Še nikoli nisem videl tako neumne želve! Saj si že prišla v Buenos Aires! Tista svetloba, ki jo vidiš tam, je Buenos Aires.

Ko je želva to slišala, je začutila, da jo je preplavila silna moč, saj je še imela čas rešiti lovca, in spet se je odpravila na pot. Še pred svitom je ravnatelj živalskega vrta zagledal blatno in strašno shujšano želvo. Na hrbtu je prinesla umirajočega moža, privezanega z ovijalkami, da ne bi padel z nje. Ravnatelj je prepoznal prijatelja in sam stekel po zdravila, s katerimi je lovec kmalu ozdravel.

Ko je lovec izvedel, kako ga je želva rešila, kako je prepotovala tristo legv, da bi dobil zdravila, se ni hotel več ločiti od nje. Ker pa je ni mogel imeti v svoji hiši, ki je bila zelo majhna, je ravnatelj živalskega vrta obljubil, da jo bo vzel v vrt in skrbel zanjo, kakor da bi bila njegova lastna hči.

In tako je tudi bilo. Želva, srečna in zadovoljna zaradi ljubezni, ki ji jo izkazujejo, se sprehaja po vsem vrtu. To je prav tista velika želva, ki jo vsak dan vidimo, kako se pase na travici okoli opičjih kletk.

Lovec jo pride obiskat vsako popoldne in želva svojega prijatelja že od daleč prepozna po korakih. Skupaj preživita nekaj ur in nikoli noče, da bi odšel, ne da bi jo prej ljubeče potrepljal po hrbtu.