Prevod

Nekoč so kače priredile velik ples. Povabile so žabe in krastače, flaminge, kajmane in ribe. Ribe niso mogle plesati, saj ne znajo hoditi; ker pa je bil ples na rečnem bregu, so molele glave iz vode proti pesku in ploskale z repi.

Kajmani so si, da bi bili čim lepši, okoli vratu nadeli ogrlice iz banan in kadili paragvajske cigare. Krastače so si po vsem telesu nalepile ribje luske in med hojo pozibavale telesa, kakor da bi plavale. In vsakič, ko so prav resnobno prišle mimo po rečnem bregu, so ribe za njimi posmehljivo klicale.

Žabe so se po vsem telesu nadišavile in hodile po dveh nogah. Poleg tega je vsaki visela kresnička, ki se je pozibavala kakor majhna svetilka.

Toda zares prelepe so bile kače. Prav vse brez izjeme so bile oblečene v plesne obleke, vsaka v svoji barvi. Rdeče kače so nosile krilca iz rdečega tila; zelene iz zelenega; rumene iz rumenega; jararake pa krilca iz sivega tila, poslikana s progami iz opečnega prahu in pepela, saj so jararake prav takšnih barv.

Najčudovitejše med vsemi pa so bile koralne kače, oblečene v dolge, dolge koprene iz rdeče, bele in črne gaze, ki so plesale kakor pisani papirnati trakovi. Kadar so kače plesale in se vrtele, oprte na konico repa, so vsi gostje ploskali kakor nori.

Le flamingi, ki so imeli takrat bele noge, njihov kljun pa je bil že tedaj tako debel in ukrivljen kakor danes, le flamingi so bili žalostni, saj so bili bolj kratke pameti in se niso znali okrasiti. Vsem so zavidali obleke, najbolj pa koralnim kačam. Vsakič, ko je katera od njih prišla mimo, se spogledovala in valovila s svojimi trakastimi koprenami, so flamingi kar umirali od zavisti.

Tedaj je neki flamingo rekel: »Vem, kaj bomo storili. Nadeli si bomo rdeče, bele in črne nogavice, pa se bodo koralne kače zaljubile v nas.«

Vsi skupaj so vzleteli, preleteli reko in potrkali na vrata trgovine v vasi. »Tok, tok!« so potolkli z nogami. »Kdo je?« se je oglasil trgovec.

»Flamingi smo. Ali imate rdeče, bele in črne nogavice?« »Ne, nimam jih,« je odgovoril trgovec. »Ste zmešani? Nikjer ne boste našli takšnih nogavic.«

Flamingi so šli v drugo trgovino. »Tok, tok! Imate rdeče, bele in črne nogavice?« Trgovec je odgovoril: »Kaj pravite? Rdeče, bele in črne? Takšnih nogavic ni nikjer. Vi ste nori. Kdo pa sploh ste?«

»Flamingi smo,« so odgovorili. In mož je rekel: »Potem ste prav gotovo nori flamingi.« Nato so šli še v eno trgovino. Trgovec je zavpil:

»Kakšne barve? Rdeče, bele in črne? Samo takim nosatim ptičem, kot ste vi, lahko pride na misel, da bi hoteli takšne nogavice. Takoj se poberite!«

In mož jih je z metlo nagnal ven. Tako so flamingi obšli vse trgovine in povsod so jih napodili, češ da so nori. Tedaj pa se je neki pasavec, ki je prišel k reki pit, sklenil ponorčevati iz njih. Globoko se jim je priklonil in rekel:

»Dober večer, gospodje flamingi! Vem, kaj iščete. Takšnih nogavic ne boste našli v nobeni trgovini. Morda jih imajo v Buenos Airesu, a bi jih morali naročiti po pošti. Moja svakinja sova ima takšne nogavice. Prosite jo zanje, pa vam bo dala rdeče, bele in črne nogavice.«

Flamingi so se mu zahvalili in odleteli k sovini votlini. Rekli so ji: »Dober večer, sova! Prišli smo te prosit za rdeče, bele in črne nogavice. Danes imajo kače velik ples, in če si nadenemo takšne nogavice, se bodo koralne kače zaljubile v nas.«

»Z največjim veseljem!« je odgovorila sova. »Počakajte trenutek, takoj se vrnem.« Vzletela je in pustila flaminge same, čez nekaj časa pa se je vrnila z nogavicami. Toda to niso bile nogavice, temveč kože koralnih kač, prelepe kože, ki jih je sova pravkar odrla s kač, ki jih je ujela.

»Tukaj so nogavice,« jim je rekla sova. »Za nič drugega naj vas ne skrbi, samo na eno pazite: plešite vso noč, plešite brez enega samega trenutka premora, plešite postrani, po kljunu, po glavi, kakor vam drago; samo za hip se ne ustavite, sicer boste namesto plesa planili v jok.«

Toda flamingi so bili tako neumni, da niso prav razumeli, kakšna velika nevarnost jim preti. Vsi iz sebe od veselja so si kože koralnih kač nadeli kot nogavice in vtaknili noge vanje, saj so bile kakor cevi. Nato so veselo odleteli na ples.

Ko so drugi zagledali flaminge v njihovih prelepih nogavicah, so jim vsi zavidali. Kače so hotele plesati samo z njimi, in ker flamingi niti za trenutek niso nehali premikati nog, kače niso mogle dobro videti, iz česa so narejene tiste čudovite nogavice.

Vendar so kače počasi postajale nezaupljive. Ko so flamingi priplesali mimo njih, so se sklanjale čisto do tal, da bi si jih dobro ogledale.

Zlasti koralne kače so bile zelo vznemirjene. Niso odmaknile pogleda od nogavic in tudi one so se sklanjale ter se skušale z jezikom dotakniti flamingovih nog, saj je kačji jezik kakor človeška roka. Toda flamingi so plesali in plesali brez prestanka, čeprav so bili že strašansko utrujeni in niso več zmogli.

Koralne kače so to opazile, zato so žabe nemudoma prosile za njihove svetilke, ki so bile v resnici kresničke, nato pa vse skupaj čakale, da se flamingi od utrujenosti zgrudijo.

In res se je čez minuto neki flamingo, ki ni mogel več zdržati, spotaknil ob kajmanovo cigaro, se zamajal in padel na bok. Koralne kače so takoj prihitele s svetilkami in dodobra osvetlile njegove noge. Videle so, kaj so v resnici tiste nogavice, in zasikale tako glasno, da jih je bilo slišati na drugem bregu Parane.

»To niso nogavice!« so zavpile kače. »Vemo, kaj je to! Prevarali so nas! Flamingi so pobili naše sestre in si njihove kože nadeli za nogavice! Njihove nogavice so iz kož koralnih kač!«

Ko so flamingi to slišali, so se silno prestrašili, ker so jih razkrinkali, in hoteli odleteti; toda bili so tako utrujeni, da niso mogli dvigniti niti ene peruti. Tedaj so se koralne kače pognale nadnje, se jim ovile okoli nog in jim z ugrizi raztrgale nogavice. Besno so jim trgale nogavice na koščke in jih grizle tudi v noge, da bi jih pokončale.

Flamingi so od bolečine kakor nori skakali sem in tja, koralne kače pa se niso odvile z njihovih nog. Nazadnje, ko so videle, da od nogavic ni ostal niti košček, so jih izpustile ter si utrujene popravljale koprene svojih plesnih oblek.

Poleg tega so bile koralne kače prepričane, da bodo flamingi umrli, saj je bila vsaj polovica kač, ki so jih ugriznile, strupenih.

Toda flamingi niso umrli. V strahotnih bolečinah so stekli v vodo. Kričali so od bolečine in njihove prej bele noge so bile zdaj od kačjega strupa rdeče. Minevali so dnevi in dnevi, noge pa so jih še vedno strašno pekle in ostajale krvavo rdeče, ker so bile zastrupljene.

Od takrat je minilo že zelo veliko časa. In še danes flamingi skoraj ves dan stojijo z rdečimi nogami v vodi ter skušajo ublažiti pekočo bolečino v njih.

Včasih se odmaknejo od brega in naredijo nekaj korakov po kopnem, da bi videli, kako je z njimi. Toda bolečine zaradi strupa se takoj vrnejo in flamingi stečejo nazaj v vodo. Včasih jih tako neznosno peče, da skrčijo eno nogo in tako ostanejo po cele ure, ker je ne morejo iztegniti.

To je zgodba o flamingih, ki so imeli nekoč bele noge, zdaj pa imajo rdeče. Vse ribe vedo, zakaj je tako, in se jim posmehujejo. Toda flamingi med zdravljenjem v vodi ne zamudijo nobene priložnosti za maščevanje: pojedo vsako ribico, ki se jim preveč približa, da bi se norčevala iz njih.