Waltey
Goli papagaj
Cuentos de la selva
Cuentos de la selva · Horacio QuirogaO besedilu
Goli papagaj
- Vir
- Cuentos de la selva
- Avtor
- Horacio Quiroga
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 9 min branja
- Obseg
- 8 strani
- Naslov izvirnika
- 003 El loro pelado
O izvirniku
Cuentos de la selva
Osem avtorskih živalskih zgodb iz leta 1918, tesno povezanih z gozdnim svetom Misiones. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de la selva v jeziku Español.
Besedilo
Goli papagaj
Nekoč je v gozdu živela jata papig. Zgodaj zjutraj so hodile na kmetijo jest koruzne storže, popoldne pa so jedle pomaranče. S svojim kričanjem so zganjale velik hrup in na najvišjih drevesih so imele vedno papigo na straži, da bi opazila, če bi kdo prihajal.
Papige so prav tako škodljive kakor kobilice, saj razprejo ličje na koruznih storžih in jih kljuvajo, potem pa ti na dežju zgnijejo. Ker pa so papige obenem okusne v obari, so jih delavci na kmetiji lovili s puškami.
Nekega dne je neki mož sestrelil papigo, ki je bila na straži. Ranjena je padla na tla in se še lep čas otepala, preden se je pustila prijeti. Delavec jo je odnesel domov gospodarjevim otrokom in ti so jo pozdravili, saj je imela samo zlomljeno perut. Papagaj je lepo okreval in se povsem udomačil. Ime mu je bilo Pedrito. Naučil se je dati tačko; rad je posedal ljudem na ramenih in jih s kljunom žgečkal po ušesu.
Živel je na prostosti in skoraj ves dan prebil na pomarančevcih in evkaliptih na vrtu. Rad je tudi dražil kokoši. Ob štirih ali petih popoldne, ko so v hiši pili čaj, je tudi papagaj prišel v jedilnico in se s kljunom in nogami po prtu povzpel na mizo, da bi jedel kruh, namočen v mleku. Na čaj z mlekom je bil čisto nor.
Pedrito se je toliko družil z otroki in ti so mu toliko pripovedovali, da se je naučil govoriti. Govoril je: »Dober dan, papagajček! ...« »Dobra papica! ...« »Papica za Pedrita! ...« Govoril je še marsikaj drugega, česar ne smemo ponoviti, kajti papige se tako kot otroci zelo zlahka naučijo grdih besed.
Kadar je deževalo, je Pedrito našopiril perje in si čisto potiho pripovedoval vse mogoče reči. Ko se je vreme popravilo, pa je poletel in kričal kakor nor.
Kakor vidite, je bil nadvse srečen papagaj, ki ni bil le svoboden, kot si želijo biti vse ptice, temveč je imel kakor bogati ljudje tudi svoj »five o'clock tea«.
Sredi te sreče pa se je zgodilo, da je nekega deževnega popoldneva po petih dneh neurja končno posijalo sonce in Pedrito je poletel ter kričal: »Kako lep dan, papagajček! ... Dobra papica! ... Tačko, Pedrito! ...« Letel je daleč, dokler ni globoko pod seboj zagledal reke Paraná, ki se je zdela kakor daljen, širok bel trak. In letel je naprej in naprej, dokler ni nazadnje sedel na drevo, da bi se spočil.
Tedaj pa je skozi veje nenadoma zagledal na tleh dve zeleni lučki, ki sta se svetili kakor velikanski kresnici. »Kaj neki je to?« se je vprašal papagaj. »Dobra papica! ... Kaj neki je tisto? ... Dober dan, Pedrito! ...«
Papagaj je vedno govoril tako, kot vse papige, in brez vsakega reda mešal besede, zato ga je bilo včasih težko razumeti. Ker pa je bil zelo radoveden, se je spuščal z veje na vejo, dokler ni prišel bliže. Tedaj je videl, da sta tisti zeleni lučki oči tigra, ki je čepel na tleh in nepremično strmel vanj.
Toda Pedrito je bil tako vesel lepega dne, da ga ni bilo prav nič strah. »Dober dan, tiger!« mu je rekel. »Tačko, Pedrito! ...« Tiger pa mu je s svojim strašno hripavim glasom odgovoril:
»Do-ber dan!« »Dober dan, tiger!« je ponovil papagaj. »Dobra papica! ... Dobra papica! ... Dobra papica! ...« Tolikokrat je ponovil »Dobra papica!«, ker je bila ura že štiri popoldne in se mu je zelo zahotelo čaja z mlekom. Pozabil je, da gozdne živali ne pijejo čaja z mlekom, zato je povabil tigra.
»Dober čaj z mlekom!« mu je rekel. »Dober dan, Pedrito! ... Bi pil čaj z mlekom z menoj, prijatelj tiger?« Tiger pa se je razbesnel, ker je mislil, da se mu papagaj posmehuje; in ker je bil tudi sam lačen, je hotel pojesti zgovornega ptiča. Zato mu je odgovoril:
»Prav! Pri-di ma-lo bli-že, ker sem gluh!« Tiger ni bil gluh; hotel je le, da bi se mu Pedrito dovolj približal in bi ga lahko zgrabil s šapo. Toda papagaj je mislil samo na to, kako bodo doma veseli, ko se bo s tem imenitnim prijateljem prikazal pri čaju z mlekom. In poletel je na drugo vejo, bliže tlom.
»Dobra papica doma!« je ponovil in zavpil na ves glas. »Še bli-že! Ne sli-šim!« je s hripavim glasom odgovoril tiger. Papagaj se je še malo približal in rekel:
»Dober čaj z mlekom!« »Še bli-že!« je ponovil tiger. Ubogi papagaj je prišel še bliže in v tistem trenutku je tiger silovito skočil, visoko kakor hiša, ter s konicami krempljev dosegel Pedrita. Ni ga uspel ubiti, mu je pa izpulil vse perje s hrbta in ves rep. Niti eno samo pero mu ni ostalo v repu.
»Na, pa imaš!« je zarjovel tiger. »Zdaj pa pojdi pit čaj z mlekom ...« Papagaj je odletel ter kričal od bolečine in strahu. Toda ni mogel dobro leteti, ker mu je manjkal rep, ki je pticam kakor krmilo. Med letom ga je zanašalo sem ter tja in vse ptice, ki so ga srečale, so se prestrašeno umikale tej čudni živali.
Nazadnje mu je le uspelo priti domov in najprej se je pogledal v kuharicino ogledalo. Ubogi Pedrito! Bil je najbolj čuden in najgrši ptič, kar si jih je mogoče zamisliti, ves oskubljen, čisto brez repa in tresoč se od mraza.
Kako naj bi se takšen pokazal v jedilnici? Poletel je k duplu v deblu nekega evkalipta, ki je bilo kakor votlinica, in se skril čisto v njegov konec, drgetajoč od mraza in sramu.
Medtem pa so ga v jedilnici vsi pogrešali. »Le kje je Pedrito?« so se spraševali. In klicali so: »Pedrito! Dobra papica, Pedrito! Čaj z mlekom, Pedrito!«
Toda Pedrito se ni ganil iz svoje votlinice in ni nič odgovoril, molčal je in miroval. Povsod so ga iskali, a papagaj se ni prikazal. Tedaj so vsi pomislili, da je Pedrito umrl, in otroci so planili v jok.
Vsako popoldne so se ob čaju spominjali papagaja in tega, kako rad je jedel kruh, namočen v čaj z mlekom. Ubogi Pedrito! Nikoli več ga ne bodo videli, ker je umrl.
Toda Pedrito ni umrl, temveč je še naprej tičal v svoji votlinici in se nikomur ni pokazal, saj ga je bilo neznansko sram, da je gol kakor miš. Ponoči se je spustil dol, da bi se najedel, in se takoj vrnil. Ob zori se je spet prav na hitro spustil dol in se šel pogledat v kuharicino ogledalo, vselej zelo žalosten, ker mu je perje tako počasi raslo.
Dokler ni nekega dne oziroma nekega popoldneva družina, ki je ob čaju sedela za mizo, zagledala Pedrita, kako povsem mirno prihaja v jedilnico in se pozibava, kakor da se ne bi nič zgodilo. Vsi so bili skoraj iz sebe od veselja, ko so ga zagledali živega in zdravega ter s prelepim perjem.
»Pedrito, papagajček!« so mu govorili. »Kaj se ti je zgodilo, Pedrito? Kako bleščeče perje ima naš papagajček!« Niso pa vedeli, da je perje novo, in tudi Pedrito, ves resen, ni rekel niti besede. Samo jedel je kruh, namočen v čaj z mlekom. Kar pa zadeva govorjenje: niti besedice.
Zato se je gospodar zelo začudil, ko mu je naslednje jutro papagaj priletel na ramo in začel čebljati kakor nor. V dveh minutah mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo: o izletu v Paragvaj, o srečanju s tigrom in o vsem drugem; vsako pripoved pa je končal s prepevanjem: »Niti peresa v Pedritovem repu! Niti peresa! Niti peresa!«
In povabil ga je, naj gresta skupaj lovit tigra. Gospodar, ki je nameraval prav takrat kupiti tigrovo kožo, kakršno je potreboval za pred peč, se je zelo razveselil, da jo bo lahko dobil zastonj. Vrnil se je v hišo po puško in se s Pedritom odpravil v Paragvaj. Dogovorila sta se, da bo Pedrito, ko zagleda tigra, s klepetanjem odvračal njegovo pozornost, da se bo mož lahko s puško počasi prikradel bliže.
In tako je tudi bilo. Papagaj je sedel na drevesni veji, klepetal in klepetal ter se hkrati oziral na vse strani, ali bo kje zagledal tigra. Nazadnje je zaslišal pokanje vej in nenadoma pod drevesom opazil dve zeleni lučki, ki sta nepremično strmeli vanj: bile so tigrove oči.
Tedaj je papagaj začel kričati: »Lep dan! ... Dobra papica! ... Dober čaj z mlekom! ... Bi čaj z mlekom? ...« Tiger se je silno razjezil, ko je prepoznal tistega oskubljenega papagaja, za katerega je mislil, da ga je ubil, zdaj pa je imel spet prelepo perje. Prisegel si je, da mu tokrat ne bo ušel, in oči so mu šinile od besa, ko je s hripavim glasom odgovoril:
»Pri-di bli-že! Gluh sem!« Papagaj je poletel na bližjo vejo in še naprej klepetal: »Dober kruh z mlekom! ... OB VZNOŽJU TEGA DREVESA JE! ...«
Ko je tiger zaslišal te zadnje besede, je zarjovel in planil pokonci. »S kom govoriš?« je zarenčal. »Komu si rekel, da sem ob vznožju tega drevesa?«
»Nikomur, nikomur!« je zavpil papagaj. »Dober dan, Pedrito! ... Tačko, papagajček!« In še naprej je klepetal, skakal z veje na vejo in se približeval. Toda besede »Ob vznožju drevesa je« je izrekel zato, da bi opozoril moža, ki se je sključen približeval s puško ob rami.
Prišel je trenutek, ko se papagaj ni mogel več približati, ne da bi padel tigru v gobec, in tedaj je zavpil: »Dobra papica! ... POZOR!« »Še bli-že!« je zarjovel tiger in se prihulil, da bi skočil.
»Dober čaj z mlekom! ... PAZI, SKOČIL BO!« In tiger je res skočil. Naredil je velikanski skok, ki se mu je papagaj izognil tako, da se je kakor puščica pognal v zrak. Toda prav v istem hipu je mož, ki je cev puške naslonil na deblo, da bi bolje meril, pritisnil na sprožilec in devet svinčenih krogel, od katerih je bila vsaka velika kakor čičerikino zrno, je kakor blisk zadelo tigra v srce. Ta je zarjovel, da se je stresel ves gozd, nato pa mrtev omahnil na tla.
Kako je šele papagaj kričal od veselja! Bil je čisto iz sebe od sreče, ker se je maščeval — in to pošteno maščeval! — tisti ostudni zveri, ki mu je izpulila perje.
Tudi mož je bil zelo zadovoljen, saj ni lahko ubiti tigra, poleg tega pa je zdaj imel kožo za pred peč v jedilnici. Ko sta prišla domov, so vsi izvedeli, zakaj se je Pedrito tako dolgo skrival v drevesnem duplu, in vsi so mu čestitali za njegov junaški podvig.
Odtlej so živeli nadvse srečno. Toda papagaj ni pozabil, kaj mu je storil tiger, in vsako popoldne, ko je prišel v jedilnico pit čaj, je vselej stopil k tigrovi koži, razgrnjeni pred pečjo, in tigra povabil na čaj z mlekom.
»Dobra papica! ...« mu je govoril. »Bi čaj z mlekom? ... Papica za tigra! ...« In vsi so pokali od smeha. Tudi Pedrito.
Izvirnik
003 El loro pelado
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
H abía una vez una bandada de loros que vivían en el monte. De mañana, temprano iban a comer choclos a la chacra, y de tarde comían naranjas. Hacían gran barullo con sus gritos, y tenían siempre un loro de centinela en los árboles más altos, para ver si venía alguien.
Los loros son tan dañinos como la langosta, porque abren los choclos para picotearlos, los cuales después se pudren con la lluvia. Y como al mismo tiempo los loros son ricos para comer guisados, los peones los cazaban a tiros.
Un día, un hombre bajó de un tiro a un loro centinela, el que cayó herido y peleó un buen rato antes de dejarse agarrar. El peón lo llevó a la casa, para los hijos del patrón, y los chicos lo curaron, porque no tenía más que una ala rota. El loro se curó nuy bien, y se amansó completamente. Se llamaba Pedrito. Aprendió a dar la pata; le gustaba estar en el hombro de las personas y con el pico les hacía cosquillas en la oreja.
Vivía suelto, y pasaba casi todo el día en los naranjos y eucaliptos del jardín. Le gustaba también burlarse de las gallinas. A las cuatro o cinco de la tarde, que era la hora en que tomaban el té en la casa, el loro entraba también en el comedor, y se subía con el pico y las patas por el mantel, a comer pan mojado en leche. Tenía locura por el té con leche.
Tanto se daba Pedrito con los chicos, y tantas cosas le decían las criaturas, que el loro aprendió a hablar. Decía: “¡buen día, lorito!...” “¡rica, la papa!...” “papa para Pedrito!...” Decía otras cosas más que no se pueden decir, porque los loros, como los chicos, aprenden con gran facilidad malas palabras.
Cuando llovía, Pedrito se encrespaba y se contaba a sí mismo una porción de cosas, muy bajito. Cuando el tiempo se componía, volaba entonces, gritando como un loco.
Era, como se ve, un loro bien feliz, que además de ser libre, como lo desean todos los pájaros, tenía también, como las personas ricas, su "five o clock tea".
Ahora bien, en medio de esta felicidad, sucedió que una tarde de lluvia salió por fin el sol después de cinco días de temporal, y Pedrito se puso a volar gritando: "Qué lindo día, lorito!... rica, papa!... ¡la pata, Pedrito!..." Y volaba lejos, hasta que vió debajo de él, muy abajo, el río Paraná, que parecía una lejana y ancha cinta blanca. Y siguió, siguió volando, hasta que se asentó por fin en un árbol a descansar.
Y he aquí que de pronto vió brillar en el suelo, a través de las ramas, dos luces verdes, como enormes bichos de luz.
¿Qué será? — se dijo el loro. — "Rica papa!..." ¿qué será eso?... "¡buen día, Pedrito!..."
El loro hablaba siempre así, como todos los loros, mezclando las palabras sin ton ni son, y a veces costaba entenderlo. Y como era muy curioso, fué bajando de rama en rama, hasta acercarse. Entonces vió que aquellas dos luces verdes eran los ojos de un tigre que estaba agachado, mirándolo fijamente.
Pero Pedrito estaba tan contento con el lindo día, que no tuvo ningún miedo.
—Buen día, tigre! — le dijo. — "La pata, Pedrito!..."
Y el tigre, con esa voz terriblemente ronca que tiene, le respondió:
— ¡Bu-en dí-a!
—¡Buen día, tigre!—repitió el loro. — "Rica, papa!... ¡rica, papa!... rica, papa!..."
Y decía tantas veces "rica, papa!" porque ya eran las cuatro de la tarde, y tenía muchas ganas de tomar té con leche. El loro se había olvidado de que los bichos del monte no toman té con leche, y por esto lo convidó al tigre.
—Rico, té con leche! — le dijo. — "¡Buen día, Pedrito!..." ¿Querés tomar té con leche conmigo, amigo tigre?
Pero el tigre se puso furioso porque creyó que el loro se reía de él; y además, como tenía a su vez hambre, se quiso comer al pájaro hablador. Así es que le contestó:
— ¡Bue-no! ¡Acercá-te un po-co, que soy sor-do!
El tigre no era sordo; lo que quería era que Pedrito se acercara mucho para agarrarlo de un zarpazo. Pero el loro no pensaba sino en el gusto que tendrían en la casa cuando él se presentara a tomar té con leche con aquel magnífico amigo. Y voló hasta otra rama más cerea del suelo.
—¡Rica, papa, en casa! — repitió, gritando cuanto podía.
— ¡Más cer-ca! ¡No oi-go! — respondió el tigre con su ronca voz.
El loro se acercó un poco más, y dijo:
—¡Rico, té con leche!
— ¡Más cer-ca toda-vía! —repitió el tigre.
El pobre loro se acercó aún más, y en ese momento el tigre dió un terrible salto, tan alto como una casa, y alcanzó con la punta de las uñas a Pedrito. No alcanzó a matarlo, pero le arrancó todas las plumas del lomo, y la cola entera. No le quedó una sola pluma en la cola.
— ¡Tomá! — rugió el tigre — Andá a tomar té con leche ...
El loro, gritando de dolor y de miedo, se fué volando. Pero no podía volar bien, porque le faltaba la cola, que es como el timón de los pájaros. Volaba cayéndose en el aire de un lado para otro, y todos los pájaros que lo encontraban, se alejaban asustados de aquel bicho raro.
Por fin pudo llegar a la casa, y lo primero que hizo fué mirarse en el espejo de la cocinera. ¡Pobre Pedrito! Era el pájaro más raro y más feo que puede darse, todo pelado, todo rabón, y temblando de frío.
Cómo iba a presentarse en el comedor, con esa figura? Voló entonces hasta el hue co que había en el tronco de un eucalipto y que era como una cueva, y se escondió en el fondo, tiritando de frío y de vergüenza.
Pero entretanto, en el comedor todos extrañaban su ausencia.
—¿Dónde estará Pedrito ? — decían. Y llamaban: — ¡Pedrito! ¡Rica papa, Pedrito! ¡Té con leche, Pedrito!
Pero Pedrito no se movía de su cueva, ni respondía nada, mudo y quieto. Lo buscaron por todas partes, pero el loro no apareció. Todos creyeron entonces que Pedrito había muerto, y los chicos se echaron a llorar.
Todas las tardes, a la hora del té, se acordaban siempre del loro, y recordaban también cuánto le gustaba comer pan mojado en té con leclhe. ¡Pobre Pedrito! Nunca más lo verían porque había muerto.
Pero Pedrito no había muerto, sino que continuaba en su cueva sin dejarse ver por nadie, porque sentía mucha vergüenza de verse pelado como un ratón. De noche bajaba a comer, y subía en seguida. De ma drugada descendía de nuevo, muy ligero, e iba a mirarse en el espejo de la cocinera, siempre muy triste porque las plumas tardaban nucho en crecer.
Hasta que por fin un día, o una tarde, la familia, sentada a la mesa a la hora del té, vió entrar a Pedrito muy tranquilo, balanceándose, como si nada hubiera pasado. Todos se querían morir de gusto cuando lo vieron, bien vivo y con lindísimas plumas.
—Pedrito, lorito! — le decían — ¡Qué te pasó, Pedrito! ¡Qué plumas brillantes que tiene el lorito! Pero no sabían que eran plumas nuevas, y Pedrito, muy serio, no decía tampoco una palabra. No haeía sino comer pan mojado en té con leche. Pero lo que es hablar, ni las sola palabra.
Por esto, el dueño de casa se sorprendió mucho cuando a la mañana siguiente el loro fué volando a pararse en su hombro, charlando como un loco. En dos minutos le contó lo que le había pasado: su paseo al Paraguay, su encuentro con el tigre, y lo demás; y concluía cada cuento, cantando: —¡Ni una pluma en la cola de Pedrito! ¡Ni una pluma! ¡ni una pluma!
Y lo invitó a ir a cazar al tigre entre los dos.
El dueño de casa, que precisamente iba en ese momento a comprar una piel de tigre que le hacía falta para la estufa, quedó muy contento de poderla tener gratis. Y volviendo a entrar en la casa para tomar la escopeta, emprendió junto con Pedrito el viaje al Paraguay. Convinieron cuando Pedrito viera al tigre lo distraería charlando, para que el hombre pudiera acercarse despacito con la escopeta.
Y así pasó. El loro, sentado en una rama del árbol, charlaba y charlaba, mirando al mismo tiempo a todos lados, para ver si veía al tigre. Por fin sintió un ruido de ramas partidas, y vió de repente debajo del árbol dos luces verdes fijas en él: eran los ojos del tigre.
Entonces el loro se puso a gritar:
—¡Lindo día!... ¡rica, papa!... ¡rico té con leche!... ¿querés té con leche?...
El tigre, enojadísimo al reconocer en que a aquel loro pelado que él creía haber muerto, y que tenía otra vez lindísimas plumas, juró que esa vez no se le escaparía, y de sus ojos brotaron dos rayos de ira cuando respondió con su voz ronca:
— ¡Acer-cá-te más! ¡Soy sor-do!
El loro voló a otra rama más próxima, siempre charlando:
—¡Rico, pan con leche!... ESTA AL PIE DE ESTE ARBOL!...
Al oir estas últimas palabras, el tigre lanzó un rugido y se levantó de un salto.
— ¿Con quién estás hablando? — bramó.
¿A quién le has dicho que estoy al pie de este árbol?
—¡A nadie, a nadie! — gritó el loro. — Buen día, Pedrito!... ¡La pata, lorito!
Y seguía charlando y saltando de rama en rama, y acercándose. Pero él había dicho: Está al pie del árbol para avisarle al hombre, que se iba arrimando bien agachado y con la escopeta al hombro.
Y llegó un momento en que el loro no pudo acercarse más, porque sino caía en la boca del tigre, y entonces gritó:
—Rica, papa!... ATENCION!
— ¡Más cer-ca áún! — rugió el tigre, agachándose para saltar.
—Rico, té con leche!... CUIDADO, VA A SALTAR!
Y el tigre saltó, en efecto. Dió un enorme salto, que el loro evitó lanzándose al mismo tiempo como una flecha al aire. Pero también en ese mismo instante el hombre, que tenía el cañón de la escopeta recostado contra un tronco para hacer bien la puntería, apretó el gatillo, y nueve balines del tamaño de un garbanzo cada uno, entraron como un rayo en el corazón del tigre, que lanzando un bramido que hizo temblar el monte entero, cayó muerto.
Pero el loro, ¡qué gritos de alegría daba! Estaba loco de contento, porque se había vengado — ¡y bien vengado! — del feísimo animal que le había sacado las plumas.
El hombre estaba también muy contento, porque matar a un tigre es cosa difícil, y además tenía la piel para la estufa del comedor.
Cuando llegaron a la casa, todos supie ron por qué Pedrito había estado tanto tiempo oculto en el hueco del árbol, y todos lo felicitaron por la hazaña que había hecho.
Vivieron en adelante muy contentos. Pero el loro no se olvidaba de lo que le había hecho el tigre, y todas las tardes, cuando entraba en el comedor para tomar el té, se acercaba siempre a la piel del tigre, tendida delante de la estufa, y lo invitaba a tomar té con leche.
—Rica, papa!... — le decía. — ¿Querés té con leche?... ¡La papa para el tigre!...
Y todos se morían de risa. Y Pedrito también.
Nadaljuj z branjem