Prevod

Nihče ne more po pravici reči, da zeti niso dobri očetje. Med ribami ni očetov, ki bi se za svoje otroke trudili bolj kakor zeti. Kar pa zadeva matere zetke — no, to je že druga zgodba.

Ta oče zet je vse od takrat, ko je zapustil gnezdo, živel z majhno druščino prijateljev v mirnem kotičku ob robu ribnika. Kadar so se naveličali mirnega življenja doma, so se odpravili na kratek izlet po potoku, ki se je izlival v ribnik. Potok je blago tekel po ravni strugi, sicer ne bi nikoli zašli vanj, saj imajo zeti radi mirne vode. Kadar so plavali po tem potočku, so srečevali potočne postrvi, ki so bile precej večje od njih in so tam veljale za najimenitnejše prebivalke.

Zdaj je bil ta zet star leto dni in je vedel veliko več kakor prejšnje poletje. Ko so spomladi nad robom ribnika visele jelševe mačice in vrbovi puhasti popki, je začel resno razmišljati o življenju. Prav mlad ni bil več in minili so dnevi, ko je bil zadovoljen že s tem, da je plaval, jedel in spal. Če je hotel kdaj postati dedek, je bil čas, da si zgradi dom in ustvari družino. Imel je nekaj sorodnikov, ki so bili že pradedki, in enega, ki je bil celo prapradedek. To se ne zgodi pogosto, kajti zet mora biti star štiri leta, da postane prapradedek, le malo zetov pa dočaka tolikšno starost.

Ko je začel premišljevati o teh rečeh, je zapustil prijateljsko druščino in odšel živet na svoje. Za dom si je izbral prostor ob robu ribnika in tam z repom pometal po dnu, dokler ni odstranil vseh prostih vejic in razbitih lupin. Nekaj vodnim polžem, ki so živeli tam, je povedal, da se morajo odseliti, ker si je ta prostor izbral zase. Sprva niso hoteli oditi, ko pa so videli, kako srdit je videti, so še enkrat premislili in sklenili, da morda obstajajo tudi drugi kraji, ki bi jim prav tako ustrezali — nemara bi našli celo takšnega, ki bi jim bil še bolj všeč. Poleg tega, kakor je eden izmed njih rekel svojemu bratu, ne smejo pozabiti, da je v ribnikih vedno prav, če šibki popustijo močnim.

»Kar nekaj časa bomo potrebovali za selitev,« so mu rekli, »saj veš, da ne moremo hiteti, a začeli bomo takoj.« Ves preostanek dneva je vsak polž iztegoval in krčil svojo edino nogo, saj je le tako lahko hodil. Lahko si mislite, kako počasi je šlo, kajti polž ne more dvigniti noge z enega mesta in je postaviti na drugo, saj medtem ne bi imel na čem stati. Zanje je bil to zelo naporen dan, vendar so ostali vedri in se trudili iz njega potegniti najboljše.

»No,« je rekel eden, ko se je ustavil, da bi si odpočil nogo, »vesel sem, da nama ne bo treba graditi doma, ko najdeva pravi kraj. Kako se mi smilijo tisti, ki morajo to početi!«

»Res je,« je rekel njegov brat. »Le malokdo je lahko tako prepričan, da ima dom, kakor midva. In zakaj kdo potrebuje toliko prostora, tega res ne razumem! Pižmovka mi je rekla, da hoče imeti v svoji hiši dovolj prostora, da se lahko obrne. Ne vem, čemu bi se sploh obračala. Pa ti?«

»Tudi jaz ne,« je odgovoril drugi polž in spet začel hoditi. »To je le ena njenih neumnih zamisli. Moja hišica je dovolj velika, da lahko vanjo potegnem vse telo, in toliko prostora bi moralo zadostovati vsakomur!«

Zet ni nameraval biti videti srdit pred vodnimi polži. Tak je bil zato, ker ni mogel biti drugačen. Vse njegove plavuti so bile našopirjene z ostrimi koščenimi konicami, dodatne bodice so mu štrlele iz hrbta, poleg tega pa je precej svojih ploščatih kosti nosil kar na zunanji strani telesa. Vsi v njegovi družini so imeli te dodatne kosti in prav po njih so bili zeti znani. Bili so pogumna družina in čeprav so bili tako majhni, se niso bali prav veliko reči. Prišel je tudi čas, ko je oče zet hotel biti videti srdit, a to je bilo pozneje. Zdaj se je lotil gradnje gnezda.

Najprej je v dno ribnika izdolbel plitvo jamico in jo obložil z vodno travo ter drobnimi koščki korenin. Nato je iz istega gradiva naredil stranske stene in nazadnje še streho. Ko je bilo gnezdo končano, je previdno zaplaval vanj in se ozrl naokrog. Pod njim, ob njem in nad njim so bile mehke trave in koreninice. Na obeh koncih je bil odprt vhod. »Dobro gnezdo je,« je rekel, »za moje prvo gnezdo prav zelo dobro. Zdaj moram poprositi nekaj prijateljic, naj mi vanj odložijo ikre.«

Preden pa je to storil, si je šel ogledat domove, ki so jih zgradili njegovi sosedje. Potem ko je zapustil druščino v mirnem tolmunu, so ga mnogi posnemali, dokler niso tam ostale le zetke medlih barv, tiste, ki so odlagale ikre. Tudi graditelji gnezd so bili prej medlih barv, a spomladi so se jim po telesu pojavile čudovite rdeče in modre lise, tako da so bili zdaj prav postavni fantje. Žalostno je povedati, vendar je res, da so takrat postali tudi zelo prepirljivi. Morda sta jih takšne naredila delo in skrb z gradnjo gnezda, a naj je bil razlog kakršen koli, vsak živo obarvani zet se je hotel spopasti z vsakim drugim živo obarvanim zetom. Tako se je zgodilo, da je naš zet obiskal gnezdo starega prijatelja, s katerim se je igral, odkar se je izlegel, ta isti prijatelj pa mu je zavpil: »Da se mi ne približaš gnezdu!«

Zet, ki je prišel na obisk, mu je odvrnil: »Pa se bom, če bom hotel!« Nato sta planila drug proti drugemu, se premetavala, pljuskala, odrivala in zbadala, dokler nista bila oba utrujena in razbolena ter je bil vsak vesel, da je lahko ostal ob svojem domu. Takrat sta res hotela biti videti srdita.

Kmalu so mimo priplavale zetke medlih barv, graciozno mahale z repi in se pogovarjale med seboj. In naš postavni fant, ki je odgnal polže in zgradil gnezdo, se spopadel s starim prijateljem in se spet vrnil domov, je priplaval k eni izmed njih ter rekel: »Ali bi odložila nekaj iker v moje gnezdo? Prepričan sem, da ti bo v njem udobno.«

Odgovorila je: »O, seveda! Prav rada jih nekaj odložim vanj.« Pri tem se je trudila biti videti, kakor da povabila ni pričakovala. Medtem ko je skrbno odlagala ikre v gnezdo, je bil on pripravljen napasti vsakogar, ki bi jo motil. Čez nekaj časa je prišla ven in odplavala. Preden je odšla, je rekla: »Te ni sram, da se tako pretepaš? Me medlo obarvane se nikoli ne pretepamo.« Med govorjenjem je držala plavuti zelo togo, ker se ji je zdelo, da ga je dolžna ošteti. Zetke medlih barv so to pogosto počele. Mislile so, da so nekoliko boljše od drugih, zato so skupaj plavale naokrog in se pogovarjale o vsem mogočem, včasih pa pozabile, kako težko je graditi gnezdo, ostajati doma in delati. Potem so obiskovale živo obarvane zete, saj so jih imele v resnici zelo rade, in jim pripovedovale, kaj bi morali početi. Zato je tudi ta rekla: »Me medlo obarvane se nikoli ne pretepamo.«

»Si bila že kdaj rdeča in modra?« jo je vprašal graditelj gnezda. »N-ne,« je rekla. »Ampak ne vem, kaj ima to opraviti s tem.« »Pa ima,« je rekel on. »Ko je fant rdeč in moder, si ne more kaj, da se ne bi pretepal. Ko ne bom več rdeč in moder, bom prav tako dobrodušen kakor ve.«

Po tem seveda ni mogla reči ničesar več, zato je odplavala k svojim sestram. Živo obarvani zet si je ogledal ikre, ki jih je odložila. Bile so lepljive kakor ikre vseh rib, zato so se prilepile na dno gnezda. Skrbno jih je prekril in odtlej je bil zares oče zet. Resda še ni imel zetovskih otročičev, ki bi plavali okoli njega in proti njemu odpirali svoje ljubke gobčke, a vedel je, da se bodo ikre kmalu izlegle in da so drobceni zeti začeli rasti, potem ko je zgradil gnezdo in v njem prekril ikre.

Vendar si je v gnezdu želel še več iker, zato je počakal na drugo medlo obarvano zetko in jo povabil, naj mu pomaga. To je počel, dokler ni imel v gnezdu skoraj sto iker, ves ta čas pa se je spopadal z vsakim živo obarvanim zetom, ki se mu je približal. Bil je že zelo utrujen, a moral se je pretepati, saj je bil, veste, rdeč in moder. In vse ikre je prekril ter jih varoval, sicer se ne bi nikoli izlegle.

Tudi medlo obarvane zetke so bile utrujene. Plavale so od gnezda do gnezda in v vsakem odložile nekaj iker. Zdaj so skupaj odšle v miren tolmun, pojedle vse, kar so našle užitnega, kramljale med seboj in govorile, kako sramotno je, da so se živo obarvani zeti tako pretepali, ter razlagale, kako bi bilo treba vzgajati male zete.

Rdeče in modre lise očeta zeta pa so postajale vse bolj blede, dokler se mu sploh ni bilo več treba pretepati in je lahko obiskoval prijatelje ter gledal, kako se izlegajo njihovi otročiči. Nekega lepega dne je njegov prvi otrok predrl ovoj ikre, nato še drugi in tretji, dokler ni imel sto prelepih zetovskih mladičkov, ki jih je bilo treba hraniti. Zanje je trdo delal in včasih so ga ponoči, ko se je lahko ustavil in si odpočil, plavuti tako bolele, kakor da mu bodo odpadle. A nikoli mu niso.

Ko so zetovski otročiči postajali močnejši, so drug za drugim odplavali, da bi skrbeli sami zase, in oče je imel vse manj dela. Ko je odšel še zadnji, je zapustil staro gnezdo in se odpravil v tolmun, kjer so bivale medlo obarvane zetke. Povedale so mu, da ni videti dobro, da z otroki ni ravnal prav in da se jim zdi, da si je naložil preveč dela.

Bil je preutrujen, da bi razpravljal o tem, zato je rekel le: »Morda,« in začel nekaj jesti. A globoko v svojem očetovskem srcu je vedel, da je bilo vredno truda. Vedel je tudi, da bo, ko bo spet prišla pomlad, znova postal rdeč in moder, zgradil novo gnezdo ter se pretepal, delal in ljubil prav kakor prej. »Na svetu ni nič lepšega kakor delati za svoje male zete,« je rekel.