Prevod

Trije vojaki, ki so bežali pred porazom Braddockovih čet, so ujeli domnevnega izdajalca svojega generala in ga usmrtili. Njegovo mošnjo nepošteno pridobljenih zlatnikov louis d'or so vrgli v reko, njega pa obesili nad robom grape, z ovijalko okoli vratu in napisom na prsih. In tako so ga pustili.

Mine dvajset let in vojni ognji še siloviteje gorijo po dolinah Pensilvanije, toda učitelj, prestar za boj, sedi pred vrati svojega doma blizu Chad's Forda, kadi in premleva preteklost. Spominja se časov, ko je korakal z Washingtonom, ko se je z dvema ranjenima tovarišema vračal po samotni stezi; nato se mu pred očmi prikaže obraz, ki temni, in vstane ter si obriše čelo. »Prav je bilo,« zamrmra. »Tisoč svojih bratov je poslal v smrt.«

Tistega večera pride Gilbert Gates obiskat starčevo hčer: uglajen, vljuden mladenič, a Maylandu nikakor ni všeč. Po kratkem pogovoru ga zapusti, se izgovori na leta in revmo ter odide v posteljo. Toda ne zaspi; proti deseti uri pride k njemu hči in ga roti, naj zbeži, saj se blizu hiše zbirajo možje — torijci, o tem je prepričana — in nimajo dobrih namenov. Starec se njenim strahovom smeje, vendar jo hoče pomiriti, zato se na hitro obleče, gre v klet in od tam proti skednju, dekle pa še nekaj minut ostane v hiši, da skrije srebrnino.

Ne pride daleč, ko se mu ob strani pojavi Gates in zašepeta: »V kopico — hitro. Za vami so.« Mayland nezaupljivo omahuje, toda ko se prikažejo možje z baklami, ni več časa za pogovor. Z Gilbertovo pomočjo zleze globoko v slamo in ta ga prekrije. Kmalu nato grob glas vpraša, kam je šel. Gilbert odgovori, da je odšel v gozd, a da se ni treba razburjati in da nikakor ne bi bilo pametno zažgati kopice. »Pa je res ne bomo?« zavpije eden iz druščine. »Uporniku bomo požgali dom nad glavo!« Porine baklo v slamo in ta v trenutku vzplamti. Množica pohiti proti gozdu in ne sliši zadušenega stokanja, ki prihaja iz osrčja ognja. Gates vzame iz žepa list papirja, ga še zadnjič prebere in vrže v plamene. Na njem piše: »Isaac Gates, izdajalec in vohun, obešen po rokah treh vojakov vojske njegovega veličanstva. Isaac Mayland.«

Iz mračnega zamaknjenja se zdrzne, saj pred njim stoji Maylandova hči. Njene oči so uprte v iznakaženo gmoto, ki leži med žerjavico in se v pojemajoči svetlobi plamenov na videz premika. Pozorno si jo ogleda, nato pa s krikom bolečine in groze pade na vroča tla in izgubi razum, ki se ji v dolgih letih gorja ne povrne. Gilbert Gates s sklonjeno glavo odkoraka stran. V bitki pri Brandywinu naslednjega dne si Črni Samson, velikanski črnec, oborožen s koso, utira pot skozi vrste rdečih suknjičev kakor črna podoba Časa. Mayland ga je učil; njegova hči mu je dajala hrano. Bojuje se, da bi ju maščeval. Sredi najhujšega spopada pride med ameriške vrste in s seboj vodi ujetnika — Gilberta Gatesa. Mladenič je bled, mrk in molčeč. Njegovo dejanje je znano, ni le izdajalec, temveč tudi vohun, a ne prosi za milost. Govori se, da so naslednjega dne izmed vseh ujetnikov le njega odpeljali v gozd in ga za roke in noge privezali na dve hikorijevi drevesi, ki so ju z velikanskim naporom upognili in jima zvezali vrhova. Puškina krogla je pretrgala vez, drevesi sta se s pokom, podobnim tlesku biča, spet vzravnali, in tako je Gilbert Gates dočakal svoj konec.