Prevod

Grozljiv je bil na bojišču pri Brandywinu mož, oborožen zgolj s kladivom, ki se je pognal v sovražne vrste, ne meneč se za lastno življenje. Zdelo se je, da se kot po čudežu izmika kroglam in udarcem sabel, sam pa je z udarci, vrednimi Thora, podiral sovražnike na tla. Še včeraj je bila vojna zanj le oddaljena govorica, nekaj tako daleč od njegove koče v Dilworthu, kakor da bi se dogajala v Evropi, toda ko je po naključju slišal za zaroto, da bi ujeli Washingtona, se je uprl in posvaril generala. Iz maščevanja so torijci požgali njegovo kočo, njegova žena in dojenček pa sta umrla v plamenih. Ves dan je sedel ob kadečih se ruševinah, nezmožen jokati, nezmožen misliti, skoraj nezmožen celo trpeti drugače kakor topo in nemo, saj še ni mogel dojeti, kaj se je zgodilo. Ko pa so zadoneli bobni, so v njem prebudili tigra; shujšan od nespečnosti in lakote se je pridružil rojakom in kakor Ajaks divjal po bojišču. Vsak klic po milosti je bil zaman: na vsako takšno prošnjo je imel le en odgovor, ženino ime — Mary.

Proti koncu bitke je ležal ob cesti, z zlomljeno nogo in razmesarjenim telesom, življenje pa mu je odtekalo iz ducata ran. Voznik voza, ki je hitel, da bi se pridružil umikajočim se Američanom, se je ustavil in mu dal piti. »Le še pet minut življenja mi je ostalo,« je rekel kovač. »Me lahko dvigneš na tisto drevo in mi položiš puško v roke?« Krepki voznik ga je dvignil v razsoho hrasta in mu dal puško in strelivo, ki ju je tam izpustil umirajoči vojak. Po cesti je pritekla skupina rdečesuknjičev, ki so preganjali nekaj kmetov. Kovač je skrbno pomeril; počilo je in vodja skupine se je mrtev zgrudil. Premor; spet je odjeknil strel in vojak je omahnil na tla. Strelca so opazili in poročnik je priganjal svoje može, naj pohitijo in ga pokončajo. Odjeknil je tretji strel in poročnik se je opotekel naprej na cesto, krvaveč in preklinjajoč. »To je za Mary,« je izdavil kovač. Puška mu je zdrsnila iz rok in tudi sam se je brez življenja sesedel med veje.